V kolesarskem tednu po Apuliji in Bazilikati (17.–24. 5. 2014) bo izhodišče štirih etap v baročno-rokokojski Martini Franci (prvotno smo sicer načrtovali nastanitev v Alberobellu, a so nam, po štirih mesecih rezerviranega hotela, preklicali rezervacijo (!) – razlog, da je v mestu en velik dogodek in da nimajo ljudi (so pa po novem v tem B&B (Charming Trulli) vsaj 2x višje cene kot pred tremi meseci v istem terminu), treh pa v Gravina in Puglia, zato, za začetek, nekaj več o obeh mestih.
(tudi samo Martina, Martène po krajevnem narečju, mesto in občina v pokrajini Taranto, 49.779 preb. na 295 km²). Prvi prebivalci tega območja se naselijo v bližini Monte Fellone, v jami Monte Fellone (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odkrijejo odlomke keramike iz mlajše kamene dobe (v tem času naj bi že vzgajali konje) in dokaze prisotnosti človeka do IV. st. n. št.).
V okolici so tudi številne gomile (specchie, najbolj znana je Specchia Tarantina) iz mlajše kamene dobe. V visokem srednjem veku območje pripada Longobardom, ki si oblast podajajo z Vzhodnim rimskim cesarstvom, v X. stol, pa se v tem delu bojujejo pred navalom Saracenov. Kot trg se Martina začne razvijati konec X. stol., ko pred stalnimi napadi Sarecenov pribežniki iz Taranta, pretežno pastirji, zgradijo na hribu sv. Martina manjšo vas. Trg in območje prehaja v fevd različnim gosposkam, med odmevnejšimi je tu Friderik II. Švabski, Manfredi Siciljanec ter Anžujca Karl I. in Filip I. Filip leta 1310 prizna trgu določene privilegije (franchigie), tako se zaradi tega naselje preimenuje v Franca Martina. Kasneje se sicer iz imena izgubi Franca, ponovno pa se doda šele po združitvi v Italijo leta 1871, kdo dobi današnjo obliko imena.
Med XIV. in XV. stol. je v Martini Francki močna judovska skupnost, podvržena močnim poskusom pokristjanjevanja zlasti s strani staroselcev, ki jim v pomoč (s prepovedjo novih kristjanov) pride tudi kralj Friderik Aragonski.
Do združitve v Italijo je mesto še v celoti obdano z obzidjem s po dvanajstimi okroglimi in kvadratnimi obrambnimi stolpi. Danes so številni stolpi predelani v stanovanja, od obrambnih struktur pa ostajajo slavoloki nekdanjih vhodnih vrat, poimenovani pa po cerkvah, kamor so skozi obzidje speljane ceste – slavolok vrat sv. Štefana (prenovljena 1744), sv. Marije Karminske (leta 1596 ga da renesančno obdelati župan Nicola Antonio Blasi), sv. Nikolete ali sv. Frančiška (XVIII. stol.) in sv. Petra.
Zgodovinsko jedro je zgrajeno pretežno v poznobaroč-nem in rokokojskem slogu, kar se še posebej odraža na cerkvah. Hiše so pol podkletene hiše z delavnicami in trgovinami v teh prostorih ter z dnevnimi prostori (kuhinja, jedilnica s kaminom, salon) v prvem in spalnim delom v drugem nadstropju. Ulice so ozke, mnoge se končajo slepo (spigoli), tako, da tvorijo pravi mestni labirint. Ulice so po sredini udrte, tako, da se ob dežju voda steka po sredini in so robovi suhi, da voda ne zalije pol vkopanih kleti.
Najpomembnejša turistična zanimivost je seveda stolnica sv. Martina, zaščitnika mesta, ki naj bi v dobro mesta večkrat posredoval pri invazijah sovražnikov (še posebej se izkaže pri neuspešnem obleganju 4000 španskih in 2000 italijanskih vojakov mejne grofije Vasto pod poveljstvom Fabrizia Maramalda leta 1529) in nesrečah. Cerkev, dragulj apulijskega baroka, zgradijo v drugi polovici XVIII. stol. nad nekdanjo kolegijsko romansko cerkvijo. Ima značilno veličastno pročelje s kipom svetnika, ki deli plašč z beračem iz Amiensa. V notranjosti je polikromni glavni oltar (1773, neapeljska šola), prostorna kapela Presvetega zakramenta, jasli Štefana iz Putignana in številne slike Domenica Antonia Carella. Cerkev hrani posmrtne ostanke sv. Komazija (II. ali IV. stol.).
