About potepinko

Kolesarskim potem je pravzaprav vseeno, s kakšnim namenom se kolesarji podijo po njih, je pa namen kolesarjenja pomemben za pravilno načrtovanje dopolnilne turistične infrastrukture in storitev.

Občasni kolesarji s svojimi kolesi. Sem sodijo uporabniki koles,  ki se recimo zapeljejo nekajkrat tedensko do trgovine, bifeja ali po drugih opravkih v mestu. Razen varnih in urejenih kolesarskih poti ter primerno urejene in varne kolesarnice, kakšna dodatna turistična ponudba ali druga storitev ni predvidena in potrebna;

Izposoja mestnih koles (kot je BicikeLJ). Uporabniki so registrirani in si lahko kolo izposodijo na kolesarskih otokih. Enourna uporaba je recimo brezplačna, uporaba za daljši čas pa je plačljiva. Kolesa so mestna, strmeti pa je treba za tem, da bo nekaj tudi električnih.

Vsakodnevna vožnja v službo z lastnim kolesom. Za tiste, ki se na delo pripeljejo od blizu, kakšne dodatne storitve niso predvidene, razen pokrite kolesarnice, za tiste pa, ki bi se na delo pripeljali iz oddaljenejših krajev (recimo deset in več kilometrov), pa je treba na kolesarskih otokih poleg kolesarnice zagotoviti tuše s tolpo vodo in garderobne omarice (uporabniki si sem prinesejo sveža oblačila za več dni in brisačo), saj se prepoten ne spodobi priti na delovno mesto. Preveriti je treba tudi idejo, da se takim kolesarjem za stimulacijo plačuje »kilometrino« (dogovor občine z delodajalci).

Kolesarjenje v turistično-rekreativne namene. Za občino so ti kolesarji morda med najzanimivejšimi. Da se jih pritegne v večjem številu, jim je poleg dobrih, urejenih in varnih kolesarskih pot, zagotoviti primerno dopolnilno turistični infrastrukturo – tematske poti, informacijske in smerne table z jasnimi oznakami poti, po katerih kolesarijo (npr. VK1), kulinarika (vključno s kulinarično transverzalo), različne tipe prenočišč, če kolesarje želimo zadržati več dni.

Za kolesarje, ki nimajo lastnih koles, je treba na kolesarskih otokih zagotoviti možnost izposoje kolesa, za vse pa možnost parkiranja vozila.

Kolesarjenje po kolesarskih transverzalah. Za občino so kolesarji, ki potujejo po kolesarskih transverzalah (čez Vrhniko pelje klesarska pot EuroVelo 9, od Baltika (Poljska) do Pule (1930 km)), najmanj zanimivi. Kolesarji, ki dnevno prevozijo sto in več kilometrov pretirano ne zanima poglabljanje v krajevno zgodovino, treba pa jim je znati ponuditi različne tipe prenočišč, od poceni hostla do dražjih hotelov in zanimivo prehrano in prav na to jih je treba ob poteh na primerni oddaljenosti opozoriti z informacijskimi tablami s QR in z GPS kodami.



Uvod

Glede na to, da se v Listi za razvoj Vrhnike in podeželja pred-nostno zavzemamo za projekte, ki temu, to je razvoju podeželja tudi služijo, v nadaljevanju navajamo nekaj ključnih izhodišč, ki bodo dovolj dobra osnova za odločitev o uvrstitvi teh investicij v občinski redni program dela, se pravi, v občinski proračun. Prav tako so v okviru tega projekta naštete le največje oziroma ključne zanimivosti, mimo katerih vodijo kolesarske poti. Zainteresirani lahko večino zanimivosti odkrijejo v vodniku avtorja projekta S kolesom in peš po vrhniškem in širši okolici izdan v založbi Zavoda Ivana Cankarja na Vrhniki.

