Zaradi precejšnjega povpraševanja in zanimanja za Toskano, tudi za drugo leto pripravljam enotedensko potepanje po gričevnati pokrajini južno od Firenc. V šestih etapah, dolgih med 60 in 75 kilometrov, si bomo ogledali Volterro, San Gimignano, Monteriggioni, Castellino in Chianti, Certaldo, Castelfiorentino, San Casciano in Greve in Chianti, za posladek pa še Firence in kolesarjenje ob reki Arno. Pokrajina je že tipično toskanska, hribovje z mogočnimi kmetijami na vrhu, trte znamenitega kjantija, ciprese,… Dodajam krajše opise najzani-mivejših krajev.

Število udeležencev: največ 16

Predvideni stroški: 7x nočitev z zajtrkom + 6x kulinarična* večerja + 1x pica party = 390 EUR

Lasten prevoz (oziroma, po dogovoru).

* hladna predjed (antipasto – pršut, salame, siri, tudi kakšna ocvrta zelenjava), topla predjed (primo – testenine, mineštre), glavna jed (secondo – npr. pravi florentinski biftek, golaž divjega prašiča …) s prilogo (contorni) sladica, voda in vino (njam, njam).

Predprijave: na spletni strani (<<< klik)

PROGRAM

1.  dan (sobota. 16. 5. 2015):

prevoz do Montespertola (iz Ljubljane je 540 km). V hotelu se zberemo med 17. In 19. uro. Namestitev, večerja.

2. dan: Castelfiorentino–Certaldo–San Gimignano (63 km, 960 v. m.)

Castelfiorentino (50 m n. m., 18.000 preb. (občina)), do leta 1149 poznan kot Castelvecchio, je zgrajen ob Frankovski poti na mestu starorimskega Timignana. Med večjimi zanimivostmi so kolegijska cerkev sv. Lovrenca in sv. Leonarda (XIII.–XIV. stol.), cerkev sv. Frančiška (XII. stol.),  pieve sv. Hipolita in sv. Blaža (1195) s keramiko okrašeno fasado, palača Bratovščine Milosti božje (1930), nekaj ostankov prvega (ožjega kroga) obzidja z dvema obrambnima stolpoma, ena sama ohranjena vrata v obzidju in Občinska palača. V mestni knjižnici si lahko ogledamo tudi dve freski znamenitega Benozza Gozzolija (1484–1490). Na območju občine je še nekaj deset zanimivejših cerkev, tabernakljev in oratorijev.

Certaldo (67 m n.m., 16.000 preb. (občina)) izvira iz etruščansko–rimskega obdobja (etruščanske nekropole v Poggiu del Boccaccio in Poggiu delle Fate). Najdbe iz tega časa so shranjene v muzeju v Pretorski palači. Certaldo se prvič omenja leta 1164 v dokumentu Friderika Barbarosse, ko območje podeli v fevd gosposki Alberti. Naselje se začne razvijati okrog obrambnega stolpa, danes del pretorske palače. Samostojnost ohrani do leta 1184, ko Firenčani podrejo grad Albertov in pripojijo njihove posesti. V začetku XIII. stol. zrastejo številne zgradbe na južnem in zahodnem bregu reke, mesto obzidajo (Gornji Certaldo), dostop v mesto pa omogoča troje vrata (Alberti, a Sole, al Rivellino). Leta 1415 postane Certaldo sedež enega od treh vikariatov (tako je tedaj upravno razdeljena Republika Firenca), v njegovi pristojnosti pa so območja v dolini rek Pesa, Elsa in Arno. Med največje zanimivosti sodijo obnovljena Boccacciova hiša – znameniti renesančni pisatelj in pesnik, avtor Dekamerona, naj bi se v tej hiši rodil 16. junija 1313 – iz rdeče opeke (XIII. stol.), Pretorska palača, obnovljena Palača vikariata (Guvernerska palača), okrašena s keramičnimi grbi (v notranjosti so freske iz XIII. do XVI. stol.)

San Gimignano (324 m n. m., 7100 preb.) je slikovito in dobro ohranjeno srednjeveško mestece na vrhu enega številnih toskanskih hribčkov. Značilno podobo mu dajejo slikoviti obrambni stolpi, ki se dvigajo visoko v zrak. V preteklosti so jih zgradili 72, danes jih lahko preštejete še 15 – prav zaradi njih pa San Gimignanu pravijo srednjeveški Manhattan.