Vredne ogleda so tudi številne druge cerkve: cerkev sv. Dominika (1746–50, kip sv. Marije usmiljene pripisujejo Štefanu iz Putignana), cerkev sv. Antona Padovanskega (XV. stol., pročelje je neoklasično (1835), dva renesančna kipa Štefana iz Putignana (sv. Štefan, sv. Anton Padovanski)), kapucinska cerkev sv. Antona (v XVI. stol. zgrajena nad starejšo cerkvijo menihov bazilijancev, freska Madone iz Odegitria (po tej dobi dolina ime Valle d’Itria) številne slike iz XVII. in XVIII. stol.), cerkev sv. Frančiška iz Paole (začetek XVII. stol., zgrajena nad kapelo Madone iz Konstantinopla (XVI. stol.)) s samostanom, cerkev sv. Frančiška Asiškega (XVII.–XVIII. stol.), cerkvi sv. Janeza grškega (ohranjena srednjeveška struktura) in sv. Petra grškega (XV. stol.), cerkev sv. Nikolaja v Montedoru (med najstarejšimi cerkvami, v notranjosti v celoti prekrita s freskami), pozno srednjeveška in kasneje barokizirana cerkev sv. Vita, cerkev Oznanjenja (antična cerkev pred obzidjem, danes je v njej Bratovščina Monte Carmelo in muzej). V mestu je tudi še osem (delujočih) cerkvenih bratovščin – Brezmadežne obrtnikov (oratorij je iz leta 1570), Presvete roženvenčne Marije (od leta 1544), Rojstva in Marijinih bolečin (1621), Brezmadežnega spočetja (gosposka, 1628) itd.
Od posvetnih stavb si je treba ogledati Vojvodsko palačo (druga polovica XVII. stol.), danes Mestna hiša, zgradi jo vojvoda Petracone Caracciolo v renesančno–baročnem slogu (pomembne dvorane Arcadia, mitološka in biblijska, ki imena dobijo po ciklu fresk) in gosposke palače Barnaba (Mazzini 24, 1719), Semeraro (Mazzini 16, 1733), Delfini (Machiavelli 2, 1776), Ancona (Machiavelli 7), Carucci (Mazzini 33, 1777), Magli (Pietro Cossa 3, 1759), Marinosci, (Mazzini 10, 1774), Blasi (Mazzini 3, 1774), Fanelli (Cavour 30, 1749), Turnone, danes konservatorij sv. Marije milosti božje (vico Monacelle 1, 1725), Magli (Cavour 25, 1748), Motolese (Cavour 18, 1778), Maggi (Largo san Pietro 6), Le Marangi (Erbaiolo 15, 1735), Univerza (tudi Dvor, piazza Plebiscito. 1759–62), nekdanji sedež krajevnega parlamenta, Paolo Marino Motolese (Arco Casavola 33, 1716), Motolese (Principe Umberto 40, 1775), …
Ogledati si velja tudi Mestni park.
Časa bo dovolj tudi za hrano in pijačo: (med drugim) bomo za predjed pokusili njihovo tipično salamo capocollo (dodano vino in krajevne aromatične rastline) in dimljeno na drveh po balkansko, za toplo predjed (primo) tipična apulijska ušeska (orecchiette), sveže testenine z različnimi omakami (mesno, repa), za glavno jed je na izbiro dovolj, tak mesa, kot rib, za konec pa še bocconotte, sladko pecivo napolnjeno s kremo in višnjevim sirupom ali bombetke Martina Franca s krajevnim penečim vinom Martina Franca DOC
Gravìnɘ, oziroma Gravoìnɘ po tukajšnjem narečju (44.000 preb., 385 km², mesto in občina v pokrajini Bari), sedež in središče Narodnega parka zgornje Murgie. Ime kraja (soteska) naj bi izviralo bodisi iz latinske besede grava, ki se nanaša na rečna korita erodirana v apnenčasto, kraško podlago, bodisi nad obsežnost območja, zasejanega s pšenico (grano) v času cesarja Friderika II. Občina obsega kar 385 km2 in je po velikosti 21. Italijanska občina (med skoraj 6.000). Mesto leži ob nekdaj pomembni konzularni Apijevi cesti, ki je sem pripeljala iz Beneventa in se nadaljevala proti Brindisiju (Appia Antica) ali Tarantu (Appia Traiana), kasneje pa ob pomembni romarski poti iz Rima proti Jeruzalemu. Najvišji vrh v občini je Obupan stolp (Torre Disperata) in meri 672 metrov. Nedaleč stran od mesta teče pomembna reka Bardano, ena redkih površinskih rek na apulijskem krasu (Murgie).
