About potepinko

Trasa: Toulouse-Carcassonne (103 km, 90 v. m.)

OPIS POTI:

V Toulousu zapeljemo na kolesarsko pot ob Canalu du Midi in po njej kolesarimo dva dni do obale Sredo-zemskega morja pri kraju Sete. Višinskih metrov se nam ravno ne bo nabralo.Ob poti je zanimivejši le Castelnauday, nas pa zato na koncu čaka arhitekturni biser., katarsko mesto Carcassonne.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Castelnaudary (11.753 preb.; naselje in občina v departmaju Aude v pokrajini Languedoc-Rous-sillon). Kraj, srednjeveška bastida (Languedoc) ob rekah Fresquel in Tréboul ter vodnem kanalu Canal du Midi, 40 km zahodno od središča departmaja Carcassonna. 

Prva znana omemba kraja je iz leta 1103. Leta 1477 je pod francoskim kraljem Ludvikom XI. postal središče grofije Lauragais. V drugi polovici XVII. stol. je bil skozenj speljan vodni kanal, s katerim je kot njegovo glavno pristanišče dosegel blagostanje. Od leta 1976 je v mestu nastanjen 4. regiment francoske tujske legije.

Carcassonne (46.031 preb.; mesto in občina v pokrajini Oksitanijaprefektura departmaja Aude). Srednjeveškutrdba je bila leta 1997 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine. prav tako pa je od leta 1996 na tem seznamu mimo Carcassonna speljan vodni kanal Canal du Midi.

Carcassonne

Mesto je bilo že naseljeno v neolitiku in uporabljalo predmete, vključno z nefritno sekiro, ki jo v XIX. stol. najde mineralog Alexis Damour, in jo hranijo v muzeju v Toulousu. Lokacijo zelo aktivnega protohistoričnega najdišča v bližini reke Atax (Aude), Plinij starejši opiše koCarcasum.

Prvotna lokacija Carcassonna je bila na planoti, kjer poteka sedanja avtocesta A61, v VI. stol. pa ga brez znanega razloga preselijo na sedanjo lokacijo. Konec II. stol. pr. n. št. je oppidum plemena Volques Tectosages zaščiten z jarki. Leta 118 pr. n. št. ga zavzamejo Rimljani in znatno spremenijo njegove utrdbe in na koncu postane kolonija Julia Carsaco, poznejši Carcasum. Glavni del spodnjega dela severnega obzidja izvira iz galsko-rimskega obdobja.

Leta 462 so Rimljani uradno prepustili Septimanijo vizigotskemu kralju Teodoriku II., ki je imel Carcassonne od leta 453. Zgradil je več utrdb, ki so bile obmejne postojanke na severnih markah; njihovi ostanki še vedno stojijo. Misli se, da je Teodorik začel graditi predhodnico bazilike, ki je zdaj posvečena svetemu Nazariju. Leta 508 Vizigoti uspešno zaustavijo napade frankovskega kralja Klodvika I.

Generali omajadskega kalifata leta 725 zavzamejo Carcassonne in ga poimenujejo Qarqshuna. Kralj Pipin Mali (Pépin le Bref) jih prežene med letoma 759 in 760 in čeprav je zavzel večji del južne Francije, ni mogel prodreti v trdnjavo Carcassonne. Po razpadu Karolinškega cesarstva se z družino Trencavel na čelu mesta uveljavi fevdalna doba, in tam vladajo od XI. do XIII. stol. Carcassonne uspeva in postane pomembno strateško mesto v Languedocu. Leta 1067 Carcassonne postane last Rajmonda-Bernarda Trencavela, vikonta Albija in Nîmesa, s poroko z Ermengardo, sestro zadnjega grofa Carcarssonne. V naslednjih stoletjih se družina Trencavel zaporedno pridruži bodisi grofom Barcelone bodisi Toulousa. Zgradijo utrdbo Comtal in baziliko svetih Nazarija in Celsa. Leta 1096 papež Urban II. blagoslovi temeljni kamen nove stolnice.

Stari most, Carcassonne

Carcassonne postane znan po svoji vlogi v albižanski križarski vojni, ko je mesto trdnjava oksitanskih katarov. Avgusta 1209 križarska vojska papeškega legata opata Arnauda Amalrica prisili državljane k predaji, vikonta Rajmonda-Rogerja de Trencavela med pogajanji o predaji mesta zaprejo: Umre v ječi v skrivnostnih okoliščinah tri mesece pozneje . Prebivalci Carcassonna so smeli oditi – v resnici so jih izgnali iz mesta s samo majico na sebi. Za novega vikonta je bil imenovan Simon De Montfort.

Mesto je leta 1247 pripojeno kraljevini Franciji in postane po pogodbi iz Corbeila (1258) mejna trdnjava med Francijo in Aragonsko krono. Kralj Ludvik IX. Francoski na nasprotni strani reke zgradi nov predel mesta, on in naslednik Filip III. zgradita še zunanje obzidje.

Leta 1531 se pojavi protestantizem, a so Kalvinisti izgnani iz spodnjega mesta, ki je postajalo vse močnejše. Leta 1659 Pirenejska pogodba mejno provinco Roussillon prenese v Francijo in vojaški pomen Carcassonna se zmanjša, utrdbe so opuščene in mesto postane v glavnem gospodarsko središče, ki se osredotoči na volneno tekstilno industrijo.

VREDNO OGLEDA:

Cerkev sv, Nazarija in sv, Celsa

KRAJEVNE DOBROTE:

  • Carcassončki (Le Petit Carcassonnais), poslastica, ki bo navdušila vaše brbončice, je treba obvezno poizkusiti. Ta majhna ovalna torta s teksturo, ki je podobna biskvitu, razkrije svoje subtilne arome kandirane pomarančne lupine, ko jo nosite v ustih. To specialiteto je leta 1928 ustvaril gospod Gau, kupila pa jo je družina Fuster, ki je trenutno edini proizvajalec te specialitete. 

    Les grès de la cité

  • Mestna opeka (Les grès de la cité),  bonbon v obliki opeke,  spominja na lapidarno dediščino mesta Carcassonne. Izdeluje od leta 1958 v bakrenih kotlih, je zelo gurmanska slaščičarna, kjer sta praline in listnato testo združena v sladkorno lupino. Prava igra teksture, ta bonbon je cenjen ako zaradi svoje hrustljavosti ko arom lešnikovo-mandljeve praline. 
  • Estroupat, torta s kandiranim sadjem, namočena v sirupu Grand Marnier in zavita v testo za palačinke.
  • Ledeni cassoule (Le cassoulet glacé), ta specialiteta je ledena različica slavnejšega vročega Cassouleta. Fižol in raco zamenjajte z vanilijo, nugatinom, kostanjem in višnjami in dobili boste odlično sladico.
  • Janežev brioš (Le Tourgnoi). Janež je prisoten po vsem francoskem Sredozemlju. Zaradi svojih zdravilnih in okusnih lastnosti se uporablja že od antičnih časov. Janež se je postopoma razširil v notranjost in dosegel departma Aude. Peki so “zasegli” janeževo seme, da vam sedaj lahko ponudijo vlažen brioš z okusom janeža. Ta posebnost Aude je znana tudi kot tourgnol.
  • Le Cassoulet (mesna enolončnica) de CarcassonneObiskovalci jugozahodne Francije bodo nedvomno imeli priložnost poskusiti značilno jed regije – Cassoulet. Čudovita enolončnica iz fižola, prepojena z obiljem mesne dobrote (vegetarijanci lahko zdaj tudi nehajo brati, žal!) To je popolna jed za zimske mesece – pripravite večer prej, dajte jo v pečico po zajtrku in bo pripravljeni, da vas ogrejejo po poživljajočem zimskem podeželskem sprehodu! Jed je treba uživati ​​v posodi iz terakote, ki ji tudi daje tipičen videz. Obstajajo številne jedi, med mesti Carcassonne, Castelnaudary in Toulouse pa se stalno, kateri je pravi recept, predvsem gre za sestavine, v Carcassonnu jed vključuje klobase iz Toulouse in račji konfit, druge vključujejo šunko, gos in jagnjetino!

    Suha jetrna klobasa

  • Suha jetrna klobasa (Ls saucisse de foie seche). Ta tradicionalna svinjiska klobasa na ima izviren inmočno značilen okus, in da bi ga lahko uživali bodisi kot hladno predjed bodisi vročega za solate in druge jedi, vas mora očarati predvsem njegov okus.
  • Tartuf (La truffe) Je bistvena sestavina vaših prazničnih receptov,  ta črni diamant doda vašim jedilnikom malo magije. Okusiti in najti ga je v trgovinah različnih proizvajalcev v Carcassonnu. 

