56 km, 1.560 v.m. Prvi dan kolesarimo okrog gore Amiate, trasa je dolga 561 km in ima 1.560 višinskih metrov. Čakata nas dva dolga a ne preveč strma klanca, prvi je dolg 12,5 km in se dvignemo za 710 metrov (povprečni naklon je 5,7 %), drugi je malenkost krajši (11,7 km), dvignemo pa se za metrov 620 metrov  (povprečni naklon je 5,3 %). Ob poti je nekaj zanimivih krajev, morda je treba omeniti Oparijo sv. Odrešenika, Piancastagnaio in Arcidosso (opis je pri drugi etapi).

TRASA: ARCIDOSSO – PIANCASTAGNAIO – ABBADIA SAN SALVATORE – CASTEL DEL PIANO – ARCIDOSSO

Piancastagnaio

(772 m n. m., 4200 preb.) je sestavljenka besed »piano« (ravnica) in »castagnaio« (kostanjar), saj je območje poraščeno s kostanji. Trg (borgo) zgradijo v visokem srednjem veku in je že vse od začetka v lasti Aldobrandeschov, ki tu zgradijo tudi mogočno utrdbo (Castrum Plani Castagnaie, XIII. stol.), še danes dobro ohranjeno. Aldobrandeschi so sprva v stalnih sporih z opatijo sv. Odrešenika, pozneje z Viscontiji, že leta 1303 se posestev polasti Orvieto, leta 1345 pa Piancastagnaio vključijo v Siensko republiko – v poveljstvo oziroma kapitanat Radicofani, pri tem podrejo mestno obzidje. Ob podelitvi mestnih pravic leta 1416 Sienčani popravijo porušeno obzidje, še večje dograditve in utrjevanje obzidja pa Piancastagnaio doživi med letoma 1471 in 1478. Pod medičejsko oblast preide sredi XVI. stol. V času, ko so posesti v fevdu markiza Bourbona del Monte, utrdbo uporabljajo tudi kot zapor.

Il Crastatone – praznik pečenega kostanja

Že od 1967 v tednu okrog vseh svetih (1. november) v Piancastagnaiu, v starem mestnem jedru, diši po pečenem kostanju, saj pripravijo sagro della crastata, praznik pečenega kostanja. Sprva ga pripravljajo le na Trgu lepega razgleda (Belvedere), z leti pa se razširi še na druge trga, na La Liccio, Grajski in Semanji trg s stoletnimi kostanji. Od leta 1983 je praznovanje razdeljeno po mestnih četrtih, vsaka četrt pa ga pripravi v svojem okolišu. Med praznovanjem se odprejo številne vinske kleti za pokušino odličnega novega vina, ob cestah pa se postavijo številne stojnice, ob katerih se lahko okušajo številne kostanjeve in druge stare jedi iz tega okolja ter sveže stisnjeno oljčno olje, domačini pa razstavljajo tudi številne izdelke domače obrti.

Med pomembnejšimi spomeniki v mestu si je treba poleg utrdbe Aldobrandeschov ogledati še cerkev sv. Jerneja, svetišče Madone od sv. Petra, župno cerkev sv. Marije vnebovzete (baročna cerkev, zgrajena nad staro cerkvijo iz leta 1188) in pretorsko palačo. Omeniti je treba še oktobrski praznik pečenega kostanja (Sagra della Crastata), ko lahko pokušate kostanjeve dobrote in odlično vino, ter avgustovsko konjsko dirko na neosedlanih konjih (carriera) za palij med štirimi mestnimi četrtmi, Borgom, Corom, Castellom in Voltaio.

Abbadia San Salvatore

(822 m n. m., 6800 preb.) Opatija sv. Odrešenika je naselje, občina in opatija, po katerem naselje in občina podedujeta ime. Benediktinsko opatijo da zgraditi furlanski vojvoda (739–744) in langobardski kralj (744–749) Rachis ali Radič leta 743, iz tega obdobja pa ostaneta le grobnica in cerkev. V opatiji skoraj 1000 let hranijo tudi znameniti Codex Amiatinus (nastal že v VII. stol.) – najstarejši ohranjen rokopis latinskega prevoda biblije (vulgata), ki je danes shranjen v Medičejski knjižnici (Biblioteca Medicea Laurenziana) v Firencah. Opatija doživi največji razmah od X. do XII. stol., ko ima v lasti največ ozemlja, tako da je v stalnih sporih z dvema premožnima plemiškima družinama – z Orsiniji in Aldobrandeschi, v glavnem z zavezniki nemškega cesarja.

Opatija sv. Odrešenika

V mestu si je treba ogledati cerkev iz leta 1035 (sicer obnovljena v začetku XX. stol.) s strmo streho in dodanima stolpičema. V notranjosti si oglejte barvno leseno razpelo iz XII. stol. in sliki (Legenda vojvode Rachisa (1652–53) in Mučenje sv. Jerneja (1694)) Francesca Nasinija, grobnico z 32 različnimi stebri in kapitli, od katerih je vsak okrašen z drugim motivom. Cerkev sv. Marije Remedijev je iz leta 1602, tudi to cerkev pa poslika brata Nasini (številne svetnice, Čudeži Antona Padovan-skega itd.). Nekoliko starejša (1524) je tipično renesančna cerkev sv. Madone kostanja, še starejši pa sta cerkev sv. Leonarda, ki jo zgradijo benediktinci pred letom 1296 (prizidan zvonik je iz XVIII. stol.), in cerkev sv. Križa (1221), obe zgrajeni v gotskem slogu.

