About potepinko







OPIS POTI:

Ravninska etapa, večinoma vodi po asfaltu mimo kmetijskih zemljišč in le v mestih (Plovdiv) malo več prometa. Teh je malo – Ognjanovo, Zrivodici, Novo Selo, Joakim Gruevo, Kadievo, Plovdiv, Brestnik, Kuklen, Dolni Voden in Asenovgrad.

ZANIMIVOSTI:

PLOVDIV (bolgarsko Пловдив, 340,000 preb.) je drugo največje mesto v Bolgariji v osrednji južni Bolgariji, severno od gorovja Rodopi. Slovi po starem mestnem jedru, ki je ena glavnih turističnih destinacij v državi. Plovdiv ima v svoji dolgi zgodovini številna imena. Lahko bi  bila prestolnica Odrinskega kraljestva Odrissa (nekateri sicer menijo, da bila v Odrinu), v IV. stol. pr. n. št. se omenja mesto z imenom Poneropolis (mesto malopridnežev), kamor naj bi Filip II. Makedonski po osvojitvi naselil 2000 mož – lažnih tožnikov in prič, lizunov, pravnikov in drugih lopovov. Ime je morda na pol legendarno in mesto v resnici sploh ni obstajalo, tako kot ne Dulonpolis (mesto sužnjev) in morda Moihopolis (mesto prešuštnikov). Mesto dobi ime Filipopolis, se pravi Filipovo mesto, iz grškega Filipos – ljubitelj konj, najverjetneje v čast makedonskega kralja Filipa II. ali morda Filipa V. Do prihoda Rimljanov dobi še nekaj imen, ko pa ga Rimljani zavzamejo, dobi ime Trimontium – Mesto na treh hribih. 

Bolgarsko ime, ki se razvije iz tračanskega Pulpudeva, se začne pojavljati v IX. stol. Glasilo se je Papaldiv, Papaldin, Plo(v)div, Pladiv, Pladin, Plapdiv in Plovdin, s čimer izgubi svojo vsebino. Križarji mesto imenujejo Prineople, Sinople in Phinepople, Turki pa Filibe. Ime Filibe, je popačenka imena Filip, se v dokumentih prvič pojavi leta 1448. Bolgarska različica Plovdiv začne prevladovati po drugi svetovni vojni

V Plovdivu odkrijejo sledi naselja in nekropole iz nove kamene dobe, fino lončenino in predmete za vsakdanjo rabo, ki kažejo, da je bila naselbina zgrajena konec IV. tisočletja pr. n. št. Tračanske nekropole so iz III.-II. tisočletja pr. n. št., tračansko mesto pa je zgrajeno med II. in I. tisočletjem pr. n. št. Mesto je bilo trdnjava neodvisnega krajevnega tračanskega plemena Besi. 

Med vladavino perzijskega šaha Dareja Velikega je bilo leta 516 pr. n. št. vključeno v Perzijsko cesarstvo.[35] Leta 492 pred n. št. je Trakijo ponovno podjarmil perzijski general Mardonij. Postala je perzijska vazalna država, kar je obstajala do leta 479 pred n. št. in začetka vladavine Kserksesa I..[36] Mesto je bilo vključeno v Odrisko kraljestvo (460 pr. n. št.-46 n. št.), ki je bilo tračanska plemenska zveza. Kraljestvo je leta 342 pred n. št. podjarmil Filip II. Makedonski[37] in odstavil tračanskega kralja. Deset let kasneje je Sevt III. Odriski ponovno ustanovil tračansko kraljestvo, ki je bilo pod makedonsko suverenostjo. Kraljestvo je nastalo po, recimo, uspešnem uporu proti Aleksandru Makedonskemu, ki se je končal niti z zmago niti s porazom.[38] Odrisko kraljestvo se je postopoma otreslo makedonske nadoblasti, mesto pa so med selitvijo v Vzhodno Evropo, verjetno v 270. letih pr. n. št., uničili Kelti.[39] Leta 183 pr. n. št. je mesto osvojil Filip V. Makedonski, vendar so ga kmalu zatem ponovno osvojili Tračani.