ŠE KAKŠEN LINK:


Trasa: Capestag – Sete (70 km, 90 v.m.)

OPIS POTI:

Pot je povsem ravninska in nas vodi ob kanalu du Midi do Sredozemlja.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

stari most s stolnico, beziers

Beziers (77.699 preb.) departma Hérault, pokrajina Oksitanija). Béziers je vsako leto v mesecu avgustu prizorišče festivala Feria du Béziers s poudarkom na bikoborbah. Ta pet-dnevni dogodek privabi milijon obiskovalcev. Je tudi član mreže najstarejših evropskih mest in je eno najstarejših mest v Franciji. Raziskave iz marca 2013 kažejo, da Béziers izvira iz leta 575 pr. n. št., in je starejši od mesta Agde (grško Agathe Tyche, ustanovljen leta 525 pr. n. št.) in nekoliko mlajši od Marseilla (grško Massalia, ustanovljena leta 600 pr. n. št.). Mesto je naseljeno od neolitika, pred prihodom Keltov.

Rimsko mesto Betarra je bilo ob cesti, ki je povezovala Provanso z Iberijo. Rimljani so mesto odkrili kot novo kolonijo za veterane v letih 36–35 pred našim štetjem in ga imenovali Colonia Julia Baeterrae Septimanorum. Kamni iz rimskega amfiteatra so bili v III. stol. uporabljeni za gradnjo mestnega obzidja. V Rim so izvažali belo vino. Dolia, odkrita ob izkopavanjih blizu Rima, je označena z “Jaz sem vino iz Baeterrae in sem stara pet let”.

Mavri so jo zasedli mesto med letoma 720 in 752. Od X. do XII. stol. je bil Béziers središče vikontstva Béziers. Vikonti so vladali večini obalne ravnice okoli Béziersa, vključno z mestom Agde. Nadzirali so tudi glavno pot vzhod-zahod skozi Languedoc, ki približno sledi stari rimski cesti Via Domitia, z dvema ključnima mostovoma čez reko Orb pri Béziersu in čez Hérault pri Saint-Thibéryju.

stolnica sv, Nazarija, Beziers

Béziers je bil oporišče katarov v Languedocu, ki jih je katoliška cerkev obsodila herezije in ki so jih katoliške sile iztrebile v albižanski križarski vojni. Béziers je bil prvi napaden. Križarji so mesto dosegli 21. julija 1209. Križarji dajo katoličanom dajo ultimat, da izročijo krivoverce ali odidejo, preden začeno oblegati mesto, in da »ne bi delili svoje usode in propadli z njimi«. Ponudbo so zavrnili, še več, katarom so ponudili zatočišče. Mesto so naslednji dan oblegali, ga zasedli in v krvavem pokolu niso prizanesli nikomur, niti katoliškim duhovnikom, niti tistim, ki so se zatekli v cerkve. Eden od poveljnikov križarske vojske je bil papeški legat Arnaud-Amaury (ali Arnald Amalaricus, opat Citeauxa). Na vprašanje križarja, kako naj ločijo katoličane od katarov, ko so zavzeli mesto, je opat menda odgovoril: Caedite eos. Novit enim Dominus qui sunt eius (Pobijte, ker Gospod ve, kateri so njegovi). Križarji so požgali tudi stolnico svetega Nazarija, ki je ubila še tiste, ki so se zatekli v notranjost. Mesto je bilo oropano in požgano.

ZANIMIVOSTI:
  • Stolnica sv. Nazarija stoji na v visokem delu mesta, zaseda slikovito mesto, vidno od daleč, ko se na poti iz Narbonna približujemo Béziersu. Odličen primer srednje gotske arhitekture iz XIV. stol. (obokana ladja, široka 14 m, doseže višino 32 m, skupna dolžina je 50 m, okno zahodne rozete ima premer 10 m);
  • Plateau des Poètes (1867): velik angleški park sta oblikovala krajinska umetnika, brata Bulher. Vsebuje številne kipe pesnikov in monumentalen Titanov vodnjak, delo Injalberta;
  • Arene: Béziers ima dve areni, ena iz rimske dobe, katere strukture in temelji so se ohranili po večjih delih v okrožju Saint-Jacques, druga pa je bila zgrajena leta 1905 v slogu španskih bikoborskih aren, delo Fernanda Castelbon de Beauxhostesa. Slednja je ena največjih tovrstnih struktur v Franciji (13.100 sedežev);
  • Muzej likovnih umetnosti (Musée des Beaux-Arts), ustanovljen leta 1859, je leta 1934 dobil zapuščino Injalbertove vdove in leta 1975 risbe in umetniško zbirko Jeana Moulina. Med muzejskimi deli so platna slikarjev, tudi Vincenta van Gogha;
  • Le Pont Vieux, srednjeveški kamnit most čez reko Orb;
  • Le Cimetière Vieux (Staro pokopališče, XVIII. stol.) je s številnimi kipi in grobnicami pravi muzej na prostem;
  • Kanalski most je akvadukt – most, ki nosi prekop Canal du Midi čez reko Orb;
  • romanska cerkev sv. Jakoba iz XII.-XV. stol., skupaj s katedralo del romarske poti Via Tolosane v Santiago de Compostelo;
  • romanska bazilika sv. Afrodizija, prvega škofa in mučenca Béziersa;
  • arheološko najdišče Oppidum d’Ensérune in barje Étang de Montady , izsušeno leta 1247, da bi ustvarili polja in namakalni sistem, ki je viden iz Oppidum d’Ensérune.

Agde (29.090 preb.) je zdraviliško mesto v departmaju Hérault v pokrajini Languedoc-Roussillon. Severno od kraja se z reko križa vodni kanal Canal du Midi, ki skupaj z reko Garono preko Toulousa povezuje Sredozemsko morje (Sète) z Atlantikom (Bordeaux). Poleg samega središča občina vključuje tudi morska pristanišča in zdravilišča Le Grau d’Agde, la Tamarissière in le Cap d’Agde. Obmorska naselbina AgatheTyche je bila ustanovljena kot starogrška kolonija v V. stol. pred našim štetjem. Pod vizigotskim kraljem Alarihom II je bil leta 506 kraj s cerkvijo sv. Andreja prizorišče koncila. Približno v VI. stol. je Agde postal sedež škofije, ukinjene med francosko revolucijo. Njen poslednji škof, Charles François de Saint Simon Sandricourt, je bil v Parizu 26. julija 1794 usmrčen pod giljotino.

Panorama reke Herault, Agde

ZANIMIVOSTI:
  • Romanska katedrala sv. Štefana iz XII. stol., naslednica nekdanje karolinške cerkve iz IX. stol.; slednja je stala na temeljih starorimske cerkve iz V. stol., prvotno Dianinega templja. Ozemlje škofije je s konkordatom 1801 pripadlo škofiji v Montpellieru.
  • cerkev sv. Andreja, prvotno iz V. stol., sedež koncila v letu 506,
  • cerkev sv. Severa iz konca XV. stol.,
  • cerkev Notre-Dame-du-Grau iz leta 1584,
  • Canal du Midi z vodno ključavnico, mostom sv. Jožefa in upravno stavbo hôtel Riquet,
  • muzej podvodne arheologije l’Éphèbe,
  • otok vulkanskega izvora île de Brescou s trdnjavo Fort de Brescou iz XVI. stol.

“street food” v agdu

Sète (43.686 preb.) (okcitansko Seta) je pristaniško mesto in občina v departmaju Hérault v pokrajini Languedoc-Roussillon. Mesto je zgrajeno na in okoli hriba Mont Saint Clair, med slanim jezerom Étang de Thau, uporabljenim za gojenje ostrig in klapavic, in Lionskim zalivom. Sète je vzhodna izhodiščna točka vodnega kanala du Midi in končna točka kanala Rona-Sète. Sprva ribiška vas se je začela razvijati z izgradnjo Južnega kanala v letu 1681. Do leta 1927 se je imenovala Cette.

sete

ZANIMIVOSTI:
  • Molièrovo gledališče;
  • cerkev sv. Ludvika; ob njeni posvetitvi 1703 je zavetnik pristanišča Ludvik IX. postal tudi zavetnik celotnega mesta;
  • gledališče Théâtre Molière;
  • muzej Musée Paul Valéry
  • pokopališče le Cimetière Marin.