V bližini Opatije sv. Odrešenika, v kraju Ermeta (1047 m n. m.), je cerkev (kapela) sv. Marije. Zgrajena je leta 1296 na mestu, na katerem se po ljudskem izročilu v samoto zatečeta Thesia in Rutrunda, žena in hči Langobarda Radiča. V notranjosti cerkve je razpelo iz IX. stol.

Od necerkvenih objektov si je treba ogledati staro mestno jedro in županovo palačo (XV. stol.). V mestu je kar nekaj zanimivih restavracij, v katerih vam postrežejo s tipično toskansko hrano. Posebnosti tega dela pa so seveda jedi iz kostanja. 

Toskanska ohrovtova juha (Ribollita toscana)

SESTAVINE: 30 dag črnega zelja, 60 dag svežega fižola, štiri žlice deviškega oljčnega olja, česen, sol, rožmarin, 4 dag ovčjega sira za ribanje, ena čebula, 20 dag črnega (ali polčrnega) kruha, rezino zelene, korenček, timijan, 5 dag mastnega dela pršuta, 7,5 dag paradižnika san marzano, 10 dag mlade čebule, 30 dag ohrovta.

ribollita

PRIPRAVA: v lončeni posodi na dveh žlicah olja in na maščobi pršuta na nizki temperaturi opražite sesekljano čebulo in strok česna. Dodajte na koščke narezan korenček in zeleno, pol ohrovta in pol črnega zelja, ki ju prav tako narežete na koščke, olupljen, sesekljan paradižnik, očiščen semen. Dodajte svež fižol v zrnju in zalijte z dvema litroma vode. Solite, pustite, da zavre in kuhajte na nizki temperaturi. Ko je fižol skuhan, ga odvzamite dve zajemalki in dajte na stran. Vso drugo zelenjavo z juho pasirajte. Fižolov pire skupaj s fižolom, ki ste ga pustili v zrnju, stresite v posodo, dodajte nekaj listov črnega zelja, ki ste ga narezali na lističe, in še četrt ure kuhajte. V drugi ponvi zmečkajte dva stroka česna, dodajte vejico rožmarina in nekaj listov timijana ter opražite na dveh žlicah olja, dokler česen ne dobi zlate barve. Precedite in dajte v zelenjavno juho. Na tanke rezine narežite nekaj dni star kruh, jih v več plasteh nanesite na dno lončene posode, bogato potresite z naribanim ovčjim sirom in prelijte z zelenjavno mineštro. Četrt ure pustite mirovati, prekrijte z drobno narezano svežo čebulo, začinite z oljčnim oljem in dajte v pečico. Takoj ko čebulica dobi rahlo barvo, postrezite.

Castel del Piano 

(637 m n. m., 4300 preb.) Mesto je prvič omenjeno leta 890 kot Casale Plana v dokumentih opatije gore Amiata, arheološke raziskave pa dokazujejo, da se tu prebivalci naselijo že mnogo prej – v najstarejšem obdobju prazgodovine (izkopanine iz paleolitika). Med letoma 1175 in 1321 je mesto v posesti Aldobran-deschov iz Santa Fiore, s padcem Sienske republike pa ga zasede Velika vojvodina Toskana pod Cosimom Medičejskim.

V mestu so vredne ogleda predvsem številne cerkve – baročne Presvetega zakramenta, sv. Jožefa in Marijinega rojstva in Marije milostljive (XVII.–XVIII. stol), s številnimi slikami Francesca (Castel del Piano, 1621–95) ali Giuseppa Nasinija (Siena, 1657–1736)), romanski sv. Leonarda (XII. stol.) z zvonikom iz leta 1520 in sv. Lucije (XII.–XIII. stol.) – in nekaj palač, med njimi palača Neruccijev.

Od drugih turističnih zanimivosti je treba omeniti še konjsko dirko med mestnimi četrtmi (contrade Borgo, Monumento, Poggio, Storte) v začetku septembra. Prva dirka je bila tu že daljnega leta 1402.

SAALFELDEN AM STEINERNEN  MEER  (16.500  PREB., 744 m n.m.)

Najstarejše najdbe na območju Saafeldna sodijo od mlajše kamene pa vse do železne dobe, ko se sem preselijo Kelti. Od VII. stol. se s severa naselijo Bavarci. Kakšnih sto let kasneje so posestva Salvet ob reki Saalach prvič omenjena v popisu salzburškega škofa. Ko postanejo del  Karolinškega cesarstva, območje vključijo v okrožje Frankovski Pinzgau.

Leta 1000 Saalfelden prevzame nadškof Hartwig Salzburški, od XIII. stol. pa celo območje pokrajine Pinzgau postane del dežel salzburškega knezoškofa in tam ostane do secularizacije leta 1803. Saalfelden se kot trg prvič omenja sredi XIV, stol. Skupaj s Salzburgom ga leta 1816 vključijo v Avstrijsko cesarstvo.

ZELL AM SEE (9.800 PREB.)

BAD HOFGASTEIN (6.900 PREB.)

TRBIŽ (5.500 PREB.)

Tarvisio, nem. in fur. Tarvis) je italijansko mesto v severovzhodnem delu dežele Furlanija-Julijska krajina v Videmski pokrajini (it. provincia di Udine), nedaleč od tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Leži na nadmorski višini 750 m. Ima okrog 5500 prebivalcev, od tega nekaj več kot 10 % pripadnikov slovenske manjšine. Tukaj živijo tudi pripadniki furlanske in nemške manjšine (kot v celi Kanalski dolini). Pred prvo svetovno vojno so bili nemško govoreči v večini.

