petdnevno pohodniško, enološko in kulinarično odkrivanje osrednje Umbrije (sto kilometrov)

SPULICO – GENOVA (BOLOGNA)

Koronavirus (na povezavi je statistka okužb za celo Italijo in za posamezno deželo, s klikom na deželo pa, kaj je trenutno dovoljeno) nam tudi letos še najeda potovalne načrte, vendar optimistično upamo, da se bo še pred poletjem pokazalo kakšno zeleno ali rumeno okno in takrat skočimo vanj z vsemi pljuči. Med številnimi načrti smo daljše (kolesarske) trase le grobo začrtali (npr. po vii Postumia od Vrhnike do La Spezie (oziroma Cinque Terre) ali po sredini Apeninskega polotoka od Tarantskega zaliva na skrajnem jugu Italije do Genove ali Bologne) – do septembra je sicer še kar nekaj časa, krajši, predvsem pohodniški, pa so bolj realni. Na zeleno okno računamo predvsem v zelenem srcu Italije, to je Umbrija, v edini italijanski deželi na Apeninskem polotoku brez morja. Zarisali smo kakšnih dvajset enodnevnih smeri, jih pet izbrali in jih povezali v petdnevno turo.

Italijanske dežele

Za izhodišče pohodniških izletov smo v italijanski deželi Umbriji izbrali prijetno starinsko mesto Bevagna, ki ima z vsemi okoliškimi vasmi ki sodijo v to občino, le okoli 5.000 prebivalcev. Od Vrhnike je oddaljeno približno 690 km, pot pa nas do Benetk vodi po avtocesti (A4 od Gorice, cestnina), do Ravene po običajni cesti (E55, via Romea), od tam do Foligna po hitri cesti (do Perugie E45, nato SS75), do prenočišča v Bevagni pa po nekaj malo ožji medkrajevni cesti.

Načrtujemo, da bomo po Bevagni in njeni širši okolici pešačili v majhnih skupinah (do 6) mesecu juniju (prva skupina od srede do nedelje je popolnjena, druga skupina pa takoj za prvo od nedelje do četrtka oziroma pred prvo od sobote do srede, če bo seveda zanimanje), če pa zadenemo še datum med 17. in 27. junijem, bomo v središču srednjeveškega dogajanja, Tržnice mestnih četrti (Il mercato delle gaite).

Tržnica mestnih četrti

Zaradi korone je lanska Tržnica mestnih četrti odpadla

V Bevagni vsako leto pripravijo tržnico štirih mestnih četrti (gaite), kot je bila Mevania upravno razdeljena v srednjem veku. Četrti so se imenovale po cerkvah – sv. Janez (danes sv. Mihael nadangel), Sancta Maria Filiorum Comitis, sv. Peter in sv. Jurij (danes cerkev sv. Dominika in sv. Jakoba). S prireditvijo, najpomembnejšo in najbolj znano v Bevagni, želijo čim resničneje prikazati vsakdanje življenje domačinov med letoma 1250 in 1350. Tako se ob koncu junija domačini vrnejo sedem stoletij v preteklost in zaživijo v srednjeveškem duhu. Zaživijo srednjeveške rokodelske in obrtne delavnice, domačini si nadenejo srednjeveška oblačila in se obnašajo, delajo in igrajo kot v starih časih, v srednjeveških gostilnah, eni v vsaki četrti, pa strežejo hrano, pripravljeno po starih receptih.

Spello – Assisi – Bastia, različici čez goro Subasio

Mercato delle Gaite je pravo zmagoslavje srednjeveških poklicev – opekarjev, vrvarjev, tkalcev, lončarjev, kovačev, steklarjev, svečarjev, izdelovalcev pergamenta in kovcev denarja, številni turisti pa lahko občudujejo in kupujejo njihove izdelke, saj na vsakem koraku lahko trčite na stojnice z značilnimi srednjeveškimi izdelki. Na prireditvi pripravijo štiri tekmovanja med mestnimi četrtmi – med tržnicami, obrtniki, v kulinariki in lokostrelstvu. Prireditelji presojajo in točkujejo predvsem zgodovinsko verodostojnost, zadnji dan prireditve pa razglasijo zmagovalno četrt, ki za zmago dobi palij. Nagrada spodbuja četrti k nenehnemu raziskovanju in izpopolnjevanju srednjeveškega duha. 

