Praga, Karlov most

Ogledamo si dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro s Hradčani (Hradčany) s stolnico sv. Vida in Malo strano na levem ter Staro in Novo mesto na desnem bregu Vltave, pa Karlov most, praško astronomsko uro, staro židovsko pokopališče in še in še, potem pa seveda ne sme zmanjkati časa za odlično praško pivo v Švejkovem Hostincu U Kalicha ali U Fleku, za preverjanje kakovosti in pitnosti Staropramna (morda si celo ogledamo to pivovarno) in, ker na prazen želodec ne gre popivati, skočimo še na kakšno vepřové koleno (krača) ali pečeno kahno (račka).

Praga

Praški grad

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Praga)

(češko Praha) je glavno mesto in je z 1,2 milijona prebivalcev (2004) največje mesto na Češkem. Leži ob reki Vltavi, pritoku reke Labe, in je kulturno ter gospodarsko središče Češke. Ima dobro ohranjeno srednjeveško mestno jedro s Hradčani (Hradčany) in Malo strano na levem ter Staro mesto in Novo mesto na desnem bregu Vltave, ki je v preteklosti večkrat poplavljala. Ob zgraditvi železniškega omrežja leta 1848 se začne mesto hitreje razvijati. Prevoz premoga iz bazena Kladno omogoči razvoj metalurgije in vplival na število prebivalstva. Leta 1830 v Pragi živi 180.000, leta 1910 pa že 224.000 prebival-cev. Praga postala močno industrijsko središče. Zrastejo Libeň s pristaniškim bazenom Vysoča-ny, Hloubětín, Karlín in Smíchov, ki so glavne industrijske četrti s tovarnami strojev, vozil, vagonov, stekla, papirja in živil. Praga postane trgovsko središče in veliko železniško vozlišče. V tisoč letih svojega obstoja se mesto razraste na območju od praškega gradu na severu do utrdbe Višegrad na jugu.

Območje, na katerem leži Praga, je poseljeno že v paleolitiku. Mesto naj bi zgradil starodavni kralj Boja okoli 1306 pr. n. št., naselju pa je dal ime Boiinhaem. Del imena tega starodavnega kralja je tudi ime zgodovinskega ozemlja Češke Bohemija (latinsko: Boihaemum) v zahodnem delu današnje Češke in sosednje Bavarske. Okrog leta 200 pr. n. št. so keltski Boji ustanovijo opidum (naselje) na jugu sedanje Prage, danes imenovanem Závist. Do konca I. stol. pr. n. št. na Češkem prebivalstvo sestavljeno večinoma germanska plemena (Markomani, Kvadi, Langobardi, morda tudi Svebi). V času vladavine rimskega cesarja Avgusta (27 pr. n. št.–14 n. št.) se mesto imenuje po tedanjem vladarju Maroboduusu Maroboden.

V poznem V. stol., obdobju velikih selitev po propadu Zahodnega rimskega cesarstva, se germanska plemena selijo proti zahodu in v VI. stol. pa začno izpraznjena območja naseljevati slovanska plemena. Od IX. stol. se naselje že imenuje Praha. Po legendi naj bi češka kneginja in prerokinja Libuša ter njen mož Pšemisl, ustanovitelj dinastije Pšemisl, Prago ustanovila v VIII. stoletju. Legenda pravi, da je Libuša prišla iz skalne pečine visoko nad Vltavo in prerokovala: “Vidim veliko mesto, katerega slava se bo dotaknila zvezd.” Dala je zgraditi grad in mesto imenovala Praga.

Praga, Smodniški stolp

Do leta 800 stoji preprosta utrdba z lesenimi stavbami in zaseda približno dve tretjini območja sedanjega praškega gradu. Prve pozidave pod praškim gradom izvirajo iz leta 885. Druga praška utrdba je Pšemislova trdnjava Višegrad ustanovljena 70 let za praškim gradom. Praški grad obvladuje vse do XX. stol. stolnica, ustanovljena leta 1344. Območje postane sedež vojvod in zadnjih čeških kraljev, pod svetim rimskim cesarjem Otonom II. leta 973 sedež škofije, v nadškofijo pa je povzdignjeno leta 1344.

Praga je pomemben sedež trgovanja, v njej se naselijo trgovci iz vse Evrope, veliko je tudi Judov, Še vedno stoji Stara nova sinagoga iz leta 1270. Mesto ima kovnico denarja in je predvsem središče trgovanja za nemške in italijanske bančnike in trgovce.

Prvi most čez Vltavo zgradi kralj Vladislav I. (tudi češki vojvoda Vladislav II.) leta 1170 in ga v čast svoje žene Judite Turingijske imenuje Juditin most. Most leta 1342 uniči poplava, ostane le nekaj prvotnih temeljnih kamnov.

Leta 1257, v času vladavine kralja Otokar II., zgradijo četrt Mala strana – kasneje Hradčani (Praški grad) – četrt nemških prebivalcev s pravico do samostojnega upravljanja v skladu z magdeburškim zakonom. Novo okrožje stoji na obrežju nasproti Starega mesta (Staré Město), mestnega okraja, ograjenega z obzidjem in utrdbami.

Praga, Mala strana z mostom Karla IV.

Praga se razcveti v času vladavine Karla IV., svetega rimskega cesarja in kralja Češke iz luksemburške dinastije (1346–1378), ki jo preoblikuje v cesarsko prestolnico. V tistem času je po Rimu in Konstantinoplu  tretje največje mesto v Evropi. Na meji s starim mestnim jedrom po njegovi zamisli zgradijo Novo mesto (Nové Město), za povezavo vzhodnega brega okrožij Male strane in grajskega območja da zgraditi Karlov most – cesar 9. julija 1357 ob 5.31 položi osebno prvi temeljni kamen (znan je točen čas polaganja prvega temeljnega kamna, saj je palindromna številka 135797531 vklesana v mostni stolp v Starem mestu in so ga kraljevi astrologi in numerologi določili kot najboljši čas za začetek gradnje mostu) –, leta 1347 ustanovi še Karlovo univerzo, ki je še vedno najstarejša univerza v srednji Evropi, leta 1344 začne graditi gotsko stolnico svetega Vida v največjem dvorišču praškega gradu, kjer je bila romanska rotunda. Zid lakote, močno utrjeno obzidje južno od Male strane in območja gradu, zgradijo v obdobju lakote okrog leta 1360.

Po smrti Karla IV. (1378) zavlada njegov sin kralj Venčeslav IV. (1378–1419) in je obdobje močnih pretresov. Med veliko nočjo 1389 naj bi Judje oskrunili evharistično hostijo, zato duhovščina spodbuja drhal k ropanju, plenjenju in zažigu judovske četrti. V pogromu umre skoraj celotno judovsko prebivalstvo Prage (3000 ljudi).

Praga, Staromestni trg

Jan Hus, teolog in rektor na Karlovi univerzi začne leta 1402  pridigati v Betlehemski kapeli, navdušen nad Johnom Wycliffom, se je v pridigah osredotočal na radikalno reforme Cerkve. Prenevaren za politično in versko ustanovo, je Hus “povabljen” na koncil v Konstanco na sojenje zaradi herezije ter leta 1415 ga obsodijo in zažgejo na grmadi. Husova smrt skupaj s češkim proto-nacionalizmom in proto-protestantizmom spodbudi husitske vojne. Kmečki uporniki pod vodstvom Jana Žižka skupaj s husitskimi vojaki iz Prage premagajo cesarja Sigismunda v bitki za Vitkov hrib leta 1420. Med husitskimi vojnami, ko mesto Prago napadajo križarji in plačane sile, se mestna milica pogumno bori pod praškim praporom.

Leta 1526 češke dežele izvolijo Ferdinanda I. iz habsburške dinastije. Goreč katolicizem njenih članov je vzrok za spopade na Češkem in nato še v Pragi, kjer so protestantske ideje vedno bolj priljubljene. Cesar Rudolf II., leta 1576 izvoljeni kralj Češke, ki se odloči v Pragi imeti svoj dom, ni obvlada, živi v gradu, njegov dvor pa obiskujejo tako astrologi in čarovniki kot znanstveniki, glasbeniki in umetniki. Rudolf je velik ljubitelj umetnosti in Praga v njegovem času postane prestolnica evropske kulture.

Praga, stolnica sv. Vida

Leta 1618 druga praška defenestracija izzove tridesetletno vojno. Ferdinand II. Habsburški je odstavljen in njegovo mesto kot kralj Češke zasede Friderik V., volilni knez Palatinata. Praga začne vztrajno nazadovati, prebivalstvo pa se s 60.000 pred vojno zmanjša na 20.000. in začne ponovno naraščati šele v drugi polovici XVII. stol. Leta 1689 velik požar uniči del Prage, kar spodbudi prenovo in obnovo mesta. V letih 1713–14 izbruhne kuga, ki zahtevala 12.000 do 13.000 ljudi.

