About potepinko

(not yet oficially translatated) In the project Network of cycling routes in the municipality of Vrhnika or The Green Valley of Saint Florian – the municipality addresses only one segment of the tourist infrastructure, cycling routes in Vrhnika with some extentions to neighboring municipalities. In the period 2020–2022, we do not plan the construction of additional cycling infrastructures, such as bicycle rentals, bicycle services, showers and locker rooms, whilev accommodation facilities are subject of other projects. In any case, the routes will come to life only when we have daily at least 500 tourists in Vrhnika and we will be able to keep them in the hotel for more than just for a late dinner, overnight stay and early breakfast. We took as a starting point the conceptual project of the “Lista za razvoj Vrhnike in podeželja” (List for the development of Vrhnika and rural areas) “Ten kilometers of new bike paths per year – seven to ten year project of the municipality of Vrhnika”.

LOKALNA KOLESARSKA MREŽA

Continue reading


DRUGA CESARSKA CESTA (1809)

Gradnje druge cesarske ceste se lotijo bolj strokovno, pri njej sodelujejo gradbeni inženirji, minerji, vojaški delavci in vojaški častniki, zidarji, tesarji itd. in ne več s tlako. Cesta je načrtovana tako, da ne presega naklona 4%, kar naj bi pomenilo, da pripreganje ni bilo več potrebno. Načrte za novo cesto pripravi gradbeni direktor Jožef Šemerl leta 1793. Cesto začno graditi v Planini leta 1803, do Vrhnike za 24 km rabijo tri leta. Med Vrhniko in Logatcem poteka povsem po novi smeri, cesta je makadamska, s kockami jo tlakujejo šele po drugi svetovni vojni. (več>> >)

THE SECOND IMPERIAL ROAD (1809)

The construction of the second imperial road is being undertaken more professionally, with the participation of civil engineers, miners, military workers and military officers, masons, carpenters, etc. and no longer by pressure. The road is designed so that it does not exceed a slope of 4%, which is supposed to mean that strapping was no longer necessary. Plans for the new road were prepared by the construction director Jožef Šemerl in 1793.  (more >>>)

 


(traduzione non autorizzata)

Vrhnika si trova all’incrocio tra le palude e le Alpi Dinariche, proprio dove il passaggio più facile e disteso dal bacino di Lubiana al mare Adriatico e al nord Italia. L’idoneità del terreno per l’insediamento e la possibilità di attraversamento hanno contribuito al fatto che il traffico con vari mezzi di trasporto qui è in corso da più di 5.000 anni. Leggende e testimonianze materiali ci dicono che quest’area è stata abitata (occasionalmente) per oltre 40.000 anni.

Gli abitanti dei palafitti SONO I PRIMI A LASCIARE PIÙ TRACCIA NEL NOSTRO TERRITORIO

Gli scavi mostrano che qui nell’antichità si svolgevano carovane e rotte commerciali, si dice che il leggendario Giasone abbia trasportato la nave Argo con gli Argonauti, l’ambra è stata caricata dal Baltico ad Aquileia per oltre mille anni e la strada giusta, il vio Gemino, fu costruita dai romani da Aquileia a Nauportus. a metà del I secolo AC.

Mezzo secolo dopo, costruirono una strada più breve attraverso Hrušica (Ad Pirum) fino a Emona, prosciugando le paludi e accorciando quasi della metà il corso della Ljubljanica. Dopo la caduta dell’Impero Romano, Barje divenne nuovamente paludosa e le strade si disintegrarono o furono ricoperte di vegetazione, così navigarono sulla Ljubljanica per molti anni. Quando Trieste ottenne lo status di città libera (1719), i traffici tra Vienna e Trieste aumentarono così tanto che l’Impero austriaco costruì prima una vera strada imperiale (1809) e poi la Ferrovia Meridionale (aperta nel 1857). Nella storia recente, l’area tra Vrhnika e Postumia è stata dotata della prima autostrada nell’ex Jugoslavia nel 1972.