Na območju San Gimignana prvotno živijo Etruščani, o čemer pričajo številne najdbe in grobovi, tudi napisi v izvirnem etruščanskem jeziku. Po prevladi Rimljanov v stoletjih pr. n. št. tu premožen Rimljan postavi utrdbo, ki se zaradi obsežnih gozdov v okolici verjetno imenuje kar Castello della Selva. Zaradi svoje lege ob cesti Francigena igra pomembno vlogo že v zgodnjem srednjem veku. V tem času zgradijo številne stolpiče, ki postanejo nekakšen statusni simbol – čim višji so, tem bolje – in obrambne opazovalnice, ki odigrajo pomembno vlogo v krvavih spopadih, ter številne javne zgradbe, palače in cerkve. Trg se šele pozneje preimenuje v San Gimignano, po sv. Geminijanu, modenskemu škofu (umre okrog leta 396), ki po pripovedovanju legende čudežno reši prebivalce mesta pred napadom barbarov. V pisnih virih se San Gimignano prvič pojavi leta 929, ko ga markiz Ugo podari modenski škofiji.

Prvo obzidje v dolžini enega kilometra zgradijo na griču Montestaffoli (grič Langobarda Astolfa) v XII. stol., vključno s slavoloki oziroma vhodnimi vrati (družin Becci, Cugnanesi in Cancellaria), zaradi razvoja in povečevanja števila prebivalcev pa drugo obzidje zgradijo v XIV. stol. Občino si že kmalu prilastijo škofi iz San Gimignana, mesto pa predvsem v XIII. in XIV. stol. cveti, zrastejo številne cerkve, samostani, hospici oziroma bolnišnice, stolpi in palače. Ko mesto pripade Firencam, se njegova moč močno zmanjša, s tem pa San Gimignano počasi tone v pozabo. Ponovno zaživi šele z Edwardom Morganom Forsterjem (London, 1879 – 1970), saj ga uporabi za prizorišče dogodkov v svojem prvem romanu Kamor si angeli ne upajo stopiti (1905) – Forster je morda bolj poznan po romanu Pot v Indijo, po katerem David Lean leta 1984 posname istoimenski film. (več >>>>>)

3. dan: San Casciano–Greve in Chianti–Tavarnelle (63 km, 1.220 v. m.)

Kolesarimo po razgibani pokrajini Chianti, območju, ki ji je svetovno slavo prineslo vino kjanti (Chianti). Pokrajina leži med Firencami in Sieno, nad levim bregom reke Elsa. Območje, kjer pridelujejo kjanti, je danes precej širše, saj so za vinorodni okoliš kjantija priznali tudi Siensko gričevje (Colli Senesi), območja okrog Arezza, Ruffina itd.

San Casciano in Val di Pesa (310 m n. m., 17.200 preb. (občina)) poselijo že Etruščani (v okolici odkrijejo številne etruščanske grobove), v rimskem času pa je tu poštna postaja (mansio) na deseti (decimo) milji od Firenc (Florentia). V pisnih virih se prvič omenja leta 1241, ko je v fevdu firenških škofov, leta 1278 pa preide v fevd firenške republike. Mesto z okolico si, kot drugje, predajajo različni najemni kapitani in vojaški poveljniki.

Med večjimi zanimivosti naj omenim prvotne preproste cerkev (pieve) – romansko cerkev sv. Pankracija (pomembne so freske, pieve sv. Štefana v Campolu (X. stol.), pieve sv. Cecilije v Decimu (verjetno je najstarejša na tem območju, omenja jo že Karel Veliki leta 774), pieve sv. Janeza v Suganu (1019) in neoklasična kolegijska cerkev sv. Kasijana. V mestu in okolici so tudi številne zanimive palače (villa) – Mangiacane, Le Corti, Antinori del Cigliano, Poggio Torselli, Borromeo, I Tattoli, Caserotta, Senzano in Murlo ter grad Corno in Lucianov stolp.

Greve in Chianti (236 m n. m., 14.400 preb. (občina)). Okolica je poseljena že pred prihodom Etruščanov in Rimljanov. V XI. stol. na bližnjem griču (danes se imenuje Grič sv. Frančiška)  postavijo samostan, sprva posvečen sv. Savinu, kasneje pa se tu naselijo frančiškani), še danes izstopa v starem mestnem jedru s trikotnim osrednjim trgom., okrog katerega so ohranjene številne srednjeveške zgradbe, vključno s cerkvijo sv. Križa (XI. stol.). V okolici je še nekaj zanimivih cerkev (npr. cerkev sv. Štefana (XIII.  stol.) v Montefiorallu, pieve sv. Laolina v Panzanu, grad Verrazzano (zgradijo ga verjetno že Langobardi), itd.