Leta 72 pr. n. št. je mesto osvojil rimski general Mark Lukul, vendar so ga kmalu ponovno osvojili Tračani. Leta 46 n. št. ga je cesar Klavdij[40] dokončno vključil v Rimsko cesarstvo. Bil je metropola province Trakije in v poznem 1. stoletju dobil status mesta.[41] Trimontij je bil pomembno cestno križišče, za katero je Lucijan dejal, da je »največje in najlepše od vseh mest«. Četudi ni bil glavno mesto province Trakije, je bil največje in najpomembnejše mesto v provinci.[42] in kot tak tudi sedež Tračanske zveze.[43] V tistem času je skozi mesto potekala Via Militaris (ali Via Diagonalis), najpomembnejša rimska vojaška cesta na Balkanu.[44][45]

Rimsko obdobje je bilo obdobje rasti in kulturne odličnosti.[46] Ostanki zgradb kažejo, da je bilo živahno cvetoče mesto s številnimi javnimi zgradbami, svetišči, kopališči, gledališči in stadionom in edino v Bolgariji z vodovodnim sistemom in kanalizacijo. Trimontij je leta 179 dobil še drugo obzidje. Mesto se je dotlej razširilo s treh hribov tudi v dolino. Deli obzidja so se ohranili in so velika turistična zanimivost. Doslej so izkopani samo manjši deli antičnega mesta.[47]

Leta 250 so mesto do tal požgali Goti pod poveljstvom vladarja Kniva. Po pisanju Amijana Marcelina je večina od 100.000 meščanov umrla ali bila ujeta.[48] Mesto je za okrevanje potrebovalo nekaj stoletij, potem pa so ga leta 441-442 ponovno opustošili, tokrat Atilovi Huni, leta 471 pa še Goti Teodorika Strabona.[49]


 


OPIS POTI:

Če smo se dan prej proti Borovcu počasi dvigovali vse do višine 1336 metrov, je danes na vrsti počasen spust, zaslužili smo si kakšnih 1200 metrov vse do Pazardžika, ampak še prej je do prelaza še 70 metrov vzpona (toliko, da prebavimo jutranji zajtrk) Sprva kolesarimo po gozdu, ko pa se okolica odpre, bodo mimo nas letele obdelane njive. Ob poti je nekaj večjih krajev, morda so zanimivejši Kostenec (deset kilometrov stran je prelaz in utrdba Trajanova vrata, slapovi), Dolna Banja, Gabrovica, Belovo, Semčinovo in seveda ciljni Pazardžik.

ZANIMIVOSTI:

Stolp z uro, Pazardžik

PAZARDŽIK (bolgarsko: Пазарджик)leži ob bregovih reke Marice v južni Bolgariji. Je glavno mesto province Pazardžik in središče istoimenske občine. Nahaja se v Zgornji Trakijski nižini. Začetki Pazardžika segajo v sedmo tisočletju pr. n. št. Prvi naseljenci so poljedelci  iz Male Azijem ki se naselijo v bližini Marice, Pazaržika in Sinitova. V zgodnjem srednjem veku se na tem območju naseli pleme Drougoubitai. Glede ustanovitve Pazardžika se številne raziskave med seboj razlikujejo, tako naj bi ga po eni raziskavi ustanovili nomadi iz Saruhana leta 1395, po drugi naj bi leta 1398 mesto ustanovilo preseljevanje Tatarov iz Actava v Rumelijo, po tretji leta 1418 Minnet Bey in Tatari iz Isquilipa, po zadnji pa so mesto zgradili iz preseljenih krimskih Tatarov. 

Med glavne zanimivosti sodi stolp z uro, etnografski in zgodovinski muzej, cerkev Marijinega vnebovzetja (v cerkvi hranijo najimpresivnejše ikone v Bolgariji, ki so jih izdelali mojstri debarske šole, rezbarije iz Nove in Stare zaveze ter ikone Stanislava Dospevskega) iz lesa izrezljanim ikonstasom pod zaščito Unesca, zgodovinski muzej, stara pošta, dramsko gledališče in drugi muzeji. V Pazaržiku sta tudi dve mošeji, Kuršum in Ebu Bekir (1667).

Zgodovinski muzej, Pazardžik

Središče mesta je rezervirano za pešce, na številnih trgih zlahka najdemo kavarne s stoli na prostem, obstaja več daljših ulic namenjene samo pešcem, na enem mestu se steka celo pet takih ulic. 

Otok-park ”Svoboda” je območje za pešce. Vključuje nogometno igrišče, košarkarsko igrišče in druga športne površine. Leta 2009 je ustanovljen živalski vrt z levi, tigri, lamami, rakuni, konji in drugimi. V parku je tudi spomenik Aleku Konstantinovu in železni križ postavljen leta 2005.

BELOVO. Z izgradnjo železniške proge Istanbul — Belovo, ki jo je leta 1873 izvede družba barona Hirscha, Belovo v  XVIII. stol. postane najpomembnejše središče za predelavo lesa na Balkanu. Danes skozi mesto poteka mednarodna cesta in železnica iz Zahodne Evrope preko Beograda in Sofije v Istanbul. Papirnica Belovo proizvaja toaletni papir in ostale papirne izdelke za enkratno uporabo.

DOLNA BANJA je majhno živahno mesto. Na trgu je zelenjavna tržnica, pekarna in dva bara. Notranjost mestne bolgarske pravoslavne cerkve je prekrita s freskami, cerkveno dvorišče pa se nahaja ob potoku. Lokalni stadion se imenuje Vasil Levski, v poklon voditelju osvoboditve Bolgarije izpod Otomanskega cesarstva.