Na območju občine se naselijo že v stari kameni dobi (ob potoku Gravina), pomembnejša najdišča pa so iz mlajše kamene dobe (od leta 5950 pr. n. št. (Casa S. Paolo e Ciccotto)). Kasneje jo poselijo Grki, za njimi Rimljani (po sanitskih vojnah leta 305 pr. n. št. postane rimska komuna), v V. stol. jo izropajo Alarikovi Vzhodni Goti in Genzerikovi Vandali, po propadu zahodnega rimskega cesarstva pa območje sprva preide pod Langobarde, za njimi pa pod Normane. Cesar Friderik II. Švabski jih vključi v svojo mejno grofijo, v XIII. in XIV. stol. so v fevdu Anžujcev – do priključitve v Italijo leta 1870 se zamenja še precej gosposk –, v XIII. stol. pa sem za raznimi drugimi redovi (baziljanci – red sv. Bazilija Velikega, benediktinci, dominikanci in frančiškani) prispejo tudi menihi viteških redov (templarji in hospitalci (Malteški viteški red) – sicer pa je tu krščanstvo prisotno že od I. stol.).
V mestu in v širši okolici je na desetine zanimivih cerkev, nekatere so jamske (rupestre) – seveda v kraškem svetu jam ne manjka –, skrite nepovabljenim očem (npr. cerkve sv. Marije zvezd, sv. Bazilija, sv. Andreja, sv. Mihaela jam (VIII.–IX. stol.), druge običajne, med katerimi je najzanimivejša prav mestna stolnica sv. Marije Vnebovzete z začetka XI. stol., veliko pa je tudi kript (večjih grobnic) – sv. Marka, sv. Štefana, Večnega očeta …
Med civilnimi stavbami so zanimive ruševine Friderikovega gradu (zlasti klet – velik podzemni prostor brez vhoda in z grafiti) pravokotnega tlorisa in štirimi obrambnimi stolpi iz leta 1231, palači Gemmis–Pellicciarijev in Pomarici–Santomasijev ter številni muzeji in arheološka območja.
V bližini mesta je občinski gozd Velika obramba (Il Bosco Comunale Difesa Grande) in je z 2.000 hektari najpomembnejši in najobsežnejši gozd v notranjosti Apulije. V gozdu je v času hladne vojne stala glavna raketna protiletalska obramba proti Jugoslaviji (in Sovjetski zvezi.). 
V Gravini in njeni okolici so posneli tudi številne filme, med njimi C’era una volta (Bilo je nekoč)Francesca Rosija s Sofio Loren in Omarjem Sharifom (1967), Qui comincia l’avventura (Tu se začne avantura) Carla Di Palme z Monico Vitti in Claudio Cardinale (1975) in Indovina chi sposa mia figlia (Ugani s kom se poroči moja hči) z Linom Banfijem v glavni vlogi (2008).
V Gravini se leta 1649 rodi Pietro Francesco (Vincenzo Maria) Orsini de Gravina, kasnejši papež Benedikt XIII. (1724–1730).
Gravina je poznana kot mesto, ki, kot je zapisno na mestnem grbu, ponudi pšenico in vino (Grana Dat et Vino). Rodovitna okolica bogato obrodi najrazličnejše kmetijske proizvode odlične kakovosti, zato ni čudno, da je območje poznano tudi po kakovostni in zanimivi kuhinji – cardoncello (cardungìdde) – vrsta gobe, Pallone, Fallone, Verdeca (verdèche) – posebno belo vino, Sasanello gravinese (sasanìdde) – piškot s kuhanim vinom, Tarallo (peccelatìdde, taradde), Focaccia sv. Jožefa (rucchèle, oziroma fecàzze de San Geséppe), Lampascioni (vambascìule), Soppressata, Pizzintella, Ventresca (vendrésche), Calzoni (calzùne), Calariello (calarìdde) – jagnje z zelenjavo, Pane cotto (ppène cùtte) – kuhan kruh, mešana zelenjava s starim kruhom,
… DOBER TEK.
(povzeto po it.wikipedia.org/wiki/)
12.2.2014
Comments are closed