KRANJ (37.000 PREB.)

je četrto največje mesto v Sloveniji, središče Gorenjske in sedež istoimenske Mestne občine Kranj. Zgrajen je na karbonatnem konglomeratu. Kranj ima močno tradicijo elektronske in gumarske industrije, še vedno pa je ohranil staro mestno jedro nad sotočjem Kokre in Save. Znan je tudi kot športno mesto, ki ima športni park. V parku lahko najdemo nogometno igrišče z umetno in naravno travo, teniška in košarkarska igrišča ter notranji in zunanji bazen.

Staro mesto Kranj, v starejših omembah tudi Carnium, Creina, Chreina, Krainburg, je zgodovinsko mesto na konglomeratnem pomolu med rekama Savo in Kokro. Območje mesta je poseljeno vse od obdobja Keltov v prvem tisočletju pred našim štetjem. Enega od svojih vrhuncev  doživi po preseljevanju ljudstev (v VI. stol. mogočna strateško pomembna obrambna postojanka različnih germanskih plemen, predvsem Ostrogotov in Langobardov. Grobišče germanskih in staroselskih pokojnikov obsega čez 1000 grobov) in poselitvi Slovanov v VII. stol., ko je osnovana strateško pomembna utrdba in z njo povezano naselje, kar izpričuje največje staroslovansko grobišče odkrito v Sloveniji.

Ob izgubi samostojnosti na prelomu IX. in X. stol. postane utrdba na območju sedanjega Kranja sedež t.i. Kranjske krajine, ki se pozneje razvije v Vojvodino Kranjsko, sedež pa se prenese v Ljubljano. Kot pomembno trgovsko središče dobi naselje v XIII. stol. mestne pravice ter s tem povezane številne svoboščine in ugodnosti. Do sredine XIX. stol. je Kranj trgovsko-sejemsko in obrtno mesto, s pojavom manufaktur in ob koncu XIX. stol. pa postaja vedno bolj industrijsko mesto.

Kranj

Srednjeveška zasnova mestnega jedra Kranja je zgrajena v značilni piramidalni obliki, ki jo poudarjajo cerkveni zvoniki. Druga značilnost je os sever-jug, ki jo nakazuje vizualna povezava zvonika kranjske župne cerkve in vrha Storžiča. Nedvomno načrtna postavitev višinskih dominant po mestnem prostoru uvršča Kranj med kompozicijsko najbolj pretehtane urbane organizme pri nas in v Srednji Evropi. Ob koncu srednjega in v začetku novega veka je mestno obzidje z obrambnimi stolpi, gradom in orožarno Škrlovec varovalo mesto z zahodne savske strani. Tlorisno zasnovo sestavlja ozek prostor med obema rekama z dvema vpadnicama, ob nekdanjih glavnih mestnih vratih na sedanjem Maistrovem trgu in spodnjih mestnih vratih na današnji Vodopivčevi ulici. Mestno jedro tvorijo Glavni trg in Prešernova ulica, ki se povezujeta z dvema vzporednima ulicama. Tomšičeva in Tavčarjeva ulica sta nekdaj s prečnimi prehodi povezovali dvoriščne predele meščanskih hiš z mestnim trgom. Mesto krasijo meščanske hiše, čudovito oblikovane ulice, dvorci, cerkve in hiše z arhitekturno bogato okrašenimi pročelji ter dvorišči.

Večje zanimivosti:

• cerkve (župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Roženvenska cerkev, cerkev sv. Sebastijana, Fabijana in Roka, Cerkev sv. Modesta, Cerkev sv. Jožefa;
• muzeji in galerije (Gorenjski muzej v mestni hiši, Prešernova hiša, Layerjeva hiša);
• gradovi in fortifikacijski objekti (Grad Kieselstein in Ullrichova hiša, kranjsko mestno obzidje), in
• druge kulturne znamenitosti (Prešernov gaj, kjer sta pokopana France Prešeren in Simon Jenko, Mitničarska hiša (Mitnica), Mestna hiša na Glavnem trgu, Kostnica ob Cerkvi svetega Kancijana, rovi pod starim Kranjem, Vodovodni stolp.

V Kranju se rodijo številne znane osebnosti (ali so z njim vsaj močno povezane), med njimi pesniki (France Prešeren (1800-1849), Simon Jenko (1835–1869), Franci Zagoričnik (1933–1997), pisatelji (Janez Mencinger (1838–1912), slikarji (Leopold Layer (1752–1828), Hinko Smrekar (1883–1942), Marij Pregelj (1913–1967), kiparji (Lojze Dolinar (1893–1970), arkitekti (Jože Plečnik (1872–1957), Edvard Ravnikar (1907–1993), politiki (Janez Bleiweis (1808–1881), Ciril Pirc (1865–1941), režiserji (Boštjan Hladnik (1929–2006), France Štiglic (1919–1993), glasbeniki (Andrej Šifrer (1952), Tanja Žagar (1982), Manca Špik (1980), misionar Friderik Irenej Baraga (1797–1868) in drugi.

BADGASTEIN (4.200 PREB.)

LURNFELD (2.600 PREB.)

Nahaja se v istoimenski dolini reke Drave, na južnem pobočju skupine Ankogel v območju Visokih Tur, zahodno od glavnega mesta okrožja Špitala na Dravi. Na Möllbrücke je sotočje Drave z pritokom Möll. Na zahodu je dolina omejena z gorami skupine Kreuzeck, na jugu pa z Gailtalskimi Alpami.