INTERESSANTE:
Da est a ovest, i Celti (III-II secolo), i Goti orientali con Teodorico il Grande (inizi V secolo), gli Unni con Attila alla testa (V secolo), i Longobardi con il leggendario re Albione e Sassoni, Gepidi, Bavaresi, Obri e Slavi (VI secolo), da ovest a est la zona fu attraversata dai soldati romani (intorno all’anno zero), i Franchi con Carlo Magno (alla fine del IX secolo), i Francesi di Napoleone.) E gli italiani nella seconda guerra mondiale.


(draft, unauthorized translation)

Vrhnika lies at the junction of the moor and the Dinaric Alps, right where the easiest and most laid passage from the Ljubljana Basin to the Adriatic Sea and northern Italy. The suitability of the terrain for settlement and the possibility of crossing have contributed to the fact that traffic with various means of transport has been going on here for more than 5,000 years. Legends and material evidence tell us that this area has been (occasionally) inhabited for over 40,000 years.

Pile dwellers ARE THE FIRST TO LEAVE MORE TRACE IN OUR TERRITORY

Excavations show that caravan and trade routes took place here in antiquity, the legendary Jason is said to have carried the ship Argo with the Argonauts, amber has been loaded from the Baltic to Aquileia for over a thousand years, and the right road, the vio Gemino, was built by the Romans from Aquileia to Nauportus. in the middle of the 1st century. B.C..

Half a century later, they built a shorter road across Hrušica (Ad Pirum) to Emona, while draining the bogs and shortening the course of the Ljubljanica by almost half. After the fall of the Roman Empire, Barje became swampy again, and the roads disintegrated or became overgrown, so they sailed on the Ljubljanica for many years. When Trieste gained the status of a free city (1719), the traffic between Vienna and Trieste increased so much that the Austrian Empire first built a real imperial road (1809) and then the Southern Railway (opened in 1857). In recent history, the area between Vrhnika and Postojna was given the first motorway in the former Yugoslavia in 1972.

INTERESTING:

From east to west, the Celts (III-II century), the Eastern Goths with Theodoric the Great (beginning of the 5th century), the Huns with Attila at the head (5th century), the Lombards with the legendary King Albion and Saxons, Gepids, Bavarians, Obri and Slavs (VI century), from west to east the area was crossed by Roman soldiers (around year zero), the Franks with Charlemagne (at the end of the IX century), Napoleon’s French .Stol.) And the Italians in World War II.


Antonijev rov je najstarejši ohranjeni vstop v Rudnik živega srebra v Idriji in eden najstarejših v Evropi. Poimenovan je po sv. Antonu Padovanskemu, jamskem zavetniku in zaščitniku pred nesrečami. Od leta 1994 je urejen za turistične oglede (vir: CudHg Idrija).

Rudnik živega srebra v Idriji je sodil med največje svetovne proizvajalce živega srebra in cinobra (konec proizvodnje 1995), prekašal ga je le španski rudnik Almadén (konec proizvodnje leta 2003). Z rudarstvom se je v Idriji iz generacije v generacijo preživljala večina prebivalcev. Petsto let so idrijski rudarji žgali živosrebrno rudo pri visokih temperaturah, da je iz nje izhlapelo živo srebro in se na hladnem ponovno utekočini. V rudah se večinoma pojavlja kot cinabarit ali kot samorodno živo srebro.

Izkopano rudo iz rova sprva prenašajo na površje v vedrih, nato v tonah (posode) in nazadnje v vozičkih. Rudo drobijo na manjše kose in jo žgejo, najprej v kopah – po plasteh zložijo rudo ter oglje in les –, kasneje v lončenih posodah in nazadnje v različnih pečeh na temperaturi nad 600 ºC. Živo srebro pri visokih temperaturah hlapi iz rude in se na hladnem ponovno zgosti. V petsto letih tako z žganjem pridobijo 147.000 ton živega srebra.

V rudniku je bilo vedno veliko ročnega dela (vir: CudHg Idrija)

Živo srebro (iz starogrškega hydros (voda) in argiros (srebro)) je težja, srebrna prehodna kovina in edina kovina, ki je pri običajni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju. V rudah se večinoma pojavlja kot strupen cinabarit. Živo srebro je edina tekoča kovina, je izjemno škodljiva in v obliki organskih spojin tudi strupena, zastrupitev z živim srebrom pa povzročijo tudi vse vodotopne živosrebrne spojine, na primer živosrebrov klorid in metil živosrebrove soli, vdihavanje živosrebrovih par in zaužitje z živim srebrom kontaminiranih živil. Prav zaradi te lastnosti ga v industriji kmalu začno nadomeščati z drugimi surovinami.