4. dan: Empoli–San Miniato–Castelfiorentino (61 km. 600 v. m.)

San Miniato (147 m n.m., 28.000 preb. (občina)) leži na križišču pomembne prometne Frankovske poti in cestne povezave med Firencami in Piso. Območje je poseljeno že v starejši kameni dobi, kasneje pa pridejo sem Etruščani in Rimljani, ki tu zgradijo vojaško postojanko Quatro. Pisno se San Miniato prvič omenja v dokumentu, ki opisuje, da se je leta 783 skupinica vaščanov zbrala pred langobardsko kapelico sv. Miniata. Naselje se začne razvijati od X. stol. dalje, obzidje z obrambnimi stolpi pa zgradijo v XII. stol. V XIII. In XIV. stol. je naselje vpeto v boje med gvelfi in gibelini.  Leta 1347 preide pod upravo Firenške republike, in tam ostane (s krajšimi prekinitvami) do združitve Italije 1860.

Največja znamenitost je Friderikov stolp (zgradil naj bi ga cesar Friderik II. v XIII. stol.), mestna stolnica Vnebovzete in sv. Genezija s prizidano utrdbo, t. i. Matildinim obrambnim stolpom, škofijski muzej (hrani dela Filippa Lippija, Neria di Bicci, Fra Bartolomea, Verocchija in druge), palača Vicarijev (zgradi cesar Oton IV. v Xii. stol., danes hotel), Občinska palača (XIV. stol.), romanska cerkev sv. Frančiška (XIII. stol.) z gotsko notranjostjo in freskami iz XIV. in XV. stol., cerkev sv. Dominika (XIV. stol., terakota Luce della Robbia, freske Masolina iz Panical, grobni spomenik pripisan Donatellu) in samostan sv. Frančiška, ki naj bi ga ustanovil sam sv. Frančišek Asiški na obisku v mestu leta 1211. Med zanimivostmi je treba omeniti še rojstno hišo prednikov (sorodnikov) Napoleona Bonaparta. V okolici rastejo najkakovostnejše bele gomoljike (te naj bi bile okusnejše in temu primerno precej dražje od tistih črnih iz Umbrije in Mark) in tem vsako leto posvetijo tudi kulinarični festival.

5. dan: Castelfiorentino–Volterra–Castelfiorentino (75 km, v. m.)

Z avtomobili se zapeljemo do Castelfiorentina (12 km). Lahko pa s kolesarjenjem začnemo kar v Montespertolu (dodatnih 25 km). .). Del poti kolesarimo tudi po Frankovski romarski poti.

Volterra (531 m n. m., 11.300 preb.) magična in skrivnostna, mesto vetra in skal, pravi D’Annunzio. Njena zgodovina sega v IX.–VII. stol. pr. n. št., v t. i. vaško oziroma villanovsko obdobje (po mestecu Villanova pri Bologni, kjer je odkrito grobišče s številnimi grobovi, v katerih so najdeni predmeti te dobe – žara s pepelom pokojnika, nakit; je najpomembnejša kultura železne dobe v Italiji), o čemer pričajo odkrita grobišča (Badia, Ripaie, Gueruccia – obnovljene grobnice lahko vidite v etruščanskem muzeju Guarnacci) na tem območju. Za časa vladanja cesarja Avgusta kroži legenda, da tu mesto stoji že v XIII. stol. pr. n. št., zgradil pa naj bi ga lidijski kralj Tyrrhenos, ki sem pripelje svoje ljudstvo iz Lidije v Mali Aziji. Druga legenda pretirava še malo bolj, mesto je še starejše, zgradil pa naj bi ga vsaj bog Jan (pri Etruščanih zelo priljubljen), Noetov sorodnik, če že ne sam biblijski Noe.

S prihodom Etruščanov v VIII. stol. pr. n. št. se začne obdobje akulturacije, izkopavanja rudnin in trgovanja s soljo in bakrom, pa tudi obdobje hitrega gospodarskega razvoja. Oddaljena od glavnih prometnic, uživa več miru, vseeno pa mesto v IV. stol. pr. n. št. obdajo z mogočnim obzidjem. Iz etruščanskega obdobja si lahko ogledate ostanke obzidja, mogočna vrata s slavolokom (V. stol. pr. n. št.), grobišča Marminijev in številne izkopanine, ki so na ogled v etruščanskem muzeju (znamenita bronasta figura Večerna senca, žare, natančno izdelan dragocen nakit, vaze itd.).