KRAJEVNE DOBROTE:

gastronomy/herault-departement

According to the legend, petit pâté de Pézenas was created by the Indian chef of Lord Clive, a British man who had come to Montpellier to treat his ill health, and was staying at a castle not far from Pézenas in 1766. He apparently shared the recipe with a pastry chef, so the product could be enjoyed throughout the region. Since 1991, a petit pâté de Pézenas brotherhood has been working to highlight and promote this dish.

Petit pâté de Pézenas is a cotton reel-shaped, golden pie with a sweet and savoury minced mutton filing. This speciality is very popular as a hors-d’oeuvre, and more surprisingly as a dessert, due to its slightly sweet notes. A red or rosé wine, or a Frontignan Muscat are ideal to accompany this dish, which is so popular in the region.

Produced in the departments of GardHéraultLozère and Aude, Pélardon is a delicious, soft-centred small cheese, made with unpasteurised goat’s milk and benefiting from a Protected Appellation of Origin. Ladle-formed and then left to mature on wicker racks for at least eleven days, Pélardon may be eaten young or more mature, with a glass of red wine from Languedoc.

Try warm Pélardon – covered in breadcrumb then oven-baked with a drizzle of olive oil – served with a fresh salad!

Bourride sétoise is a white fish stew that dates back a very long way. Indeed, this dish was first brought to the region by the Phocaeans, and its name comes from the Provençal word boulido, meaning boiled. There is also a Marseilles version.

Bourride sétoise mainly consists of baudroie, the local name for monkfish, a few vegetables and aioli. The fish is cooked in a court bouillon of vegetables with crushed tomatoes and onions, oil, white wine, saffron, thyme and orange zest. The monkfish is then cut and served topped with the garlicky aioli bouillon.

This hearty dish is generally served with boiled potatoes and sometimes croutons. The meal is served with a glass of white wine from the Rhône Valley.

Tiellesétoise, a delicious golden-orange pie, was brought to Sète from Gaeta in Italy, in the 18th century. The chef Adrienne Virduci was the first to develop it commercially in 1937.

This scalloped-edged pie is traditionally filled with little octopuses in a spicy tomato sauce, but it can also include squid, cuttlefish and sardines. A classicbread dough is usually used to enclose the filling.

Tiellesétoise can be served as a starter, hot or cold. Because it is easy to transport, it is also very good for picnics.

Grisettes de Montpellier are some of the oldest sweets in France. They have their origin in preparations made by apothecaries in the town during the Middle Ages. According to legend, grisettes de Montpellier were very much enjoyed by pilgrims on the Way of St James, who used them to refresh their mouths.

They are small, completely black balls, the size of a pea, lightly powdered with granulated sugar. Traditionally, they are made in a cauldron with water, sugar, honey, liquorice and a little colouring. After a substantial increase in production during the 18th century, now there is only one producer of grisettesleft in Montpellier. This does not stop this sweet from being very popular in the region, with local people and tourists alike. 

Kuhinja deparmaja Herault

ŠE KAKŠEN LINK:


Trasa: Carcassonne – Capestag (86 km, 30 v.m.)

OPIS POTI:

Pot je povsem ravninska in nas vodi ob kanalu du Midi do Sredozemlja.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Trèbes (5.566 preb., departma Aude, pokrajina Oksitanija), se izvirno imenuje Tresmals (tri narobe ali tri zla), zato ga domačini leta 1110 preimenujejo v sedanje ime (tri dobre). Marca 2018 v sklopu serije terorističnih napadov na tem območju supermarketu v mestu teroristi zajamejo talce. Po posredovanju policije upre pet ljudi, vključno z napadalcem in žandarjem. V veliki poplavi oktobra 2018 utoni 12 ljudi. Vredno ogleda mestna hiša in cerkev sv. Etienna,

kolegijska cerkev, Capestag

Capestang (3.373 preb.; departma Hérault v pokrajini Oksitanija). Bližnja močvirja je v antiki prečkal 1500 metrov dolg rimski Pont Serme. Čez most je vodila rimska Via Domitia, ko se je približala mestu Narbonne na svojem strateš-kem potovanju proti jugu v Španijo. Ime mesta izhaja iz caput stagnum. ki se nanaša na dejstvo, da je mesto ležalo na čelu velikega etanga (veliko naravno slano in plitvo jezero – zelo pogosto na tem območju in vir bogastva in preživetja). Nadškofje iz Narbonna so tu zgradili svojo poletno rezidenco – ostali so znatni ostanki, zlasti palače s stropom iz XV. stol. – in impre-sivno kolegialno cerkev (XII.-XV.  stol.), katere ogromen stolp do danes dominira nad okoliškim podeželjem.


Trasa: Carcassonne – Beziers – Agde – Sete (156 km, 150 v.m.)

OPIS POTI:

Pot je povsem ravninska in nas vodi ob kanalu du Midi do Sredozemlja. Zadnji del poti kolesarimo tudi ob morju. Ker je etapa nekoliko daljša (156 km) in ker je to zadnji kolesarski dan pred vožnjo domov lahko etapo zaključimo bodisi v kraju Agde (131 km) bodisi v zanimivejšem Beziersu (105 km), ali pa etapo razbijemo na dva dni in se domov vrnemo dan kasneje, v nedeljo. Traso presekamo na pol nekje pri kraju Capestang, od Carcassonna do Capestanga  bo tako etapa dolga 86 km, od Capestaga do kraja Sete pa 70 km.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Trèbes (5.566 preb., departma Aude, pokrajina Oksitanija), se izvirno imenuje Tresmals (tri narobe ali tri zla), zato ga domačini leta 1110 preimenujejo v sedanje ime (tri dobre). Marca 2018 v sklopu serije terorističnih napadov na tem območju supermarketu v mestu teroristi zajamejo talce. Po posredovanju policije upre pet ljudi, vključno z napadalcem in žandarjem. V veliki poplavi oktobra 2018 utoni 12 ljudi. Vredno ogleda mestna hiša in cerkev sv. Etienna.

Stolna cerkev, Capestang

Capestang (3.373 preb.; departma Hérault v pokrajini Oksitanija). Bližnja močvirja je v antiki prečkal 1500 metrov dolg rimski Pont Serme. Čez most je vodila rimska Via Domitia, ko se je približala mestu Narbonne na svojem strateš-kem potovanju proti jugu v Španijo. Ime mesta izhaja iz caput stagnum. ki se nanaša na dejstvo, da je mesto ležalo na čelu velikega etanga (veliko naravno slano in plitvo jezero – zelo pogosto na tem območju in vir bogastva in preživetja).

Nadškofje iz Narbonna so tu zgradili svojo poletno rezidenco – ostali so znatni ostanki, zlasti palače s stropom iz XV. stol. – in impre-sivno kolegialno cerkev (XII.-XV.  stol.), katere ogromen stolp do danes dominira nad okoliškim podeželjem.

Stari most in stolnica, Beziers

Beziers (77.699 preb.) departma Hérault, pokrajina Oksitanija). Béziers je vsako leto v mesecu avgustu prizorišče festivala Feria du Béziers s poudarkom na bikoborbah. Ta pet-dnevni dogodek privabi milijon obiskovalcev. Béziers je tudi član mreže najstarejših evropskih mest.