Leta 1771 ima mesto že 80.000 prebivalcev. Mnogi bogati trgovci in plemiči v baročnem slogu obogatijo mesto s številnimi palačami, cerkvami in vrtovi, polnimi umetnosti in glasbe, ki jo je ustvarjal baročni slog, znan po vsem svetu. Leta 1784 so pod Jožefom II. občine Mala strana, Novo mesto, Staro mesto in Hradčani združene v eno samo. Judovsko okrožje, imenovano Josefov, je vključeno šele leta 1850. Industrijska revolucija ima v Pragi močan vpliv, saj tovarne izkoriščajo rudnike premoga in fužine bližnje regije. Prvo predmestje Karlín ustanovijo leta 1817, 20 let kasneje pa ima mesto že več kot 100.000 prebivalcev.

Glavne znamenitosti

Praga, Venčeslavov trg

Od padca železne zavese Praga postane eden najbolj priljubljenih turističnih ciljev na svetu. Med drugo svetovno vojno je bila manj poškodovana kot nekatera druga večja mesta, tako da je večina zgodovinske arhitekture obdržala obliko. Ima eno izmed najbolj nedotaknjenih in raznovrstnih zbirk arhitektur, od romanske do gotske, renesančne, baročne, rokokojske, neorenesančne, neogotske, art nouveauja, kubistične, neoklasicistične in ultramoderne.

Nekaj priljubljenih znamenitosti po okrožjih:

Hradčani in Mala strana

• Praški grad s stolnico svetega Vida, v kateri so češki kronski dragulji,
• Slikovit Karlov most (Karlův most),
• baročna cerkev svetega Nikolaja,
• cerkev Marije Viktorije in Praškega malega Jezusa,
• Piskova vrata, ena od zadnjih ohranjenih mestnih vrat baročne utrdbe,
• Petřínski hrib z razglednim stolpom in vzpenjačo,
• Lennonov zid,
• Muzej Franza Kafke,
• Otok Kampa, viden s Karlovega mostu.

Staro mesto (Staré Město) in Jozefovo

• Praška astronomska ura (Orloj) na Mestni hiši v Starem mestu,
  

  Praga, astronomska ura

• gotska cerkev Marije pred Týnom (Kostel Matky Boží před Týnem) iz 14. stoletja z 80 m visokima stolpoma,
• obokana gotska Stara nova sinagoga (Staronová Synagoga) iz 1270,
• Staro judovsko pokopališče,
• Smodniški stolp (Prašná brána), gotski stolp starih mestnih vrat,
• Španska sinagoga z lepo notranjostjo,
• Staromestni trg (Staroměstské náměstí) z gotskimi in baročnimi stavbami in palačo Kinski,
• Mestna hiša, pomembna mestna znamenitost in koncertna dvorana, znana po arhitekturnem slogu art nouveau in politični zgodovini Češke,
• Klementinum, kjer domuje Narodna knjižnica Češke republike
• Muzej dekorativne umetnosti z obsežnimi zbirkami, tudi stekla, pohištva, tekstila, igrač, art nouveauja, kubizma in art decoja,
• Palača Clam-Gallas, baročna palača iz leta 1713.

Novo mesto (Nové Město)

• poslovni in zgodovinski Venčeslavov trg,
• neorenesančni Narodni muzej z veliko znanstveno in zgodovinsko zbirko,
• Narodno gledališče, neorenesančna zgradba z zlato streho ob bregu Vltave,
• dekonstruktivistična Plešoča hiša (zgradba Fred in Ginger),
• Karlov trg, največji srednjeveški trg v Evropi (zdaj spremenjen v park),
  

  Pogled z gradu na Prago

• samostan Emaus in spomenik “Praga za svoje zmagovite sinove” pri Palackyjevem trgu (Palackého náměstí),
• muzej operacije Antropoid v kripti pravoslavne cerkve Cirila in Metoda,
• jubilejna sinagoga Wilhelma Stiassnyja je največja v Pragi,
• muzej Mucha prikazuje dela art nouveauja Alfonza Muche.

Vinohrady in Žižkov

• velik bronast konjeniški kip Jana Žižke v Vitkovem parku, Žižkov, Praga 3,
• neogotska cerkev svete Ljudmile pri Trgu miru (Náměstí Míru), Vinohrady,
• televizijski stolp s skulpturami plazečih se dojenčkov Žižkov,
• Novo judovsko pokopališče v Olšanyju, tudi grob Franza Kafke,
• cerkev Srca Jezusovega pri trgu Jurija Podebradskega (Jiřího z Poděbrad).

Plečnik v Pragi

Praga je eno najlepših evropskih mest, arhitekturno izstopajo Hradčani, nekdanji dvorec čeških kraljev, zdaj pa sedež češkega predsednika. Projekt prenove v času predsednika Masaryka izdela znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Njegova velika zasluga je, da je prevzel obnovo praškega gradu, ki konec prve svetovne vojne pričaka v obupnem stanju. Plečnik je imenovan za grajskega arhitekta. Za obnovo celotnega kompleksa Hradčanov ustanovi stavbarsko delavnico in jo v upravljanje preda nekdanjemu učencu arhitektu Ottu Rothmayerju. Obnova steče hitro, vendar z mnogimi problemi zaradi komunale, cest, vodovoda, kanalizacije, elektrike, ki jih v Pragi ni bilo.

58 km, 750 v. m. Z avtomobili se zapeljemo do 30 km oddaljenega Manciana, poznanega predvsem po svojih palačinkah. Na trasi bomo imeli dva malo večja, a položna klanca. Območje je slabo naseljeno, pravzaprav naselij sploh ni, je pa bilo v davnih etruščanskih časih kar precej živahno. Ogledali si bomo eno njihovih pomembnejših naselij, Sutri.

TRASA Manciano – ABBADIA – VULCI – MANCIANO

MANCIANO

Sorano, utrdba

(444 m n. m., 8700 preb.) je pomembno kmetijsko središče v dolini reke Fiora s številnimi spomeniki in antičnimi najdišči, ki pričajo, da je to območje naseljeno že v prazgodovini. Prvi pisni vir s tega dela je iz leta 973, ko Manciano prodajo Aldobrandeschom, čeprav strnjeno mestno jedro pravzaprav nastane v drugi polovici XIII. stol. V začetku XIV. stol. Aldobrandeschi dogradijo mestno obzidje – že od leta 1188 je Manciano kastrum, torej utrjeno naselje – in mogočno utrdbo, vendar ga morajo že leta 1410 prepustiti Sieni. Šest let pozneje preide pod oblast Orsinijev, ki pa morajo vseeno priznavati siensko nadoblast. Leta 1555 je Manciano priključen nadvojvodini Toskani skupaj s siensko državo.

Kruhova juha (Zuppa di pane)

SESTAVINE: 80 dag svežega rdečega fižola, dva stroka česna, čebula, peteršilj, bazilika, pekoč feferon, steblo zelene, pet dag slanine, izjemno deviško oljčno olje, 50 dag svežih paradižnikov, po 30 dag ohrovta in zelja, 15 dag svinjske kože, star toskanski kruh.

PRIPRAVA: fižol skuhajte v slani vodi ter pokuhajte in shladite svinjsko kožo. V lonec stresite in na žlički

Vulci

vulci, rimski most

(65 m n. m.). Zanimivosti na območju okrog Vulcija lahko razdelimo v tri celote, v Opatijski most (Ponte della Badia, Abbadia), Opatijski grad (Castello dell’Abbadia) in v samo etruščansko naselje Vulci. Most je etruščansko–rimskega izvora. Osnova (trije stebri) je zagotovo etruščanskega izvora, saj se uporabljena tehnika (rdeč tuf prekrit z odpornejšim kamnom – emplecton tehnika) lahko primerja s podobnimi in dokazano etruščanskimi objekti (etruščanska obzidja v Sutriju, Nepiju in Fallerih). »Preobleka« v travertinu je zagotovo rimska in sodi, tako kot Avgustov most pri Narniju ali Pont du Gard v obdobje zgodnjega rimskega cesarstva. V bližini mostu je tudi rimski akvadukt, za katerega sodijo, da je prav tako postavljen na etruščanskih temeljih.

Grad Abbadia je sezidan ob mostu na desni strani reke Fiora v srednjem veku. Strateška lega omogoča popoln nadzor nad prehodom čez reko. Je utrjen z obzidjem s štirimi polkrožnimi stolpi in dodatno zaščiten z jarkom. Dokumenti iz leta 809 pričajo, da bi grad lahko bil benediktinski samostan posvečen sv. Mamiljanu. Samostan porušijo Saraceni, sedanji videz utrdbe pa v XII. stol. dajo cistercijanci. Danes je v gradu narodni arheološki muzej s številnimi etruščanskimi najdbami iz bližnjega Vulcija (pomembne so številne vaze, urejene po nastanku), pomembne pa so tudi druge najdbe iz še starejšega obdobja, od stare kamene dobe naprej.