V listi smo mnenja, da je turizem najperspek-tivnejša gospodarska panoga, v večini vaških krajevnih skupnostih je pravzaprav edina gospo-darska alternativa, ki daje gospodarski zagon tudi kmetijstvu (direktna prodaja domače hrane in projekt »Odlično je! Vrhniško je!«) in obrti. Cankar je res da največji slovenski pisatelj, a razen za šole in redke domače obiskovalce, turistično ni zanimiv. Na področju turistične infrastrukture smo bosi, če odštejemo neposre-čen in predrag projekt Doživljajsko razstavišče Ljubljanice (DRL), v zadnjem desetletju inves-ticij v turistično infrastrukturo tako rekoč ni bilo. Ni zmogljivejših prenočitvenih zmogljivosti (ni avtokampa, ni parkirišča za avtodome, skoraj ni turističnih postelj, ne v hotelih, ne pri soboda-jalcih – za primer v Občini Cerkno imajo eno turistično posteljo na deset prebivalcev, na Vrhniki eno na 85 prebivalcev –, ni bazena, turistične atrakcije so slabo predstavljene, ni tematskih poti (so naravnane le za krajevne turistične vodiče), ni … pravzaprav, kaj sploh imamo. smeti in smrad), kolesarska infrastruk-tura je zanikrna, za povrhu je na njih še polno ovir (prometni znaki, avtobusne čakalnice) in številne skakalnice in še bi lahko nadaljevali. Imamo tudi številne t. i. turistične prireditve, a so te (osebni občutek) namenjene predvsem ali zgolj domačinom, ker turistov ne znamo priteg-niti ali pa za njih prireditve niso zanimive. Continue reading


ČEŠKA

Po Češkem bomo kolesarili šest dni in pol in zato ne bo odveč nekaj več besed o njihovo hrani. Za žejo ne bo problem, pivo, pivo in spet pivo, pa vmes kakšna beherovka. Kakovostnega vina imajo bolj malo, čeprav v zadnjem času tudi ne tem področju lepo napredujejo.

[kopirano iz] Češko je nekoliko težko (Zoran Triglav, Dnevnik)

Ob omembi češke kuhinje se verjetno skoraj vsakdo najprej spomni na golaž in kruhove cmoke, morda še na kakšno pečeno kračo, potem pa idej že zmanjka. Ampak češka kuhinja še zdaleč ni monotona, drži pa, da je v svoji tradicionalni obliki prava nočna mora za vegetarijance. Podobno kot na Balkanu tam namreč zajčje in perutninsko meso (skupaj z ribjim) pogosto še vedno velja za vegetarijansko hrano.

Pečené vepřové koleno

Vsaka češka pokrajina ima kopico specialitet, pogosto navdahnjenih s starimi recepti iz grajskih kuhinj. Na Češkem je namreč sila veliko gradov, zlasti na jugu države, kjer je do leta 1611 kraljevala zelo priljubljena češka rodbina Rožembergov (zadnji je bil Peter Vok), ki so imeli izjemno radi ribe. Še od tistih časov je jug Češke prepreden z neštetimi ribniki, tamkajšnje gostilne pa premorejo številne ribje jedi. Če bi po tipični češki jedi pobarali recimo Pražana, bi vam kot iz puške izstrelil: „Vepřo-knedlo-zelo!“ To je nekakšna ljudska okrajšava za pečeno svinjino, kruhove cmoke s slanino in dušeno kislo zelje.

Večina češke kuhinje prav zares ni pretirano pogodu vegetarijancem, saj je izredno bogata z mesom in slanino, ki sta včasih prisotna celo v načeloma brezmesnih jedeh. Za najbolj znano zagotovo brezmesno češko jed, ki je v obliki poulične hrane priljubljena vsaj tako kakor pri nas sirov burek, velja ocvrt sir, ki ga v številnih mestnih kioskih prodajajo v prerezanem hlebčku kruha s tatarsko omako. Med domačini so najbolj priljubljene pečenke, golaž in zrezki, ogromno je cvrtja, vse to pa radi postrežejo z zvrhano mero krompirja v različnih oblinah, cmoki ali svojevrstnimi testeninami. V resnici gre za kuhinjo, ki je zelo podobna nemški in avstrijski, tudi poljski. Veliko je prevzela od sosednjih držav, tudi od narodov, ki so skozi stoletja gospodarili na njenem ozemlju, zato je v resnici precej raznovrstna.

Kachna pečená s jablky

Na svoj račun bodo na Češkem prišli ljubitelji pečenih svinjskih krač (Pečené vepřové koleno) s hrustljavo, v temnem pivu zapečeno kožo in sočnim, povsem mehkim mesom, ki kar samo odstopi od kosti. Poleg pečenih Čehi pogosto strežejo tudi kuhane, dimljene krače, ki jih postrežejo s kislimi kumaricami in solato. Seveda ne smemo pozabiti tudi na pečene race, zlasti divje (Kachna divoká pečená ). Vse to je seveda primerno zaliti s katerim od imenitnih čeških točenih piv. Ampak kar brez skrbi. Če svoje nazore o zdravi prehrani za nekaj dni pustimo ob strani, recimo za toliko časa, kolikor si ga vzamemo za obisk te lepe države, kmalu ugotovimo, da je češka kuhinja zelo okusna. Poleg naštetega je znana še po vrhunskih sirih, ribjih in gobovih jedeh, češki vrhunski kuharji pa se v zadnjem času trudijo češko kuhinjo predstaviti v lahkotnejšem, inovativnem duhu.