Béziers je eno najstarejših mest v Franciji. Raziskave iz marca 2013 kažejo, da Béziers izvira iz leta 575 pr. n. št., in je starejši od mesta Agde (grško Agathe Tyche, ustanovljen leta 525 pr. n. št.) in nekoliko mlajši od Marseilla (grško Massalia, ustanovljena leta 600 pr. n. št.). Mesto je naseljeno od neolitika, pred prihodom Keltov

Rimsko mesto Betarra je bilo ob cesti, ki je povezovala Provanso z Iberijo. Rimljani so mesto odkrili kot novo kolonijo za veterane v letih 36–35 pred našim štetjem in ga imenovali Colonia Julia Baeterrae Septimanorum. Kamni iz rimskega amfiteatra so bili v III. stol. uporabljeni za gradnjo mestnega obzidja. V Rim so izvažali belo vino. Dolia, odkrita ob izkopavanjih blizu Rima, je označena z “Jaz sem vino iz Baeterrae in sem stara pet let”

Mavri so jo zasedli mesto med letoma 720 in 752. Od X. do XII. stol. je bil Béziers središče vikontstva Béziers. Vikonti so vladali večini obalne ravnice okoli Béziersa, vključno z mestom Agde. Nadzirali so tudi glavno pot vzhod-zahod skozi Languedoc, ki približno sledi stari rimski cesti Via Domitia, z dvema ključnima mostovoma čez reko Orb pri Béziersu in čez Hérault pri Saint-Thibéryju.

stolnica sv. Nazarija, Beziers

Béziers je bil oporišče katarov v Languedocu, ki jih je katoliška cerkev obsodila herezije in ki so jih katoliške sile iztrebile v albižanski križarski vojni. Béziers je bil prvi napaden. Križarji so mesto dosegli 21. julija 1209. Križarji dajo katoličanom dajo ultimat, da izročijo krivoverce ali odidejo, preden začeno oblegati mesto, in da »ne bi delili svoje usode in propadli z njimi«. Ponudbo so zavrnili, še več, katarom so ponudili zatočišče. Mesto so naslednji dan oblegali, ga zasedli in v krvavem pokolu niso prizanesli nikomur, niti katoliškim duhovnikom, niti tistim, ki so se zatekli v cerkve. Eden od poveljnikov križarske vojske je bil papeški legat Arnaud-Amaury (ali Arnald Amalaricus, opat Citeauxa). Na vprašanje križarja, kako naj ločijo katoličane od katarov, ko so zavzeli mesto, je opat menda odgovoril: Caedite eos. Novit enim Dominus qui sunt eius (Pobijte, ker Gospod ve, kateri so njegovi). Križarji so požgali tudi stolnico svetega Nazarija, ki je ubila še tiste, ki so se zatekli v notranjost. Mesto je bilo oropano in požgano. 

ZanimivosTI:
  • Stolnica sv. Nazarija stoji na v visokem delu mesta, zaseda slikovito mesto, vidno od daleč, ko se na poti iz Narbonna približujemo Béziersu. Odličen primer srednje gotske arhitekture iz XIV. stol. (obokana ladja, široka 14 m, doseže višino 32 m, skupna dolžina je 50 m, okno zahodne rozete ima premer 10 m);
  • Plateau des Poètes (1867): velik angleški park sta oblikovala krajinska umetnika, brata Bulher. Vsebuje številne kipe pesnikov in monumentalen Titanov vodnjak, delo Injalberta;
  • Arene: Béziers ima dve areni, ena iz rimske dobe, katere strukture in temelji so se ohranili po večjih delih v okrožju Saint-Jacques, druga pa je bila zgrajena leta 1905 v slogu španskih bikoborskih aren, delo Fernanda Castelbon de Beauxhostesa. Slednja je ena največjih tovrstnih struktur v Franciji (13.100 sedežev);
  • Muzej likovnih umetnosti (Musée des Beaux-Arts), ustanovljen leta 1859, je leta 1934 dobil zapuščino Injalbertove vdove in leta 1975 risbe in umetniško zbirko Jeana Moulina. Med muzejskimi deli so platna slikarjev, tudi Vincenta van Gogha;
  • Le Pont Vieux, srednjeveški kamnit most čez reko Orb;
  • Le Cimetière Vieux (Staro pokopališče, XVIII. stol.) je s številnimi kipi in grobnicami pravi muzej na prostem;
  • Kanalski most je akvadukt – most, ki nosi prekop Canal du Midi čez reko Orb;
  • romanska cerkev sv. Jakoba iz XII.-XV. stol., skupaj s katedralo del romarske poti Via Tolosane v Santiago de Compostelo; 
  • romanska bazilika sv. Afrodizija, prvega škofa in mučenca Béziersa;
  • arheološko najdišče Oppidum d’Ensérune in barje Étang de Montady, izsušeno leta 1247, da bi ustvarili polja in namakalni sistem, ki je viden iz Oppidum d’Ensérune.

Agde (29.090 preb.) je zdraviliško mesto v departmaju Hérault v pokrajini Languedoc-Roussillon. Severno od kraja se z reko križa vodni kanal Canal du Midi, ki skupaj z reko Garono preko Toulousa povezuje Sredozemsko morje (Sète) z Atlantikom (Bordeaux). Poleg samega središča občina vključuje tudi morska pristanišča in zdravilišča Le Grau d’Agde, la Tamarissière in le Cap d’Agde. Obmorska naselbina AgatheTyche je bila ustanovljena kot starogrška kolonija v V. stol. pred našim štetjem. Pod vizigotskim kraljem Alarihom II  je bil leta 506 kraj s cerkvijo sv. Andreja prizorišče koncila. Približno v VI. stol. je Agde postal sedež škofije, ukinjene med francosko revolucijo. Njen poslednji škof, Charles François de Saint Simon Sandricourt, je bil v Parizu 26. julija 1794 usmrčen pod giljotino.

Panorama reke Herault v Agdeju

Zanimivosti:
  • romanska katedrala sv. Štefana iz XII. stol., naslednica nekdanje karolinške cerkve iz IX. stol.; slednja je stala na temeljih starorimske cerkve iz V. stol., prvotno Dianinega templja. Ozemlje škofije je s konkordatom 1801 pripadlo škofiji v Montpellieru.
  • cerkev sv. Andreja, prvotno iz V. stol., sedež koncila v letu 506,
  • cerkev sv. Severa iz konca XV. stol.,
  • cerkev Notre-Dame-du-Grau iz leta 1584,
  • Canal du Midi z vodno ključavnico, mostom sv. Jožefa in upravno stavbo hôtel Riquet,
  • muzej podvodne arheologije l’Éphèbe,
  • otok vulkanskega izvora île de Brescou s trdnjavo Fort de Brescou iz XVI. stol.

Če s kolesarjenjem zaključimo v Agdeju, si bomo lakoto potešili kar na ulici.

Sète (43.686 preb.) (okcitansko Setaje pristaniško mesto in občina v departmaju Hérault v pokrajini Languedoc-Roussillon. Mesto je zgrajeno na in okoli hriba Mont Saint Clair, med slanim jezerom Étang de Thau, uporabljenim za gojenje ostrig in klapavic, in Lionskim zalivom. Sète je vzhodna izhodiščna točka vodnega kanala du Midi in končna točka kanala Rona-Sète. Sprva ribiška vas se je začela razvijati z izgradnjo Južnega kanala v letu 1681. Do leta 1927 se je imenovala Cette. 

ZANIMIVOSTI:
  • Molièrovo gledališče;
  • cerkev sv. Ludvika; ob njeni posvetitvi 1703 je zavetnik pristanišča Ludvik IX. postal tudi zavetnik celotnega mesta;
  • gledališče Théâtre Molière;
  • muzej Musée Paul Valéry
  • pokopališče le Cimetière Marin.

 

KRAJEVNE DOBROTE:

https://www.france-voyage.com/gastronomy/herault-departement.htm

According to the legend, petit pâté de Pézenas was created by the Indian chef of Lord Clive, a British man who had come to Montpellier to treat his ill health, and was staying at a castle not far from Pézenas in 1766. He apparently shared the recipe with a pastry chef, so the product could be enjoyed throughout the region. Since 1991, a petit pâté de Pézenas brotherhood has been working to highlight and promote this dish.

Petit pâté de Pézenas is a cotton reel-shaped, golden pie with a sweet and savoury minced mutton filing. This speciality is very popular as a hors-d’oeuvre, and more surprisingly as a dessert, due to its slightly sweet notes. A red or rosé wine, or a Frontignan Muscat are ideal to accompany this dish, which is so popular in the region.

Produced in the departments of GardHéraultLozère and Aude, Pélardon is a delicious, soft-centred small cheese, made with unpasteurised goat’s milk and benefiting from a Protected Appellation of Origin. Ladle-formed and then left to mature on wicker racks for at least eleven days, Pélardon may be eaten young or more mature, with a glass of red wine from Languedoc.

Try warm Pélardon – covered in breadcrumb then oven-baked with a drizzle of olive oil – served with a fresh salad!

Bourride sétoise is a white fish stew that dates back a very long way. Indeed, this dish was first brought to the region by the Phocaeans, and its name comes from the Provençal word boulido, meaning boiled. There is also a Marseilles version.

Bourride sétoise mainly consists of baudroie, the local name for monkfish, a few vegetables and aioli. The fish is cooked in a court bouillon of vegetables with crushed tomatoes and onions, oil, white wine, saffron, thyme and orange zest. The monkfish is then cut and served topped with the garlicky aioli bouillon.