Ob reki Fiori se ljudje naseljujejo že zelo zgodaj, pomembno pa je villanovsko obdobje, o čemer pričajo grobovi iz IX. in VIII. stol. pr.n.št. Kasneje vasi absorbirajo Etruščani v Vulciju (VelX po Etruščansko), ki postane eno dvanajstih najpomembnejših etruščanskih mest v Etruriji. Mesto se hitro razvija, le v VII. stol. pr.n.št. malo zastane v razvoju, a se že ob koncu tega stoletja začne ponovno hitro razvijati naprej, na kar kažejo povečano število grobov in njihovo bogastvo. Poznani so po domači obrti, ob pomoči grških delavcev pa izdelujejo predvsem predmete iz keramike in brona ter kipe, s čimer trgujejo po celem Sredozemlju. V VI. stol. je Vulci eno najbogatejših mest v Etruriji in začne s širjenjem ozemlja, o čemer pričajo tudi freske v grobnicah (saga o Mastarnu in bratih Aulo in Celi Vibenna v grobnici François – freske so v palači Albani v Rimu). Z državnim udarom spodnesejo rimskega kralja Tarkvinija Priska, Mastarna pa se preimenuje v Servija Tulija. S porazom proti Rimljanom leta 280, Vulci hitro popade in pade v pozabo.

vulci, cesta

Vulci je zelo pomembno z arheološkega vidika. Široko časovno obdobje grobov kažejo na razvoj mesta in njihove kulture. V okolico so našli štiri grobove iz VIII. stol. pr.n.št. Grobovi v VI. in V. stol. pr.n.št. so večino sarkofaškega tipa, le nekaj grobov je drugačnih, npr. gomila (tumulus) v Cuccumelli. V IV. stol. pr. n.št. postanejo grobovi podzemnega tipa in posnemajo obliko stavb. Najbolj znamenit grob tega tipa je grob François.

Za Vulci je karakteristično, da ob grobovih za stražo postavljajo kipe namišljenih živali, v grobove pa polagajo grško keramiko. V Vulciju so še vidni ostanki vile (I. stol. pr.n.št.), glavne ceste (decumanus), dveh vrat v obzidje in rimske ceste, nekropole pa so večinoma na drugi strani reke Fiora.

Zajec po etruščansko (Coniglio all’Etrusca)

Zajec je pomemben vir hrane že v antičnih časih, v stoletjih pa ga domačini začno pripravljati na številne načine. Na etruščanski način ga pripravite v kozici, da meso postane mehkejše. 

SESTAVINE: zajec, deviško oljčno olje, čebula, korenje, zelena, rdeče vino, peteršilj, stock. 

PRIPRAVA: očiščenega zajca eno uro namakajte v mrzli vodi, potem pa ga osušite, narežite na kose in zložite na oljčno olje v kozico, prekrijte z drobno sesekljano čebulo, korenjem in zeleno ter zalijte s kozarcem rdečega vina in 3 cl stocka. Zajca pecite na zmernem ognju in ko je pečen, ga potresite s sesekljanim peteršiljem. Zajcu lahko priložite špinačo, cikorijo ali cikorijo, ocvrto s česnom in feferonom.

Etruščansko obdobje (od VIII. do III. stol. pr. n. št.)

tarquinia, villanovske grobnice

Sodobna Toskana (pokrajina dobi ime po latinskem imenu za Etruščane – Tusci) obsega večino zgodo-vinske Etrurije in večinoma vse, kar danes vemo o Etruščanih, je bilo odkrito na tem območju. Etruščani (za Grke so Tirenci – Tyrrhenoi ali Tyrrsenoi, za Rimljane Etrusci ali Tusci, sami Etruščani pa se imajo za Rasene – Rasenna (Rasna, Raśna)) se naselijo med rekama Arno na severu in Tibero na jugu, reko Tibero na vzhodu in Tirenskim morjem na zahodu, torej na območju današnje Toskane in severnega Lacija (Latium), nato pa se na severu razširijo na drugo stran reke Pad, na jugu pa vse do današnje Capue, zavzamejo tudi Rumo – pravzaprav Romo (Rim), a kaj ko Etruščani ne poznajo črke »o« in jo nadomeščajo s črko »u«, na severu pa vse do Padske nižine. 

Njihov izvor do danes še ni povsem pojasnjen. Zaradi povezave med starejšo arheološko zapuščino v teh krajih in zgodnjimi etruščanskimi spomeniki nekateri prištevajo Etruščane med avtohtone prebivalce srednje Italije, sicer pa večina meni, da v VIII. stol. pr. n. št. pridejo iz Male Azije. Etruščansko zgodovino poznamo le po številnih grobiščih, nekropolah (mesto mrtvih), poslikanih s čudovitimi freskami, tudi z erotično vsebino (Tarquinia) in predvsem po spodnjih delih mestnih obzidij, prepoznavnih po velikih mnogokotnih kamnitih blokih. 

Zajec, ovit s slanino in polnjen z divjim janežem (Il Coniglio in porchetta al Lardo e finocchio selvatico)

SESTAVINE: cel zajec, šopek divjega janeža, česen, 10 dag pancete, 10 dag kuhanega pršuta, 10 dag salame, 10 dag pancete v ruladi, kozarec belega vina. 

Zajec v porketi

PRIPRAVA: zajca operite z vodo in kisom, drobovino odstranite, jo operite in prihranite. V slanem kropu, ki ste mu dodali dva ali tri stroke česna, oparite janež in za pozneje prihranite vodo, v kateri ste ga kuhali. Na majhnem ognju ocvrite panceto, kuhan pršut in salamo. Dodajte na koščke narezano drobovino in janež in pražite nekaj minut. Zajca položite na krpo, solite, poprajte in ga nadevajte z rezinami pancete, pripravljenim cvrtjem, preostalim strtim česnom in ščepcem popra. Odprtino stisnete skupaj, da nadev med pečenjem ne bi ušel. Odprtino zašijte in zajca povežite z vrvico. Pečico segrejte na 170 stopinj. Zajca najprej popečite na malo olja v kozici, dodajte pol kozarca vina in kozarec vode, v kateri ste kuhali janež, zatem ga prestavite v pečico in ga pecite približno eno uro. Med peko ga večkrat obrnite, zalivajte z lastnim sokom ter po potrebi, da se preveč ne posuši, dodajte vino in vodo, v kateri ste kuhali janež. Preden zajca postrežete, odstranite vrvico, ga razrežite na kose in postrezite z nadevom, ki ste ga tudi posebej narezali.

Največji razcvet doživljajo v VII. in VI. stol. pr. n. št., njihova moč pa začne pojemati, ko je leta 509 pr. n. št. iz Rima pregnan Tarkvinij Ošabni. Leta 506 pr. n. št. jih Latini s pomočjo Aristodema iz Cume premagajo pri Ariccii in preženejo še iz Lacija. Etruščani v Kampanji ostanejo osamljeni, zato jih ni težko v bitkah pri Cumi (474 pr. n. št.) in Capui (423 pr. n. št.) premagati in jih izriniti še južno od Rima. Na severu nanje pritiskajo Galci že od VI. stol. pr. n. št., do sredine IV. stol. pr. n. št. pa že prečkajo reko Pad in zavzamejo Felsino (Bologna) in Marzabotto. Rimljani začno prodirati proti severu, najprej pade Veio (396 pr. n. št.), v dveh stoletjih pa še druga mesta. Dokončno jih Rimljani odstranijo s prizorišča z zmago nad njimi pri Santinu leta 295 pr. n. št. Rimljani se potrudijo izbrisati njihovo kulturo, a od njih vseeno poberejo velik del pisave in jezika, bogove, božanstva, obrede, pa tudi način gradnje vojaških taborov. Etruščanska civilizacija traja do popolne asimilacije v rimsko republiko v I. stol. pr. n. št.

tarquinia, akvadukt

Državna ureditev. Etrurija ni politična tvorba, saj so mesta, ki jih gradijo že od VII. stol. pr. n. št. dalje, samostojne državice. Vsako tako mestno državico vodi kralj – svečenik, lucumone, pomaga pa mu svet starcev, ki ga sestavljajo poglavarji pomembnejših družin. Občasno se sestaja tudi ljudska skupščina, ki potrjuje kraljeve odločitve. Nasploh imajo Etruščani razvito razredno družbo. Mestni plemiči, ki so najvišji razred družbe, odločajo o proizvodnji in trgovini, med vojno pa tudi o vojski.

Pomembnejše mestne državice zrasejo na krajih, kjer danes stojijo Perugia (Perusna), Orvieto (Velzna), Città della Pieve (Monte di Apollo) in Bettona (Vettona) v Umbriji, v Toskani pa Arezzo (Arretium), Cerveteri (Chisra), Chiusi (Clevsin), Cortona (Curtun), Fiesole (Vipsul), Populonia (Fufluna), Grosseto (Roselle), Tarquinia (Tarchuna), Veii, Vetulonia (Vetluna), Vulci (Velzun) in Volterra (Felathri). Etruščani gradijo tudi ceste in izsušujejo močvirja. 