Da se bomo bolje znašli v restavraciji, sem prevedel tipičen jedilni list, na njemu so večinoma vse besede, ki jih pri naročanji hrane rabimo. Če sem kaj prevedel narobe ali nerodno, prosim da me na opozorite!             

 

STUDENÉ PREDKRMY HLADNE PREDJEDI
Salám Gothaj, cibule, ocet salama Gothaj, čebula, kis
Obložený talír Obloženi krožnik (narezek)
Anglická slanina, hořčice Angleška slanina, gorčica
Olomoucké syrečky, cibulka, máslo Olomuški (pikantni) sir (kvargelj), čebula, maslo
Vltavský utopenec Vltavska pikantna klobasa

 

TEPLÉ PREDKRMY TOPLE PREDJEDI
Moravská domácí klobása, hořčice, kren Moravska domača klobasa, gorčica, hren
Libový párek, hořčice, kren Hrenovka, gorčica, hren
Anglická slanina zapečená s vejci Pečena slanina z jajcem
Omeleta se žampiony, okurka Omleta s šampinjoni, kumarica
Šumavská topinka Opečen kruh (toast) “Šumava“
Dábelská masová topinka Hudičev toast
Topinka s česnekem Opečen kruh s česnom
Smažené olomoucké syrečky se slaninou Ocvrt pikantni olomuški sir s slanino

 

BEZMASNÁ JÍDLA JEDI BREZ MESA
Sýrový trojboj Tris sirov
Smažený sýr Ocvrti sir
Smažený hermelín se šunkou Ocvrt sir hermelin (Camambert) s šunko
Smažené žampiony Ocvrti šampinjoni

 

DRŮBEŽÍ MINUTKY PIŠČANČJE JEDI
Kuřecí prsíčka se šunkou a nivou Piščančja prsa s šunko in sirom niva
Kuřecí nudličky se žampiony a sýrem Piščančji trakci s šampinjoni in sirom
Krůtí kapsa s hermelínem, smažená Ocvrt puranji žepek s sirom hermelin
Kuřecí plátek s broskví, šunkou a sýrem Piščančji zrezek z breskvijo, šunko in sirom
Smažený kuřecí řízek, okurka Piščančji zrezek po dunajsko, kumarice
Pečená kachna Pečena raca

 

VEPŘOVÉ MINUTKY SVINJSKE JEDI
Vepřový kotlet požahovaný s nivou Svinjski kotlet na žaru s sirom niva
Vepřové medailonky po myslivecku Svinjski medaljon po lovsko
Grilovaná krkovička, hořčice, kren, cibulka, chléb Svinjina na žaru, gorčica, hren, čebula, kruh
Smažený vídenský řízek, okurka Dunajski zrezek, kumarica
Katův šleh, chléb Krvnikov bič (svinjski golaž z zelenjavo)
Vepřová játra na roštu Svinjska jetrca na žaru
Smažená vepřová játra Ocvrta svinjska jetrca
Pečené vepřové koleno Pečena svinjska krača

 

RYBY RIBE
Pstuh na roštu Postrv na žaru
Kapr po novohradsku Krap po Novohradsko
Smažený kapr Ocvrt krap
Candát pečený s bylinkovým máslem Pečen smuč z zeliščnim maslom
Filé z pangasia po staročesku File pange (vrsta som) po staročeško

 

ZVEŘINA DIVJAČINA
Kančí plátky na lovecký způsob Zrezek divjega prašiča po lovsko
Jelení řezy „Mozart“ Jelenov zrezek »Mozart«
Smažený řízek z divočáka Ocvrt zrezek divjega prašiča
Srnčí nudličky, dle pánu z Rožmberku Srnji trakci po načinu Lorda Rosemberga

 

SALÁTY SOLATE
Zámecký míchaný salát (zelenina, dresing) Grajska mešana solata (zelena, preliv)
Šopský salát Šopska (grška) solata
Zeleninový salát Zelenjavna (zelena ?) solata