This hearty dish is generally served with boiled potatoes and sometimes croutons. The meal is served with a glass of white wine from the Rhône Valley.

Tiellesétoise, a delicious golden-orange pie, was brought to Sète from Gaeta in Italy, in the 18th century. The chef Adrienne Virduci was the first to develop it commercially in 1937.

This scalloped-edged pie is traditionally filled with little octopuses in a spicy tomato sauce, but it can also include squid, cuttlefish and sardines. A classicbread dough is usually used to enclose the filling.

Tiellesétoise can be served as a starter, hot or cold. Because it is easy to transport, it is also very good for picnics.

Grisettes de Montpellier are some of the oldest sweets in France. They have their origin in preparations made by apothecaries in the town during the Middle Ages. According to legend, grisettes de Montpellier were very much enjoyed by pilgrims on the Way of St James, who used them to refresh their mouths.

They are small, completely black balls, the size of a pea, lightly powdered with granulated sugar. Traditionally, they are made in a cauldron with water, sugar, honey, liquorice and a little colouring. After a substantial increase in production during the 18th century, now there is only one producer of grisettesleft in Montpellier. This does not stop this sweet from being very popular in the region, with local people and tourists alike.

https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Cuisine_of_H%C3%A9rault

Tourte perolienne.jpg

Huîtres de Bouzigues (étang de Thau).jpg

Huître de bouzigues.jpg

Daube de porc.JPG

Amellau Olive verte.JPG

Huitre sauce champagne.jpg

Jordan Yuste.jpg

Huitre sauce champagne.jpg

Plat Jordan Yuste.jpg

Še kakšen link:

Kaj početi v Beziersu


Trasa: Valence-Moissac-Toulouse, 86 km, 90 v.m.)

OPIS POTI:

Cel dan kolesarimo po kolesarski poti Dveh morij ob kanalu vzporednim z reko Garono.

ZANIMIVIVEJŠI KRAJI:

Castelsarrasin (13.000 preb.; cerkev Presvetega Odrešenika, omenjena 961, prenovljena 1254), Ramonville Saint-Agne (14.400 preb.), Castanet Tolosan (11.000 preb.; cerkev sv. Gervazija in Potazija), Castelnaudary (11.800 preb.; kolegial sv. Mihaela z utrjeno romansko cerkvijo (XIII. stol.), Cugarel, mlin na veter iz XVII. stol. In Grand Bassin, pristaniški del naselja ob Canal du Midiju. Castelnaundary vmesna postaja variante romarske poti iz Toulousa preko Carcassonna v Santiago de Compostelo, imenovane Via Tolosane in središče caçoleta (cassarole), domače dušene jedi, narejene iz belega fižola, mesa (po navadi je to svinjina, jagnjetina, gosje ali račje meso) in svinjske kože, imenovane po skledi “caçòla”, v kateri se jed pripravlja. Nekateri se tu poslovimo in že ta popoldan odletimo proti Bruslju) in seveda

Mestna hiša, Toulouse

Toulouse s cerkvijo sv. Sernina

Toulouse (480.000 preb., departmaja Haute-Garonne (Zgornja Garona), pokrajina Oksitanija,  in zgodovinsko glavno mesto pokrajine Languedoc. Ima več vzdevkov – Rožnato mesto si prisluži zaradi barve glinaste opeke, s katero je prepredena njegova značilna mestna arhitektura, Mesto vijolic si pridobi z razvojem in vzgojo vijolic sredi XIX. stol., ko vijolica postane tudi mestni simbol, poznan pa je tudi pod imenom cité Mondine, nanašajoč se na grofe Toulouške. Je neuradno glavno mesto oksitanske kulture. Največje zanimivosti:

  • Toulouški Kapitol, srce občinske uprave mesta Toulouse in njegove mestne hiše stoli na Kapitolskem trgu;
  • Bazilika svetega Sernina ali sv. Saturnina, nekdanja opatijska cerkev (XI.-XII. Stol.) zgrajena v romanskem slogu na mestu nekdanje bazilike iz IV. stol., z relikvijami toulouškega škofa svetega Sernina ali Saturnina (umrl okrog leta 250), kot del romarske poti v Santiago de Compostelo od leta 1998 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine;
  • romansko gotska stolnica svetega Štefana (XIII.-XVII. stol.), sedež toulouške škofije;
  • Jakobinski samostanski kompleks, ustanovljen 1215 pod dominikanci ; njihov vodja sveti Dominik Guzman je v Toulousu oznanjeval evangelij v boju proti katarskemu krivoverstvu, Jakobinska cerkev hrani relikvije svetega Tomaža Akvinskega;

    Novi most čez Garono v Toulousu

  • gotska Marijina cerkev Notre-Dame du Taur (XIV.-XVI. stol.), po legendi zgrajena na mestu, kjer je bik vlekel po tleh svetega Sernina, med Kapiteljskim trgom in baziliko svetega Sernina;
  • bazilika Notre-Dame de la Daurade, prvotno svetišče Apolona iz leta 410, sedanja zgrajena v letih 1764-1883 v neoklasicističnem slogu ob bregovih reke Garone;
  • cerkev svetega Albuina (sredina XIX. stol.);
  • cerkev svetega Nikolaja (XII.-XIV. stol.);
  • cerkev Notre-Dame de la Daurade (XV.-XIX. stol.);
  • avguštinski samostan z muzejem;
  • Hôtel d’Assézat, renesančna palača (XVI. stol.) s fundacijo Bemberg, veliko mestno galerijo;
  • Pont (most) Neuf na Garoni.

KRAJEVNE DOBROTE:

toulouška klobasa

Od številnih krajevno značilnih dobrot naj poleg opevanega casoulleta po toulouško omenim njihovo klobaso (saucisse de Toulouse), gosja maščobna jetra (Foie gras d’oie), račji konfit, garburo (zeljna juha z gosjim konfitom), La bugnette (mesne kroglice s kruhom, jajci in svinjskim mesom), kakšno jed iz mesa gaskonskega črnega prašiča in si za poslastico privoščili še kolač fénétra (video) ali lešnikovo (Tarte aux noix).

Od številnih vrst grozdja lahko oznako kontroliranega geografskega porekla dobijo sorte: za rdeče in roséje cabernet sauvignon, cabernet-franc, merlot, duras, cot, nigrette, tannat, fer servadou, abouriou, modri portugalski in črni jurançon, za bele pa colombard, len de el, gros manseng, muscadelle, sauvignon in sémillon. Redeča vina se postrežejo pri 14° in 16° C, bela vina in roséje pa med 8° in 10° C.

ŠE KAKŠEN LINK: 

 


Trasa: Marmande – Valence, 88 km, 150 v.m.)

OPIS POTI:

Vseskozi kolesarimo ob kanalih vzporedno z reko Garono. Ob poti ni nič pretresljivega, ni klancev, ni spustov, je pa nekaj zanimivejših krajev. V Agenu predlagam odmor za torto s suhimi agenskimi slivami.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Agen

Agen (33.600 preb.; departma Lot&Garonne, pokrajina Nova Akvitanija): Katedrala Saint-Caprais (zgrajena v XII. stol. na mestu nekdanje bazilike iz VI. stol., jakobinska cerkev Naše Gospe, ostanek nekdanjega dominikanskega samostana XIII, stol,), akvadukt Pont-canal d’Agen, del vodnega kanala Canal de Garonne (XIX. Stol.), Muzej lepih umetnosti (ustanovljen 1876));

Valence (65.000 preb.; departma Drôme, pokrajina Auvergne-Rona-Alpe): stolnica v. Apolinarija (sedež škofije Valence, prenovljena v XI. stol. V romanskem slogu, posvečena 1095 pod papežem Urbanom II. Med verskimi vojnami je močno poškodovana, obnovljena v prvem desetletju XVII. stol. V cerkvi se nahaja spomenik papeža Pija VI., ki umre v Valenci leta 1799), romanska cerkev Janeza Krstnika (XI.-XII. stol.), Maison du Drapier (trgovska hiša iz XIII. stol.), Maison des Têtes (gotsko-renesančni mestni dvorec iz prve polovice XVI. stol.), Pendentif (renesančni pogrebni spomenik, XVI. stol.), veličasten vodnjak (1887), mestni park Jouvet, park Jean Perdrix z vodnim gradom, Marsova polja);

Valence

Moissac (13.000 preb., departma Tarn&Garonne, pokrajina Oksitanija) je eno najpomembnejših postajališč na Jakobovi poti (Via Podiensis), nekdanji benediktinski samostan sv. Petra ima v križnem hodniku (1059–1131) in na portalu (1110–1131) romanske skulpture, ki spadajo med evropske mojstrovine tistega obdobja).

