VEČJE TURISTIČNE ZASNIMIVOSTI
TIPIČNE RESTAVRACIJE
Za večerjo si ne
KRAJEVNE DOBROTE
.
ZAČETNE JEDI
https://www.tasteatlas.com/salsiccia-di-cinghiale-sarda
MESNE JEDI
RIBE IN MORSKI SADEŽI
SLADICE IN PRIGRIZKI
VINSKA SPREMLJAVA
Za večerjo si ne
.
ZAČETNE JEDI
https://www.tasteatlas.com/salsiccia-di-cinghiale-sarda
MESNE JEDI
RIBE IN MORSKI SADEŽI
SLADICE IN PRIGRIZKI
prelaz (593 m n.m.) pri nuraghu Jannna ‘e Pruna
Nuoro, zaključni vzpon (554 m n. m.)
eat local https://www.tasteatlas.com/province-of-nuoro
Za večerjo si ne
In the province of Nuoro, meat dishes predominate, and fresh pasta, cheese and sweets are especially renowned.
Le ricette di Nuoro, Sardegna, includono dolci tradizionali come Sa Seada (frittella ripiena di formaggio fresco e miele/zucchero) e S’Aranzada (un torrone di arancia candita, miele e mandorle tostate), spesso preparati con ingredienti locali come mandorle e miele, e sono espressione della ricca cucina pastorale e contadina della regione, famosa per i suoi sapori autentici.
Pasta fresca: Come i malloreddus (gnocchetti sardi) o i culurgiones (ravioli ripieni di patate e menta), serviti con sughi di salsiccia o pomodoro.
Pane Carasau: Il sottile pane carasau, spesso servito con olio e sale, o usato per fare la Zuppa Gallurese.
Su Porceddu: Maialino da latte arrosto, specialità sarda iconica, spesso cucinato allo spiedo.
V glavnem lačni ne bomo, tudi žeje ne bomo trpeli, kER kaže bo TUDI vina (reportaža) dovolj!
Po celonočni vožnji s trajektom – upam da bi morje mirno –, bomo okrog 7.00 zjutraj trčili ob obalo Sardinije, ne ravno spočiti, a vseeno pripravljeni na XIX. ar-kolo-navtsko avanturo. Na najbližjem parkirišču bomo s prikolice spravili kolesa (nekaj jih bo pripeljalo s trajekta), se dokončno kolesarsko oblekli in odpremili in se kar takoj odpravili na krajšo turo prvega dne. Na prvo kavo bomo zavili v kavarno Pinzellu na četrtem kilometru, če ne najdemo kakšne že prej. Po jutranji kavi ali dveh in rogljičku, se od tu kmalu znebimo mestnega prometa in zapeljemo na malo prometno pokrajinsko cest (SP), bo pa tudi že rahlo valovita, da pretegnemo še mišice (ali preverimo, če elektrika dela, he, he).
Današnjo najvišjo točko, ki ne bo presegla dvesto metrov bomo prečili malo za zaselkom Utaru Pisanu – morda malo prej (na bencinskem servisu 19. kilometru) zavijemo še na eno kavo? – od tam pa se spustimo do Sv. Teodorja (Santu Diadoru) ob morju. Malo pred mestom, po 34 km kolesarjenja, bi lahko v bližini plaže imeli tudi brunch, kakšen ali kdo pa bi v morju tudi zaplaval.
Do hotela je cesta rahlo valovita, vmes na preseneti le en manjši, devetdeset metrski klanec. Si moramo malo pred koncem etape, malo več časa vzeli za ogled starega dela mesta Posada z gradom Fava in cerkvama sv. Antona Opata (XIX. st.) in Marije Pomočnice (do gradu in cerkve gremo peš).
Do bazena pri hotelu L’Aragosta (Jastog) v La Caletti imamo še šest kilometrov.
Za večerjo si ne bo ravno težko najti restavracije, težje tisto pravo s krajevno značilno hrano. Za riboljubce ne bo problem, tudi ne za picoljubce.
