58 km, 750 v. m. Z avtomobili se zapeljemo do 30 km oddaljenega Manciana, poznanega predvsem po svojih palačinkah. Na trasi bomo imeli dva malo večja, a položna klanca. Območje je slabo naseljeno, pravzaprav naselij sploh ni, je pa bilo v davnih etruščanskih časih kar precej živahno. Ogledali si bomo eno njihovih pomembnejših naselij, Sutri.

TRASA Manciano – ABBADIA – VULCI – MANCIANO

MANCIANO

Sorano, utrdba

(444 m n. m., 8700 preb.) je pomembno kmetijsko središče v dolini reke Fiora s številnimi spomeniki in antičnimi najdišči, ki pričajo, da je to območje naseljeno že v prazgodovini. Prvi pisni vir s tega dela je iz leta 973, ko Manciano prodajo Aldobrandeschom, čeprav strnjeno mestno jedro pravzaprav nastane v drugi polovici XIII. stol. V začetku XIV. stol. Aldobrandeschi dogradijo mestno obzidje – že od leta 1188 je Manciano kastrum, torej utrjeno naselje – in mogočno utrdbo, vendar ga morajo že leta 1410 prepustiti Sieni. Šest let pozneje preide pod oblast Orsinijev, ki pa morajo vseeno priznavati siensko nadoblast. Leta 1555 je Manciano priključen nadvojvodini Toskani skupaj s siensko državo.

Kruhova juha (Zuppa di pane)

SESTAVINE: 80 dag svežega rdečega fižola, dva stroka česna, čebula, peteršilj, bazilika, pekoč feferon, steblo zelene, pet dag slanine, izjemno deviško oljčno olje, 50 dag svežih paradižnikov, po 30 dag ohrovta in zelja, 15 dag svinjske kože, star toskanski kruh.

PRIPRAVA: fižol skuhajte v slani vodi ter pokuhajte in shladite svinjsko kožo. V lonec stresite in na žlički

Vulci

vulci, rimski most

(65 m n. m.). Zanimivosti na območju okrog Vulcija lahko razdelimo v tri celote, v Opatijski most (Ponte della Badia, Abbadia), Opatijski grad (Castello dell’Abbadia) in v samo etruščansko naselje Vulci. Most je etruščansko–rimskega izvora. Osnova (trije stebri) je zagotovo etruščanskega izvora, saj se uporabljena tehnika (rdeč tuf prekrit z odpornejšim kamnom – emplecton tehnika) lahko primerja s podobnimi in dokazano etruščanskimi objekti (etruščanska obzidja v Sutriju, Nepiju in Fallerih). »Preobleka« v travertinu je zagotovo rimska in sodi, tako kot Avgustov most pri Narniju ali Pont du Gard v obdobje zgodnjega rimskega cesarstva. V bližini mostu je tudi rimski akvadukt, za katerega sodijo, da je prav tako postavljen na etruščanskih temeljih.

Grad Abbadia je sezidan ob mostu na desni strani reke Fiora v srednjem veku. Strateška lega omogoča popoln nadzor nad prehodom čez reko. Je utrjen z obzidjem s štirimi polkrožnimi stolpi in dodatno zaščiten z jarkom. Dokumenti iz leta 809 pričajo, da bi grad lahko bil benediktinski samostan posvečen sv. Mamiljanu. Samostan porušijo Saraceni, sedanji videz utrdbe pa v XII. stol. dajo cistercijanci. Danes je v gradu narodni arheološki muzej s številnimi etruščanskimi najdbami iz bližnjega Vulcija (pomembne so številne vaze, urejene po nastanku), pomembne pa so tudi druge najdbe iz še starejšega obdobja, od stare kamene dobe naprej.

Ob reki Fiori se ljudje naseljujejo že zelo zgodaj, pomembno pa je villanovsko obdobje, o čemer pričajo grobovi iz IX. in VIII. stol. pr.n.št. Kasneje vasi absorbirajo Etruščani v Vulciju (VelX po Etruščansko), ki postane eno dvanajstih najpomembnejših etruščanskih mest v Etruriji. Mesto se hitro razvija, le v VII. stol. pr.n.št. malo zastane v razvoju, a se že ob koncu tega stoletja začne ponovno hitro razvijati naprej, na kar kažejo povečano število grobov in njihovo bogastvo. Poznani so po domači obrti, ob pomoči grških delavcev pa izdelujejo predvsem predmete iz keramike in brona ter kipe, s čimer trgujejo po celem Sredozemlju. V VI. stol. je Vulci eno najbogatejših mest v Etruriji in začne s širjenjem ozemlja, o čemer pričajo tudi freske v grobnicah (saga o Mastarnu in bratih Aulo in Celi Vibenna v grobnici François – freske so v palači Albani v Rimu). Z državnim udarom spodnesejo rimskega kralja Tarkvinija Priska, Mastarna pa se preimenuje v Servija Tulija. S porazom proti Rimljanom leta 280, Vulci hitro popade in pade v pozabo.

vulci, cesta

Vulci je zelo pomembno z arheološkega vidika. Široko časovno obdobje grobov kažejo na razvoj mesta in njihove kulture. V okolico so našli štiri grobove iz VIII. stol. pr.n.št. Grobovi v VI. in V. stol. pr.n.št. so večino sarkofaškega tipa, le nekaj grobov je drugačnih, npr. gomila (tumulus) v Cuccumelli. V IV. stol. pr. n.št. postanejo grobovi podzemnega tipa in posnemajo obliko stavb. Najbolj znamenit grob tega tipa je grob François.