KRAJEVNE DOBOROTE:

Cilj današnje trase leži že v drugem departmaju (Tarn-et-Garonne) in drugi pokrajini (Oksitanija), tako bomo raziskovali krajevne dobrote s tega območjaV departmaju Tarn & Garonne se na mizah pogosto znajdejo gosja pašteta (foie-fras), gosi in race. Tipične tradicionalne jedi so mešanica različnih kulinaričnih kultur Gascony, Quercy, Rouergue, Pays Toulousain in Aubrac. Najdete lahko jedi iz perutnine, gobove omake, krepke jedi, konfite, pa tudi. šampinjoni, gaskonsko govedo, kozji sir, sivka, med, jagnjetina jn sadne sladice.

  • Črna kokoš je starodavna pasma perutnine s čudovitim črno-belim perjem v stilu zebre. Njeno meso ni debelo, ampak tanko in mesnato. Črno kokoš gojijo zaradi jajc in nenavadnega okusa. Izvira iz občine Caussade in ga boste večinoma našli tam. Perutnina v Quercyju sega v srednji vek. Tukaj piščanci vedno kljuvajo zemljo, saj so v prosti reji in hranjeni z žiti. Imajo “Label Rouge”, rdečo oznako, ki je v Franciji pokazatelj zagotavljanja kakovosti;

    Crustade

  • Crustade, sladico narejeno iz finega listnatega testa, je mogoče najti povsod v Gaskonji in je v Tarn & Garonne prava kraljica sladic. Je alternativa jabolčni piti in je pripravljena z Armagnacom  ali suhimi slivami;
  • Orehov kruh in torte. V Quercyju so orehi in da bi bilo življenje lepše, so kmetje posipali pecivo in kruh z orehi. Okusne so na primer z dobrim kozjim sirom Cabécou;
  • Cassoulet je tradicionalna jed širšega območja, najdemo jo seveda tudi tu – v Montaubanu jo pripravijo s fižolom tarbais, ocvirki, paradižnikovo mezgo in seveda klobaso;
  • Račji konfit in račji zrezki (magret) sta dve jedi, ki so pogori na jedilnikih tukajšnjih gostiln;
  • Polnjen piščanec je starodavna oksitanska jed, ki jo je hotel kralj Henrik IV. ob nedeljah videti na mizi vsakega francoskega gospodinjstva. Piščanec se skuha čebulo, klinčki, šopkom zelišč (peteršilj, timijan, lovor ipd.), porom, korenčkom, repo in steblom zelene. Nadev je iz mesa klobase, piščančjih jeter in srca, peteršilja, česna, jajca, drobtin in mleka. Jed je zelo priljubljena ob posebnih priložnostih ali družinskih obrokih, in se ji čudovito poda kozarec suhega rdečega vina;
  • Coque Quercynoise je zelo okusen brioš aromatiziran s pomarančnimi cvetovi in se tradicionalno uživa za veliko noč. Zdaj je na voljo vse leto v obliki krogle, s čudovito mehko svetlo rumeno sredico in zlatim vrhom; 

    casselas de moissac

  • Chasselas de Moissac je priljubljeno namizno grozdje s krajevno zaščiteno oznako. Belo grozdje s tanko lupino je sladkega okusa z aromami medu,  zelo sočno in ima zlato barvo. Trga se ga izključno ročno. Iz grozdja pridobivajo sok (ki ga dodajajo tudi aperitivom, kot je Quercy des îles, z rumom, vanilijo in začimbami) ter marmelade in želeje; 
  • Departma je tudi sicer bogat s sadjem, znane so sladke melone iz Quercyja, ki uspevajo na apnenčastih in mešanih glinenih tleh, pa tudi hruške, jabolka in slive. Tarn & Garonne je sadovnjak Oksitanije. S tremi velikimi rekami (Tarn, Garonne in Aveyron) je aluvialni bazen velik in sadovnjaki uživajo v soncu in super hranilih v tleh. Tuj pridelajo več kot 80 % hrušk, jabolk in sliv v pokrajini; 
  • Žafran. V Quercyju sadijo čebulice žafrana že od srednjega veka. Sadijo jih julija, zacvetijo oktobra, cvetove pa nežno poberemo ročno, da poberemo dragocene stigme. Žafran je pravzaprav stigma rože, prisotna v majhnih količinah v vsakem cvetu. To pojasnjuje, zakaj je najdražja začimba na svetu. Žafran uporabljamo v zelo majhnih količinah (ker je drag, pa tudi zato, ker ima močan okus) za aromatiziranje ako sladkih kot slanih jedi. Dodaja se občutljivim jedem, kot so foie-gras, pokrovače ipd., dodaja se vodi za testenine, ko na primer kuhamo taljatele s školjkami. V sladki hrani se uporablja v sirupih, marmeladah in želejih. Lahko ga dodate v umešana jajca, kreme in brioše. Žafran je povsod!

ŠE KAKŠEN LINK:

 


Bordeaux-Marmande (97 km, 600 v.m.)

TRASA POII:

Rahlo razgibana etapa (povprečno po 6 metrov na kilometer), nas dan vodi po kolesarski poti dveh morij. Od poti se malo ločimo pred krajem Marmande, pa še to le zaradi hotela.

Kolesarska pot dveh morij

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Kolesarimo skozi številne manjše kraje (Floirac (17.600 preb.), Latresne (3.500 preb.), Creon (4.100 preb.; bastija, cerkev Naše Gospe), zanimivejša pa sta:

La Reole (4.300 preb.; departma Gironde, pokrajina Nova Akvitanija)  s priorstvom z gotsko cerkvijo sv. Petra (XII. stol.), srednjeveško trdnjavo Quat’Sos (XIII. stol.), staro mestno hišo in srednjeveškimi stavbami (XII.-XVI. stol.), ostanki nekdanjega obzidja, klasicistično mestno hišo Hôtel de Briet (XVII. stol.) in galo-rimskim najdiščem v vzhodnem delu kraja Bas-Calonge – La Bombe, ter ciljni

Marmande (17.700 preb.; departma Lot-et-Garonne, pokrajina Nova Akvitanijacerkev Naše Gospe s samostanom (XIII. stol.) z mestno hišo in trgi Clémenceau, Château in Marché.

KRAJEVNE DOBOROTE:

Račji confit

Današnji cilj je v Marmandu, ki leži v departmaju Lot-et-Garonne, zato si bomo skušali najti kakšno krajevno jed s tega dela “sveta”. Umetnost kulinarike v Lotu in Garonni je popolna mešanica »dežele Cockaigne« (dežela obilja), izjemnih izdelkov in kulinarične dediščine in zaslužen gastronomski ugled. Tu je velika izbira sadja in zelenjave z jedmi, ki so dobro uravnotežene za zdravo prehrano, k vsaki jedi pa lahko postrežejo z ustreznim vinom, saj tu raste veliko sort grozdja.

V Marmandu so ponosni na svoj paradižnik (lahko se lotimo paradižnikove torte, ocvrte paradižnike na toastu, paradižnikovega tatarca), tudi na organsko posušenega, sicer pa se bomo v tem kraju bolj sladkali s številnimi sortami vrtnih jagod (vrhunsko sadje užitka, sadje, ki diši po poletnem času in obrokih na prostem kot Ciflorette, sočna in sladka Charlotte, dišeča in mehka Gariguette, sladke in pikantne pa so nekatere druge sorte pridelane na poljih Lot-et-Garonne (raziskave in kakovost se spodbuja z oznako Rouge. Predlagam, da si za desert privoščimo koncu Jagodo Pavlovo z okusom vanilje.

Torta s suhimi slivami iz Agena

V bližnjem mestu Agen o poznani po svojih suhih slivah. Tam bomo naslednji dan ravno v času kosila – če ne drugega, si morda v kakšni slaščičarni privoščimo torto s suhimi slivami (tourtière aux pruneaux) ali jabolčno torto z okusom armagnaca).