Pozneje se dvanajst večjih mestnih državic (Arretium, Caisra, Clevsin, Curtun, Felathri, Fufluna, Perusna, Tarchna, Veii, Velch, Velzna in Vetluna) iz skupnih političnih in verskih razlogov poveže v Zvezo dvanajstih (Dodecapoli oziroma Duodecim Etruriae Populi), sčasoma pa zveza prerase v vojaško-politično zvezo. Odločitve, ki se nanašajo na celotno Etrurijo, sprejemajo na rednih srečanjih predstavnikov mestnih držav, največkrat se jih udeležujejo kralji, svečeniki, plemstvo in vojaki.

Toskanska čebulna juha (Cipollata Toscana)

Sestavine (za štiri osebe): 80 dag bele čebule, pol kilograma svinjskih kotletov, korenček, rezina zelene, dve žlici deviškega oljčnega olja, pet dag pancete, pet dag klobase, česen, osem rezin starega hlebca, sol, dve jušni kocki, poper. 

Toskanska čebulna juha

PRIPRAVA: kotlete, korenček in zeleno kuhajte v loncu, v približno litru in pol vode. Ko voda zavre, dodajte jušni kocki in kuhajte tako dolgo, da meso odstopi od kosti. Med tem narežete čebulo in jo pustite pod mrzlo tekočo vodo, na olju v ponvi ocvrite na majhne koščke narezano panceto in razdrobljeno klobaso, ki ste jo pred tem vzeli iz čreva, dodajte odcejeno in posušeno čebulo, zatem nekaj zajemalk juhe, pokrijte in pustite rahlo vreti. Občasno dodajajte juho. Kotlete odcedite, meso ločite od kosti, razrežite na koščke in jih skupaj z juho dodajte čebuli, ki naj se kuha do mehkega. Pustite vreti še nekaj minut, zatem pretresete v jušnik, v katerega ste na dno položili popečene, s česnom natrte rezine kruha. Nekaj minut pustite počivati, da se kruh omehča, zatem juho postrežite.

54 km, 1.060 v.m. Zjutraj spakiramo in se v kolesarski opravi z avtomobili zapeljemo do Cellene. Parkiramo pri cerkvi sv. Oznanjenja. Tu  bomo presedlali na kolesa in se na 20 km spustili za 500 metrov. Seveda nas potem čaka klanec, je precej položen, saj se da 20 km dvignemo na prejšnjo višino (prelaz je na višini 635 m n.m.). Nekaj kilometrov je bolj strm klanec, ko se na šestih kilometrih dvignemo za 350 metrov  (5,8 % klanec). Ob poti si moramo ogledati etruščanske grobnice in srednjeveško Sovano. Ko se vrnemo na izhodišče, se zapeljemo do hotela Della Fortezza v Soranu (26 km).

TRASA: CELLENA – SEMPRONIANO – SOVANA – CELLENA

Cellena

(691 m n. m., 70 preb.) je vasica nad reko Fioro. Med redkimi zanimivostmi sta: cerkev Marijinega oznanjenja (zgrajena 1787, v celoti prenovljena leta 1958) in Corte Vecchia: staro etruščansko naselje, kjer v srednjem veku zrase manjše naselje, ki je dalo zatočišče vojaškim enotam Friderika II. Hohen-staufna pri obleganju Sovane. V renesansi se je preoblikovalo v gosposko vilo s posestvi in italijanskim vrtom. Tam lahko vidimo manjšo starokrščansko cerkev (pieve), ki je delovala pred zgraditvijo nove župne cerkve. 

Kuhana voda (L’Acqua Cotta)

kuhana voda

Recept je značilen za Pitigliano in okolico in ima svoje korenine že v etruščanski kuhinji. Etruščani dajejo velik poudarek vodi, kot pričajo številni kanali in regulacija vodnih tokov, pa tudi pogosta etruščanska imena Rasnal, Rasna in Rasena pomenijo prebivalce v bližini vode. V tisočletjih kuhana voda doživlja številne različice.

SESTAVINE: deviško oljčno olje, dve ali tri čebule, velika pest bazilike, pet rezin zelene, kruhove rezine, nariban ovčji sir (pecorino), juha.

PRIPRAVA: ponev na debelo prelijte z deviškim oljčnim oljem, na olju zarumenite sesekljano čebulo, ji dodajte sesekljano baziliko in zeleno, ki ju cvrete toliko časa, da se zelenjava zmehča in lepo zadiši, nato dodajte še juho in pustite vse skupaj, da vre kakšnih petnajst minut. Medtem hrustljavo zapečite rezine kmečkega kruha, jih položite v skodelice in na debelo potresite z naribanim kozjim sirom. Ko je voda »kuhana«, prelijte kruh s sirom.

SEMPRONIANO

(622 m n. m., 1.059 preb.) se kot Cellena vzpenja nad reko Fioro, ima pa nekaj več zanimivosti: srednje-veški Mestna hiša in palača medičejskih vikarjev, cerkev sv. Križa, ostanki gradu Aldobrandeschov na pečini, starokrščanska cerkev (pieve) sv. Vincenca in sv. Anastazija (XII. stol.), grad Aldobrandeschov (XII. stol.)v bližnjem Catabbio (kasneje ga uporablja gosposka Orsini iz Pitigliana) in srednjeveško naselje (borgo) Rocchette di Fazio.

San Martino sul Fiora

(446 m n. m.) leži na osamljenem griču visoko nad dolino reke Fiore. Prvotno naselje zraste okrog ville (kmetija), bogate hiše zemljiškega posestnika v XVI. stol. Prvotno naselje sestavljajo kmetija, cerkev, posvečena škofu iz Toursa, prebivališča za pastirje, rokodelce in dninarje, zaposlene pri obdelovanju zemlje. Nekako ob istem času postavijo tudi samostan puščavnikov sv. Avguština – danes so vidne le razvaline.

Sovana

(291 m n. m., 500 preb.) Ob antični reki Armini, današnji Fiori, se najprej naselijo pastirji in poljedelci. V VII. stol. pr. n. št. je tu že pomembno etruščansko mesto Suana. Pod Rimljani postane mestna občina, kljub rimski zasedbi pa ohranijo etruščansko kulturo, jezik in umetnost do konca I. stol. pr. n. št., o čemer pričajo številne grobnice v okolici.

Sovana, osrednji trg

Že zelo zgodaj se v Sovani uveljavi krščanstvo, zasluga za to pa gre sv. Mamiljanu (IV. stol.) – v V. stol. je tu že škofija. V IX. stol. segajo začetki mogočne družine Aldobrandeschov, tu se med letoma 1020 in 1025 rodi Hildebrand, pozneje papež Gregor VII. Sorano doseže vrhunec ob koncu XII. stol. z največjo močjo Aldobrandes-chov, grofoma Umbertom in Viljemom, ki ju omenja tudi Dante. V tem času zrastejo tudi najlepše palače. Leta 1243 morajo Aldobrandes-chi priznati premoč cesarja Friderika II. in dovoliti, da se cesarske čete namestijo v Sovani in drugih krajih grofije. Moč Aldobrandeschov se začne zmanjševati s smrtjo grofice Margarete in poroko njene hčere kot zadnje iz rodbine Aldo-brandeschov z Orsinijem, grofija pa tako do leta 1411 preide v roke druge pomembne družine. Tega leta Sovano zavzamejo Sienčani, porušijo mesto, cerkveni zvonik pa odpeljejo v Sieno. Leta 1555 Sovano priključijo toskanski vojvodini, vendar v tem času že ni več pomembna, tako da tudi škofijski sedež preselijo (1660) v Pitigliano.

Gregor VII.

Gregor VII. (1073–1085), pomemben reformni papež, se rodi kot Hildebrand v Sovani (1020–1025). V Rimu vstopi v benediktinski red, leta 1046 spremlja v izgnanstvo v Köln papeža Gregorja VI., leto pozneje vstopi v reformistično usmerjen samostan Cluny, v Rim pa se vrne s papežem Leonom IX. in kmalu postane pomembna osebnost v reformističnih krogih. Reforma cerkve, ki dobiva močne spodbude prav iz benediktinskih samostanov, pod Gregorjem VII. doseže vrhunec – po njem se v zgodovini imenuje gregorijanska reforma. Leta 1075 kot papež Gregor VII. obsodi nestrokovno nastavljanje duhovnikov na kateri koli ravni in zagrozi z izobčenjem. S tem meri predvsem na navado cesarja Henrika IV., da v nemških deželah sam postavlja visoke cerkvene dostojanstvenike. Svoje misli strne v knjigi Dictatus papae, knjiga pa daje smernice, po katerih se cerkev ravna v naslednjem stoletju v svojem odnosu do posvetne oblasti. Božje kraljestvo, ki zajema vse, kar koli biva, vodita duhovna in posvetna oblast, ker pa je za to najprej pristojna duhovščina, svetna in posvetna oblast ne moreta biti izenačeni, ampak je duhovna nad posvetno. Gregor VII. nasprotuje simoniji (kupovanju duhovniških in cerkvenih položajev) in poroki duhovnikov, na sinodi leta 1074 celo zagrozi s cerkvenimi kaznimi za vse, ki bi s pomočjo simonije prejeli kakšno cerkveno službo, in prepove poroko duhovnikov, kar ponekod v Nemčiji in Franciji povzroči precej odpora.

