TV – 17 PARTIZANSKA KURIRSKA POSTAJA

ZVEZE MED PARTIZANSKIMI ENOTAMI V ČASU NOB * 1941 – 1945

V ilegalnih okoliščinah dela ali v sami vojni, ko ni mogoče uporabljati normalnih komunikacijskih zvez, mora vsako politično gibanje nameniti kar največjo pozornost organiziranju samostojnih ilegalnih zvez za varno in hitro prenašanje poročil, sporočil, navodil, propagandnega materiala itd. Zveze preko terenskih vodov, ki so bile organizirane v času narodnoosvobodilnega boja kažejo moč in iznajdljivost tisočih udeležencev, ki jih je vodstvu narodno-osvobodilnega gibanja uspelo organizirati v eno najizvirnejših in najpopolnejših poštnih mrež, ki so delovale nepretrgoma ves čas vojne in prepredale celotni teritorij združene Slovenije in prek meja tudi do Vrhovnega štaba ter omogočale hitro zvezo za prenos poročil in naročil različnih vodstev političnega in vojaškega narodnoosvobodilnega gibanja. Nikakor pa ne smemo spregledati prenos tisočih izvodov propagandnega gradiva v vse okupirane in osvobojene predele Slovenije. Tajne tiskarne so med okupacijo tiskale časopise kot je »Slovenski poročevalec«, ki so ga natisnili enkrat tedensko, »Ljudsko pravico« trikrat mesečno, dvakrat mesečno »Kmečki glas« in »Mladino«, enkrat mesečno pa »Slovenski partizan«, »Mlada pest«, »Naša žena« in »Slovenski pionir«.

*podatki so vzeti in prirejeni tako s spominske plošče na baraki TV-17, kot iz knjige Zakonjšek, Rado: Partizanski kurirji, Ljubljana 1985

Organiziranje zvez je takrat pomenilo najti zanesljive kurirje in vodiče, organizirati javke, stanovanja, izdelovanje kamuflažnih predmetov, skrivnih predalov v kovčkih, aktovkah in torbah, predelovanje oziroma ponarejanje dokumentov za ilegalce itd. To je opravljal poseben sektor partijske tehnike, ki jo je vodil centralni tehnik, izbran med najbolj preverjenimi in preizkušenimi člani CK KPS.

Partizanska kurirska pošta je tako potovala iz točke do točke, ki pa niso vedno bile na stalnem istem mestu ampak nekje v bližini, kar je bilo zaradi razmer na terenu včasih zelo težko jo najti. Te točke oziroma postaje so zaradi lažje organiziranosti imele tudi svoje karakteristične oznake. Tako so na primer postaje na notranjsko – dolenjskem področju imele oznako »TV«, na primorskem oznako »P«, na gorenjskem oznako »G«, na štajerskem oznako »S« in na koroškem področju oznako »K«.

V gozdovih za Ljubljanskim vrhom, le nekaj kilometrov zračne razdalje od Vrhnike, Logatca ali Borovnice, je med NOB od novembra 1942 do konca vojne leta 1945 delovala partizanska

KURIRSKA POSTAJA TV 17

Borci te enote – terenskega voda številka 17 (TV – 17) so vzdrževali kurirske zveze s

  • terenskim vodom številka TV – 10, ki je imel postajo pri Zavrhu nad reko Iško in so s pošto in s propagandnim materialom oskrbovali celotno Notranjsko in Dolenjsko;
  • terenskim vodom TV – 2a na Kališču pri Logatcu, ki je vzdrževal povezavo s Primorsko;
  • s terenskim vodom TV – 2 Dolomiti (v bližini hriba Gradišče nad Podsmreko), ki so povezovali smer proti Horjulu, Dobrovi in Ljubljani,
  • v letu 1943 pa tudi direktno povezavo skozi nemško okupacijsko mejo z enotami proti Gorenjski – v smeri proti Žirovskemu vrhu.

Z dostavljanjem pošte, propagandne literature, vodenjem partizanskih enot, spremljanje prostovoljcev, ki so odhajali v partizane, so postaje terenskih vodov povezovale tedanje partizanske enote, rajonske, okrajne in okrožne odbore OF in komiteje KPS na območju takratnih občin v bližnji in daljni okolici Vrhnike in Ljubljane.

Poti kurirjev TV 17 preko močno zastražene železniške proge, kot tudi ceste Ljubljana – Trst ter ob gosto posajenih sovražnih postojankah na Dolomitskem področju, so bile zagotovo najtežje in najnevarnejše na slovenskem ozemlju.

V času delovanja terenskega voda TV 17 je bilo na Slemenih in v okolici Malega in Velikega Jesenovca preko 20 podobnih taborišč, katere pa so morali kurirji zaradi konspiracije in varnosti menjavati skoraj vsak mesec. Na tem mestu, kjer danes stoji baraka, so se partizanski kurirji te postaje zadrževali v zimi 1943 do marca 1944, ko so jih Nemci in domobranci zaradi izdaje izsledili in taborišče uničili s požigom.

V spomin na to kurirsko postajo in padle kurirje terenskega voda TV – 17 je občina Vrhnika, dne 4. julija 1977 postavila barako in odkrila spominsko ploščo.

Teofil Bizjak

Posted in LKM
Share this post, let the world know

Comments are closed