Izkopane rove so utrjevali z lesom iz okoliškega hribovja (vir: CudHg Idrija)

Živo srebro se uporablja za proizvodnjo industrijskih kemikalij, v elektronskih napravah, v teleskopih, pa tudi v varčnih sijalkah, saj je dober prevodnih električnega toka. Raztaplja zlato, cink, aluminij in druge kovine ter tvori amalgame (lat. – zlitine z živim srebrom). Že majhne količine živega srebra korodirajo aluminij, zato ga praviloma ne prevažamo z letali. Amalgamov ne tvori z železom ali platino, zato so živo srebro polnili in prevažali v železnih “steklenicah”.

Trgovina z živim srebrom je bila tako pomembna kot njegova proizvodnja. Sprva jo imajo v zakupu različni evropski trgovci, ki dragoceno kovino prodajajo preko posredništva v Benetkah, po letu 1659, ko vso trgovino z živim srebrom prevzeme dunajska dvorna komora (najvišji finančni organ), se posredništvo premakne v Amsterdam in pozneje v Trst. Dediščina živega srebra je bila leta 2012 vpisana na Unescov Seznam svetovne dediščine.


Kolovoz na trasi nekdanje živosrebrne poti

Idrijo povežejo z rečnim pristaniščem na Vrhniki okrog leta 1508, kmalu po odkritju živega srebra. Ozka cesta s strmimi vzponi in spusti je prenevarna ali vsaj neprimerna za prevoz živega srebra tudi z malimi kočijami, tako težko in tekočo kovino tovorijo pretežno na konjskih hrbtih, sprva v mehovih iz živalskih kož, pozneje v lesenih sodčkih in nazadnje v jeklenkah. Na zahtevo idrijskih podjetnikov je izdan ukrep, s katerim morajo biti logaški tovorniki – med tovorniki namreč prevladujejo tisti z Logaškega – ob vsakem času in za dogovorjeno ceno na razpolago idrijski trgovini z živim srebrom. Primerno cesto za male vozove zgradijo, zaradi načrtovanega obiska cesarice Marije Terezije v Idriji, šele med letoma 1760 in 1763,. Cesarica se zaveda pomembnosti rudnika, enega največjih odkritij v cesarstvu, ki za povrhu v proračun prispeva še lepo vsoto denarja (6%). Do tega obiska ne pride, saj cesarica prej umre.

vladarica Marija Terezija kot vdova (Pokrajinski arhiv Ptuj, oljna slika Antona von Marona, 1772)

Marija Terezija (1717–1780) je nadvojvoda Avstrije, kraljica Ogrske in Češke ter edina ženska vladarica habsburških dednih dežel. S cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana postane tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. V zakonu s Francem I. Štefanom ima kar šestnajst otrok, od tega enajst deklet, deset z imenom Marija. Najmlajša med njimi, Marije Antoaneta se poroči se s kasnejšim francoskim kraljem Ludvikom XVI., in je bolj poznana s francoskim imenom Marie Antoinette.

Marija Terezija začne reformirati vojsko, podvoji število mož v avstrijski armadi in reformira sistem davkov, da zagotovi redne prihodke za vzdrževanje vlade in vojske, centralizira vlado, tako da v en administrativni urad združi prej ločena avstrijsko in češko kanclerstvo, ustanovi vrhovno sodišče, katerega edina naloga je vzdrževanje zakona v njenih deželah in z reformami okrepi gospodarstvo v cesarstvu.

Močno si prizadeva izkoreniniti tudi lakoto, njena prizadevanja imajo velik vpliv tudi v slovenskih deželah. Od kmetov zahteva, da na strnišča posejejo (strniščno) ajdo in da začno pridelovati krompir. Ker se temu kmetje upirajo, za čuvanje s krompirjem zasajenih njiv Marija Terezija pošlje vojake, tem vojakom pa pravijo, da imajo krompir, saj je čuvanje njiv v tistih časih zagotovo neprimerno manj nevarno kot pa se bojevati s sovražno vojsko.