Pod Sovano

Ker nemški cesar noče prepustiti investi-ture nemških škofov papežu v Rimu, ga Gregor VII. izobči, pri tem pa se opre na Normane in države, ki obkrožajo cesars-tvo, ter nemško plemstvo, ki si želi šibkejšo cesarsko oblast. Henrik IV. je leta 1077 prisiljen, da na kolenih prosi za odpuščanje (romanje v Canosso), čeprav se pozneje ponovno upre. Pot v Canosso je trdno zasidrana v jezikovni rabi in pomeni, da mora tisti, ki ima pred seboj to »pot«, rešiti težko, pogosto tudi neprijetno nalogo, s tem da se ukloni drugemu človeku. Leta 1080 papež odstavi nemškega cesarja, ta pa na hitro sklicani sinodi v Brinxu da izvoliti ravenskega nadškofa za protipapeža Klemna III. Henrik napade in zavzame Rim, zavzame tudi cerkev sv. Petra in se da svojemu papežu okronati za cesarja (1084). Gregorja, ki se skriva v utrjenem Angelskem gradu, osvobodijo Normani, vendar Rimljani Normane in papeža preženejo iz Rima. Gregor VII. umre v pregnanstvu v Salernu (1085), njegove zadnje besede pa so bile: »Ljubil sem pravičnost in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.« Papež Pavel V. ga za svetnika razglasi leta 1606. 

Hildebrandov grob

Številni turisti v mestecu občudujejo osrednji srednjeveški trg z mestno hišo, pretorsko (XIII. stol.) in arhivsko (XII.–XIII. stol.) palačo ter kapitanovo ložo. Pomembne so romanska cerkev sv. Marije s predromanskim ciborijem (VIII.–IX. stol.), edinstvenim v celi Toskani, in freskami iz XVI. stol., rojstna hiša papeža Gregorja VII., romanska mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (XII.–XIII. stol.) s podzemno kripto in grobnico zavetnika Mamiljana ter seveda mogočna utrdba Aldobrandeschov (XII.–XV. stol.). Pod stolnico so vidni ostanki etruščanskega obzidja iz V. stol. pr. n. št. 

V okolici Sovane so številne etruščanske grobnice in ceste, vklesane v tuf. Pod utrdbo Aldobrandeschov ležijo ob potoku Folonia istoimenska grobišča. Iz III. stol. pr. n. št. so grobnice v obliki kocke ali polkocke, tu pa so še v tuf vklesane sobe iz VII. stol. pr. n. št. Tudi grobnica Sopraripa je v obliki polkocke, leži pa na drugi strani Sovane, v bližini templjarske cerkve sv. Sebastiana (XII. stol.). V bližini je tudi v tuf vklesana etruščanska cesta. Med najzanimivejši je Hildebrandov grob, poimenovan po papežu Gregorju VII. V pročelju, seveda skopanem v tuf, je včasih stalo dvanajst stebrov (danes v muzeju v Sovani), ponazarjajoč dvanajst etruščanskih mest, povezanih v zvezo. Grški slog stebrov sega v III. stol. pr. n. št.

Sorano

(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus.

Sorano, leopoldova skala

Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandes-chom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinij-em. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.

orano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.

53 km, 890 v. m. Na trasi je le en klanec, pa je ta zato daljši, a ni prav strm, na 22 kilometrih se namreč dvignemo le 600 metrov (manj kot 3% klanec). Bo pa ob poti nekaj več zanimivih krajev, Sorano si sicer ogledamo že ob prihodu dan prej, ampak tu so še Pitigliano, Castel’Azzara in Castell’Otieri.

TRASA Sorano-Pitigliano-Azzara-Ottieri-Sorano

SORANO

Sorano, utrdba

(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus. Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandeschom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinijem. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.

Dušeni merjasec (Cinghiale stufato)

SESTAVINE: meso divjega prašiča, oljčno olje, rdeče vino, čebula, zelena, peteršilj, žajbelj, rožmarin, česen, brinove jagode, lovor, sol, poper, kis, paradižnik in suhe črne olive.

PRIPRAVA: razkosajte meso divjega prašiča in ga dajte namakati v kis, ki ste mu dodali rožmarin, žajbelj, drobno nasekljano čebulo, sol in vodo. Na oljčnem olju prepražite dva ali tri stroke česna, dodajte kose merjaščevega mesa (naj bo vsak kos zase) in potresite s sesekljanimi čebulo, zeleno, peteršiljem in žajbljem. Dodajte še brinove jagode.

Ko je meso dobro prepojeno, ga prelijte z rdečim vinom. Kuhajte na zmernem ognju. Ko vino izhlapi, dodajte paradižnik iz konzerve in vodo. Kuhajte še najmanj dve uri. Dodajte še lovorove liste in suhe črne olive.

Sorano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.

PITIGLIANO

Po bližnjici v dolino

(313 m n. m., 4200 preb.) Pečina se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz »gens petilia«, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.

Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano. Orsiniji so iz pomembne rimske družine in podporniki gvelfov, od katerih je najpomembnejši papež Nikolaj III. (1277–1280). Pitigliano je vseskozi tarča napadov Sienske republike, leta 1455 pa Siena sicer prizna grofijo, vendar pod njeno upravo. Od leta 1562 je vključena v nadvojvodino Toskano, od tedaj deli njeno usodo (najprej Hiša Lorena, potem priključitev Italiji (1860))

Kruhovi njoki z merjascem (Gnocchi di pane al cinghiale)

SESTAVINE: toskanski kruh, mleto merjaščevo meso, jajca, parmezan, olivno olje, mleko, sol in poper.

PRIPRAVA: sesekljajte kos merjaščeve maščobe in jo posoljeno in popoprano spražite na olju. Kruh namočite v mleku in ga nato dobro stisnite, mleto merjaščevo meso pa prepražite na olju. Kruhu in ohlajenemu mesu dodajte jajca in parmezan ter dobro premešajte, da postane masa trdna. Iz zmesi naredite kroglice in jih kuhajte v vreli vodi. Ko priplavajo na vrh, so kuhane. Njoke servirajte na krožnike z zajemalko in prelijte s pikantno merjaščevo omako.

VINO: k merjascu se bo lepo prileglo rdeče vino košer, ki ga prideluje židovska skupnost pod neposrednin rabinovin nadzorom. Pripravijo ga iz grozdja sangovese in ciliegiaio. Vino je suho z vonjem po sadju, izrazito rubinasto rdeče barve in z najmanj 11,5 % alkohola. Postreže se pri sobni temperaturi (16 do18 °C).

Pitigliano, panorama

Največje zanimivosti Pitigliana so palača Orsinijev (XIV. stol., v 1545 jo v celoti preuredi in poveča Anton iz Sangalla ml. – izvirni so le osnova utrdbe na Trgu republike in dva stolpa) s škofijskim in arheološkim muzejem (v muzeju so številne izkopanine iz bližnjega največjega etruščanskega naselja Poggio Buco ob reki Fiora), renesančna cerkev sv. Marije, najstarejša cerkev sv. Roka (1274) z nenavadno trapezoidno obliko in elegantnimi stebri iz travertina, mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (osnova iz XII. stol., prezidana v XV. stol., baročno pročelje (XVIII. stol.), renesančni vhod) s slikami Pietra Alda (Ponižanje Henrika IV. v Canossi, Poklic Hildebranda v mladosti) in Francesca Vannija (Roženvenčna Marija) in 35-metrskim zvonikom še iz obdobja Aldobrandeschov, steber iz travertina z levom, zaščitnim znakom Orsinijev (orso – medved) pred stolnico, medičejski akvadukt (leta 1545 ga da zgraditi Gianfrancesco Orsini III.), muzej Giubbonaia pri mestni hiši s starinskim poljedelskim in hišnim orodjem. Mesto je še danes obzidano, zanimiva pa so predvsem srednjeveška Sovanska vrata. V bližini lahko vidite tudi del etruščanskega obzidja.

Mali Jeruzalem

Mali Jeruzalem

Papež Pavel IV. (1555–1559), zagrizeni inkvizitor, v svojem kratkem papeževanju izda protižidovsko bulo »Cum Nimis Absurdum«, s katero v Rimu prežene 6000 Židov iz Trastevera na drugo stran Tibere in zapre v majhno, zaprto četrt – geto. Židje bežijo iz papeške države in se zatečejo na območje današnje južne Toskane, ki ga v tistem času upravlja družina Orsini. Židovska skupnost zaživi v miru, kulturno pa ustvarjajo skupaj z večinskim prebivalstvom. Leta 1598 v Pitiglianu postavijo sinagogo, zgradijo svojo šolo in imajo svoje pokopališče (pod Pitiglianom na cesti v smeri proti Mancianu).