OPIS POTI:

Prometno Sofijo zapustimo po označeni kolesarski poti BP2 (verjetno je VR) in po njej kolesarimo vse do Samokova. Cesta se rahlo vzpenja vse od Sofije do cilja v smučarskem središču Borovec in se na 76 kilometrih s 550 m n.m. dvigne na 1.335 m n.m. Ob poti sta dva večja kraja, German in Samokov in več jezer. Pot je vseskozi asfaltna, saj kolesarimo po običajnih cestah.

ZANIMIVOSTI:

Borovec s smučišča

Borovec (bolgarsko: Боровец), do sredine 20. stoletja znan kot Čamkorija (Чамкория) je priljubljeno bolgarsko gorsko letovišče na severnih pobočjih Rile, na nadmorski višini 1350 m. Je najstarejše bolgarsko zimsko letovišče z zgodovino, ki sega v leto 1896. Borovec je konec XIX. stol. ustanovljen kot lovišče bolgarskih kraljev, postopoma pa se razvije v sodobno smučarsko središče s hoteli (ampak na booking.com jih je bolj malo), restavracijami, bari ter mrežo smučarskih prog in žičnic vzdolž pobočij gorovja Rila, ki ponuja celo vrsto zimskih športov. Letovišče je večkrat gostilo tudi svetovni pokal, tekme v alpskem smučanju,  biatlonska proga pa je ena najboljših na svetu.

samostan sv. Janeza Rilskega (X. stol.)

German (bolgarsko: Герман) leži ob vznožju Lozenskih gora na 639 metrih nad morjem. Je kraj nemškega samostana svetega Janeza Rilskega, ki naj bi bil ustanovljen v X. stol. in nato večkrat zapuščen in obnovljen. V njej je cerkev iz leta 1885 s freskami iz leta 1886 samokovskih mojstrov. Od leta 1928 je v lasti bolgarskega samostana Zograf na gori Atos. Ime vasi prihaja od carigrajskega patriarha Germana I., ne od države ali prebivalcev Nemčije.

Samokov (bolgarsko Самоков) se nahaja v kotlini med gorama Rila in Vitoša, Zaradi primernih zimskih športnih razmer je Samokov skupaj z bližnjim letoviščem Borovec pomembno turistično središče. V preteklosti je bil Samokov središče rokodelstva in umetnosti z znamenitimi osebnostmi, kot so Zahari Zograf, Hristo Dimitrov in Nikola Obrazopisov. Ime mesta je sestavljenka besed samo in kov, ki pomenita samega sebe in korena glagola kovati ter izhaja iz samokova, mehanske kovačnice na vodni pogon, saj je mesto v srednjem veku glavno središče za proizvodnjo železa. Domneva se, da je Samokov ustanovljen v XIV. stol. kot rudarsko naselje s pomočjo saških rudarjev. Prvič se omenja leta 1455 in v otomanskih registrih leta 1477 kot Vlaychov Samokov.

Veliki vodnjak (1770)

Iz Samokova prihajajo nekateri najboljši obrtniki, rezbarski mojstri in gradbeniki, priznani po svojih veščinah ustvarjanja podrobnih in impresivnih lesorezov, slikanja čudovitih ikon in gradnje edinstvene arhitekture. V Samokovu ena od takrat znanih treh lesorezbarskih šol v regiji, drugi dve sta bili Debar in Bansko. Njihovo delo je mogoče videti v številnih cerkvah in kulturnih zgradbah po vsem Balkanskem polotoku. Med 14. in 18. stoletjem je vladajoče Osmansko cesarstvo Samokov ustanovilo kot upravno središče za rudarjenje železove rude.[3]

cerkev sv. Nikolaja (1861)

V XVI in XVII. stol. preraste v največje središče pridobivanja železa v regiji, zahodni popotniki pa ga opisovali kot ‘precej veliko mesto’. V letih 1565–1566 mora Samokov za Beograd izdelati in dostaviti 20.000 podkev in 30.000 žebljev. Samokov je proizvajal tudi sidra in druge materiale za ladjedelnice bolgarske črnomorske obale, zlasti Pomorie.

V mestu si lahko ogledamo nekaj zanimivosti, kot npr. cerkev sv. Nikolaja (1861), cerkev vnebovzetja svete Matere božje ali Veliki vodnjak (1660) v mavrskem stilu.