Zanimiva je picerija in restavracija La Maison La Caletta (400 m), tudi s sestavljenimi jedmi, Locanda Fuffuraju (Vrabček, 300 m) z zanimivim ambientom ali bolj proti morju Spigola d’Oro (Pri zlatem brancinu) verjetno najzanimivejše za ljubitelje morske hrane, če omenim le tri.
ponuja obalne okuse s tradicionalnimi otoškimi jedmi, kot so malloreddus (sardinski njoki z jagnječjim ragujem), sveži morski sadeži, pane frattau (kruh v plasteh), bogate svinjske in jagnječje pečenke (porceddu) in sladke seade s krajevnim pecorinom, žafranom in medom za pristen okus sardinske krepčilne, kmečke in mediteranske kuhinje.
Za osrednje območje Sardinije so značilne trte, ki rasejo skoraj po vsej Sardiniji in tako tu ni kakšnega posebnega krajevnega vina.
Vsekakor žejni ne bomo, saj se lahko lotimo vina s kontroliranim geograf-skim poreklom (DOC), bela vina Moscato, Nuragus in Vermentino, vino roze Cannonau ali rdeče vino Monica.
Cagliari–(divjina)–Saint’Antioco (I Colori, 95 km, 573 vm)
949 km, 10.218 v.m., 12 etap (nekaj različic)
Predlog še malo dodelujem glede na predloge, ki jih še dobivam. Zaenkrat (ni dokončno) sem črtal celodnevno kopanje in kolesarjenje okrog Cagliarija. Na zemljevidu desno je trenutni predlog (12. 01. 2026 ob 23.00).
Ena od idej, ki se je pojavljala na kolesarjenju po Baltiku je bila Sardinija. Pripravil sem izhodiščno idejo (995 km), vključil nekaj zanimivih plaž in krajev ter dodal še nekaj (preveč) višinskih metrov (blizu 12.500), je po dnevih kar lepo razporejenih), ki se jim sicer na Sardiniji težko izogneš, a sem zato primerno skrajšal dolžine dnevnih etap. Dolžina etap in vijuganje po Sardiniji je v resnici precej odvisna od razpoložljivih hotelov na Booking.com (se jih pa sicer najde precej na spletu, a je potem treba za vsakega poslati povpraševanje, spraševati za ceno itd, itd, … kar je pa v fazi načrtovanja preveč zamudno.
Glede na to, da je Livorno, izhodiščna točka naše Sardinije razmeroma blizu (560 km v eno smer), sem pripravil oceno stroškov za različico, da nas celo pot spremlja le en kombi, kot npr. lani po Italiji, z drugim komijem se le pripeljemo od doma do Livorna in iz Livorna domov.
Če upoštevamo, da so (letošnje) temperature še sredi oktobra 25°C, predlagam nekoliko kasnejši termin XVIII. Ar-kolo-navtske avanture, recimo z začetkom v
soboto, 19. 9. 2026.
Dobil sem nekaj predlogov in priporočil (Marko Vuk in Tomislav Dernovšek) in jih tudi upošteval (razen daljšega odseka na državni cesti), tako da zaključujem z demokratičnim soustvarjanju poti. Sardinije ne poznam razen zgodbic o Anonimi sardi, sardinijski različici mafije in o nekdanjemu italijanskemu predsedniku Silviu Berlusconiju in njegovi luksuzni rezidenci.
Pri načrtovanju sem se, če se je le dalo, izogibal državnim cestam (SS – strade statale) in stezam (na mapi označen črtkano, četudi so po njih speljali kolesarsko pot) in jih risal po deželni (SR – strade regionale) in pokrajinskih cestah (SP – strada provinciale). Ja seveda, kjer se je dalo!
Stroški spremljevalnih kombijev (zadnje tri leta se nas je nabralo za dva), nočitev in trajektov bodo izračunani po dogovoru.
Continue reading
Spaghetti alla chitarra (kitarski špageti)
Pripravi se z orodjem, po katerem dobijo ime, v narečju imenovanem maccarunare, sveže testenine, ki izstopajo po svoji debelini in kvadratni obliki, so popolnei za različne okusne prelive. So del tradicionalnih kmetijsko-živilskih proizvodov v regiji. Pripravljajo se na različne načine, tipičen recept pa je tisti, ki se jih pripravi z mesno omako in izvrstnimi mesnimi polpeti (palotine). .