Koliščarji so nabiralci, lovci, ribiči in poljedelci, obvladajo pa tudi številne obrti

V desetem tisočletju pred našim štetjem še konča zadnja ledena doba, ki traja okrog 100.000 let. Prostor današnjega Ljubljanskega barja prekriva jezero, ki ga kasneje, zaradi številnih odkritih kolišč med IV. in II. tisočletjem pr. n. št. arheologi poimenujejo kar koliščarsko. Koliščarji se na naše, prostoru naseljujejo že ob koncu mlajše kamene dobe, najmlajše kolišče Konec pa sodi že v čas srednje ali celo potne bronaste dobe. Jezero se vseskozi krči, o čemer pričajo najdbe kolišč, dokler se povsem ne spremeni v močvirje, kar sovpada tudi z odhodom zadnjih koliščarjev. Continue reading


Rimske ceste (lat. viae) so v antičnem Rimu magistrale, ki vodijo iz prestolnice, v kraljevini so to normalne poti do sosednjih krajev, v petem stol. pr. n. št. pa skrb zanje prevzame vojska, kar je da gradnji cest pravi zagon. Gradnjo standardizirajo z zakonom (Duodecim tabulae) okrog leta 450 pr. n. št., z njim pa med drugim določajo širino cestišča (2,45 m na ravnih odsekih in 4,90 m na ovinkih – kasneje se uveljavi gradnja med 4,0 in 6,0 metrov širokih cest, tako, da se lahko srečajo dve kočiji), pravila za tlakovanje in pravico do rabe privatnih zemljišč (služnost).

Konzularna cesta

Vrsta cest. Po pomembnosti se rimske ceste delijo v javne ceste (via publica), stranske ali krajevne ceste (via vicinalis), ki povezujejo večja središča med seboj ali z zaselki, in privatne ceste (via privata), ki jih gradijo posamezniki v različne namene, a lastniki ne dovolijo javne uporabe. Javne ceste se financirajo iz državnega proračuna in jih gradijo vojaki, poimenujejo po konzulu (via consularis) ali pretorju (via preatoria), odgovornemu za njihovo gradnjo. Med javne ceste se prištevajo tudi privatne ceste, za katere lastniki dovolijo, da se po njih odvija javni promet.

Gradnja cest. Javne ceste gradijo praviloma čimbolj naravnost, zato ponekod klanci dosegajo tudi 20% naklon. Manjše zapreke na načrtovani trasi poti, npr. gričevje, odstranijo, v večje skalnate vzpetine skopljejo predore, čez reke pa zgradijo mostove, za kar so Rimljani pravi mojstri. Ko je določena trasa ceste, opravijo zahtevne meritve, teren odkopljejo (kjer se da) do trdne podlage (skale), nastali jarek, ki je pri različnih terenih seveda različno globok, pa zapolnijo z različnimi plastmi, in sicer je spodnja plast iz lomljenega kamenja v malti (stratumen), druga je iz debelega (rudetario) in tretja iz drobnega (nucleus) grušča oziroma proda v malti, ki je skrbno potlačen in izravnan. Krovni sloj je iz peska in proda (summa crusta) ali iz večjih ploščatih kamnov (summum dorsum) položenih čim bliže eden ob drugemu, praznine med njimi pa zalijete z grobim betonom. Ko se ta posuši, je dodana plast finega betona, v katero potisnejo ploščate kamne do popolne izravnave tal. Ob cestah v razmaku ene milje (milia passuum – tisoč (dvojnih) korakov (1.478,5 m)) postavijo okrogle dvometrske miljnike izdelane iz enega samega kosa kamna. Zlati ničelni miljnik (miliarium aureum), od koder se šteje oddaljenost od Rima, postavijo sredi Foruma. Continue reading


 

PREKMURJE 2000

Rotunda (XIII. stol.) v Selu

Žal nam je letošnji virus Covid-19 preprečil veselje načrtovanega kolesarjenja po Franciji od Pariza do Carcassonna, tako smo bili slaba dva tedna pred začetkom odpovedati 14. kolesarsko avanturo Ar-kolo-navtov. Stornirali smo rezervacije, kolikor je to bilo še mogoče in na hitro za šest nočitev rezervirali Hotel Imperium*** v Moravskih toplicah. Morda pokrajina preko Mure z ravnicami, koruznimi polji in številnimi gradovi celo malo spominja na francosko – nas je pa Goričko prepričal, zakaj nosi takšno ime.