OPIS POTI:

Do meje z Bolgarijo in naprej do Dragomana (dragomani so bili v turških časi sicer prevajalci) kolesarimo po kolesarski poti EV13, od tam pa mimo Slivnice do Hrabarskega (že malo umaknjen od AC) po ozki asfaltni cesti vzporedni z avtocesto. Malo naprej od vasi je še nekaj asfalta, potem se pa do Zlatuše začne štala, kot bo rekel Susi – dva do tri kilometre kolovoza in travnika. Do Gurmazova bo spet asfalt, od tam pa tri kilometre solidne makadamske poti do Bankya, Počasi se približujemo Sofiji (mestni vodnik) in ko prečkamo avtocesto, se s predmestjem Sofije začne tudi več prometa.

ZANIMIVOSTI:

SLIVNICA je mesto v zahodni Bolgariji, 22 km oddaljeno od Sofije in leži ob glavni cesti, ki povezuje glavno mesto z bolgarsko-srbsko mejo. Južno in jugozahodno od Slivnice izstopa majhna gora z imenom Viskyar. Najvišji vrh gore se imenuje Mechi Kamak (Мечи камък, “medvedov kamen”) in je visok 1077 m. Viskyar je bogat z arheološkimi in zgodovinskimi ostanki.

Bitka pri Slivnici, ki so jo zgodovinarji imenovali “bitka stotnikov proti generalom” in se nanaša na mlado bolgarsko vojsko, katere najvišji čin je bil stotnik, je bila odločilen dejavnik pri zmagi bolgarske vojske nad Srbi med 17. in 19. novembra 1885. Utrdil je združitev med kraljevino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo.

Sofija

SOFIJA (bolgarsko София) je glavno mesto Bolgarije z okoli 1,2 milijona prebivalcev, Leži v zahodni Bolgariji, južno od Stare planine in severno od gorovja Rodopi pod planino Vitoša, ob pritoku Donave, reki Iskăr in tranzitni poti iz srednje Evrope oz. Panonske nižine (skozi Beograd) do Carigrada. V Sofiji je sedež najstarejše in največje bolgarske univerze Sv. Kliment Ohridski, Bolgarske akademije znanost,

Večtisočletno zgodovino Sofije začenja tračansko naselje z imenom Serdika ali Sardika, ki ga morda dobi po tračanskem plemenu Serdi. Naselje je v IV. stol. pr. n. št. nekaj časa v posesti Filipa II. Makedonskega in njegovega sina Aleksandra Velikega. Okrog leta 29 pr. n. št. Serdiko zasedejo Rimljani in je preimenujejo Ulpia Serdica. Med vladavino cesarja Trajana (98-117) postane municipium. Mesto se razširil dobi obzidje s stolpi, javna kopališča, upravne in kulturne zgradbe, mestno baziliko in velik amfiteater Buleutherion. Ko je cesar Dioklecijan provinco Dakijo razdeli na Dacio Ripensis ob Donavi in Dacio Mediteraneo, Serdika postalne upravno središče slednje. Cesar Galerij leta 311 v Serdiki objavi Tolerančni edikt, s katerim se konča dioklecijansko preganjanje kristjanov. Edikt krščanstvu implicitno podelil položaj religio licita dovoljene vere. Ediktu dve leti kasneje sledi Milanski edikt, s katerim krščanstvo postane državna vera. Mesto se v naslednjem stoletju in pol zelo razširi, zato ga cesar Konstantin Veliki imenoval »moj Rim«. (rimska dediščina).

Rotunda sv. Georga (IV. stol.)

Leta 343 je bil v cerkvi, ki je stala na mestu sedanje cerkve svete Sofije, cerkveni koncil. Serdika je bila srednje veliko mesto, zaradi svojega urbanega koncepta in arhitekture, pogostih družabnih prireditev in živahnega družbenega življenja pa veličastno mesto. Cvetelo je zlasti med vladavino bizantinskega cesarja Justinijana I., ko je bila obdana z mogočnim obzidjem, katerega ostanki so še vidni. Leta 447 ga uničijo Huni, vendar ga cesar Justinijan obnovi in preimenuje v Triadico. Kasneje mesto pogosto opustošijo Slovani, vendar pod bizantinsko oblastjo ostane do leta 809. (več na wilipediji).

Stolnica sv. Aleksandra Nevskega

V samem mestem središči, kjer je stalo rimsko naselje Serdika, si lahko ogledamo nekaj rimskih ostalin, Rotundo sv. Georga iz IV. stolbaziliko sv.Sofje, amfiteater ter ostankov stavb in obzidja. Od številnih drugih zanimivostih pa si moramo ogledati stolnico-spomenik svetega Aleksandra Nevskega (bolgarsko Храм-паметник Свети Александър Невски). Pravoslavna stolnica je zgrajena v novobizantinskem slogu in služi kot stolna cerkev patriarha Bolgarije. Je ena od največjih pravoslavnih stolnic na svetu in za stolnico Svetega Save v Beogradu druga največja na Balkanu. Stolnica je ena od največjih turističnih zanimivosti Sofije, 3.170 m² in lahko sprejme 10.000 vernikov.