Antonijev rov je najstarejši ohranjeni vstop v Rudnik živega srebra v Idriji in eden najstarejših v Evropi. Poimenovan je po sv. Antonu Padovanskemu, jamskem zavetniku in zaščitniku pred nesrečami. Od leta 1994 je urejen za turistične oglede (vir: CudHg Idrija).

Rudnik živega srebra v Idriji je sodil med največje svetovne proizvajalce živega srebra in cinobra (konec proizvodnje 1995), prekašal ga je le španski rudnik Almadén (konec proizvodnje leta 2003). Z rudarstvom se je v Idriji iz generacije v generacijo preživljala večina prebivalcev. Petsto let so idrijski rudarji žgali živosrebrno rudo pri visokih temperaturah, da je iz nje izhlapelo živo srebro in se na hladnem ponovno utekočini. V rudah se večinoma pojavlja kot cinabarit ali kot samorodno živo srebro.

Izkopano rudo iz rova sprva prenašajo na površje v vedrih, nato v tonah (posode) in nazadnje v vozičkih. Rudo drobijo na manjše kose in jo žgejo, najprej v kopah – po plasteh zložijo rudo ter oglje in les –, kasneje v lončenih posodah in nazadnje v različnih pečeh na temperaturi nad 600 ºC. Živo srebro pri visokih temperaturah hlapi iz rude in se na hladnem ponovno zgosti. V petsto letih tako z žganjem pridobijo 147.000 ton živega srebra.

V rudniku je bilo vedno veliko ročnega dela (vir: CudHg Idrija)

Živo srebro (iz starogrškega hydros (voda) in argiros (srebro)) je težja, srebrna prehodna kovina in edina kovina, ki je pri običajni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju. V rudah se večinoma pojavlja kot strupen cinabarit. Živo srebro je edina tekoča kovina, je izjemno škodljiva in v obliki organskih spojin tudi strupena, zastrupitev z živim srebrom pa povzročijo tudi vse vodotopne živosrebrne spojine, na primer živosrebrov klorid in metil živosrebrove soli, vdihavanje živosrebrovih par in zaužitje z živim srebrom kontaminiranih živil. Prav zaradi te lastnosti ga v industriji kmalu začno nadomeščati z drugimi surovinami.

Izkopane rove so utrjevali z lesom iz okoliškega hribovja (vir: CudHg Idrija)

Živo srebro se uporablja za proizvodnjo industrijskih kemikalij, v elektronskih napravah, v teleskopih, pa tudi v varčnih sijalkah, saj je dober prevodnih električnega toka. Raztaplja zlato, cink, aluminij in druge kovine ter tvori amalgame (lat. – zlitine z živim srebrom). Že majhne količine živega srebra korodirajo aluminij, zato ga praviloma ne prevažamo z letali. Amalgamov ne tvori z železom ali platino, zato so živo srebro polnili in prevažali v železnih “steklenicah”.

Trgovina z živim srebrom je bila tako pomembna kot njegova proizvodnja. Sprva jo imajo v zakupu različni evropski trgovci, ki dragoceno kovino prodajajo preko posredništva v Benetkah, po letu 1659, ko vso trgovino z živim srebrom prevzeme dunajska dvorna komora (najvišji finančni organ), se posredništvo premakne v Amsterdam in pozneje v Trst. Dediščina živega srebra je bila leta 2012 vpisana na Unescov Seznam svetovne dediščine.