Kolišče Hočevarica odkrijejo potapljači arheologi leta 1992 na desnem bregu Ljubljanice pri izlivu odvodnega kanala Hočevarica. Med letoma 1995 in 1998 na kolišču raziskujejo les (za gradnjo kolišča tedanji prebivalci uporabijo pretežno jesenov in hrastov les) in z dendrokronološkimi raziskavami ugotovijo, da je kolišče obljudeno, s krajšimi prekinitvam, med letoma 3650 in 3550 pr. n. št., leta 1998 pa arheologi ob jarku postavijo še 8 m2 veliko sondo z namenom globljega spoznavanja tedanjega življenja.

Glede na najdena semena in kosti strokovnjaki ugotovijo, da se koliščarji ukvarjajo s poljedelstvom (gojijo ječmen in pšenico, poznajo pa tudi mak) in nabiralništvom (v okolici nabirajo plodove robide, drena, hrasta in vodnega oreška), na travnikih pa pasejo živino (redijo predvsem prašiča, manj je najdenih kosti ovac, koz in goveda), v okoliških gozdovih pa lovijo srne, jelene in divjega prašiča, občasno uplenijo tudi kakega medveda. Predvsem za krzno pa lovijo tudi manjše živali – bobre, vidre, jazbece, lisice in divje mačke. Jezero je tedaj še bogato s krapi, rdečeperkami, navadnimi ostriži, ščukami in rdečeokami, med ptiči pa se na jedilniku največkrat znajde raca.

BB_kolišče_keramikaMed pomembnimi najdbami so odlomka talilne posode in košček bakra, ki dokazujejo, da so na kolišču v tistem času že delovali kovači (je eno prvih v tem delu Slovenije), skoraj cel lesen lok iz tisovine (3600 pr. n. št.; ob najdbi je veljal za edinega te vrste v Sloveniji), kamnite puščične osti in t.i. ravni trnek, odkrijejo pa tudi ogrlične obročke iz metamorfne kamnine in jagode iz kalcita in lesa.

Koliščarska naselbina Stare gmajne je naseljena dvakrat, prvič v poznem XXXIV. stol. (manjša naselbina) in drugič v drugi polovici XXXII. stol. pr. n. št. Gre za kolišče razpršenega tipa, pri katerem zahodni (starejši del, leži tudi bližje trdinskemu svet, kar dokazuje, da se jezero počasi krči) in vzhodni del ležita vsaj sto metrov narazen. Raziskave kažejo, da je kolišče postavljeno v močvirsko oziroma barjansko okolje 600–700 metrov od trdinskega obrobja, kar nakazuje, da je stalo tik ob robu ali v neposredni bližini koliščarskega jezera. Nedaleč proč od naselbine se v jezero izliva predhodnica današnje Ljubljanice. Za nosilne kole uporabijo predvsem jesenov in hrastov les, precej manj pa je kolov iz lesa topola, bukve, jelše ali javorja.

Naselbina vzbudi veliko zanimanje strokovnjakov in laične javnosti, saj tu odkrijejo najstarejše leseno kolo z osjo in dva (od treh ali štirih odkritih iz koliščarskega obdobja na Barju) deblaka iz hrastovega lesa (pri obeh je ohranjena prečna ojačitev). Na kolišču odkrijejo tudi manjšo ploščato sekiro iz čada oziroma eklogita (sem jo verjetno zanesejo iz severozahodne Italije), skoraj kilogram težko kladivasto sekiro z ušesom, orodja, izdelana iz kosti, rogovij in zob (predvsem bodala in šila), skoraj v celoti ohranjen 64 cm dolg otroški lok iz grčave tisine veje, številne kamnite puščične osti (s kratkim in brez peclja), žrmlje in ostanke kakovostne preje organskega izvora, verjetno spletene iz vlaken, ki jih najdemo v semenih in steblih rastlin iz družine trav. Služila naj bi za izdelavo vrvi, verjetno pa tudi platna in finejših tekstilij. Med najdbami je tudi precej keramike (prevladuje keramika temnosivih barvnih tonov), pa tudi predmetov iz nežgane gline (talilne posode, votla utež), odkrijejo tudi nekaj lesenih toporišč in ročajev.

Koliščarji se na Stari gmajni ukvarjajo tudi z metalurgijo bakra, kar dokazuje najdbe metalurških pripomočkov – ene kamnite (iz kremenasto glinastega muljevca) in več glinastih talilnih posod. Kovači, oziroma metalurgi delujejo na posebnem izbranem prostoru ob robu naselbine.

Najstarejše kolo. Voz je izdelan in v uporabi v mlajši fazi poselitve kolišča Stare gmajne, nekako 5150 let pred sedanjostjo. Najdba ostankov voza je pomembna iz različnih vidikov, pomembna je tako tehnična dovršenost voza, razvidna od izbire lesa in orientacije sestavnih delov, do številnih tehničnih detajlov, kot podvozje, ki dokazuje, da gre za dvoosni voz, oziroma nekakšno cizo. Uporaba takega voza je primerna za hribovito pokrajino, kamor vsekakor sodi zaledje tedaj ojezerjenega Ljubljanskega barja. Kolo premera 71,2 cm je narejeno kot poln disk s pestom pravokotne oblike, sestavljen iz dveh desk iz jesenovega lesa drevesa starejšega od 80 let, širinsko spojeni s štirimi grebenastimi letvami.

BB_kolišče_kolo

Glede na takratno razpoložljivo tehnologijo so deski pridobili s cepljenjem in tesanjem kakšnega 80 cm dolgega kosa debla. Kolo je namensko ožgano, saj so s tem povečali trdoto pa tudi odpornost proti nekaterimi škodljivci. Os, simetrično izdelan drog okroglega in na konceh pravokotnega preseka, je ohranjena v celoti Dolga je 124 cm in je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Na obeh straneh so zabite zagozde, prav tako iz hrastovega lesa. Leseno kolo, odkrito leta 2002, sodi med najstarejše na svetu, njegovo odkritje pa je pomembno tako v evropskem, kot v svetovnem merilu.

Viri:

Velušček A. et al (2004): Hočevarica, eneolitsko kolišče na Ljubjanskem barju, Zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8, 328 str., SRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana;

Velušček A. (2009): Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas – Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr., Zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16, 336 str., SRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana;

Velušček A. (2002): Ostanki eneolitskega voza z Ljubljanskega barja, Arheološki vestnik 53, str. 51–57, Založba ZRC Ljubljana


Comments are closed