Ko območje preide v posest Medičejcev, leta 1608 tudi Cosimo II. prežene Žide v geto, ki pa ga ne zgradi v Firencah ali Sieni, ampak prav v Pitiglianu. Tudi tu morajo biti Židje prepoznavni, moški morajo nositi rdeče klobuke, ženske pa rdeče oznake na rokavih. Če Žida dobijo zunaj označenega kraja, ga z batinami prepodijo nazaj. Kljub vsemu se židovska skupnost razvija in cveti naprej. Leta 1773 jih je v Pitiglianu 200

Enakopravnost med kristjani in Židi zagotovi Peter Leopold Habsburški šele leta 1765. Ponovno pa jih začnejo preganjati, takoj ko Napoleon leta 1799 zavzame Italijo, požigajo jim hiše in spet zapirajo. V letu 1825 imajo Židje 94 hiš, 20 skladišč, 11 trgovin in 10 hlevov, leta 1841 jih je v Pitiglianu že 359, imajo rabina, dva namestnika in več učiteljev. Največ jih je v letu 1859 (423), potem se mnogi izseljujejo v večja mesta ali prevzemajo krščansko vero. Leta 1931 jih je le še 70. Antisemitizem se začne leta 1936, rasni zakon pa je v Italiji sprejet leta 1938. Mnogi Židje zbežijo na tuje, mnoge odpeljejo v taborišča, jih pa domačini tudi skrivajo pred nacisti.

Sinagoga je obnovljena leta 1995, obnovljena je tudi pekarna (matzat), ponovno pa pridelujejo tudi vino »kosher«. V malem Jeruzalemu si lahko ogledate še »kosher« klavnico, ritualno kopalnico (mikve), čistilnico in nekaj sob, vklesanih v tuf. V bližini je tudi stiskalnica oljčnega olja.

V Pitiglianu je zanimivo tudi »podzemlje« s številnimi rovi in sobami, vklesanimi v tuf, saj je današnji nivo kakšnih osem metrov višje od nekdanjega.

V okolici Pitigliana so številne etruščanske ceste vsekane v tuf, tudi z več kot deset metrov visokimi stenami in vodijo z vrha k okoliškim rekam. Najbližja je malo pod Sovanskimi vrati, 350-metrska Poggio Cane in vodi k reki Lente, malo naprej, čez potok Meleta pa etruščanska pot pripelje do cerkve Madone milosti. Ob cesti proti Soranu leži zanimiv Orsinijev park, oblikovan v XVI. stol., s številnimi kipi in sedeži, vklesanimi v tuf, v smeri proti Mancianu pa židovsko pokopališče. 

Gyom

Sfratto

je kuhinja, ki združuje krščanske in židovske običaje ter je posledica mešanja obeh kultur v drugi polovici XVI. stol. Ena od teh jedi je bollo (obroček, presta – ciambella), ki ga prinesejo Židje, ko sem pribežijo pred pogromom v Španiji. Sladica ima obliko osmice ali kroga, kvašenega in dolgo vzhajanega, po vrhu pa potresenega s semenom sladkega janeža in premazanega z rumenjakom, ki pri peki povzroči, da je skorja ostane mehka. Pomembnejša jed je sfratto, sladica, ki naj bi spomin-jala na krivice, ki jih Židje doživljajo pod Medičejci v začetku XVII. stol. Sladica je v obliki palic (testo je pripravljeno iz moke, sladkorja, belega vina in oljčnega olja), s katerimi je grajski birič pretepal Žide, dolge od dvajset do trideset centimetrov in nadevane z medom, pomarančnimi lupinami, nageljnovimi žbicami, cimetom in (muškatnimi) oreščki.

Nekatera pravila za pripravo hrane v židovski kuhinji

Glede na to, da Židje že dve tisočletji živijo raztreseni po celem svetu, se priprava hrane nekoliko razlikuje, saj marsikje privzemajo tudi navade večine. Kuhati »kasher« ne pomeni le ohranjanje tradicije in varovanje zdravstvenih norm, ampak ohranja tudi pomen posvečevanja (qedushah). Morda je še posebej zanimiv ritual zakola živali z enim samim rezom ostrega noža (shechità) od sapnika do požiralnika in povzročitve takojšnje smrti. Po zakolu mora klavec še natančno pregledati zaklano žival (bedicà), saj bolna ali nepopolna žival ni »kasher« in torej ni primerna za uporabo. Sledita odstranitev kolčnega živca (nikur) in odstranjevanje sala na nekaterih delih mesa (chelev). Meso je nato treba dobro oprati in dati v debelo sol za najmanj dvajset minut in ne več kot eno uro (melihà). Po soljenju se meso dobro opere, tako da se izloči še vsa preostala kri, ali pa se opeče le toliko, da v odcejevalno posodo »spusti« kri. Jetra se vedno popražijo, saj s soljo ni mogoče izločiti krvi, pač pa se nasolijo možgani in srce, ki ga prej odprejo in dobro operejo.

CATELL’AZZARA

Miške z gradu hazarda

(815 m n. m., 1800 preb.) Naselje dobi ime po kocki (zaurus, tudi slovenska beseda hazard ni prav daleč), ki jo leta 1212 mečejo bratje Aldobradeschi, da odloči, kateri od njih mora financirati gradnjo gradu Castelluma Lazzari (1216), okrog katerega pozneje zraste naselje. S poroko Cecilie Aldobran-deschi z Bosiom Sforzo leta 1439 naselje Azzara in celotno grofijo podedujejo Sforzi, v XVI. stol pa tako kot celotna južna Toskana preide pod veliko vojvodino Toskano.

V starem mestnem središču si oglejte cerkev sv. Nikolaja (1276–1277, predelana 1841–1850), cerkev Marije rožnega venca (XVI. stol.) in cerkev Milosti božje, grad na skali grofov Aldobrandeschi iz Santa Fiore (XII. stol.) in vilo kardinala Aleksandra Sforze (1576).

Miške iz kastela Azzara (Topi di Castell’Azzara)

V edini pekarni v kastelu Azzara se lahko založite z ztnačilnimi sladicami tega območja – z miškami (topi), z nekakšno presto (ciaramito) ali medenimi rezanci (taglioli) oziroma medenjaki (melatelli). Letno jih v tej pekarni spečejo dobrih sto kilogramov, pečejo pa jih predvsem okrog božiča. Miške so po obliki podobne našim žepkom. 

SESTAVINE: za testo: moka, jajca, olje, sladkor, liker poprove mete, kvas; za nadev: orehi, med, cimet, pomarančna lupina. 

PRIPRAVA: testo pripravite iz moke, jajc, olja, sladkorja, likerja in kvasa. Delovno površino pomokate in na tanko (na približno pol centimetra na debelo) razvaljate testo in (s kozarcem) izrežete kroge s polmerom okrog 3–4 cm. Za nadev zdrobite orehova jedrca, nastrgajte pomarančno lupino, dodajte cimet in vse skupaj vmešajte v med. Na sredino vsakega kroga dajte žlico nadeva. Krog nato prepognete  ter z vilicami dobro stisnete robove, da ne bo med peko nadev stekel ven. Žepke polagate na pekač, obložen s papirjem za peko in pečete približno 15 minut na 180 °C

CASTELL’OTTIERI

(472 m n.m., 163 preb.) je renesančna vasica v občini Sorano v severni Maremmi. Velja si ogledati vaško župno cerkev sv. Jerneja (1590, cerkev hrani nekaj baročnih slik), cerkev sv. Marije (XVII. stol.) in seveda utrdbo na pečini – Rocca degli Ottieri. Stari grad v srednjem veku zgradil Aldobrandeschi, v renesansi pa ga za sedež grofije zgradi nanovo gosposka Ottieri.

Ob prijavi (po e-pošti na umbrija[afna]gmail.com) zapišite:

• ime in priimek,
• datum rojstva,
• naslov iz dokumenta, ki ga boste imeli s seboj,
• vrsta (PL, OI), veljavnost in številka osebnega dokumenta, ki ga boste imeli s seboj).

Pitigliano, Golaž divjega prašiča

Prijave sprejemam do 31. 1. 2019 oziroma do zasedbe prostih ležišč (12). Če se bo še kdo (več) vseeno želel pridružiti našemu potovanju, bodo verjetno prenočitve nekoliko dražje in morda ne prav daleč od naših (ampak 16 bo vseeno zgornja meja).

Po potrditvi prijave vam sporočim številko osebnega računa, na katerega v enem tednu nakažete “varščino” v višini 150,00 EUR. Razliko (največ 80,00 evrov) nakažete na moj račun do 15. 4. 2019. 

Gurmanske večerje:

po objavi jedilnikov boste izbrali eno, dve, … ali vse. Na moj račun nakažete skupno vrednost izbranih večerij do 10. 5. 2019. In ne mi pozabiti sporočiti vaš izbor, če se odločite le za nekaj večerij!