Predlog tras Umbrije 2021 z izhodiščem v Bevagni

 

Vinske pokrajine (www.cellartours.com/italy/)

Umbrija

je dežela oljčnega olja (ima blizu 100 različnih sort), vina (od tega najimenitnejši Sagrantino iz Montefalca), suhomesnatih izdelkov (vrhunski je pršut iz pred kratkim zaradi potresa (2016) zelo porušene Norcie), celo krompir (video) zna biti v Italiji vrhunski (ta rumene barve bo zagotovo iz Leonesse), porcaccia iz Montefalca, salamo, ki jo na kruh namažemo skoraj kot marmelado (ciauscolo) v Pieve Torini, pice in testenine bom preskočil, čeprav si tam moramo, že zaradi imena, privoščiti njihove značilne strozzaprete (zadavi duhovnika) – Umbrijo je več kot pol tisočletja tlačila cerkvena elita in od tod tako ljubkovalno ime za testenine. Raja se je prehranjevala s popečenim na rezine narezanim starim zavrženim kruhom, natrtega s česnom, prelil z oljčnim oljem in po vrhu potresenim paradižnikom in baziliko. Še danes tej okusni jedi, ki se jè za predjed, pravijo kraljica brusket. Sestavin zanjo je bilo očitno dovolj, meso in ribe pa so večinoma izvirale iz krivolova – priči, race, divji zajci, divje svinje in srnjad ter ribe so še danes pogosti na jedilniku domačih gostiln (ptičev sicer ne, ker so v glavnem prepovedani).

Njami, njami (www.agrodolce.it)

TOP10 jedi, ki jih bo treba preveriti, so na tej povezavi, nekaj receptov tipičnih umbrijskih jedi, pa na tej povezavi

Bevagna, Silvestrijev trg

Bevagna (225 m n. m., 4700 preb.),

starorimska Mevania, leži na vzpetinici nad reko Teverone ob konzulski (consolare) Flaminijevi cesti. Mevania je, dokler je ne zavzamejo Rimljani, naselje Umbrijcev in pomembna postojanka ob poti iz Rima do Jadranskega morja. Naselje, ki se razvije ob pomembni in prometni cesti, vse do danes ohrani to smer (Amendolov in Matteottijev korzo, od Odrešenikovih do folinjskih vrat). Zaradi cvetoče in rodovitne okolice je naselje priljubljeno tudi pri Rimljanih, ki tu postavljajo svoje vile – med njimi je najpomembnejša Agripina mlajša (15–59), mati cesarja Nerona. Najzanimivejši je osrednji Silvestrov trg s cerkvami in palačami, zgrajenimi do leta 1270. Na trgu si tako ogledamo konzulsko palačo (1270), gledališče Francesca Tortija, biser umbrijske romanske arhitekture – baziliko sv. Silvestra (1195) z nedokončanim pročeljem, kapiteljsko cerkev nadangela sv. Mihaela (XII.–XIII. stol.) s čudovitim portalom. Na trgu lahko vidite tudi prvoten rimski steber (steber sv. Roka) in posnetek srednjeveškega vodnjaka (1896).

Bevagna, cerkev sv. Mihaela

Pri Odrešenikovih vratih je cerkev sv. Avguština (XIV. stol.) z zanimivimi freskami, sicer pa z ogledom nadaljujemo po Matteottijevem korzu proti folinjskim vratom. Ogledamo si lahko arheološko zbirko, dokumente in slike (med njimi je tudi Marija z otrokom Dona Donija) od antike do XVIII. stol. v mestnem muzeju v pritličju mestne hiše. Za cerkvijo sv. Marije Lovrenca zavijemo levo proti Garibaldijevemu trgu, kjer si levo lahko ogledamo ostanke rimskih toplic z mozaiki (II. stol. pr. n. št.), desno ostanke rimskega templja – za njim na temeljih rimskega amfiteatra (I. stol.) zgrajene hiše ohranjajo značilno polkrožno obliko – na koncu pa še cerkev sv. Frančiška, zgrajeno po letu 1275 na najvišji točki mesta (v notranjosti je slika Križ z angelom in sv. Frančišek Dona Donija). Za Folinjskimi vrati so še številne starorimske izkopanine.

V petih dneh (štiri nočitve) bomo imel Bevagno čas raziskati do podrobnosti, raziskali pa bomo tudi krajevno kulinarično ponudbo, da o vinu v vinskih kleteh in deviških oljčnih olji v oljarnah niti ne govorim.

Pozor! V Sangratinu je veliko tanina in železa (Meditacija sv, Frančiška v Assisiju

1. dan: Bevagna – prolog/enolog (11,0 – 15,0 km, 200 v.m.)