Poleti raste številna nizkokalorična zelenjava – šparglji, bučke, stročji fižol, melone, ipd., ki so Lahko glavna sestavina tradicionalnih receptov ali pa so preprosto za odlične predjedi. Ko smo pri mesnih jedeh, ne moremo mimo pitane race? Kdo ne pozna confit de canard (račje prsi), ki se uporabljajo v številnih vznemirljivih receptih, ki so se prenašali skozi generacije. Poznano je tudi belo akvitansko govedo (Bœuf blond d’Aquitaine) slanega in okusnega mesa, ki ga lahko jeste na žaru, ocvrto, dušeno ali pečeno.

Kuhinja departmaja Lot in Garonne je gurmanska kuhinja, ponuja pa tako tradicionalno kulinariko krepkih in klasičnih receptov kot »novo kuhinjo« polno barv, kot njihovo sadje in zelenjava. Dodajam še dva recepta, Golaž  z naših kmetij z mesom akvitanskega goveda) in v vinu dušena račja bedra z agenskimi suhimi slivami.

Vinogradi departmaja Lot in Garonne

VINSKA SPREMLJAVA:

Med številnimi sortami grozdja naj prvo omenim Abouriou, avtohtono rdečo sorto grozdja. V Lot in Garonne jo zasadijo v XIX. stol., da pa se je sorta ohranila do danes gre zasluga domačim vinarjem. Ta sorta grozdja daje vinom globoko barvo, njihove arome črnega sadja in vpijanje njegovih sestavin, pa daje vinu gladkost in svilnatost. Abouriou je presenetljiva sorta grozdja s številnimi lastnostmi.

Trta uspeva na obeh bregovih reke Garonne. Desni breg je ilovnato-apnenčast, kjer še posebej uspevata merlot in abouriou, levi breg pa daje s peščenimi in gruščastimi tlemi s številnimi morski usedlinami grozdju drugačne lastnosti. V vinogradih uspevajo različne sorte grozdja, tako tradicionalne sorte kot merlot (40 % površin), caberneta sauvignon in caberneat franc, kot tipične sorte grozdja, kot sta malbec in abouriou. Poleg večinsko rdečih sort grozdja v vinogradih pridelujejo tudi bele sorte grozdja, predvsem semillon in sauvignon blanc. (beli silanec). Predlagam, da se najprej lotimo tipičnih vin s tega območja.

Grozdje Abouriou (levo, vir: sud-selections.com/abouriou/) in Malbec (desno, vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Malbec )

ŠE KAKŠEN LINK:

Kaj početi v Marmandu?

 

Trasa: Lacanau Ocean – Bordeaux (117 km, 230 v.m.)

OPIS POTI:

Dve tretjine poti poteka ob obali Atlantskega oceana, ena redkih zanimivosti ob poti pa so ob številnih plažah znamenite sipine La Dune de Pilat v kraju Pyla sur Mer, a še prej pri Cap Ferretu s trajektom prečimo zaliv Arcachon.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Dune de Pilat

La Dune de Pilat je najvišja evropska sipina, je velika turistična atrakcija, ki jo letno obišče kar milijon turistov. Sipina ima prostornino približno 60.000.000 m³, meri približno 500 m v širino od vzhoda proti zahodu in 2,7 km v dolžino od severa proti jugu. Njena višina je bila od leta 2018 106,60 m nadmorske višine. Sipina velja za foreduno, kar pomeni sipino, ki poteka vzporedno z obalo, za črto plime na plaži. Opazili so, da se sipina premika proti kopnemu in počasi potiska gozd nazaj. Pilat izvira iz gaskonjske besede Pilhar, ki se nanaša na kup ali nasip. 24. januarja 2009 je bila med neurjem na sipini Pilat zabeležena največja hitrost vetra 175 km/h. Zaradi izpostavljene lege ob morju in strmega kota je sipina Pilat znana točka za jadralno padalstvo z odličnimi razmerami.

Bordeaux je cilj sedme etape (237.000 preb., skupaj z urbano okolico pa 1,1 milijon, kar ga uvršča na šesto najbolj poseljeno ozemlje Francije, pristaniško in administrativno glavno mesto jugozahodne francoske pokrajine Nouvelle-Aquitaine, občina in prefektura departmaja Gironde). Bordeaux je pogosto označen kot “biser Akvitanije”. Del njegovega mesta, Port de la Lune, je zaradi svoje izredne arhitekture od junija 2007 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. V mestu je kar 362 zgodovinskih spomenikov (v Franciji jih ima več le Pariz) z nekaterimi zgradbami iz rimskih časov. Je tudi središče vina (video).

MOST IZ NAPOLEONOVEGA ČASA

Bordeaux je dom enega največjih evropskih arhitekturnih urbanih območij iz XVIII. stol., zaradi česar ga oblegajo tako turisti kot filmske snemalne ekipe. Nekaj zanimivosti (video):

  • Port de la Lune, mestni predel – pristanišče ob okljuku reke Garone,
  • romanska cerkev sv. Križa (XI. stol., del nekdanje benediktinske opatije), stolnica sv. Andreja (posvečena 1096), sedež nadškofije, bazilika sv. Mihaela (XV.-XVI. Stol.), bazilika sv. Severina in baročna cerkev sv. Pavla (XVII. stol.) – stolnica sv. Andreja, bazilika sv. Mihaela in bazilika sv. Severina so del svetovne dediščine Routes of Santiago de Compostela – Jakobove romarske poti v Franciji.,
  • Grand Théâtre, mesto komedije (1773-1780),
  • Musée des Beaux Arts (muzej lepih umetnosti z zbirkami slikarjev iz XVII. so XX. stol.) in Musée d’Aquitaine (arheološki in zgodovinski muzej),
  • most Pont de Pierre (1810-1822),
  • spomenik Monument aux Girondins (1881),
  • Porte Cailhau, starejša mestna vrata (eno redkih pričevanj iz srednjeveških časov. Zgrajena so bila leta 1495 v čast Karlu VIII.),
  • Akvitanski most – avtocestni most iz leta 1967 je zasnovan tako, da lahko pod njim peljejo oceanske ladje.

KRAJEVNE DOBROTE:

Makaroni sv. Emiliona

Gastronomija Bordeauxa in departmaja Gironde je pestra in nas bo navdušila. Morski sadeži, ribe iz estuarija, kaviar, ostrige iz Arcachonskega zaliva, govedina iz Bazasa, jagnjetina iz Pauillaca, šparglji iz Blayaisa, gobe iz Bordeauxa, makarone Saint-Emiliona (za specialiteto iz mandljev in beljakov sta zaslužni uršulinki iz XVII. stol.), Praline iz Blayeja (leta 1649 jih ustvari vojvoda Choiseulski Marechal iz Plessis-Praslina., caneléji iz Bordeauxa in druge krajevnih dobrote, se odlično ujemajo z vini iz okolice Bordeauxa. Od caneléja do makaronov, vsako ima svojo posebnost. Canelé, rjavo pecivo z okusom ruma in vanilje z mehko in nežno kremno sredico ter temno debelo karamelizirano skorjo, je svoj pečat pustil v Bordeauxu. 

Govedo iz Bazasa

je vseprisotna na jugozahodu in v Girondi. Proizvajalci perutnine (gosi in race) ponujajo oglede svojih proizvodnih obratov in svoje izdelke prodajajo na lokalnih trgih. Kopun iz Grignolsa, pitan s kruhom, mlekom in sladko koruzo, je perutnina, še posebej slana, ki jo praznujejo na istoimenskem sejmu v nedeljo pred božičem. Jagnjetina Pauillac, hranjena izključno z ovčjim mlekom, je zaradi svoje dobrote priljubljeno meso med gurmani in se kuha zelo preprosto. Kar zadeva mehkobo, je govedina iz Bazasa okusno visokokakovostno meso z oznako Rouge (rdeča etiketa potrjuje, da ima izdelek lastnosti, ki določajo vrhunsko raven) in zaščiteno geografsko označbo (ZGO). Bordojska rebrca so pečena na žaru na poganjkih vinske trte in prelito s šalotkino omako. »Grenier Médocain« je mesnina, pripravljena iz polnjene svinjine.

Minoga (Lamprey)

Estuarij Gironde ponuja številne sladkovodne ribe: senčnik, oceanska selivka, ki jo jedo polnjene s kislico, jeguljin frikase s česnom in peteršiljem ali “po bordojsko”, kuhane v vinski omaki, ribo minogo (lamprey) pripravljena kot je enolončnica v omaki iz rdečega vina, »bichete«, majhne bele kozice, kuhane v janežu, ali jegulje vrste »pibales« ali »civelles«, ocvrte ali obložene s česnom. V estuariju Gironde proizvajajo tudi visokokakovosten kaviar.