 

PRÍLOHY PRILOGE
Hranolky Ocvrt krompirček (Pommes frites)
Krokety Kroketi
Farmárské brambory Kmečki krompir
Brambory Krompir
Opecené brambory Pražen krompir
Dušená rýže Dušen (kuhan?) riž
Bramborový knedlík Krompirjev cmok
Houskový knedlík Cmok
Bramborácky Krompirjeve palačinke
Tatarská omácka Tatarska omaka

 

POHÁRY KUPE
Zmrzlinový pohár s ananasem a šlehackou Sladoledna kupa z ananasom in stepeno smetano
Zámecký pohár s vajecným konakem Grajska sladoledna kupa z jajčnim likerjem
Banán se šlehackou, cokoládou a karamelem Banana s stepeno smetano, čokolado in karamelo
Rakvicka se šlehackou a karamelem Mafin s stepeno smetano in karamelo

Do osem udeležencev (prvo-prijavljeni lahko izbirajo način prevoza (letalo/kombi) s lahko v Berlin peljejo s kombijem, vsi drugi pa predvidoma z Easyjetom. Skupno vseh udeležencev (s šoferjem kombija vred) je omejeno na 16. V Belinu se dobimo 31. 8. 2019 pozno popoldan ali zvečer, si pustimo dan za ogled mestnih znamenitosti, v ponedeljek 2. 9. pa začnemo s kolesarjenjem.

V BERLIN

  • Kombi: odhod kombija iz Kranja 31. 8. 2019 (zgodaj zjutraj, predvidoma ob 3.00)
  • Letalo: v Berlin letita iz Brnika EasyJet, iz Trevisa pa RyanAir. EasyJet leti na letališče Schoenefeld ob 12.45  v  torek (27.8.), četrtek (29.8.) in sobot (31.8.), trenutna cena pa je okrog 30,00 evrov. RyanAir leti 31.8. ob 14.24 prav tako na letališče Schoenefeld, cena pa je podobna.

Z DUNAJA

  • Kombi: z Dunaja se v Ljubljano vrnemo v enaki zasedbi v soboto, 14. 9. 2019 zgodaj popoldan.
  • Vlak: letalci se ta dan vrnejo v Ljubljano z vlakom ob 7.58 (prihod v Ljubljano ob 14.06) ali ob 15.58 (prihod v Ljubljano ob 21.52, prestopanje v Celju), cena karte pa je od 29,00 evrov navzgor.

Do Rožmitala kolesarimo po trasi iz drugega predloga, zato z opisi trase in krajev nadaljujem od tu. Od  Rožmitala naprej kolesarimo po EV7 vse do Salzburga, razen pri Gallneukirchnu, kjer bomo proti Linzu prerezali ovinek in pot skrajšali za kakšnih 20 kilometrov. Trase so vseeno nekoliko daljše, en kolesarski dan pa je tudi več. Ob poti je kar nekaj zanimivih krajev, npr. Hitlerjevo rojstno mesto Braunau am Inn, “rojstni” kraj božične pesmi Sveta noč (video)Oberndorfu bei Salzburg, pa seveda Passau, Linz in Salzburg, ko pa se bomo v pot še malo bolj poglobili, se bo gotovo našlo še kaj.

Se pa bomo potrudili, da v Solnigrad pridemo zgodaj popoldne, da si ga še malo ogledamo, takoj po ogledu pa se odpravimo domov. Če nas bo več kot za kombi, nas bo šlo nekaj z vlakom, vlak v Ljubljano odpelje ob 16.12 ali ob 1.40 (cena od 28,00 evrov).

PREVIDENE TRASE:

  • Praga – Davle (prolog, 25 km),
  • Davle – Krasna Hora nad Vltavou (62 km),
  • Krasna Hora – Dražič (68 km),
  • Dražič – Česky Krumlov (79 km),
  • Česky Krumlov – Gallneukirchen (85 km), 
  • Gallneukirchen – Engelhatrszell (81 km), 
  • Engelhartszell – Simbach (90 km).
  • Simbach – Salzburg (77 km).