Če bo kdo po petih dneh takšen, ne bo moja krivda, ampak pomeni le, da je izbirčen (mumije iz Ferentilla)

Do dvanajste ali trinajste ure se z osebnim avtom pripeljemo do Bevagne, uredimo formalnosti v hotelu oziroma na turistični kmetiji in v bližnji restavraciji s kakšnimi testeninami potešimo prvo lakoto. Preveč sicer ne, saj nas po kosilu čaka 10 (krog do Belvedera) oziroma 15 (do Montefalca) kilometrski pohod. Odhod iz restavracije najkasneje ob 15.00. Pri dan bo dan preverjanju kakovosti vina v okoliških kantinah oziroma vinskih kleteh (Terra dei Napi, Biziarelli, ColleallodoloAndanti, Tenuta ColFalco, Virili Piero, Arnaldo Caprai.…). V teh dneh so bomo vzeli čas tudi za kakšno oljarno, npr. Ronci, Bonifazi, antična Nunzi z muzejem ali Petasecca Donati.

Zvečer bomo zagotovo lačni, zato nam kakšna dobra večerja ne uide, morda se odločimo za rajske vrtove Redibisa ali della Mura (previdnost v novem okolju ni nikoli odveč, zato bomo prej seveda vseeno preverili cene!) – do 5€ bruskete in priloge (krompir, solata), do 10€ hladni narezek in testenine, do 15€ (običajne) mesne jedi. V nekaterih restavracijah se dobi tudi meni za 20 in 30€ (v glavnem za kosilo). Cene pic so primerljive z našimi.

ITINERARJA PO BEVAGNI:

 –

2. dan: Montefalco – Trevi – Montefalco (23,0 km, 504 v.m.).

Z avtom se zapeljemo do Montefalca (6,5km) – parkiramo pod obzidjem ali na večjem parkirišču pod mestom – od tam pa peš do Trevija in nazaj. Kar nekajkrat smo v Montefalcu že bili s kolesi, tako da nam je prijetno utrjeno mestece na vrhu hriba dobro poznano in obiske ohranjamo v lepem spominu. Iz Montefalca se spustimo v Umbrijsko dolino (Valle Umbra) s potokoma Clitunno in Marroggia (tudi na tem bregu ne manjka vinskih kleti – Cocco, Poggio Turri, Tenuta Rocca di Fabbri, vsekakor preveč, v kakšno pa bomo na kozarček le zavili, končno bomo na nogah, ne na kolesih), na drugi strani pa nas pričaka ker precej klanca do Trevija.

Trevi (413 m n.m., 7.600 preb.)

(412 m n. m., 7.600 preb.). Mesto leži na hribu zasajenem z oljkami, in se dviguje nad celotno spoletsko dolino. Zaradi svoje lege doživi številne vdore, spopade s sosednjimi občinami, številne rope in rušenja. Umbrijce že zelo zgodaj (IV. stol. pr. n. št.) premagajo Rimljani in Trevi tako postane pomembna rimska vojaška postojanka ob Flaminijevi cesti. Po razpadu cesarstva preide pod Langobarde in spoletsko vojvodstvo (VIII. stol.), nato pa si ga izmenjaje priključujeta Foligno in Spoleto. Trevi je vojaško in politično nestabilen vse do XVI. stol., ko ga priključijo cerkveni državi.

Trevi

V Treviju si je vredno ogledati mestno palačo in stolp iz XIII. stol. (Mazzinijev trg), najstarejši del Trevija s stolnico sv. Emilijana na vrhu hriba (XII.–XIII. stol., v celoti prenovljena leta 1865; tri majhne romanske apside so med najzanimivejšimi v tem delu Umbrije, sv. Martina in sv. Madona solz), nekdanji samostan sv. Frančiška (1285) z zbirko umetnin o sv. Frančišku (med njimi so najzanimivejše slike Pinturicchia in Alunna), pa cerkvi sv. Martina (XV. stol., freske so naredili Spagna (1512), Mezzastris, Tiberio d’Assisi)) in Marije solz (1487–1522, freske Perugina (1521) in Spagne (1520)).

Trevi je središče oljarstva – radi se pohvalijo, da je v tem delu oljčno olje najboljše, saj se enkrat letno na sejmu zberejo pridelovalci tega olja iz vse Italije, v mestu pa je tudi oljčni muzej s šolo zdrave prehrane.

Trevi: mestni stop / panorama

Če ne bomo prav hiteli si bom po ogledu mesta privoščili kakšno pico ali testenine – obetavni izgledajo tudi narezki z domačo salamo, pršutom in sirom – v kar nekaj zanimivih restavracij Apriti Sedamo, Vecchia PostaMaggiolini, La Bigozza, Cantina del Bartoccio ali že malo ven iz mestnega središča Il Terziere.