V Arcachonskem zalivu so ostrige povsod in jih lahko uživamo vse leto. Postrežejo jih s suhim belim vinom, bordojcem in s crepinettes (ploščato klobaso iz mletega mesa in slanega nadeva ter zavita v koščke svinjske mrežice).

Atlantski ocean ponuja rake in ribe, ki jih lahko najdete tudi na ribji tržnici. Seveda v okolici Bordeauxa, predvsem v jeseni, lovijo tudi divjačino, pravtako jesenipa si lahko v Medocu privoščimo goloba bodisi pečenega bodisi kot salmi (obara). Kar zadeva zelenjavo so spomladi zelo okusni šparglji iz Blayaisa, ocvrte bordojske gobe s česnom in peteršiljem in krompir Eysines, ki ga prodajajo od konca aprila do konca junija.

ŠE KAKŠEN LINK:

Kaj početi v Bordeauxu?


Trasa: Les Mathes-Lacanau Ocean, 106 km, 220 v.m.)

OPIS POTI:

Skoraj celo pot kolesarimo v bližini Atlantskega oceana in se ga bomo do večera verjetno že najedli. Zlasti vetra, ki nam zagotovo ne bo pihal v hrbet. Na ravnem se nam bo nabralo malo več kot 100 višinskih metrov. Večjih zanimivosti ob poti ni, morda si za ogled vzamemo čas v Royanu, ko bomo čakali na trajekt čez estuarij Gironde, ki je nastal z združitvijo rek Dordogne in Garone severno od središča Bordeauxa in ki se pri Royanu izlivajo v Biskajski zaliv. S površino 635 km² (dolžine 75 km, širine od 3 do 11 km) zaseda prvo mesto med estuariji zahodne Evrope.

ZANIMIVEJŠI KRAJI:

Royan

Royan (18.499 preb., departma Charente-Maritime, pokrajina Nouvelle-Aquitaine). Je eno glavnih obalnih letoviških mesta s petimi plažami in marino za več kot 1000 čolnov. Royan je aktivno ribiško pristanišče. Nahaja se nahaja na polotoku Arvert, na vzhodni obali ustja izliva Gironde. Nekoč je imel strateški pomen, po katerem so hrepeneli zlasti Vizigoti in Vikingi. Med reformacijo je mesto postalo protestantska trdnjava, oblegal in uničil pa ga je francoski kralj Ludvik XIII. (vladal 1610-1643). Po  vrnitvi Burbonov (1814–1830) in zlasti v času Drugega imperija (1852–1870) je bil Royan slavljen zaradi svojih morskih kopeli. V burnih dvajsetih letih je mesto pritegnilo številne umetnike (med drugimi tu bivajo tudi Pablo PicassoLeon Trotsky in Émile Zola). Med septembrom 1944 in aprilom 1945 je mesto uničilo zavezniško bombardiranje. Mesto je bilo obnovljeno kot del programa urbanega razvoja v petdesetih letih in je predstavnik modernistične arhitekture tega obdobja. Gurmanom se priporoča ogled živilske tržnice.

KRAJEVNE DOBROTE:

Departma Charente-Maritime je raj za ljubitelje morske hrane. Ostrige so bistvene in nujne, so zvezde krožnikov z morskimi sadeži, lahko jih jemo tudi vroče in gratinirane. Simbolno školjko bouchet smo (verjetno) “srečali” že prejšnji večer, mouclade in eclade sta več kot tipična recepta s temi školjkami, sta del kulture Charente-Maritime. Ocean prinaša veliko drugih sadežev kot le slavne školjke, tudi kozice, rake in ribe. Krajevna gastronomija izkorišča vse morske sadeže, ki so osnova za številne tradicionalne recepte.

Pibale

Naj omenim še nekaj jedi – Pibale (estuarijo in stekleno jeguljo (njena mladica) se je svežo ali prekajeno. Njeno precej mastno meso se tradicionalno kuha v vinu), Charentski črički (nekakšna pašteta, narejena iz pustih kosov svinjine, ki jih pustimo sladkati več ur. Preprosto namažemo na rezino kmečkega kruha), Saintonge cagouilles (majhni sivi polži, kuhani z vinom ali v Pineau de Charente), Charentska galetta (tradicionalna torta s Poitevinskega barja, aromatizirana z angeliko), Cornuelles (trikotni suhi piškoti z luknjo v sredini, običajno se jih ponudi za cvetno nedeljo).

Charentska melona (imenuje se “Charentska” čeprav raste na vsem jugu in v središču Francije. Če je zelo sladka, jo lahko jeste od predjedi do sladice!) in kivi (oceansko podnebje in sončne doline so zelo primerne za to sadje. Je sladek in rahlo pikanten).

Omenja se tudi sol z otoka Île de Ré (slana močvirja so sestavni del obalne in otoške pokrajine), morske alge (so v Franciji še vedno malo znana), salicornia (je ena redkih rastlin, ki cenijo slano okolje in rastejo na tleh, polnih soli, kmetje ostrig jo gojijo poleg pridelave ostrig. Je se mlado, ko je še hrustljava, v solati, lahko pa tudi blanširano ali kandirano), krompir z otoka Île de Ré (z »Zaščiteno označbo porekla« je tako imenovana »zgodnja« pridelava, ker se pobira mlad krompir.).

ODLIČNE CHARENTSKE PIJAČE:

Pineau de Charente

Kot aperitiv se seveda priporoča Pineau des Charentes, ki ga začno proizvajati že v XVI. stol. Je likersko vino, pridobljeno z dodanim alkoholom, ko se fermentacija grozdja ustavi. Za Pineau se uporablja konjak. Pineau je lahko rdeč, rosé ali bel. Pineau blanc ima okus po medu in začimbah. Rosé in rdeči pineau sta bolj sadna. Pineau ima priznano oznako kakovosti AOC (Appellation d’Origine Contrôlée) – nadzorovana označba porekla.

Vina mladih vinogradov pridobijo oznako Vin de Pays (deželno vino). Rdeča vina zaznamujejo rdeči in črni sadeži. To so gurmanska vina, ki dopolnjujejo rdeče meso na žaru ali narezke.

Vinski okoliš za Cognac

Roséji so sadni in spremljajo tapase ali ribje jedi. Bela vina imajo jodirane note in cvetlični vonj z rahlim pridihom citrusov, ki se bo dobro ujemali s krožnikom z morskimi sadeži ali ribami.

Kot digestiv se seveda pije konjak. “Zažgano vino” pridobivajo z destilacijo krajevnega vina, ki je bilo vsaj dve leti starano v hrastovih sodih. V AOC je mešanica, ki jo je pripravil kletar in konjaku daje značaj, daljše staranje pa mu daje znake plemenitosti.

ŠE KAKŠEN LINK:

Kaj početi v Royanu?

 


Ob koncu letošnje ture ob slovenski meji je bilo precej govora o predlanski (2020),  zaradi corone odpadli ar-kolo-avanturi po Franciji od Pariza do Carcassonna, ki smo jo nadomestili s kolesarjenjem po Prekmurju. Mnogi so se strinjali, da jo izvedemo letos (2022), dodali pa naj bi Sredozemsko morje in sipine ob Atlantskem oceanu oziroma v Biskajskem zalivu. Končni predlog je nekoliko korigirana verzija iz leta 2020, začeli jo bomo v Orleansu namesto v Parizu in končali ob Sredozemskem morju v kraju Sete namesto v Carcassonnu.

Poudarki XVI. AR-KOLO-NAVTSKE AVANTURE:

AR-KOLO-NAVTI ON-TOUR 2022

Celotna trasa: Od Orelansa do začetka kanala Du Midi ob Sredozemlju (1.279 km, 1.790 v.m.)

Do Angersa bomo kolesarili po dolini reke Loare mimo zanimivih mest s številnimi gradovi, kot Orleans (devica Orleanska), Blois, AmboiseTours, Saumur in Angers. Pri Angersu bomo zavili stran od reke in kolesarili mimo Choleta in Merkurjeve gore do La Rochelle, od tam pa ob Biskajskem zalivu do sipine Pyla, od koder zavijemo v Bordeaux. Nekateri se že sedaj veselimo da bomo bordojec pili na “izvoru”.  Continue reading