Volterra je eno zadnjih večjih etruščanskih mest, ki ga Rimljanom uspe zasesti, od III. stol. pr. n. št. pa tako mesto deli usodo z Rimsko republiko in cesarstvom. Zelo pomembna letnica je 90 pr. n. št., ko prebivalci Volterre dobijo rimsko državljanstvo. Iz rimskega obdobja si lahko ogledate »ohranjeno« rimsko gledališče (I. stol. pr. n. št.) z 19 vrstami za 2000 gledalcev, rimsko cisterno za vodo in temelje nekoliko mlajših rimskih toplic (iz tlorisa je razvidna namembnost številnih dvoran – npr. za kopanje z vročo vodo, toplo vodo, mrzlo vodo ipd.), marsikakšen steber, del sarkofaga in okrasje iz tega obdobja pa je našlo »zatočišče« cerkvah in drugih srednjeveških zgradbah. (več >>>>>)

6. dan: Certaldo–CastellinA-MONTERIGGIONI-CERTALDO (86 km, 1.180 v. m.)

Z avtomobili se zapeljemo do Certalda (17 km). Lahko pa s kolesarjenjem začnemo kar v Montespertolu in po malo drugačni trasi (varianta_1; 103 km, 1.190 v. m.). Del poti kolesarimo tudi po Frankovski romarski poti.

Castellina in Chianti (578 m n. m., 2.850 preb.) leži v osrčju toskanske pokrajine Chianti. Prvi se na tem območju naselijo že Etruščani, njihovo naselje pa naj bi porušili v času galskih vpadov. V zgodnjem srednjem veku je naselje poznano kot Salingolpe,  v XI. stol. ga Matilda Toskanska da v fevd gosposki Guidi, kasneje pa gosposki Trebbio. V začetku XV. stol. zgradijo mogočno utrdbo (ostanki so vidni še danes). Med največjimi zanimivostmi so utrdba, cerkev sv. Odrešenika (XV. stol.), palača Bianciardi, Via delle Volte (podzemni tunel), v bližini pa nekropole in grobovi (VII.–VI. stol. pr. n. št.).

Monteriggioni (200 m n. m., 8200 preb.) je morda eno najtipičnejših italijanskih utrjenih mest na vrhu griča, tako tipično in s tako mogočnim obzidjem, da ga v Peklu omenja celo Dante (… però che come sulla cerchia tonda / Monteriggion di torri si corona / così’n la proda che il pozzo circonda / torreggiaban di mezza la persona / gli orribili giganti …). Visoko obzidje z obsegom 570 metrov (premer 172 m), skoraj popolnoma okroglo, štirinajstimi stražnimi stolpi, ki se dvigajo šest metrov in pol nad obzidjem, in z dvojimi vhodnimi vrati na griču Ala zgradijo Sienčani med letoma 1213 in 1219 in je še danes skoraj v celoti ohranjeno. Po svoji obliki močno spominja na velikansko krono, zato ga temu primerno tudi poimenujejo – krona Italije. Utrjeno mesto postavijo na obstoječi langobardski Mons Regionis. Postavljen je na strateškem kraju za nadzor nad Kasijevo cesto ter celotno dolino rek Else in Staggia v smeri proti Firencam, glavnemu sovražniku Sienske republike, tako tudi vrata v smeri proti Firencam neprimerno bolje zavarujejo in utrdijo kot v smeri proti Sieni. Monteriggioni postane svobodna občina s svojim statutom v XIV. stol. (več >>>>>)

Abbadia a Isola. Ana, vdova po Hilebrandu Lambardiju iz Staggie, da 4. februarja 1001 na robu močvirja postaviti družinski benediktinski samostan in ga posveti sv. Odrešeniku. Samostan je zgrajen na križišču cest štirih držav, Firenc, Fiesol, Siene in Volterre, ter na kraju, kjer je desetletja prej stalo zavetišče za romarje ob Frankovski cesti in se je v njem ustavi tudi canterburyjski škof Sigeric na poti v Rim in ob vrnitvi (990, 994). Opatija se širi in utrjuje celo XI. stol. in postane zavetišče (hospic) za številne romarje. Obzidje, obrambne stolpe in vhodna vrata dokončajo v XII. stol., hkrati pa benediktinci zgradijo tudi samostansko cerkev (1173) in jo posvetijo sv. Cirinu.