Dolina Lurnfelda se v starodavnih časih imenuje vallis Lurna. Leta 891 postane središče zgornjih koroških grofov srednjeveškega Lurngaua, ki prebivajo na gradu Hohenburg. Njihovo območje se razteza od zahodno od Beljaka ob Dravi do Lienza in tirolske meje. Pusarnitz se v listinah prvič omenja leta 1072. Ko leta 1135 Lurnski gorfje izumrejo, posesti  preide v last nadškofov iz Salzburga. Druge posesti  podedujejo grofje Ortenburg, tirolska dinastija Meinhardiner in grofje Görz. Glavna vas Möllbrücke. ki se prvič omenjala kot mölnprukke leta 1253, je od leta 1307 v lasti meinhardinerskih grofov Görz in sedež okrožnega sodišča.

Ko leta 1418 izumrejo koroški grofje iz Ortburga, posesti pripadejo Celjskim grofom. Sigismund, cesar svetega rimskega cesarstva, grofa Ulrika II. Celjskega povzdigne v kneza, vendar tudi Ulrik II. ne pusti dedičev, ko ga leta 1456 ubije njegov tekmec Ladislaus Hunyadi. S podpisano pogodbo o dedovanju s habsburškim cesarjem Friderikom III., koroškim vojvodo od leta 1424, posesti pripadejo Habsbužnom. Nekdanje posesti Ortenburgov nazaj zahteva tudi meinhardinski grof John II iz Görza, (goriški grofi) zato se iz svoje tirolske rezidence na gradu Bruck odpravi na Koroško, prečka mejo pri Oberdrauburgu, zasede Špital in neuspešno oblega trdnjavo Ortenburg. Poražen je leta 1460, s podpisom pogodbe v Požarnici na gradu Feldsberg pa se odreče vsem koroškim posestvam v korist avstrijske hiše Habsburške.

ŠPITAL NA DRAVI (16.000 PREB.)

Mesto leži na južnih pobočjih Krških Alp (Gurktaler Alpen), med območjem Lurnskega polja (Lurnfeld) in spodnjo dolino reke Drave. Navkljub svojemu imenu je zgodovinsko jedro naselja nastalo na bregovih rečice Jezernice (Lieser), ki se v Dravo izliva južno od mesta, ob vznožju gore Goldeck. Vrh je dosegljiv z žičnico. Zaradi upravne delitve območja Großegg se Špital razteza do južne obale Milštatskega jezera.

Naselje je v dokumentih prvič omenjeno leta 1191, ko ortenburška grofa Hermann I. in Oto II. zgradita bolnišnico (Spittl) in cerkev. Skupaj s posestmi Ortenburžanov Špital leta 1418 podeduje  grof Herman II. Celjski. Celjski grofje, ki so leta 1436 povzdignjeni v državne grofe in kneze (Reichsgrafen),izumrejo, ko zadnjega iz rodu kneza Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu ubije Ladislav Hunyadi. Posestva Celjskih na podlagi dedne pogodbe pridobi cesar Friderik III. Habsburški, ki leta prebivalcem podeli pravico do svobodne izbire sodnika in trškega sveta.

Leta 1478 mesto in okolico upostošijo Turki in kmalu za tem ga okupira ogrski kralj Matija Korvin. Mesto dvakrat opustoši požar oziroma požig upornih kmetov (1522, 1729). Leta 1524  nadvojvoda Ferdinand I. mesto z okolico in celotno nekdanjo grofijo Ortenburg podeli zakladniku svetega rimskega cesarja Gabrielu von Salamanca (1489–1539).

Po letu 1533 grofje Salamanca-Ortenburg na glavnem trgu mesta zgradijo kot svojo glavno rezidenco Grad Porcia. Zgradbo v slogu italijanskih palač prištevamo med najpomembnejše renesančne gradove v Avstriji. Ta grofovska družina tudi prezida bolnico ali špital na drugi strani reke Lieser in pozno gotsko katoliško farno cerkev Marijinega oznanjenja na temeljih cerkve iz XIII. stol. Leta 1662 mesto preide v posest goriških grofov, ki imajo grad Porcia v lasti do leta 1918.

Glavne znamenitosti:

• mestna hiša, bivša renesančna palača plemiške rodbine Khevenhüller (1537);
• poznogotska katoliška župnijska cerkev Marijinega oznanjenja (1584, zgrajena na temeljih starejše iz XIII. stol.
• Spittl (bolnišnica), po kateri mesto prejelo ime, j bližini mosta čez rečico Lieser v XVI. stol. ponovno zgradi Gabriel von Salamanca. Leta 1919 je med potekom koroškega plebiscita začasni sedež koroške vlade. Od leta 1995 je v Spittlu srednja tehnična šola (Fachhochschule).
• južno od mesta, v dolini reke Drave, so v vasi Molec (nemško ‘Molzbichl’) ostanki prvega koroškega samostana, ki ga okrog leta 780 ustanovi bavarski vojvoda Tasilo III. in je opuščen v X. stol. V bližini je majhen muzej, v katerem so razstavljeni mnogi arheološki predmeti koroškega izvora.
• največja avstrijska zasebna zbirka železniških modelov.

BELJAK (62.000 PREB.)

(nemško Villach je sedmo največje avstrijsko mesto in drugo največje mesto avstrijske zvezne dežele Koroške. Obgoža jo ga visoki Dobrač (2166 m), Kepa (2145 m), Osojščica (1909 m) in Wollanigberg (1174 m) ter številni nižji hribi.