Kakšnega pretiranega časa za pripravo šestih ali sedmih etap ni bilo ravno na razpolago, zato smo ta osnovo povzeli kar predlagane trase s spletne strani Pomurje na dlani (Tromejka, Znamenitka, Raziskovalka, Graščakinja, Prekomurka, Ravenka), prestavili smo le začetek in konec krožnih poti pred hotel Imperium v Moravske toplice, dve krajši etapi pa združili v eno.

V nadaljevanju le nekaj o ogledanih zanimivosti in prevožene trase po dnevih:

Prolog, sobota 5. 9. 2020

(RELIVE video,  Garmin Connect)

Zbrali smo se v Tešanovcih pri “čokoladnici” Passero. Del skupine je prevozil traso Znamenitko (38 km), del pa skrajšano varianto (28 km, … Bogojina … Murska Sobota …).

Potek poti: Tešanovci – Vučja Gomila – Selo – Prosenjakovci – Pordašinci – Motvarjevci – Bukovnica – Dobrovnik – Strehovci – Filovci – Bogojina – Tešanovci

Bela golobica, cerkev sv. Jakoba, kapelica sv. Vida

ZNAMENITOSTI:

1. dan, nedelja, 6. 9. 2020

(RELIVE video, Garmin Connect)

Zapeljali smo se do Panonske vasi pri Tešanovcih, kjer smo se srečali s kolesarji iz Kranja, med njimi tudi s kar nekaj našimi Ar-kolo-navti. Na koncu smo originalno pot nekoliko skrajšali in se ognili Murski soboti.

Potek poti: Moravske toplice – Bogojina – Filovci – Strehovci – Dobrovnik – Kamovci – Mostje – Dolga vas – Lendava – Velika Polana – Žižki – Odranci – Beltinci – Lipovci – Rakičan – Moravske toplice

Beltinški grad, Grad Rakičan

ZNAMENITOSTI:

S KOMBIJEM

Odhod iz Kranja v soboto 29.8. 2020 zgodaj zjutraj, iz Carcassonna domov pa bodisi 11. 9. zvečer po ogledu mesta (nočna vožnja) bodisi navsezgodaj naslednje jutro. Soglasno odločitev povedo potniki dovolj zgodaj, vsekakor pa pred rezervacijo hotela v Carcassonnu. V kombiju so zasedeni vsi sedeži (8+1).

Z LETALOM

Z letalom jih lahko potuje največ sedem udeležencev, saj je skupno število udeležencev-kolesarjev omejeno s številom nosilcev za kolo (15). Za prevoz s kombijev potniki po dogovoru prispevajo po 45 € več od potnikov z letalom.

Tja odletimo 29. 9. 2020 (nekateri za ogled Pariza dan prej) iz Benetk (Marco Polo) ob 15.05 (so tudi druge opcije) v Pariz (Charles de Gaulle), pristanemo ob 16.55 (letalska karta je trenutno 45 €), potem pa se z avtobusom (30 minut) in vlakom (5 minut) zapeljemo do postaje Paris Nord (5,00 €) in hotela, ki je 300 metrov od postaje. 

Vračamo se 11.9.2020. Iz Carcassonna letimo z RyanAirom v Bruselj (Charleroi) ob 14.05 in pristanemo ob 15.45 (cena 38 €). Prvotno je letalo letelo letelo v Bruselj z ustrezno povezavo v Ljubljano, sedaj pa moramo tam prespati (po izbiri v Charleroi ali Brusluj). Naslednji dan, 12.9.2020, letimo iz Bruselja (Charleroi) na Brnik z Wizzair ob 9.25 s pristankom ob 11.05 (cena 42 €). Karte za letalo si uredi vsak sam. Stroški poletov v obe smeri so po trenutnih cenah 125 €.

Vsi, ki se domov vračamo z letalom, bomo kolesarili kakšnih 60 km, do kraja Castelnaudary, se preobleki in se s kombijem najkasneje ob 11.30 odpeljali do letališča v Carcassonnu (40 km). Če nas bo preganjal čas, bomo s kolesarjenjem končali nekaj kilometrov prej).