Za Vulci je karakteristično, da ob grobovih za stražo postavljajo kipe namišljenih živali, v grobove pa polagajo grško keramiko. V Vulciju so še vidni ostanki vile (I. stol. pr.n.št.), glavne ceste (decumanus), dveh vrat v obzidje in rimske ceste, nekropole pa so večinoma na drugi strani reke Fiora.

Zajec po etruščansko (Coniglio all’Etrusca)

Zajec je pomemben vir hrane že v antičnih časih, v stoletjih pa ga domačini začno pripravljati na številne načine. Na etruščanski način ga pripravite v kozici, da meso postane mehkejše. 

SESTAVINE: zajec, deviško oljčno olje, čebula, korenje, zelena, rdeče vino, peteršilj, stock. 

PRIPRAVA: očiščenega zajca eno uro namakajte v mrzli vodi, potem pa ga osušite, narežite na kose in zložite na oljčno olje v kozico, prekrijte z drobno sesekljano čebulo, korenjem in zeleno ter zalijte s kozarcem rdečega vina in 3 cl stocka. Zajca pecite na zmernem ognju in ko je pečen, ga potresite s sesekljanim peteršiljem. Zajcu lahko priložite špinačo, cikorijo ali cikorijo, ocvrto s česnom in feferonom.

Etruščansko obdobje (od VIII. do III. stol. pr. n. št.)

tarquinia, villanovske grobnice

Sodobna Toskana (pokrajina dobi ime po latinskem imenu za Etruščane – Tusci) obsega večino zgodo-vinske Etrurije in večinoma vse, kar danes vemo o Etruščanih, je bilo odkrito na tem območju. Etruščani (za Grke so Tirenci – Tyrrhenoi ali Tyrrsenoi, za Rimljane Etrusci ali Tusci, sami Etruščani pa se imajo za Rasene – Rasenna (Rasna, Raśna)) se naselijo med rekama Arno na severu in Tibero na jugu, reko Tibero na vzhodu in Tirenskim morjem na zahodu, torej na območju današnje Toskane in severnega Lacija (Latium), nato pa se na severu razširijo na drugo stran reke Pad, na jugu pa vse do današnje Capue, zavzamejo tudi Rumo – pravzaprav Romo (Rim), a kaj ko Etruščani ne poznajo črke »o« in jo nadomeščajo s črko »u«, na severu pa vse do Padske nižine. 

Njihov izvor do danes še ni povsem pojasnjen. Zaradi povezave med starejšo arheološko zapuščino v teh krajih in zgodnjimi etruščanskimi spomeniki nekateri prištevajo Etruščane med avtohtone prebivalce srednje Italije, sicer pa večina meni, da v VIII. stol. pr. n. št. pridejo iz Male Azije. Etruščansko zgodovino poznamo le po številnih grobiščih, nekropolah (mesto mrtvih), poslikanih s čudovitimi freskami, tudi z erotično vsebino (Tarquinia) in predvsem po spodnjih delih mestnih obzidij, prepoznavnih po velikih mnogokotnih kamnitih blokih. 

Zajec, ovit s slanino in polnjen z divjim janežem (Il Coniglio in porchetta al Lardo e finocchio selvatico)

SESTAVINE: cel zajec, šopek divjega janeža, česen, 10 dag pancete, 10 dag kuhanega pršuta, 10 dag salame, 10 dag pancete v ruladi, kozarec belega vina. 

Zajec v porketi

PRIPRAVA: zajca operite z vodo in kisom, drobovino odstranite, jo operite in prihranite. V slanem kropu, ki ste mu dodali dva ali tri stroke česna, oparite janež in za pozneje prihranite vodo, v kateri ste ga kuhali. Na majhnem ognju ocvrite panceto, kuhan pršut in salamo. Dodajte na koščke narezano drobovino in janež in pražite nekaj minut. Zajca položite na krpo, solite, poprajte in ga nadevajte z rezinami pancete, pripravljenim cvrtjem, preostalim strtim česnom in ščepcem popra. Odprtino stisnete skupaj, da nadev med pečenjem ne bi ušel. Odprtino zašijte in zajca povežite z vrvico. Pečico segrejte na 170 stopinj. Zajca najprej popečite na malo olja v kozici, dodajte pol kozarca vina in kozarec vode, v kateri ste kuhali janež, zatem ga prestavite v pečico in ga pecite približno eno uro. Med peko ga večkrat obrnite, zalivajte z lastnim sokom ter po potrebi, da se preveč ne posuši, dodajte vino in vodo, v kateri ste kuhali janež. Preden zajca postrežete, odstranite vrvico, ga razrežite na kose in postrezite z nadevom, ki ste ga tudi posebej narezali.