Scrippelle ‘mbusse (palačinke po abruceško)
Palačinke so zvite in se postrežejo s kokošjo juho. “Izumijo” jih v Teramu, ko pomočnika kuharja v francoski častniški jedilnici, da je zakuhal nekaj palačink v loncu, v katerem je bilo nekaj juhe. So okusna jed, primerna za jesenske in zimske mize, kot nalašč za najpomembnejše praznike, božič in veliko noč..
Virtù (vrline)
pripravljajo prvega maja, je jed, ki slavi pomlad in je polno sezonske zelenjave, a je tudi del pravkar končane zime in to je mešanica, ki ponuja tisti izjemno požrešen končni rezultat, zaradi katerega se Virtù popolnoma razlikuje od preproste mineštre. Postopek kuhanja je zelo preprost, vendar precej dolg, zato je priporočljivo, da se začne kuhati vsaj en dan prej..
Pecora alla callara (ovce v kalari)
Recept za to okusno specialiteto je značilen za Teramo in dobi ime po veliki bakreni posodi, kalari, ki jo v preteklosti uporabljajo za peko ovčjega mesa neposredno na ognju. Ta jed, nekakšen golaž, zahteva zelo dolg čas kuhanja, da se ovčje meso zmehča. Začetki jedi segajo v obdobje selitve, pripravljajo jo namreč pastirji, ko na poti porabijo meso ovc, ki so bodisi ostarele bodisi bile poškodovane. dan prej.
je italijanska pečena jed, sestavljena iz testenin, riža ali krompirja z eno ali več drugimi sestavinami (sir, meso, ribe, zelenjava ali sadje). Različice vključujejo omako iz gob in kozic ter omako s teletino in paradižnikom- Se po deželah razlikuje, v Abrucih ga pripravijo z nekakšnimi palačinkami in deluje kot lazanja..
Capra alla neretese (koza po neretsko)
Kot že ime pove, golaž izvira iz Nereta in je specialiteta, priznana kot tradicionalni agroživilski izdelek. Capra je okusna, aromatična in barvita jed na osnovi kozjega mesa z rdečo papriko in se po navadi znajde na velikonočnem jedilniku..
Mazzarelle (macarele)
Macarela je starodavna abruška jed, razširjena v gorah, predvsem na območju Terama. Jed je posvečena velikonočni mizi in časti drobovino, ki je v tem receptu strokovno kuhana, kot so to delali v revnih kuhinjah preteklosti. Takrat namreč kmečke žene za veliko noč nimajo jagnjetine, ampak le njene manj žlahtne dele, ki pa jih znajo z modro strastjo na novo interpretirati, iz česar nastane posebna jed, kot je ta, ki jo uživajo še danes – zvitki jagnječje drobovine, oviti v liste endivije, povezani s črevi istega jagnjeta imajo videz naših sarm. Jed je uvrščena med tradicionalne kmetijsko-živilske proizvode.
Brodetto alla vastese (ribji brodet iz Vasta)
Pravijo, da brodet po vasteško ustvari ribičeva žena, ko se za popestritev običajne ribje jedi, nekega dne odločili dodati paradižnike, česen in peteršilj. Lu vrudatte, ki jo je treba kuhati v ponvi iz terakote, imenovani tijelle, se priprav-lja z ribami različnih vrst, zelo okusna je zaradi feferona in s paradižnikom iz Vasta..
Caggionetti (žepki)
so tipične sladkarije, ki so neizogibne na božični mizi, a po prvem grižljaju caggionetti okusu ponudijo izvrsten nadev, ki se razlikuje glede na področja, v katerih se kuhajo. Lahko je na primer nadev na osnovi čičerike, ki jo sovražite, grozdna marmelada iz Montepulciana, znana in zelo dobra scrucchiata.
Pizza dolce abruzzese (sladka pica iz Abrucev)
je s plastmi biskvita, oblitega z likerjem, polna je sladkosnednega nadeva, bogata je z barvami in predvsem polna dobrot, zato ni naključje, da velja za kraljico tort. Sladka abruška pica nikoli ne manjka na abruški mizi ob vsakem praznovanju, v preteklosti pa je bila tam poročna torta par excellence in je lahko dosegla premer do 50 centimetrov.