PRENOČEVANJE NA TURISTIČNI KMETIJI MED SANTA FIORI IN CASTELL’AZZARA

• 1. dan: Santa Fiora-Abbadia-Arcidoso (51 km, 1.200 v.m.),
• 2. dan: Santa Fiora-Arcisosso-Roccalbegna (57 km, 1.150 v.m.),
• 3. dan: Santa Fiora-Castell’Azzara (52 km, 1,130 v.m.).

PRENOČEVANJE NA TURISTIČNI KMETIJI MED SOVANO IN MANCIANOM

• 4. dan: Sovana-Castell’Azzara-Ottieri-Sorano (48 km, 880 v.m.)
• 5. dan: (Sovana) Montebuono-Selvena-Cellena (57 km, 1.350 v.m.)
• 6. dan: (Sovana) Manciano-Vulci (52 km, 730 v.m.)

 ZA VSAK SLUČAJ PA ŠE NEKAJ REZERVNIH ETAP:

• Santa Fiora-Piancastagnano-Selvena (51 km, 1.350 v.m.)
• Santa Fiora-Caterina (57 km, 1.150 v.m.)
• Santa Fiora-San Casciano-Radicofani (54 km, 1.100 v.m.)

• Odhod: v soboto 18. 5.2019, lastni prevoz, povratek 25. 5. 2019.
• Trajanje: 8 dni (sobota-sobota), 6 kolesarskih etap.
• Največje število udeležencev: 12
• Nočitve (220,00-230,00 EUR, vključno 3 x zajtrk): 
  • 4 x na turistični kmetiji La Serra M3 v Arcisossu (štiri-sobni dvoposteljni apartma)
  • 3 x v Hotelu Della Fortezza v Soranu (4 x dvoposteljna soba z zajtrkom)
    

    Antipasto italiano

• za doplačilo – “gurmanske” večerje, do 150 evrov za pet (še pred desetletjem so bi take gurmanske večerje še pod 20 evrov, danes so pričakovane cene med 25 in 30 evrov, o ceni vsake bomo izvedeli pred odločitvijo. Če ima kdo posebne želje je obvezno to sporočiti ob prijavi): meniji bodo objavljeni pred odhodom in niso obvezna. Pethodni meni sestavljajo hladna predjed – antipasto (salame, siri, ocvrta zelenjava, bruskete ali krostini), topla predjed – il primo (testenine, rižote, minešte ipd), glavna jed – il secondo (tipična toskanska hrana, od golaža divjega prašič po lovsko do florentinca) s prilogo – il contorno (krompir, solata, polenta) in sladica – dolce (od toskanskih trdih piškotov s svetim vinom (cantucci con vin santo). nekaj kakovostnega vina (k meniju ponavadi pride hišno vino, včasih tudi kjanti, ampak žejni dobrega (redečega) ne bomo – vina Nobile ali Brunello sicer niso ravno poceni, ampak …), voda in morda še kakšen digestiv).

SKUPAJ: PRIBLIŽNO 370,00 EVROV Z VEČERJAMI (LASTEN PREVOZ, V CENI NI VKLJUČEN)

Po avtocesti mimo Bologne je približno 750 km, čez Raveno pa 715 km (in kakšnih 20 evrov manj za cestnino). Nekaj deset kilometrov bomo prevozili tudi do restavracij in začetkov nekaterih etap.

54 km, 1.180 v.m. Prvi kolesarski dan nas čaka en daljši klanec, ko se na 22 km dvignemo za 830 metrov. Le v zadnjem delu je klanec nekoliko bolj strm (povprečno malo manj kot 9%).

TRASA: ARCIDOSSO – CELLENA – SELVENA – SANT fiora

selvena

Vas je naseljena že v času Etruščanov in Rimljanov, ki tu kopljejo cinabarit. V srednjem veku, v IX. stol., Aldobrandeschi na vrhu griča zgradijo mogočno utrdb poimenvana Rocca Silvana.

Triana

V Triani si bomo ogledali Trianski grad iz leta 760, prav tako v lasti Aldobrandeschov, ki ga kasneje dogradi gosposka Sforza iz Santa Fiore (je ohranil srednjeveško obzidje), župno cerkev sv. Bernarda iz leta 1780 (zgradi gosposka Piccolomini) in manjšo grajsko kapelo Madone iz Loreta.

Petricci

• župna cerkev sv- Jožefa (XVIII. stol.) z zvonikom iz leta 1881;
• ruševine samostan sv. Justa.

Mineštra s čičerko in kostanjem z okusom po rožmarinu (Minestra di ceci e marroni al profumo di rosmarino)

SESTAVINE (za 4 osebe): 20 dag črne čičerke (čičerka ravnih brazd – ceci del solco dritto) in Valentana, 20 dag testenin tipa germina (kratke testenine v obliki polkroga – tudi crestine ali zitellini), tri dag maščobe od pršuta, osem debeloplodnih kostanjev (marroni) iz Latere, štirje olupljeni paradižniki, liter goveje juhe, dva stroka rdečega česna iz Procena, sol, poper, vejica rožmarina, rdeča pekoča paprika, dve žlici izjemno deviškega oljčnega olja iz Gradolija.

mineštra s čičeriko

PRIPRAVA: Čičerko namakajte čez noč (12 ur) v slani vodi in s ščepcem jedilne sode, odcedite vodo, nato pa jo nekaj ur kuhajte v malo vode. Zarežite kostanj in ga v pečici ali  ponvi pecite 30 minut, potem ga olupite in sesekljajte. Olupite še česen, operite in osušite vejico rožmarina ter odstranite lističe. Sesekljajte še maščobo, rdeči česen in rožmarin, stresite v posodo z oljčnim oljem in popražite. Odcedite čičerko (za pozneje prihranite kakšno žlico tekočine, v kateri se je čičerka kuhala) in jo polovico pretlačite. Pretla-čeno in celo čičerko dajte v posodo s popraženo maščobo, česnom in rožmarinom, dodajte še tekočino, v kateri se je čičerka kuhala, in pražite še pet minut, da tekočina izpari. Dodajte na koščke narezan paradižnik, po petih minutah pa vmešajte še govejo juho. Pokrijte posodo in na slabem ognju kuhajte še deset minut. Po želji še posolite, in zakuhajte še testenine.

SANTA FIORA

Santa Fiora

(687 m n. m., 2800 preb.) je prvič omenjena leta 890 v dokumentu o lastništvu opatije sv. Odrešenika. V XI. stol. pripade gosposki Aldobrandeschov, ki leta 1082 začnejo graditi grad in mestno obzidje, moč opatije sv. Odrešenika pa tako postopoma prehaja na grofe Aldobrandesche iz Santa Fiore. V XV. stol. se posesti želi polastiti občina Siena – Santa Fiori črno prihodnost napoveduje že Dante v Vicah (pesem VI, 111): “e vedrai Santafior com’ è oscura” (in boš videl, kako mračna bo Santa Fiora). Guidu Aldobrandeschu ugrabijo Sienčani tri hčere, njegove edine potomke, da bi prek njih prišli do različnih delov grofije, vendar jim ne uspe. Cecilia Aldobrandeschi se poroči z grofom Bosiom Sforza iz Santa Fiore, celotna grofija pa preide pod Sforze. Z Bosiovim sinom Guidom dosežejo Sforze največjo moč, saj se Guido poroči s Francesco Farnese in s tem postane sorodnik papeža Pavla III. Farneseja. Leta 1575 Sforze na temeljih stare utrdbe Aldobrandeschov pozidajo novo palačo (Sforza Cesarini), od stare utrdbe pa ostanejo dva srednjeveška stolpa (stolp Aldobrandeschov, stolp z uro) in gotski lok. Moč Sforzev zaide v XVII. stol., saj grofijo leta 1624 zasede toskanski veliki vojvoda Leopold II. Medičejski.

Arcidosso – Santa Fiora

V srednjem veku je Santa Fiora pomembna predvsem zaradi lastništva posestev z bogatimi nahajališči rudnin pod goro Amiata – kopljejo predvsem cinober in iz njega pridobivajo živo srebro.

Poleg srednjeveškega ribnika s tekočo vodo (ribogojnica postrvi in krapov) s kipom Tritona in izvirom reke Fiora je v mestu še cela vrsta zanimivih cerkev. Med najstarejšimi sta cerkev sv. nadangela Mihaela (posvečena leta 1146, leta 1309 pripade avguštincem, cerkev pa preimenujejo po sv. Avguštinu, današnja podoba cerkve je iz leta 1681, zvonik pa iz XIV. stol.) in župna cerkev sv. Flore in sv. Lucille (omenjena že leta 1142, obnovljena sredi XV. stol., dokončno predelana pa v XVIII. stol., pročelje je renesančno z gotskimi dodatki, pod katerimi je grb Aldobrandeschov, notranjost je razdeljena na tri ladje, ogledati pa si je treba predvsem kipe iz žgane gline (1465–1490)). Precej mlajše so cerkev Odobritve (Suffragio) oziroma Božje milosti (Misericordia) z začetka XVIII. stol., cerkev sv. Klare (1705) in mala cerkev Marije Snežne ob ribniku (zato ji pravijo tudi cerkev sv. Marije ribnika, v notranjosti, v ovalih, svetnike nariše Francesco Nasini (1640)). V Santa Fiori so ob cesti Lunga še vidne stavbe nekdanjega židovskega geta (Židje pribežijo sem iz Rima sredi XV. stol.), za sinagogo pa se izgubijo vse sledi.