ITINERAR PO TREVIJU:

Po drugi poti se čez dolino vrnemo nazaj v Montefalco. Povprečno hitrost hoje bodo morda zmanjševale vinoteke kot Benedetti & Grigi, Fuccelli, Alessandrini Andrea, na srečo se začenjajo že v zadnjem klancem pred koncem etape. Nazaj smo lahko tudi že za kosilo in na porcacci iz Montefalca v kantini poleg turistične kmetije La Rosa (prvič so jo sicer spekli v vinski kleti in restavraciji L’Alcemista v bližini Mestnega trga v starem mestnem jedru – morda nas raje tja zanesejo noge), obari divjega zajca (lepre in salmì) pri Pietru ali na Rižoti s Sagrantinom po montefalško v eni od številnih restavracij. V Montefalcu bo prosto za šoping po vinskih kleteh, lokacije so nam že dobro poznane (Federico II. na Mestnem trgu, ). Večerja pri Pietru v Il Verziere – v Montefalcu je sicer tudi kakšna boljša gostilna, a nostalgija je le nostalgija -, potem pa nazaj v Bevagno.

Obara divjega zajca / Pri Pietru se vedno dogaja

Montefalco (472 m n. m., 5.600 preb.),

Sokolova gora, imenovana po sokolih Friderika II. Švabskega (1215–1250). Zanimivo, med dobro ohranjenimi srednjeveškimi zidovi utesnjeno mestece se visoko dviguje nad dolinama rek Topino in Clitunno. Zaradi lege je z Montefalca lep razgled na vse strani, tudi na goro Subasio, zato ga upravičeno imenujejo tudi balkon (ringhiera) Umbrije.

Montefalco: vrata sv. Avguština / cerkev sv. Avguština / cvetlična ulica

Čeprav ne leži ob pomembni prometni Flaminijevi cesti, za časa mestnih državic s stalnimi boji s sosednjimi Bevagno, Folignom in Trevijem vseeno odigra pomembno vlogo. Posebnost mesta je frančiškanski red manjših bratov, predvsem z naročilom Benozzu Gozzoliju za poslikavo cerkve sv. Frančiška, in številni tu rojeni svetniki (med njimi Klara od Križa, Razsvetljeni Fortunat, Razsvetljena Klara (Illuminata in Chiarelle).

Mestna hiša /B. Gozzoli: sv. Frančišek (mestni muzej)

V mesto prispemo skozi vrata sv. Avguština (XIII. stol.), se sprehodimo po Mamellijevem korzu mimo cerkve sv. Avguština (1279–1285; nekaj zanimivih fresk (XIV.–XVI. stol.)) do značilnega srednjeveškega trga (platea rotunda) z mestno hišo (1270), oratorijem sv. Marije na trgu (XIII. stol., z Melanzievo fresko) in dvema vinotekama (na trgu si bomo zagotovo vzeli čas za pokušino omamnega Sagrantina ali blažjega Rosso di Montefalco).

Levo, po ulici Ringhiera Umbra, pridemo do najpomembnejšega kulturnega spomenika – nekdanje stolnice sv. Frančiška, danes mestni muzej (1136–1140; v apsidi so Gozzolijeve freske iz življenja sv. Frančiška (1452), njegove freske so še v kapelah sv. Hieronima in sv. Bernardina; ogleda so vredni tudi Peruginovo Rojstvo, grobnica in galerija slik (Melanzio)).

Montefalco: pred obzidjem, priprave na (kolesarsko) turo

Po ogledu si privoščimo še krajši sprehod ob obzidju po Matteottijevi ulici do vrat Camiano, kjer ponovno vstopimo v obzidano mesto. Po ulici, ki poteka vzporedno z obzidjem in je v najstarejšem delu mesta, pridemo do majhne cerkve sv. Lucije (XII. stol.)) in cerkve sv. Bartolomeja (prvotno srednjeveška, po letu 1638 pa v celoti predelana) skozi istoimenska vrata in po Severinijevi ulici do cerkve sv. Illuminate (1491; renesančna zgradba s freskami Francesca Melanzia) in vrat sv. Leonarda. Kakšen kilometer naprej po Marconijevem drevoredu (v okolici je še nekaj zanimivosti, npr. božjepotna cerkev sv. Marije Zvezde, Fabrijeva trdnjava, cerkev sv. Roka v Camianu) sta cerkev in samostan sv. Fortunata z antičnimi stebri in freskami Benozza Gozzolija v portiku, a sta verjetno predaleč. Mimo cerkve sv. Klare (XIII.–XIV. stol.) se vrnete do mestnega trga. (Benozzo Gozzoli)

Meščani so ponosni na svetnico Klaro od Križa (1268–1308), slikarja Francesca Melanzia (1465–1524), pesnika Nikolaja (XV. stol.) in kiparja Andreo, izdelovalca lesenih kipov (druga polovica XV. stol.).

ITINERAR PO MONTEFALCU:

 .

3 dan: Spello – Assisi – Bastia (20,3 km, 940 v.m., nižinska varianta).