LIKERJI IZ ABRUCOV (TASTEATLAS.COM)
https://www.lacucinaitaliana.com/italian-food/italian-dishes/quintessential-foods-of-molise
Nobenega dvoma ni, da so živila v Moliseju za Neitaljane prav tako pod radarjem kot regija sama. Molise leži deloma na Jadranu, južno od Abrucev, zahodno od Apulije, vzhodno od Lacija in severno od Kampanije.
Res škoda, ker Molise ponuja odlične užitke, ki so prav tako prijetni za brbončice kot bogastvo drugih priljubljenih regij, kot sta Lazio in Toskana. Torej, na tej opombi, tukaj je šest bistvenih živil Molise, ki jih morate imeti v mislih.
1. Fusilli
Molise je že od antičnih časov znan po proizvodnji žit. Nekatere oblike testenin, ki so zdaj razširjene po vsej Italiji, so se rodile tukaj kot fusilli. Pripravimo ga tako, da za testo zmešamo moko durum pšenice, vodo in ščepec soli ter ga narežemo na trakove. Trakove nato ovijete okoli tanke železne palice, da oblikujete klasične oblike kodrov, nato jih pustite, da se posušijo. Lokalne gostilne strežejo moliške fusillije, ki združujejo testenine z jagnjetino ali mešano mesno omako.
2. Tortarello
Tortorello, razširjen v obalnih območjih Molise in Abruzzo, je zelenjava iz družine melon, čeprav spominja na kumaro. Je zelen, podolgovate in nekoliko zavite oblike, bogat z vodo, osvežujoč in okusen. Poleti se večinoma uživa z olupkom, bodisi začinjeno s soljo, oljem in kisom; levo navaden; ali v kombinaciji s paradižnikom.
3. Čičerika
, ena najstarejših stročnic, je pripravljena po dolgem namakanju vsaj 24 ur v topli slani vodi. Kuhajo jih skoraj dve uri, nato pa jih začinijo z oljem in dišavnicami, kot so timijan, origano in rožmarin. Dodamo jih lahko tudi juham ali jih zreduciramo v pire. Njegov nežen okus spominja na čičeriko, fava fižol in grah – pravzaprav so znani tudi kot indijski grah.
4. Caciocavallo iz Agnone
Caciocavallo, narejen iz kravjega mleka, je glavna jed južne Italije. Njegovo ime v prevodu pomeni “konjski sir” in je tako imenovano po slogu sira. Dve izpolnjeni obliki sira sta privezana na obeh koncih vrvice in nato obešena na tram, da se posušita, na podoben način, kot bi sedlane torbe visele s hrbta konja. V južni Italiji obstajajo različne sorte, zlasti Caciocavallo di Silano iz Kalabrije. Velik, hruškast trdi sir tehta med 1½-3 kilograme (3-7 funtov) in se stara od treh mesecev do dveh let. Mlajši kot je sir, bolj svež in slajši je okus. Dlje kot se stara, bolj pikantne note dobi. Ta vrsta sira je odlična tudi na žaru. Leta 2019 je Caciocavallo di Agnone domov odnesel nagrado za najbolje začinjene italijanske testenine filata (razvlečena skuta) na italijanskih nagradah za sir.
5. Gospa iz Conca Casale
Edini izdelek Molise Slow Food Presidium, Signora di Conca Casale, je velika salama v obliki čebeljega panja, narejena iz drobnih kosov svinjine (ledja, plečeta in zaseke iz želodca in hrbta), ki so bili narezani z nožem in začinjeni s poprovimi zrni. , čili papriko, divji komarček in koriander. Ovoj natremo s surovo koruzno moko, pomarančnim in limoninim sokom, kisom in vinom. Ko ga postrežemo, ga narežemo na debele rezine. Nekoč so ga podarjali ljudem, kot sta farmacevt ali mestni notar.
6. Pampanella
Najbolj priljubljena ulična hrana v Moliseju, pampanella, je vedno na mizi na zabavah in festivalih. Ta pečen svinjski file je začinjen s česnom in obilico pekočih in sladkih čili paprik. Je rdeče barve in ima mehko, sočno teksturo. Jemo ga toplo ali hladno in vedno s kruhom. Ime naj bi izhajalo iz da pampino, lista vinske trte, ki je v antiki ovijal file.