Najstarejše človeške sledi na področju Beljaka izvirajo iz pozne mlajše kamene dobe (3500‒1800 pr. n. št.). Iz poznejših prazgodovinskih obdobij se zaradi naklonjenih naravnih danosti ohranijo številna druga najdišča, tudi zelo pomembnih. Iz rimskih časov je veliko najdb na celotnem območju mesta. Cestna postaja, ki naj bi se domnevno nahajala tukaj, se je imenovala Santicum. Šele od prihoda slovanskih plemen okoli leta 600 ostankov te poznoantične civilizacije ni več.

Okoli leta 740 je Karantanija preide pod nadvlado vojvodstva Bavarske. V času pokristjanjevanja cesar Karel Veliki leta 811 določi Dravo za mejo med škofijama Salzburg in Oglej. Leta 878 kralj Karlmann dvor Trebnje (Treffen) preda bavarskemu samostanu Ötting. V zvezi s tem se most v Beljaku v listinah omenja kot mejna točka. Leta 979 cesar Otto II. kraljevi dvor v Beljaku preda škofu Albuinu von Säben/Brixen zu Lehen. Utrdba s cerkvijo se je verjetno nahajala v kraju Šmartin (St. Martin). Leta 1007 področje Beljaka preide v roke bamberške škofije, ki jo ustanovi cesar Heinrich II. in v njeni lasti Beljak ostane do leta 1759. Mostiščarska naselbina v letu 1060 prejme obsežno listino, s katero kralj Heinrich IV. škofiji podeli imuniteto, sodne, carinske, kovne in tržne pravice. Dodatno k temu cesar Friedrich II. leta 1225 podeli še pravico do letnega sejma.

Beljak je bil središče Beljaške šole, delavnice za slikarstvo in rezbarstvo, ki XV- in XVI. stol. izdeluje umetniško oblikovana dela, predvsem sakralno umetnost (krilne oltarje, freske) v poznem gotskem slogu. Njihovi najpomembnejši predstavniki so Friedrich von Villach in njegov učenec Tomaž Beljaški.

Glavne zanimivosti:

• Glavni trg (XII. stol., z rahlo ukrivljenimi gradbenimi linijami in zaprtim Platzwandom, ki ga prekinjajo ozke ulice, pogosto premoščene z oboki (Ankershofen- in Karlgasse). Poleg tega sta na glavnem trgu dve zgodovinsko pomembni stavbi: hiša, kjer je nekoč živel zdravnik in filozof Paracelsus, in rojstni kraj patologa Antona Ghona. Obe stavbi sta na zahodni strani trga);
• grad Landskron z gradom Adlerarena Landskron in Affenberg Landskron;
• zgodovinsko mestno jedroe z glavnim trgom s stolpom sv. Trojice in deli nekdanje mestne stene;
• grobišče iz Hallstattskega obdobja blizu ruševin Landskrona;
• rimska cesta (Gleisstraße), je vgrajena v apnenčasto kamnino, in naj bi bila po legendi postavljena v rimskih časih. Zgodovinsko preverljiva je le širitev v srednjem veku. “Rimska cesta” v bližini Beljaških Toplic (Warmbad Villach), značilna v skalo vklesana antična cesta, sodi k najpomembnejšim starim cestam, ki vodijo iz Italije na območje Vzhodnih Alp. Uporabljajo jo že v prazgodovini, svojo funkcijo pa ohranila še v času po obdobju Rimljanov;
• rimljanska posvetila v Beljaških Toplicah pričajo o rabi tamkajšnjih termalnih vrelcev že v tem zgodnjem zgodovinskem obdobju;
• Muzeji: mestni muzej Villach (od leta 1873, se nahaja v zgodovinski mestni hiši v središču mesta. Dokumentira zgodovino, umetnost in kulturo območja Beljaka), muzej vozil (185 vozil od letnikov med 1927 in 1977), muzej lutk; gobarski muzej, Ebnerjev hišni muzej (rudarstvo, kmetijstvo in turizem);
• Pranger (kamnit steber pred mestno hišo, na tem mestu stoji že od XV. stol., stoji na kraju, mimo katerega je moral skoraj vsak. Okrog leta leta 1800 je odstranjen in vzidan v obalno zaščitno steno Drave, kjer je ostane približno 150 let. Ob rušenju zidu (1959) pride šest-stranska krona nekdanjega prangerja ponovno na dan. Sedanji pranger je kopija, izvirnik je na dvorišču Mestnega muzeja. Edinstvena med mnogimi ohranjenimi avstrijskimi prangerji je slikovna predstavitev morebitnih kazni za določena kazniva dejanja. Pri piramidnem vrhu so štiri drakonske kazni, kot drastično zastraševanje v kamnu: bičanje, odsekanje roke, izrezovanje oči in rezanje ušes. Poleg štirih predstav telesnega kaznovanja kažeta dve dodatni polji prave simbole: tehtnico kot simbol pravičnosti in meč kot izraz tržne pravičnosti in miru;
• Usnjarska pot (v severozahodnem delu nekdanjega mestnega obzidja v središču mesta. Stara steza dobi ime po obrtnikih, ki so tu imeli svoje delavnice. Danes je del območja za pešce);
• Oznake visoke vode (Na stavbe na obrobju so večkrat vplivale poplave. Na hišah so plošče, ki pričajo o tem na impresiven način. Zlasti je vredno opaziti oznako visoke vode iz leta 1567 pri hiši številka 12. Zadnji dve veliki poplavi sta bili v letih 1966 in 1967;
• Cerkve: župnijska Župnijska cerkev svetega Jakoba (gotska dvoranska cerkev), neogotska cerkev svetega Nikolaja (1896) s sosednjim frančiškanskim samostanom, baročna romanska cerkev svetega Križa, protestantska cerkev v mestnem parku (1901–1903), župnijska cerkev Maria Landskron, cerkev svetega Janeza, cerkev svetega Mihaela);
• Hegerhaus (zgrajena kot pozno gotska obrtnikova hiša poleg zgornjih vrat, ki se vključuje v nekdanje mestno obzidje (severna stran). Po težki vojni škodi se hiša skoraj poruši (obnovljena med letoma 1977 in 1978).