 X

ZANIMIVEJŠI KRAJI

LINZ

(266 m  n.m., 194.000 peb.) zgradijo Rimljani, in ga imenujejo Lentia, verjetno po keltskem imenu lentos za ovinek ali zavoj. Za varovanje prehoda reke sredi prvega stoletja postavijo kastel in ga v drugem stoletju še povečajo. Lentio večkrat napadejo in uničijo germanska plemena, vendar preživi selitve narodov. Do leta 799, ko je prvič omenjena z nemškim imenom Linze ni znanega veliko. Med vladavino Karolingov je trg od leta 806 in pobira carino za celoten Traungau. Pod Babenberžani (1210) postane mesto in služi, kot mejna utrdba za ščit pred Bavarci. Mitnina, ki jo pobira mesto, je eden pomembnejših virov zaslužka avstrijskih vojvod.

Ugled mesta strmo narašča in Friderik III. ga med letoma 1489 in 1493 postavi za središče Svetega rimskega cesarstva. V času reformacije je Linz do leta 1600 protestantski in v renesančnem stilu zgradijo tudi deželno hišo. Pozneje je v njej šola, v kateri se med letoma 1612 in 1626 uči Johannes Kepler. Po protireformaciji in trideset letni vojni se mesto barokizira.

Linz

Sredi XIX. stol., začno po Donavi pluti parniki, leta 1832 pa je v Čeških Budejovicah speljana prva železnica na kontinentu. Vlak takrat vlečejo s konji, v začetku s konji vlečejo tudi tramvaje. Ko konje zamenja elektrika, Linz dobil adhezijsko železnico z največjim nagibom na svetu in je danes najstarejša ohranjena na svetu.

Blizu Linza v mestu Leonding sta pokopana Hitlerjeva starša. Hitler je hodil v šolo (»Fadingergymasium«) v Linzu, vendar je ne konča in odide v šolo v Steyr.

Med II. sv. vojno Linz postne industrijsko območje s kemično in jeklarsko industrijo za nacistični vojaški stroj. Veliko tovarn v Linz preselijo iz zasedene Češkoslovaške. Na Donavi, ki teče po najvzhodnejšem delu mesta in deli okrožje Urfahr od ostalih delov mesta, je po vojni razmejitvena črta med ameriškimi in sovjetskimi vojaškimi enotami. 

Glavna ulica »Landstrasse« vodi od trga »Blumauerplatz« do glavnega trga, kjer na sredini stoji visok kužni steber »Pestsäule« (znan tudi kot »Dreifaltigketssäule«). Mozart napiše v Linzu leta 1783 svojo Simfonijo št. 36, znano kot Simfonija mesta Linz. Nedaleč od mesta je zloglasno nacistično koncentracijsko taborišče Mauthausen.

ZANIMIVOSTI:

PASSAU

(294-447 m n.m., 51,800 preb., od tega 12.000 študentov), znan tudi kot Dreiflüssestadt (Mesto treh rek), ker se tukaj v Donavo izlijeta reki Inn na jugu in Ilz na severu. V Passau je svetovno priznana univerza s fakultetami za ekonomijo, pravo, teologijo, informacijsko tehnologijo in kulturo.

V II. stol. pr. n. št. Rimljani čez Alpe preženejo Boje, ki zgradijo novo glavno mesto Boioduron oziroma Boiodurum v današnji četrti Passaua Innstadt. Kasneje Passau postane rimska kolonija Batavis. Batavi so starodavno germansko pleme, ki ga pogosto omenjajo klasični avtorji, in so  redno povezani s svevskimi plenilci, Heruli.

Passau, staro mestno jedro

V drugi polovici V. stol. sv. Severin ustanovi samostan. Območje večkrat napadajo Alemani. Leta 739 angleški menih Bonifacij ustanovi škofijo Passau, ki je dolga leta največja škofija nemškega kraljestva in Svetega rimskega cesarstva in pokriva ozemlje na južnem Bavarskem in večino tega, kar je danes Zgornja in Spodnja Avstrija. Od X. stol. škofje iz Passaua izvajajo tudi posvetno oblast kot princi-škofje v neposredni okolici mesta Passau. S Passavskim sporazumom (1552) zagotovijo soglasje med upornimi protestantskimi knezi pod vodstvom Mavricija Saškega in Ferdinandom I., tedaj nemškim kraljem in predstavnikom cesarja. Kompromis, da versko vprašanje uredijo z začasnim sporazumom, pripelje do Augsburškega miru leta 1555.

