Hunski poglavar Atila (406-453), imenovan bič božji

Po propadu zahodnega rimskega cesarstva in po več kot 300 let trajajočemu velikemu preseljevanju ljudstev, ki ga leta 375 sproži vdor Hunov pod vodstvom Atile v vzhodno Evropo, se počasi na novo vzpostavljajo trgovske poti med vzhodom in zahodom. Rimska cesta med Emono in Akvilo je na Barju bolj ali manj potonila, na kamnitem kraškem svetu pa zarasla. Karavanske poti, ki se na kraškem svetu vzpostavijo večinoma na stari rimski cesti, zaradi ponovno zamočvirjenega in poplavnega Barja, tovor med Ljubljano in Vrhniko vozijo po Ljubljanici. Na Vrhniki preložijo tovor z ladij oziroma čolnov na konjske hrbte (in obratno) in ga v glavnem tovorijo do pristanišča Trst (oziroma proti Dunaju).

Na Vrhniki se močno razmahne mlinarstvo, ko začno v vrhniško pristanišče po vodni poti voziti ogrsko pšenico, ob koncu vodne poti pa je primeren kraj, kjer se žito zmelje v moko, saj je tovor moke dražji od tovora žita in lažje prenese velike stroške tovorjenja na daljše razdalje. Z obuditvijo transportnih poti se razvija tudi kovaška in živinorejska dejavnost, tudi ta le kot dopolnilna dejavnost revnih prebivalcev ob Stari cesti, na svoj račun pa pridejo predvsem trgovci, ki posredujejo pri prevozu blaga in gostilničarji z lopami za spravilo blaga, hlevi za tovorno živino, seniki, prenočišči za tovornike in hrano.

Poštna kočija (akad. kipar Jože Lašič)

Z gostilniško dejavnostjo se ukvarjajo predvsem veliki kmetje, pa tudi župnik in trški veljaki, tudi župan, poštar in sodnik. Gostilne postanejo središče dogajanja vsakega kraja, tudi na Vrhniki, tu se izmenjujejo novice in zgodbe, marsikdaj so tudi kraj prenašanja bolezni, na tovornike in furmane pa v gostilnah prežijo tudi nevarnosti – kvartopirci (marsikdo je tako izgubil konje in tovor ali vse svoje premoženje), goljufi, vedeževalci in lahke dame.

Furmani (vir: Milan Trobič)

Tovorništvo, kasneje pa furmanstvo, je donosen posel, vendar na tvornike prežijo številne nevarnosti, največja so seveda razbojniki, zato se za na pot združujejo v večje karavane. Tovorniki s seboj, poleg svojega konja, vodijo še enega ali dva, morda je z njim še kakšen hlapec z enim ali dvema konjema. Najbolj nevaren odsek do Trsta je seveda vseskozi preval med Planino in Postojno, ki vse do današnjih dni ohrani zlovešče ime Ravbarkomanda. Razbojniki ropajo karavane, marsikoga tudi ubijejo, skrivajo pa se v gostih okoliških gozdovih, ki jim ljudska govorica doda srhljivost in začaranost.

Leta 1719 je Trst razglašen za svobodno pristanišče, tega leta cesar Karel VI. ukaže prenovo ozke stare ceste, ki je tekla od pristanišča na Bregu, čez Vas in Hrib in nato naprej proti Trstu večinoma po trasi stare rimske ceste, tako, da bo široka najmanj tri sežnje (5,7 m). Prenove se lotijo s tlako in zelo nestrokovno, tako da so klanci strmi 20 in več odstotkov. Prenova je dokončana do prihoda cesarja na Vrhniko leta 1728.

Do konca XIX. stol. je Vrhnika razdeljena v tri samostojna poselitvena jedra – Breg, Hrib in Vas. Vrhnika status mesta dobi leta 1955.

S furmanstvom se obseg tovora močno poveča, s tem pa se tudi po Ljubljanici tovori vse več blaga. Zaradi strmih klancev se Vrhničanom odpre nova tržna niša – forajtanje (pripreganje in posojanje konj) pri vzponih in žlajfanje (zaviranje) pri strmih spustih, zaradi prenosa tovora s konjskega hrbta na tovorne vozove, pa tudi nove obrti – izdelava in popravilo vozov, izdelava bolj raznolikih kovinskih izdelkov ter kolarska in sedlarska dejavnost. Potreba po različnih obrtnikih je velika, zato se na Vrhniko priseljujejo iz širše okolice, tudi iz Italije in Bavarske. Kljub intenzivni pozidavi je še okrog leta 1770 vidna razdelitev Vrhnike na tri zaokrožene celote – Breg, Vas in Hrib.

Kartuzijanski samostan Bistra ustanovi koroški vojvoda Bernard Spanheimski leta 1255, razpusti pa ga cesar Franc Jožef II. leta 1882

Največji kos pogače si še naprej režejo trgovci in špediterji, ki posredujejo pri pretovoru blaga na vozove, krčmarji in cerkvena gosposka iz kartuzijanskega samostana Bistra, seveda, do leta 1782, ko ga cesar Franc Jožef II. razpusti. Če je cesta od Vrhnike naprej še kolikor toliko prevozna, vendar preslaba, da bi brez pripreganja zvozili klance z velikimi vozovi, pa je del med Ljubljano in Vrhniko zelo slab, za nameček je odsek velik del leta še poplavljen – razmere se nekoliko popravijo šele po letu 1746, ko da cesto popraviti višji cestni direktor grof Lamberg in Marija Terezija (1769) zaukaže izsuševanja barja –, tako, da se prevozniki še vedno raje poslužujejo prevozov po Ljubljanici.