Gmund am TagerenseE (6.000 PREB.)

je občina v okrožju Miesbach na Bavarskem. Mesto leži na severnem delu jezera Tegernsee in v bližini reke Mangfall. Mestece je bolj poznano po osebnosti, ki so povezani s tem krajem: 

• zvezni kancler (Bundeskanzler) Ludwig Erhard (pokopan v Gmundu),
• arhitekt Sep Ruf in
• izdeiovalec ur Johann Mannhardt.

Med letoma 1934 in 1945 pa ima tu svoje domovanje tudi nemški nacistični vojni zločinec, poveljnik Schutzstaffel (Reichsführer-SS (RF-SS)) Heinrich Himmler (v okolici jezera je živelo še nekaj nacističnih veljakov, že leta 1920 pa ob jezeru razvijejo zastavo s kljukastim križem). »Dislocirana« enota koncentracijskega taborišča Dachau pa je bil v bližnjem Bad Tolzu.

REIT IM WINK (2.600 PREB.)

je znan kot certificirano mesto zdravilnega zraka (Luftkurort), smučarsko središče, ki ponuja alpsko smučanje in tek na smučeh ter izhodiščne za planinsko pohodništvo, gorsko kolesarjenje in nordijsko hojo. V številnih okoliških jezerih se radi tudi namakajo.

Domačini se pohvalijo tudi s krajevnimi dobrotami, kot so sir Heumilch iz mleka krav, ki se hranijo izključno s snežnih pašnikov, heuschnapps (žganje v katerega namočijo seno in zelišča) in Reiberdatschi (nariban krompir z jajcem in moko in v ponvi ocvrt kot palačinka, običajno postrežen z jabolčno peno).

Naselje Reit im Winkl je omenjeno prvič leta 1160 v dokumentu Otta de Rute. Nekateri raziskovalci se s tem ne strinjajo in nastanek naselja umeščajo v sredino XIII. stol., ko že vključeno v Bavarsko. Na bližnji hrib nad cerkvijo zgodovinarji umeščajo tudi dvorec gosposke Reit.

V naselju se leta 1950 rodi znana smučarka Rosi Mittermaier.

BAD TöLZ (18.500 PREB.)

V okolico mesta se prvi naselijo ob koncu zadnje ledene dobe (arheologi odkrijejo ostanke Hallstattske kulture  kot rimske Raetia oziroma romaniziranih Keltov. Ime “Tölz” (kot “Tolnze”) se v dokumentih pojavi šele ob koncu XII.stol., že prej se v dokumenti pojavi “Reginried” kot ime naselja, ki pripada samostanu v Tegernseeju. Na tem kraju zgradi Hainricus de Tolnze grad (danes o njem ni sledov), s katerim nadzira rečni in cestni promet. Leta 1331 da Louis IV Tölzu  mestne pravice. V XIV. stol. postane Tölz križišče za promet soli in lesa na Isaru. Leta 1453 požar uniči tržno ulico, cerkev in grad. Bavarski vojvoda Albert III. omogoči, da mesto obnovijo, tokrat v kamnu, zgradi pa tudi palačo, ki jo razpadajočo leta 1770 poruši Ellbach. Tridesetletna vojna (1618–1648) pokrajini prinese kugo in uničenje.

Bad Tolz s Kalvarije

V Španski nasledstveni vojni (1701–1713) se zadeve začno obračati na bolje, med drugim tudi zaradi trgovine z apnom in lesnimi proizvodi. Leta 1705 vinogradnik Johann Jäger iz Tölza vodi skupino kmetov v boju v Sendlingu (južno od Münchna). Mesto postane znano kot romarski kraj na praznik sv. Leonarda Noblaca vsakega 6. novembra. Leta 1718 njemu v čast zgradijo kapelico na Kalvariji.

Sredi XIX. stol. začne Tölz odkrivati naravne izvire in mesto se osredotoči na zdravilne lastnosti teh izvirov in postane zdravilišči kraj, leta 1899 postane znan kot Bad Tölz.

Bad Tölz je danes znan po svojih zdraviliščih, srednjeveškem jedru mesta in pogledom na Alpe.

MEMMINGEN (43.000 Preb.)

Memmingen, Mestna hiša

ima svoje začetke v rimskem času, ko na bi tu stala manjša vojaška postojanka Cassiliacum. V V. stol. se tu naselijo Alemani, v VII. stol. pa tu za frankovske kralje zgradijo palačo. Memmingen leta 1158 ustanovi gvelfski vojvoda Welf VI., ki že leta 1286 postane svobodno cesarsko mesto odgovorno le cesarju. S solno potjo je povezan z Bohemijo, Avstrijo in Münchnom, skozenj pa pelje tudi pot, ki poveže severno Nemčijo s Švico in Italijo. Poti pomagajo, da Memmingen postane pomembno trgovsko središče.