V XIII. in XIV. se opatija upira pritiskom sosednjim mestnih držav, predvsem nanje pritiska Siena, ki v letih 1375 in 1376 utrdi samostan, v novo obzidje pa vključi tudi bližnjo vaško naselje. Opatija postane del obrambnega sistema gradov, postavljenega ob mejah sienske države. (več >>>>>)

Colle di Val d’ Elsa (226 m n. m., 19.500 preb.) Izvirno sestavljajo Colle tri popolnoma samostojna naselja, starejša Trg sv. Katarine in grad Piticciano sta namenjena privilegiranemu sloju in ležita vsak na svojem hribu nad široko dolino, tam pa je Ravnina (Piano), ki jo naseljujejo obrtniki. Danes vsa tri naselja preprosto imenujejo kar Zgornji in Spodnji hrib. Naselja so prvič omenjena v X. stol., vendar polno zaživijo šele s komunalnim gibanjem v XIII. stol. in s pridobitvijo samostojnosti leta 1307. Tu je leta 1269 pomembna bitka med gvelfi in gibelini, tu pa se rodi tudi pomemben kipar in arhitekt Arnolfo di Cambio. Colle zavzema v primerjavi s stisnjenimi naselji na hribih že v srednjem veku veliko prostora, še zlasti, če se upošteva Piano, naselje ob različnih vrstah mlinov (žito, papirni, za valjanje) vzdolž umetnega kanala reke Elsa. V srednjem veku ima pomembno gospodarsko vlogo, saj tu rastejo manufakture – papirnice, tkalnice, železarne, predelava lesa. Ko Colle di Val d’Elsa z bulo papeža Klemna VIII. priključijo Firencam, mesto leta 1592 postane sedež škofe. V mestu se še naprej razvija predvsem papirna in steklarska industrija in v XVIII. stol. Colle zaradi izdelave kristala imenujejo kar italijanska Češka. Danes v kristalnem mestu proizvedejo kar 15 odstotkov svetovne proizvodnje kristala. (več >>>>>)

Poggibonsi (116 m n. m., 29.000 preb. (občina)). Na širšem območju se naselijo že v mlajši kameni dobi, prvi sledovi civilizacije pa segajo v etruščansko–rimsko obdobje (odkrite nekropole). Večji pomen dobi naselje v X. stol., predvsem zaradi lege ob obljudeni romarski Frankovski poti (Via Francigena) – v letih 2010–2012 smo jo prekolesarili v celoti, od Londona (Canterbury) do Brindisija. Takrat zgradijo Marsov Trg (Borgo di Marte, kasneje Maturi, Borgo Vecchio (Stari trg) in na koncu Poggibonsi),

V mestu si lahko ogledamo kar nekaj zanimivih zgradb – Pretorsko palačo (XIII. stol.), gotsko cerkev sv. Lovrenca (1495), od leta 1997 paleontološki muzej, svetišče Romituzzo (XV. stol.), gotska stolnica sv. Lucchesa na bližnjem griču (leta 1252 jo zgradijo nad obstoječo cerkvijo sv. Camalda; keramika, freske), v bližini pa še opazna utrdba na skali (Rocca), ki naj bi jo zgradili že Langobardi (Staggia), grad templarjev Magione (kasneje preide v last vitezov Hospitalcev) in grad Strozzavolpe (Davitelj lisic). V okolici so še številne prvotne cerkve.

7. dan: Impruneta–Firence–Arno–Figlin–Impruneta (90 km, 900 v. m.)

Z avtomobili se zapeljemo do Imprunete (25 km), kolesarimo do Arna, nato pa po kolesarski poti do Ponte Vecchia v Firencah (o mestu je dovolj na tej povezavi), po ogledu mesta pa se del poti vrnemo, nekaj časa kolesarimo še naprej ob reki (do Figlina Valdarno), nato pa čez pokrajino Chianti do Imprunete.

Impruneta (275 m n. m., 14.800 preb. (občina)), izpeljanka besed »med borovci«, je poznana po izdelavi prvovrstne keramike iz okoliške gline. Med večjimi zanimivostmi so svetišče sv. Marije z baziliko iz leta 1060, zgrajen pa na kraju starega etruščanskega svetišča (zbombardirana med II. sv. vojno, tako, da je ostalo malo izvirne dekoracije).

8. dan: po zajtrku povratek domov.

Zadnja sprememba: 27.9. 2014