Montepulciano Rosso (suho, polno rdeče vino z okusi sladkih gozdnih sadežev, suhih sliv ter dima in kakava), Tintilia Del Molise Rosso (zelo redko polno rdeče vino z okusom robide, črne slive, vijolice in kakava. Lahko ima več taninov in stoji zelo dolgo), Sangiovese, Aglianico, Pinot Grigio.
Podeželje ponuja svoje tradicionalne jedi, kot so porchetta (cel prašiček, polnjen z zelišči, česnom, rožmarinom in koromačem ter pečen na ražnju), piščanci iz proste reje, pernate divjadi (prepelice, golobi), zelenjava, olive, salame, šunke in klobase …
Vincisgrassi (premagaj maščobo ali maščoba zmaga?) je krajevna različica lazanje, v kateri je sedem plasti listnatega testa prepletenih s posebno omako, obogateno s piščančjimi drobovji. Pogosto jo postrežejo kot glavno jed med praznovanji ali posebnimi priložnostmi, vendar je enako cenjena kadar koli v letu. Kombinacija intenzivnih okusov in vabljivih tekstur naredi jed, ki jo imajo radi vsi, od domačinov do obiskovalcev, ki želijo okusiti pristno kuhinjo iz Mark. Vincisgrassi je jed, ki pooseblja tradicijo, strast in ljubezen do dobre hrane.
Brodetto di Pesce (ribja juha) je pripravljena z različnimi svežimi morskimi sadeži, značilnimi za Jadran, kot so lignji, školjke, kozice in škampi. Priprava se v Markah nekoliko razlikuje od območja do območja in vsaka družina ali restavracija ima svoj recept, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Je prava poslastica za brbončice, kombinacija intenzivnih okusov in arom, ki spominjajo na tradicijo in kulturo te italijanske dežele.
Maccheroncini di Campofilone, DOP (makaroni iz Campofilona) so tanke in lahke sveže testenine, tradicionalno postrežene s preprosto paradižnikovo ali mesno omako, dobro pa se podajo tudi k ribam. Skrivnost te vrste testenin je zelo tanko, razvaljano testo, zaradi katerega se topijo v ustih. Pripravljajo jih že med Tridentinskim koncilom v Trentu med letoma 1545 in 1563 in imajo zdaj status ZGO (DOP). Dolge, tanke testenine kljub svojemu imenu spominjajo na kvadratne špagete. Tradicionalno jih postrežejo z mesnim ragujem.
Passatelli in Brodo je okusna dobrota pripravljena s krušnimi drobtinami, parmezanom, jajci in muškatnim oreščkom, ki tvorijo gosto in okusno testenino, narezano na trakove in kuhano v bogati in dišeči mesni juhi. Ta jed je idealna za mrzle zimske dni ali kot nasitna prva jed ob vsaki priložnosti.
Porchetta (porketa, svinjska rolada). V Markah pripravljajo sočno in aromatično jed tudi iz zajčjega mesa, polnjenega z zelišči in začimbami, ki se nato počasi peče v pečici, dokler ni popolnoma hrustljava na zunaj in mehka na znotraj. Pogosto jo postrežejo kot glavno jed med prazničnimi priložnostmi ali družinskimi srečanji v regiji, skupaj s preprostimi prilogami, kot je pražen krompir ali sezonska zelenjava.
Ciauscolo, DOP (salama) je proizvedena iz mešanice svinjske maščobe in pustega mesa, belega vina, česna in popra ter starana najmanj 15 dni. Je paštetaste konsistence in se uživa namazanega na toplih rezinah domačega kruha.
Prosciutto di Carpegna, DOP (pršut iz Carpegne) prihaja iz severnega dela dežele. Je mehak, sladkega in rahlo aromatičnega okusa zaradi zunanjosti na osnovi popra in paprike. Rahlo jantarni odtenek je posledica procesa zorenja, ki poteka pri nekoliko višji temperaturi kot druge sorte pršuta.