MERJASEC PO LOVSKO (CINGHIALE ALLA CACCIATORA)

Merjasci so najtipičnejša divjad v Maremi in okoliškem hribovju, zato je temu primerno zelo veliko receptov z merjaščevim mesom. Najbolj razširjen je merjaščev golaž po lovsko, ki pa se od kraja do kraja razlikuje. Ponekod ga pripravljajo z belim, drugod s črnim vinom, v katerem domačini marinirajo merjaščevo meso, razlikujejo pa se tudi začimbe – ponekod dodajo lovor in žajbelj, drugod kakšne druge začimbe. Predlagam osnovni recept.

golaž divjega prašiča

SESTAVINE: kilogram dobro uležanega merjaščevega mesa, za marinado čebuli, korenčka, stebli zelene, vejica rožmarina, žlici oljčnega olja in pol litra rdečega vina, za lovsko omako pa strok česna, pretlačenega z vilico, polovica na drobno sesekljane čebule, pet žlic oljčnega olja, 30 dag paradižnikove mezge, pekoča rdeča paprika in sol.

PRIPRAVA: čebulo, korenje in zeleno narežite na večje kose in jih popražite na malo olja. Na koščke narezano meso stresite v posodo skupaj z vinom, rožmarinom in popraženo zelenjavo ter ga namakajte čez noč. Meso odcedite, osušite (tekočino shranite) in ga razporedite po močno ogreti teflonski ponvi, da odda vodo, to pa odstranite. V prostorno lončeno posoda vlijte oljčno olje, dodajte pretlačen česen, sesekljano čebulo in pekočo rdečo papriko ter vse skupaj počasi pražite. Dodajte paradižnikovo mezgo, posolite in kuhajte deset minut, nato dodajte še meso, solite po potrebi in kuhajte še najmanj dve uri. Občasno prilivajte tekočino, v kateri se je mariniralo meso.

Omeniti je treba še samostan presvete Trojice v bližnji Selvi (ob poti proti kastelu Azzara). V XI. stol. Aldobrandeschi zgradijo majhno cerkev presvete Trojice v gozdu Plešaste gore (Santissima Trinità nella Selva di Monte Calvo), kmalu nato pa prizidajo še majhno puščavniško bivališče (romitorio). Guido Sforza v letih 1488 in 1489 obnovi in razširi preprosto puščavniško naselje ter ga dodeli frančiškanom, ti pa ga upravljajo skoraj do današnjih dni. Nad staro cerkvijo nadzida novo cerkev sv. Štefana, v njej pa je tudi pokopan (1508), potem ko v samostanu preživi nekaj zadnjih let. V notranjosti cerkve je najpomem-bnejša oltarna slika Vnebovzetje Device s sv. Hieronimom, sv. Tomažem in sv. Frančiškom sienskega slikarja Girolama di Benvenuta (1470–1524), ki je morda znan predvsem po poslikavi vitražnih oken v stolnici v Grossetu. Bolj kot zanimivost naj omenim še zgornji del lobanje, verjetno krokodilje – krokodil naj bi ušel iz ribnika v Santa Fiori – v relikviariju v sobi nasproti zakristije. Po ljudskem izročilu naj bi lobanja pripadala hudičevi kači ali gozdnemu zmaju, ki je ob konca XV. stol. sejal strah med okoliškimi prebivalci.

54 km, 1.020 v.m. Drugi dan bo etapa lepo razgibana z nekaj krajšimi in vsaj tremi malo daljšimi klanci. Trsa je med šestimi trasami s 69 km najdaljša. Med potjo je bolj malo zanimivih krajev, poleg Arcidossa je mogoče le še Roccalbegna. Na povprečni višini okrog 700 metrov (med 600 in 900 m n.m.) bomo predvsem uživali v naravi.

TRASA: Arcisosso-ROCCALBEGNA-ARCIDOSSO

 Arcidosso 

Arcidosso

(679 m n. m., 4100 preb.) Zgodovinarji se ne morejo zediniti glede izvora imena, eni trdijo, da pride od latinske besede arcis (utrdba), drugi pa, da pride od sestavljenk latinskih besed arcis (lok) in dorsum (vrh). V dokumentih opatije sv. Odrešenika se naselje omenja že leta 860 in pripada fevdu Aldobrandes-chov, lastništvo nad naseljem pa jim leta 964 ponovno prizna tudi nemški cesar Oton I. Plemiči zgradijo mestno obzidje, utrdbo in cerkev sv. Leonarda, po dolgem sporu z bližnjo opatijo sv. Odrešenika pa grad leta 1331 zavzame Siena. V njeni posesti ostane do leta 1559, ko Arcidosso priključijo veliki vojvodini Toskani. Grad v stabilnem obdobju medičejske prevlade izgubi prvoten vojaški pomen in postane sedež vikariata in krajevne oblasti.

Poleg že omenjene cerkve sv. Leonarda je treba omeniti še cerkev Kronane Madone (XIV. stol.), vhodna vrata z uro in utrdbo Aldobrandeschov, ob koncu jeseni pa si je treba v Arcidossu ogledati še praznik oljčnega olja s pobočij pod goro Amiata (sicer v bližnjem Montelateronu). 

Brusketa (Bruschetta)

brusketa (bruschetta)

je tipičen opečen (bruscato) kruh iz osrednje Italije, pripravljajo pa ga vsaj od XV. stol. Tako kot najrazličnejše pice tudi brusketa spada v redno prehrano revežev. V različnih delih Italije se imenuje različno, čeprav je priprava precej podobna. V Piemontu jo imenujejo soma d’aj in je značilna predvsem za pokrajini Monferatto in Langhe, v Abrucih jo imenujejo ventricina (je sicer nekoliko drugačna – na opečen kruh namažejo sušeno mleto svinjsko meso), v Toskani pa jo ponekod imenujejo fettunta (v prevodu, z oljem namazana rezina), drugod pa panunto.

Za običajno brusketo potrebujete nekaj dan ali dva starih kosov kmečkega kruha, česen, izjemno deviško oljčno olje, poper, sol, za malo boljšo pa še paradižnik, baziliko in presni sir (mozzarella). Kruh opecite na žaru (tudi električni teflonski žar bo dovolj dober, sicer pa se v Italiji uporablja t. i. brustolina, plinski žar z odprtim ognjem, namenjen tudi za peko polente), nato še vroče kruhke močno zdrgnite s strokom česna in prelijte z oljčnim oljem. Po želji dodajte še na koščke narezan svež paradižnik in sir ter grobo narezano baziliko. Na koncu še posolite in popoprajte.

Vallerona

(569 m  n. m., 243 preb.) je vasica v občini Roccalbegna, v pokrajini Grosseto, in južno od gore Amiata. Pravzaprav edina zanimivost je kapela sv. Pia I (1641).

Santa Caterina

(675 m  n. m., 272 preb.) je vasica v občini Roccalbegna, v pokrajini Grosseto, in južno od gore Amiata. Glavne zanimivosti so župna cerkev sv. Katarine (1960), kapela sv. Katarine delle Route (XVI.stol.) in etnografski muzej Focarazza, muzej kmečkega življenja in tradicionalnega običaja ognja sv. Katarine. Ne daleč stan v osamelcu Cana Aldobrandeschi v XIII. stol. zgradijo obrambni zid.

Roccalbegna

Roccalbegna

(522 m n. m., 1.070 preb.) je občina v Pokrajini Grosseto.

Roccalbegna je v srednjem veku v fevdu Aldobrandeschov, kasneje pa jo vključijo v Republiko Siena, a se g kmalu prilastijo Medičejci in ga prodajo grofiji Santa Fiora. V XVIII. ponovno preide v last Velike vojvodine Toskana.

V Roccalbegni in bližnji okolici so številne pomembne utrdbe, kot je npr. Cassero Senese, ki ga v XIII. stol. zgradijo Aldobrandeschi (dograjen v XV. stol.), grad Aldobrandeschov na pečini nad mestom in reko Albegna, po kateremu mesto dobi svoje ime. 

Vredno ogleda v mestu je predvsem romansko-gotska cerkev sv. Petra in sv. Pavla XIII.-XIV. stol.) z velikim osrednjim gotskim portalom in rozeto nad njim ter delo poliptiha Ambrogia Lorenzettija (1340), Pietà Alessandra Casolanija in majhna freska Madone iz XV. stol.