Z avtom se iz Bevagne zapeljemo do Bastie/Spella, tam pa naredimo giro po gori ali pod goro Subasio (čez vrh ali samo ob vznožju) do Spella/Bastie. Povratek iz Bastie/Spella do parkirišča z avtom, nato pa nazaj v Bevagno. Večerja (lahko smo tam tudi že za kosilo, čeprav menim, da si čas za kosilo vzamemo v Assisiju). Varianta čez Monte Subasio (24,2 km, 1.200 v.m.). Katerokoli različico izberemo bo treba vodo in malico imeti s seboj.

Ob poti si ogledamo Spello, Assisi in Bastio Umbra, če pa nas bodo noge še držale pa še Santa Maria degli Angeli. Do sv. Marija Angelov se pot nekoliko podaljša (različica čez goro 29.0 km), če pa obidemo Bastio in gremo iz Assisija direktno do sv. Marije pa se pot skrajša (različica čez goro 20,0 km). Višinski metri ostanejo isti.

Spello (280 m n. m., 8.600 preb.)

je ohranilo številne znake o prisotnosti Rimljanov – od amfiteatra do vrat v obzidju, saj je bil Hispellum pomembna starorimska vojaška postojanka. Po zatonu cesarstva naselje preide pod upravo langobardskega spoletskega vojvodstva, v XII.–XIII. stol. je Spello tako kot večina mestnih državic vpet v boje med papeževimi privrženci in privrženci nemškega cesarja, na koncu pa je vključen v cerkveno državo.

Spello: Konzulova vrata / Rimski lok

Mestece je razpotegnjeno od konzulskih (consolare, 240 m n. m.) do hribovskih (montanara, 300 m n. m.) vrat. Če bomo pohod začeli v Spellu, potem bomo v mesto stopili skozi portonaccio (XIV. stol.), vrata z ostrim lokom v obrambnem stolpu. Ob poti si bomo ogledali že omenjena konzulska vrata iz predavgustovske dobe (na vrhu srednjeveškega obrambnega stolpa raste oljka že vsaj 500 let), levo od vrat ob Rimski cesti pa je dobro ohranjeno starorimsko obzidje do mestnih vrat. Spello je eno redkih srednjeveških mestec, ki ima poleg dobro ohranjenega srednjeveškega obzidja (XII.–XIII. stol.) ohranjeno skoraj v celoti tudi (ožje) rimsko obzidje iz časa cesarja Avgusta (leta 27 pr. n. št. do leta 14 n. št.). V spodnjem delu mesta je starorimsko obzidje vključeno v srednjeveško.

Spello: Venerina vrata

Mimo kapele Tega (nekdanje cerkve sv. Ane, XIII. stol.) z Alunnovima freskama Križanje in Svetniki na ulici Sv. Angelo, cerkve sv. Marije Velike (zgrajena v romanskem slogu pred XII. stol. nad Junoninim templjem, baročno pročelje je iz leta 1644; pogrebni oltar (I. stol.), štiri Pinturicchieve freske (1501) v Baglionijevi kapeli (Rojstvo, Prepir v templju, Oznanjenje in Štiri sibile) in oltarna slika Marije z otrokom, Peruginovi Žalostna Mati božja (1521) in Marija z otrokom (1521)) in cerkve sv. Andreja (XI. stol.; Pinturicchio: Marija z otrokom in svetniki) prispemo do Trga republike. Tu se bomo morda spustili do Venerinih vrat iz obdobja cesarja Avgusta (avgustovska sta tudi oba dvanajststranska Propercijeva obrambna stolpa), ali pa bomo raje v miru popili kapučino.

Na vrhu in pod goro Subasio

Na trgu si lahko ogledamo zanimivo staro mestno palačo (1270; v atriju je začasen arheološki muzej), z vodnjakom iz XVI stol., pa Baglionijevo utrdbo (1358) in del starorimskega obzidja. Mimo palače Urbani (danes mestna hiša), cerkve sv. Lovrenca (1120, pozneje povečana in razširjena, z nekaj zanimivimi freskami, lesenimi in marmornatimi kipi in tabernakljem za sveto olje (XV. stol.)), majhne cerkve sv. Martina (XII.–XIII. stol.; lep in uravnotežen primer zgodnje romanike) in Venanzijeve palače, zgrajene na starorimskih in srednjeveških temeljih, prispemo na vrh z lepim razgledom – Belvedere, na Montefalco, Perugio in Assisi, takoj spodaj pa naletimo na ostanke rimskega amfiteatra (I. stol. pr. n. št.) in cerkev sv. Klavdija (XII. stol.), pa tudi na vilo Fidelio oziroma Costanzi (v njej je zbirka sodobnih in klasičnih slikarjev in kiparjev Straka Coppa – Tamburi, Guttuso, Manzù, Ligabue, Tizian, Carracci itd.) in stolp sv. Margerite z ostanki samostana.