Leta 1525 v mestu zapišejo Dvanajst člankov, ki se štejejo za prvi osnutek človekovih pravic in državljanskih svoboščin v celinski Evropi, če se ne upošteva angleške Magne Carte (1215). Leta 1630 je Memmingen v Tridesetletni vojni v središču pozornosti, v mestu je bil tudi cesarski general Wallenstein, ko ga dramatično odpustijo iz službe. Od leta 1632 mesto za krajši čas zasede švedska vojska iz Švabske, do leta 1647, ko mesto obkolijo Imperialisti in švedski garnizon prisilijo k predaji. Leta 1802 postane Memmingen del Bavarske.

Zanimivosti:

Menningen, Grosszunft

• Mestni muzej (je največji v Memmingenu in je posvečen mestni zgodovini, tu je tudi oddelek posvečen judovski skupnosti, pobitih ali izgnanih Judov leta 1939, hranijo pa tudi Torá ali Pentatevh (Peteroknižje) iz porušene sinagoge);
• številne srednjeveške zgradbe (med njimi hiša sedmih streh, obnovljena mestna javna hiša, skladišče soli (Salzstadel), hiša trgovskega ceha (Kramerzunft) in hiša Dvanajstih člankov), ki preživijo bombardiranja v WW2, slikovite ulice, srednjeveški trg z renesančno Mestno hišo, Großzunft (hiša Velikega ceha) poslikano Steuerhaus (davkarija);
• deset mestnih vrat in kakšna dva kilometra srednjeveškega obzidja;
• gotska cerkev sv. Martina z več kot 500 let starim korom;
  

  Menningen, Ulmska vrata

• cerkev Naše gospe (Unser Frauen oziruma Frauenkirche s pomembnimi freskami iz XV. in XVI. stol.);
• obnovljena bolnišnica bratovščine sv. Antona – samostan (Antonierkloster, najstarejši, največji in najlepše ohranjen samostan te vrste);
• baročni Križevniški samostan;
• Bismarkov stolp;
• štiri (opuščena leta 1530) srednjeveška pokopališča okoli cerkev sv. Marina in Naš Gospe ter Križevniškega in škotskega samostana.

POVEZAVE

• Zanimivosti: Kaj početi v mestu.
• Video: 15 zanimivosti.

Freundenstadt (23.000 preb.)

Mesto leži na visoki planoti na severnem robu Črnega gozda (Schwarzwald) poznanem po svežem zraku, zato ni čudno, da je mesto klimatski zdraviliščni kraj mednarodnega slovesa. V zadnjih dveh stoletjih ga med drugim obiščejo kralj Združenega kraljestva George V., švedska kraljica, ameriški naftni bogataš John D. Rockefeller in pisatelj Mark Twain. Mesto je priljubljeno tudi pri Nemcih iz vseh delov države.

Freudenstadt, osrednji trg

Leta 1535 v Klebisu zgradijo samostansko cerkev (samostan leta 1799 požgejo Francozi). Mesto Freudenstadt da leta 1599 zgraditi vojvoda Friderik I. Württemberški (arhitekt Heinrich Schickhardt). Leta 1632 v mestu izbruhne velik požar, v tridesetletni vojni pa mesto utrpi velike izgube. Med drugo svetovno vojno je močno poškodovano mestno središče.

Osrednji trg s hišami z arkadami je največji v Nemčiji. V stari mestni hiši na trgu je danes urejen muzej krajevne zgodovine. Na južnem robu trga je evangelistična luteranska cerkev (1601–1608) z zeleno streho zgrajena v gotskem slogu. Friderikov stolp (Friedrichsturm) iz rdečega peščenjaka s severa Črnega gozda meri v višino 25 metrov in je zgrajen ob tristoti obletnici mesta (1899) na 799 metrov visokem Kienbergu.

POVEZAVE

• Zanimivosti: Nekaj zanimivosti.
• Video: Ogledati v mestu.

Strasbourg (272.000 PREB.)

Strasbourg, stolnica

je glavno mesto francoske regije Alzacije, prefektura in občina departmaja Spodnji Ren. Mesto leži v severovzhod-nem delu Francije na levem bregu reke Ren in njegovega pritoka Ill tik ob nemško-francoski meji. V Evropski uniji ima Strasbourg pomembno vlogo, saj je tu od leta 1949 sedež Sveta Evrope, v mestu je Evropsko sodišče za človekove pravice in eno od dveh sedežev Evropskega parlamenta. Staro mestno jedro Grande Île (Veliki otok) je od leta 1988 uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Vključuje tudi stolnico Notre-Dame in območje Petite France (Male Francije).

Na ozemlju Strasbourga je prvotno galska naselbina, ki postane s prihodom Rimljanov rimska postojanka Argentoratum, prvikrat omenjena leta 12 in vključena v rimsko provinco Gornja Germanija. Sredi IV. stol. začno na ozemlje Strasbourga vdirati germanska plemena Alemanov. Leta 357 v bitki pri Argentoratu rimska vojska pod poveljstvom Julijana Odpadnika, poznejšega rimskega cesarja, Alemane premaga in zajame njihovega kralja Hnodomarja (Chonodomarius). V zgodnjem V. stol. Alemani ponovno prečijo Ren ter osvojijo in naselijo ozemlje sedanje Alzacije in večji del Švice.

