Vrhnika na razglednici iz leta 1901 (Vir: Cankarjeva knjižnica Vrhnika)

Gradnje druge cesarske ceste se lotijo bolj strokovno, pri njej sodelujejo gradbeni inženirji, minerji, vojaški delavci in vojaški častniki, zidarji, tesarji itd. in ne več s tlako. Cesta je načrtovana tako, da ne presega naklona 4%, kar naj bi pomenilo, da pripreganje ne bo več potrebno. Načrte za novo cesto pripravi gradbeni direktor Jožef Šemerl leta 1793. Cesto začno graditi v Planini leta 1803, do Vrhnike pa za 24 km rabijo tri leta (1806). Med Vrhniko in Logatcem poteka povsem po novi smeri. Od Brega vodi vzporedno s cesto v Vasi, pod kraškim robom zavije v loku v desno in se ob robu počasi dviguje proti Cesarskemu vrhu. Cesta je seveda makadamska, s kockami jo tlakujejo šele po drugi svetovni vojni.

Za cesto se gradbena direkcija zadolži (zadolžijo se pravzaprav deželni stanovi), dolg pa odplačuje s povečano cestnino, ki se pobira do odplačila vseh stroškov, vključno z obrestmi. Na Vrhniki v tem času delujeta kar dve mitnici, državna pri skladiščih na Bregu in deželna v križišču stare in nove ceste. Cestnina še najbolj po žepu udari prav male vrhniške prevoznike, saj večina vprega le par konj ali volov in brez priprege tovori le do enajst centov blaga, korist pa imajo veliki prevozniki, saj je cestnina manjša od plačila priprege na stari cesti. Prevozniki se skušajo izogniti plačilu mitnine tudi tako, da zavijejo s cesarske ceste na Idrijsko cesto, ki se močno približa in na okoliške kolovoze, cestarji pa preprečujejo izogibanje plačila z razkopavanjem gozdnih poti in kopanjem jarkov, s postavljanjem zidov ob cesti in z visokimi kaznimi.

Vrhnika na razglednici iz leta 1918 (vir: Cankarjeva knjižnica Vrhnika)

Še preden je nova cesta dokončno urejena (zlasti del nad Vrhniko je narejen bolj površno), se po njej s Planine spusti Napoleonova soldateska, na Vrhniko pridejo 19. maja 1809. Prav dobrega vtisa po štirih letih ne zapustijo, kradejo vse, kar jim pride pod roke, najraje sicer denar, pa tudi stare in umazane srajce, da o tem, da popijejo vse, kar teče (razen vode, čeprav zgradijo tudi kakšen vodnjak), niti ne govorimo – seveda, plačajo pa po francosko! Vrhničane prizadene tudi visoka vojna odškodnina, ki bi jo morali plačati, zato se plačilu odločno upirajo, nekateri pa tudi uspejo.

Široka in dovolj položna cesta, ki pelje vse od Dunaja do Trsta omogoča, da tovor vozijo z isto veliko kočijo z več pari konj celotno pot, krajevnim prevoznikom, ki si več kot dveh konj ne morejo privoščiti, pa ostane le še razvoz blaga po okolici. Močno se zmanjša obseg dejavnosti vezane na tovorništvo, delo izgubijo tudi delavci v pristanišču, saj ni več prekladanja blaga in čolnarji (po Ljubljanici tovorijo z Vrhnike le še opeko in les), vse to pa udari predvsem po žepih revnejšega sloja.