Tartufi. Acqualagna velja za prestolnico tartufov in gosti številne sejme in tržnice, posvečene temu izjemnemu gomolju. Tartuf Acqualagna je še posebej cenjen zaradi svoje kakovosti in raznolikosti: med najbolj znanimi vrstami so beli tartuf, dragoceni črni tartuf, poletni tartuf in črni tartuf. Vsak od teh ima edinstvene senzorične lastnosti, ki so primerne za različne kulinarične priprave. Marke se ponašajo z dolgo tradicijo uporabe tartufov v lokalni kuhinji in obstaja veliko tipičnih receptov, v katerih so glavna sestavina. Ena najbolj klasičnih jedi so zagotovo tagliatelle s tartufi, kjer sveže domače testenine zabelimo s stopljenim maslom ter naribanimi svežimi tartufi in parmezanom.
Casciotta d’Urbino, DOP (poltrdi sir) je specialiteta pokrajin Pesaro in Urbino in se tam proizvaja že stoletja, tako da naj bi bil Miche-langelov najljubši sir. Narejeno iz ovčjega mleka, pomešanega z 20-30 % kravjega mleka, je majhno (premer je približno 15 centimetrov/6 palcev) in ima sladek, rahlo kisel okus.Olive all’Ascolana, DOP (olive iz Acoli Picena) so zelene olive brez koščic, polnjene z mesnim nadevom, običajno svinjino, aromati-zirane z začimbami in zelišči, nato panirane in ocvrte do zlate hrustljavosti. Obdelava zahteva nekaj spretnosti in natančnosti, saj je pomemb-no ohraniti obliko in konsistenco oliv med postopkom polnjenja, paniranja in cvrtja. Pravi del kulinarične zgodovine, v katerem lahko uživate v vsakem grižljaju.
Crescia Sfogliata, tanek in hrustljav kruh, ki je kot nalašč za prilogo krajevnim suhomesnatim izdelkom, kot je ciauscolo, in tipičnim sirom iz dežele Marke, kot sta pecorino in caciotta.
Verdicchio je bela sorta grozdja, ki se goji predvsem v deželi Marke Ime izhaja iz verde (zeleno) in se nanaša na rahel zelen/rumen odtenek, ki ga imajo vina iz tega grozdja. Je lahko suho belo vino z okusom hruške in limone ter kremasto, oljnato struk-turo. Odlično gre k ribam. Verdicchio je glavna sorta grozdja za dve vini DOC, Verdicchio di Matelica in Verdicchio dei Castelli di Jesi. Poleg pridelave mirnih vin se iz grozdja proizvajajo tudi penine in slamniki.
Sangiovese Rosso. Barva je rubinasto rdeča, z rahlo vijoličnimi kraki. Parfum je intenziven, vinski, podoben vijolici in zreli jagodi. V okusu je srednje sladko, intenzivno, prijetno taninsko, rahlo grenko in harmonično.
Bianchello, Biancame je bela sorta grozdja, ki se goji v deželah Marche in Emilia-Romagna. Je pomembna sestavina v vinih DOC Bianchello del Metauro in Colli di Rimini.
Pecorino je bela grozdja, ki raste v italijanskih deželah Marke, Abruci, Toskana, Umbrija in Lazij. Ta sorta grozdja se uporablja za proizvodnjo vin DOCG, kot je Offida Pecorino DOCG, in vin DOC (, kot so Falerio dei Colli Ascolani, Colli Maceratesi in Falerio dei Colli Ascolani. Ime naj bi dobilo ime po ovcah, ki so jedle to grozdje.
Lacrima, je redka sorta rdečega vina, ki izvira iz dežele Marke. Vino DOC Lacrima di Morro d’Alba je skoraj v celoti iz tega grozdja. Ime grozdja (solza) izhaja iz njegove oblike, podobne solzam, ali drugače, njegove tanke lupine, ki omogoča, da iz grozdja kapljajo kapljice soka, podobne solzam. Lacrima vsebuje malo taninov in običajno velja, da je za pitje najboljšo mlado vino. Po legendi je leta 1167 Friderik I. Rdečebradec postal ljubitelj tega vina, potem ko je po obleganju Ancone zavzel še Castello di Morro d’Alba.