Strasbourg, Place de Marche’ aux Cochon de Lait (Trg odojkov)

V IX. stol. je mesto v krajevnem jeziku znano kot Strazburg, kot je zapisano v Strasbourški prisegi (842; napisano v latinskem, starem visokonemškem in galsko-romanskem (najstarejša pisana različica) jeziku). V latinščini je mesto znano kot Stratisburgum oziroma Strateburgus, v alzaščini Strossburi, prek nemškega Straßburga pa v francoščini postane Strasbourg.

S poklonitvijo lotarinškega vojvode nemškemu kralju Henriku I. leta 923 Strasbourg preide v Sveto rimsko cesarstvo. Zgodnja zgodovina mesta izpričuje daljše obdobje sporov med nadškofijsko oblastjo in njihovim prebivalst-vom, ki traja vse do leta 1262, ko je kralj Filip Švabski po bitki pri Oberhausbergnu podeli Strasbourgu status svobodnega cesarskega mesta. Revolucija leta 1332 se končala z razglasitvijo svobodne republike in s široko osnovano mestno vlado z udeležbo cehov. Leta 1348 v mestu kosi morilska bubonska kuga in zanjo obtožijo Jude, več sto ih javno zažgejo, druge pa izženejo iz mesta.

Strasbourg, Kleberjev trg

Med reformacijo mesto sprejme versko učenje Martina Lutra. Privrženci ustanovijo gimnazijo, ki v naslednjem stoletju prerase v univerzo. Strasbourg je središče humanizma in zgodnjega tiskanja knjig (inkunabul – dokumentov, natisnjenih pred letom 1500) v Svetem rimskem cesarstvu. Po reformi cesarskega ustroja v zgodnjem XVI. stol. in z ustanovitvijo t.i. cesarskih krogov, postane Strasbourg del Zgornjerenskega kroga, zveze cesarskih posestev na jugozahodu Svetega rimskega cesarstva, odgovoren za vzdrževanje vojske, nadzor kovanja denarja in zagotavljanje javne varnosti.

Med tridesetletno vojno ostane nevtralen. Leta 1681 ga zasede francoski kralj Ludvik XIV., priključitev k Franciji pa je s sporazumom iz Rijswicka. V Strasbourgu francoski skladatelj Claude Joseph Rouget de Lisle 25. aprila 1792 uglasbi Marseljezo, bojno pesem renske armade, ki postane francoska državna himna.

Večje zanimivosti:

• gotska stolnica Notre Dam iz peščenjaka z znamenito astronomsko uro;
• srednjeveška podoba Porenja;
  

  Strasbourg, hiša strojarjev

• romanska cerkev svetega Štefana (Église Saint-Etienne; V. stol., delno uničena v bombardiranju zaveznikov leta 1944);
• romansko-gotska cerkev svetega Tomaža (Église Saint-Thomas; IX. stol.) s Silbermannovimi orglami (1741), na katere sta igrala Wolfgang Amadeus Mozart (1778) in Albert Schweitzer;
• gotska protestantska cerkev svetega Petra mlajšega (Église Saint-Pierre-le-Jeune) s kripto iz VII. stol. in samostanom delno iz XI. stol.;
• gotska cerkev svetega Viljema (Église Saint-Guillaume) s fino izdelanimi renesančnimi vitraji in pohištvom;
• gotska cerkev svetega Janeza (Église Saint-Jean);
• neogotska katoliška cerkev svetega Petra starejšega (Saint-Pierre-le-Vieux Catholique), v njej domujeta tako katoliška in protestantska skupnost, hrani več lesenih in pobarvanih oltarjev iz XV. stol. iz drugih uničenih cerkev.
• številne posvetne srednjeveške zgradbe, med njimi izstopa stara carinska zgradba (Ancienne Douane).
• stavbe predalčne lesene gradnje, še posebej v četrti Petite France ali Gerberviertel (okrožje usnjarjev) vzdolž reke Ill ter po ulicah in trgih okoli stolnice.
• zgradbe nemške renesanse (Trgovinska in industrijska zbornica (Chambre de commerce et d’industrie), prej mestna hiša, na Gutenbergovem trgu);
• francoske baročne in klasicistične zgradbe (Rohanova palača (1742, nekdanja rezidenca knezoškofov in kardinalov plemiške rodbine Rohan, zdaj sedež treh muzejev), Hôtel de Hanau (1736, danes mestna hiša), Hôtel de Klinglin (1736, zdaj rezidenca prefekta), Hôtel des Deux-Ponts (1755, zdaj prebivališče vojaškega guvernerja), Hôtel d’Andlau-Klinglin(1725, zdaj sedež uprave Port Autonome de Strasbourg). Največja baročna stavba, glavna stavba javne bolnišnice Hôpital civil. v Strasbourgu, je dolga 150 m (1720);
• secesijske zgradbe (Palais des Fêtes, Villa Schutzenberger);
• številnI mostovi (srednjeveški štiristolpni Pokriti most (Ponts Couverts), Vaubanova pregrada (Barrage Vauban, del Vaubanove utrdbe iz XVII. stol.), Livarski most (Pont de la Fonderie, 1893, kamen) in Pont d’Auvergne (1892, železo;
• številni trgi, med njimi največji Kléberjev z zgradbo Aubette 1765–1772,  parki in muzeji itd.

POVEZAVE

• Zanimivosti: 18 največjih zanimivosti, 20 obvezno, 12 zanimivosti.
• Video: 15 zanimivosti, Kaj početi v mestu, Mala Francija, Ne samo stolnica, Stolnica, Astronomska ura.