“REZINA” PORCHETTE ZA NA POT

V utrdbi z Albornozijevim stolpom je kapucinski samostan, zato si ga ni mogoče ogledati, cerkev sv. Severina (XII. stol.) pa bomo preskočili, tako da bomo s spustom skozi predavgustovska vrata rimskega loka oziroma kapucinska vrata proti samostanu Vallegloria (okrog leta 1320 so ga zgradile klarise) končali raziskovanje Spella. Od tu pa do 1000 metrov višjega vrha Monte Subasia (1.290 m n.m.) nas čaka le klanec.

V Spellu se rodijo blaženi Andrea Caccioli (1194-1254), eden prvih Frančiškovih bratov (1216), pesnik Franceso Mauri (1500–1571), učenjak Taddeo Donnola (XVII. stol.), zgodovinar Fausto Gentile Donnola (XVII. stol.), književnik Giuseppe Paolucci (1661–1730), pesnica Gaetana Passerini (XVIII. stol.), glasbenik Giovanni Aureli (XVIII. stol.), učitelj Vitale Rosi (1782–1851) in slikar Benvenuto Crispoldi (XX. Stol.).

ITINERARJI PO SPELLU:

Če bomo v Spellu kosili ali večerjali si moramo privoščiti fižol s svinjsko kožo (fagioli con le cotiche) ali polnjeno gos (oca ripiena)

Assisi: kapucinska vrata / Mestni stolp

Assisi [505 m n. m., 26.200 preb., Assisiati (Assisani)] 

je gotovo najznamenitejše mesto v Umbriji, čeprav morda tuji turisti bolje poznajo Orvieto. Assisi je prvotno središče antičnih Umbrijcev, ki so bili stalno v bojih z etruščanskimi sosedi, na koncu pa sprejmejo rimsko zavezništvo. Pod Rimom se mesto močno razvije, na ta čas pa nas spominjajo Minervino svetišče, ostanki amfiteatra in gledališča ter cisterna. Po propadu rimskega cesarstva pride Assisi pod langobardsko spoletsko vojvodstvo. V začetku drugega tisočletja se nenehno bojuje z bližnjo Perugio, bojev pa se udeleži tudi Frančišek, takrat še Giovanni di Bernardone (v Assisiju se poleg Frančiška (1182) rodita tudi Propercij (I. stol.), avtor štirih knjig elegij, posvečenih njegovi ljubezni Cinzii, in sv. Klara (1194)), in v ječi »spregleda«. Po obdobju miru se med vladanjem gosposk (singonria) ponovno razvnamejo boji z okoliškimi mestnimi državicami in Assisi je večkrat zelo poškodovan. V XVI. stol. postane del papeške države. 

DIVJI PRAŠIČ JE TUDI V UMBRIJI “DOMAČA” ŽIVAL

Če bomo pot začeli v Spellu. potem v mesto prispemo pri kapucinskih vratih (Porta Cappuccini). Nekje med obojimi vrati so ostanki rimskega amfiteatra, na katerega še najbolj spominja ovalna cesta s pomenljivim imenom Amfiteatro Romano. Predlagam, da kolesa pustite na Matteottijevem trgu in se na ogled Assisija odpravite peš. Seveda, kot velja za vse druge kraje, si bo vsak sam naredil načrt ogleda, saj se vsak zanima za kaj drugega – nekoga bolj zanimajo zgodovinske znamenitosti kraja, druge verski vidik, tretje umetnine po cerkvah, muzejih ali galerijah, ne nazadnje pa bi nekateri radi okusili le krajevne dobrote. Priporočam, da si za večje in/ali zanimivejše kraje kupite (poceni) krajevne vodnike s krajevnimi zemljevidi in podrobneje opisanimi znamenitostmi.

V mesto se do cerkve sv. Rufina spustimo mimo rimskega amfiteatra  po cesti Torrione. Začetki cerkve segajo že v VIII. stol., vendar je v celoti prenovljena med letoma 1036 in 1140, posveti pa jo šele papež Inocenc IV. leta 1253. Pročelje je eno največjih dosežkov umbrijske romanike, romanski je tudi zvonik, ki ima za temelje kar starorimsko cisterno iz II. stol. pr. n. št. Notranjost v celoti obnovi Galeazzo Alessi leta 1571. Na začetku desne ladje je krstni kamen, tu so bili krščeni Frančišek, Klara in Friderik II. Ogleda sta vredna tudi grobnica s freskami iz prve polovice XI. stol. in romanski sarkofag iz III. stol.