Največji razcvet doživljajo v VII. in VI. stol. pr. n. št., njihova moč pa začne pojemati, ko je leta 509 pr. n. št. iz Rima pregnan Tarkvinij Ošabni. Leta 506 pr. n. št. jih Latini s pomočjo Aristodema iz Cume premagajo pri Ariccii in preženejo še iz Lacija. Etruščani v Kampanji ostanejo osamljeni, zato jih ni težko v bitkah pri Cumi (474 pr. n. št.) in Capui (423 pr. n. št.) premagati in jih izriniti še južno od Rima. Na severu nanje pritiskajo Galci že od VI. stol. pr. n. št., do sredine IV. stol. pr. n. št. pa že prečkajo reko Pad in zavzamejo Felsino (Bologna) in Marzabotto. Rimljani začno prodirati proti severu, najprej pade Veio (396 pr. n. št.), v dveh stoletjih pa še druga mesta. Dokončno jih Rimljani odstranijo s prizorišča z zmago nad njimi pri Santinu leta 295 pr. n. št. Rimljani se potrudijo izbrisati njihovo kulturo, a od njih vseeno poberejo velik del pisave in jezika, bogove, božanstva, obrede, pa tudi način gradnje vojaških taborov. Etruščanska civilizacija traja do popolne asimilacije v rimsko republiko v I. stol. pr. n. št.

tarquinia, akvadukt

Državna ureditev. Etrurija ni politična tvorba, saj so mesta, ki jih gradijo že od VII. stol. pr. n. št. dalje, samostojne državice. Vsako tako mestno državico vodi kralj – svečenik, lucumone, pomaga pa mu svet starcev, ki ga sestavljajo poglavarji pomembnejših družin. Občasno se sestaja tudi ljudska skupščina, ki potrjuje kraljeve odločitve. Nasploh imajo Etruščani razvito razredno družbo. Mestni plemiči, ki so najvišji razred družbe, odločajo o proizvodnji in trgovini, med vojno pa tudi o vojski.

Pomembnejše mestne državice zrasejo na krajih, kjer danes stojijo Perugia (Perusna), Orvieto (Velzna), Città della Pieve (Monte di Apollo) in Bettona (Vettona) v Umbriji, v Toskani pa Arezzo (Arretium), Cerveteri (Chisra), Chiusi (Clevsin), Cortona (Curtun), Fiesole (Vipsul), Populonia (Fufluna), Grosseto (Roselle), Tarquinia (Tarchuna), Veii, Vetulonia (Vetluna), Vulci (Velzun) in Volterra (Felathri). Etruščani gradijo tudi ceste in izsušujejo močvirja. 

Pozneje se dvanajst večjih mestnih državic (Arretium, Caisra, Clevsin, Curtun, Felathri, Fufluna, Perusna, Tarchna, Veii, Velch, Velzna in Vetluna) iz skupnih političnih in verskih razlogov poveže v Zvezo dvanajstih (Dodecapoli oziroma Duodecim Etruriae Populi), sčasoma pa zveza prerase v vojaško-politično zvezo. Odločitve, ki se nanašajo na celotno Etrurijo, sprejemajo na rednih srečanjih predstavnikov mestnih držav, največkrat se jih udeležujejo kralji, svečeniki, plemstvo in vojaki.

Toskanska čebulna juha (Cipollata Toscana)

Sestavine (za štiri osebe): 80 dag bele čebule, pol kilograma svinjskih kotletov, korenček, rezina zelene, dve žlici deviškega oljčnega olja, pet dag pancete, pet dag klobase, česen, osem rezin starega hlebca, sol, dve jušni kocki, poper. 

Toskanska čebulna juha

PRIPRAVA: kotlete, korenček in zeleno kuhajte v loncu, v približno litru in pol vode. Ko voda zavre, dodajte jušni kocki in kuhajte tako dolgo, da meso odstopi od kosti. Med tem narežete čebulo in jo pustite pod mrzlo tekočo vodo, na olju v ponvi ocvrite na majhne koščke narezano panceto in razdrobljeno klobaso, ki ste jo pred tem vzeli iz čreva, dodajte odcejeno in posušeno čebulo, zatem nekaj zajemalk juhe, pokrijte in pustite rahlo vreti. Občasno dodajajte juho. Kotlete odcedite, meso ločite od kosti, razrežite na koščke in jih skupaj z juho dodajte čebuli, ki naj se kuha do mehkega. Pustite vreti še nekaj minut, zatem pretresete v jušnik, v katerega ste na dno položili popečene, s česnom natrte rezine kruha. Nekaj minut pustite počivati, da se kruh omehča, zatem juho postrežite.