Velika utrdba / cerkev sv. Klare / množica turistov v Assisiju / bazilika sv. Frančiška / Frančišek daruje plašč / Sagrantino se prileže

Na Perlicijevi ulici zavijemo na stopnice in se povzpnemo do Glavne utrdbe (Rocca Maggiore; XII.–XIV. stol.), od koder je lep razgled na mesto in dolino reke Topino. Po stezi malo pod trdnjavo (ulica Colle) se napotimo proti biseru umbrijskega turizma – samostanu in baziliki sv. FrančiškaV gornji cerkvi (1230–1253) si v glavni ladji ogledamo predvsem osemindvajset Giottovih fresk (1296–1300) o življenju in delu sv. Frančiška (med njimi – Sv. Frančišek podari plašč revnemu jezdecu, Preprostež časti sv. Frančiška, Sv. Frančišek moli pred križem v cerkvi sv. Damjana, Sv. Frančišek prejme Kristusove rane na gori la Verna, Sv. Frančišek ozdravi ranjenca, Privid ognjenega voza, Smrt sv. Frančiška) in nad njimi 32 Cimabuejevih fresk z zgodbami iz stare in nove zaveze. V prečni ladji in apsidi je še nekaj Cimabuejevih fresk – pomembno je predvsem Križanje v levem krilu, v križišču ladij pa je vreden ogleda še čudovit kozmatski glavni oltar. V spodnji cerkvi (1228–1230) si ogledamo še nekaj fresk Lorenzettija, Martinija in Cimabueja. V spodnji cerkvi je tudi vhod v grobnico s posmrtnimi ostanki sv. Frančiška. Cerkev je sezidana v gotskem slogu z lepima oknoma in vrati. Cerkvi je prizidan še sveti samostan frančiškanskega reda.  S sv. Frančiškom Asiškim in njegovimi redi se v tem delu Umbrije srečujemo na vsakem koraku.

Na svež zrak pridete iz spodnje cerkve. Prečkate velik trg pred cerkvijo in po ulici brata (menih, frate) Elie in mimo Frančiškovih vrat pridemo do cerkve sv. Petra, prvotno cerkev naj bi postavili v začetku XI. stol. benediktinci, vendar je pozneje prenovljena. Cerkev, tudi to posveti papež Inocenc IV. leta 1253, ima lepo pročelje s tremi okni in zanimive freske iz XIII.–XIV. stol., v notranjosti seveda. Pot nadaljujemo po ulici Trga S. Pietra in S. Apollinarja do zanimivejše romanske cerkve sv. Marije Velike (XII. stol., zgrajena nad poganskim templjem, grobnica).

Prečkamo Škofijski trg in po cesti sv. Neže pridemo do druge najpomembnejše cerkve – cerkve sv. Klare, ki od leta 1260 hrani posmrtne ostanke sv. Klare, pomembne Frančiškove sopotnice. Cerkev je nekoliko podobna zgornji cerkvi sv. Frančiška, v njej je nekaj zanimivih fresk, pa seveda lesen križ s konca XII. stol., ki naj bi v cerkvi sv. Damjana nagovoril Frančiška, da Klari postavi to cerkev. Po ogledu zavijemo po Mazzinijevem korzu nazaj proti središču mesta mimo Nove cerkve, zgrajene leta 1615 nad ostanki družinske hiše sv. Frančiška (s celico, v katero je oče zapiral nagajivega Frančiška), do Mestnega oziroma Občinskega trga (piazza del Comune).

Zanimive so cerkev sv. Marije oziroma sv. Filipa Nerija, zgrajena v starorimskem Minervinem svetišču (izvirni stebri), poveljniška palača (Palazzo del Capitano del Popolo, 1282) z nevarno visokim Ljudskim stolpom (1305) in nasproti stoječa priorska palača (1275) z galerijo slik. Trg zaokroža še mestni muzej. 

ITINERARJI PO ASSISIJU:

Če bo čas ali tak dogovor, potem bomo v Assisiju za predjed naročili peresnike fantazija (penne fantasia), za glavno jed nadevanega zajca (coniglio farcito) ali goveji file po asiško (filetti alla maniera Assisi), kot prilogo brokoli s slanimi fileti (broccoli affogati), za sladico pa obvezno asiško grmado (rocciata di Assisi).

Santa Maria degli Angeli (Sv. Marija Angelska)

Kraj z istoimensko cerkvijo sv. Marije Angelske leži na ravnici pod Assisijem in je pomemben le zaradi zgodb, povezanih s sv. Frančiškom. Frančišek leta 1205 obnovi zapuščeno kapelico Porziuncole (X.–XI. stol.), takrat stoji še sredi gozdov, in v njej ustanovi frančiškanski red. Okrog kapelice zgradijo velikansko baziliko (1569–1679; arhitekt Alessi). V njeni notranjosti je tako tudi kapelica Prehoda oziroma Smrti sv. Frančiška, nekoč bolniška soba. V cerkvi je prava zbirka umbrijske slikarske šole XVI. in XVII. stoletja, pogledati pa je treba še freske Spagne (kapelica Prehoda) in Tiberia d’Assisi (oratorij sv. Bonaventure), v prizidanem muzeju pa križ (1236, Giunta Pisano) in sliko sv. Frančiška.

Tempietto v Clitunnu (Pissignano)

4. dan: Trevi – Eremo francescano – Trevi (22,0 km, 1.068 v.m.).

Zapeljemo se do Pissignana (z zanimivimi ostanki gradu) oziroma do izvirov Clitunna. Tam lahko naredimo daljši (22,0 km, 1.068 v.m.) ali rahlo krajši (21,0 km, 972 v.m.) krog po hribovju do Trevija in nazaj, ali kratek krog okrog puščavniškega zavetišča sv. Frančiška (14,0 km, 812 v.m.) (izhodišče je parkirišče pred izvirom).

Večerja v Bevagni, morda pri Oscarju, Srečnem Bakusu ali Gosposki.

Gualdo Cattaneo

5. DAN: BEVAGNA – GUALDO CATTANEO – BEVAGNA (23,0 KM, 628 V.M.).

Za zadnji dan predlagam krožno traso z začetkom v Bevagni. Zjutraj spraznimo hotelsko sobo, uredimo formalnosti, naložimo prtljago v avto in s hojo začnemo kar na parkirišču v Bevagni.

Povzpnemo do idiličnega Gualda Cattanea (536 m n.m.), se mimo male cerkve sv, Marije Snežne ter mimo (res ?) vinskih kleti Mevante in Bellafonte zapodimo na pokušino vina ali na kosilo v vinski kleti in restavraciji Dadotratto ali Il Grottino, nato pa se spustimo nazaj do Bevagne, obvezo mimo vinske kleti Villa Mongalli (ni edina, tam je tudi Terra dei Napi, ki je bila prvi dan morda preblizu začetka poti). Pretiravali ne bomo ne pri hrani ne pri pijači, saj nas čaka vožnja domov. Pot lahko tudi skrajšamo na 17 km in 508 v.m.

Gualdo Cattaneo [446 m n. m., 6000 preb.]

[446 m n. m., 6000 preb.] zgradi leta 975 Edoardo Cattaneo, vazal nemškega kralja in cesarja Svetega rimskega cesarstva Otona II. Saksonskega (973–983). Prvotno utrdbo ob koncu XV. stol. močno dodelajo (1494, kipar in arhitekt Francesco di Bartolomeo da Pietrasanta), predvsem zaradi novega orožja – topov, za obrambo namreč niso več potrebni visoki obrambni stolpi, saj lahko sovražnike odbijajo že na večjo razdaljo. Naselje je bilo nekoč obkroženo z bogatimi gozdovi – danes ga obkrožajo predvsem nasadi oljk – tako da je Gualdo izpeljanka iz nemške besede Wald (gozd). Še danes dobro ohranjeni grad je v poznem srednjem veku priča stalnim spopadom med Spoletom in Folignom, tako ga najprej zavzame Spoleto, nato ga Friderik Rdečebradec podari Folignu, ga ponovno zavzame Spoleto, nato trdnjavo odkupi družina Trinci iz Foligna, leta 1439 pa preide v last cerkvene države in s tem ponovno pod oblast spoletskih škofov.

Poleg same utrdbe z mogočnim visokim okroglim branikom in zgodovinskega jedra z mestno palačo so vredne ogleda tudi številne cerkve, ki so ohranile prvotno, romansko obliko – župnijska cerkev sv. Andreja je romanska cerkev (XII. stol.), po celoviti obnovi leta 1804 so od prvotne cerkve ostali le grobnica in nekateri kipi s pročelja, prav tako romanski pa sta cerkev sv. Avguština (1136) z gotskim portalom levo od vhoda in veliko fresko Križanje (1482, slikarska šola Nicolòja Alunna) ter cerkev sv. Antona in sv. Antončka (1260, pomembna je predvsem grobnica). Tudi ti dve cerkvi sta bili v nadaljnjih stoletjih močno prenovljeni.

V Gualdu Cattaneu se rodi puščavnik blaženi (Beato) Ugolino (umrl 1260), zaščitnik mesta, ki ga slavijo predvsem v cerkvi sv. Antona in sv. Antončka

Podrobni o’pisi so v vodniku
M. Selan »S kolesom po srednji Italiji: Umbrija«.

 


Comments are closed