V renesansi in zgodnjem modernem obdobju je po Solingenu Passau eden največjih proizvajalcev hladnega orožja v Nemčiji. Vraževerni bojevniki verjamejo da jim Passavski volk zagotavlja neranljivost, zato ga kovači z žebljički kujejo na meče. Volk je tudi v mestnem grbu. Druga mesta kmalu prepoznajo volka kot marketinško potez, zato v Solingenu v XVII. stol. kujejo celo več mečev z volkom kot tu.

Ko leta 1662 požar uničil večino mesta, ga obnovijo v baročnem slogu. Passau je leta 1803 sekulariziran in razdeljen med elektorata Bavarske in Salzburga, del, ki pripade Salzburgu pa leta 1805 priključijo Bavarski.

Od leta 1892 do leta 1894 v Passauu živi Adolf Hitler in njegova družina. Mestni arhivi omenjajo, da ima v dvajsetih letih prejšnjega stoletja Hitler v Passauu ob različnih priložnostih štiri govore. Tu nekaj časa živi tudi Heinrich Himmler.

Novembra 1933 se v dvorani Nibelungenhalle zbere med 8.000 in 10.000, dve leti kasneje pa pred dvorano še 30.000 pripadnikov avstrijske legije, pripadnikov paravojaške organizacije avstrijskih nacionalsocialistov v Nemčiji. Leta 1934 te enote zasedejo zgradbo židovskega trgovca Sigmunda Mandla in jo spremenijo v vojašnico. Leta 1940 da Passau zgradbo na Bräugasse 13 v uporabo Volksdeutsche Mittelstellu, koordinacijskemu centru za etnične Nemce. Med drugo svetovno vojno so v mestu trije “oddelki” zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen-Gusen: Oberilzmühle, Waldwerke Passau-Ilzstadt in Jandelsbrunn. Po II. sv. vojni je v ameriškem sektorju kamp za razseljene osebe.

ZANIMIVOSTI

  • rečna križarjenja po Donavi in kolesarska pot pa do Dunaja;
  • gotska in baročna arhitektura;
  • nad mestom dominirata Veste Oberhaus in Veste Niederhaus, oba dela nekdanje škofovske trdnjave na gorskem grebenu med Donavo in Ilzom;
  • stolnica sv. Štefana (Der Passauer Stephansdom) z nekdaj največjimi orglami na svetu (17,774 piščali in 233 registrov; še danes za orglami v prvi kongregacijski cerkvi v Los Angelesu, druge po velikosti);
  • jezuitska cerkev sv. Mihaela;
  • najstarejša župnijska cerkev sv. Pavla;
  • romarska cerkev Mariahilf na hribu južno od reke Inn in Donava;
  • palača Lamberg na Stolničnem trgu, kjer sklenejo Passavski mir;
  • srednjeveška Stara rezidenca južno od stolnice in baročna Nova rezidenca ob palačah Škofa-princa na Residenzplatz.
  • gotska Mestna hiša (XIV. stol.) z neogotskim zvonikom
  • nekdanja Hauptzollamtsgebäude (XIX. stol., glavni carinski urad);
  • Scharfrichterhaus (1200, rabljeva hiša), danes pomemben jazz in kabaretni oder, na katerem izvajajo politični kabaret.

Braunau am Inn

Braunau, mestni trg

(352 m n. m., 16.700 preb.). Opatija Ranshofen je omenjena že ob odstavitvi bavarskega vojvode Tassila III. leta 788, sam Braunau pa se, prvič kot Prounaw, pojavi v listini leta 1120. Mestne pravice dobi med  prvimi v sedanji Avstriji leta 1260. Postane mestna trdnjava in pomembno trgovsko križišče, ki se ukvarja s trgovino s solno in prevozi po rekah. Kot pomembno bavarsko mesto igra pomembno vlogo v uporu proti avstrijski okupaciji med špansko nasledstveno vojno leta 1705, ko v mestnem parlamentu gostijo začasni bavarski parlament. Poznogotska župna cerkev sv. Štefana je zgrajena med letoma 1439 in 1466  na mestu starejše kapele, njen 87 metrov visok zvonik pa je eden najvišjih v Avstriji. V ostankih trdnjave danes gostijo muzej, vidimo pa lahko še ostanke nekdanjega mestnega obzidja. Še en muzej se nahaja v prenovljenih javnih kopališčih iz XVIII. stol.

Leta 1779 Braunau postane avstrijsko mesto v skladu s pogodbo iz Teschena, ki uredi bavarsko nasled-stveno (krompirjevo) vojno nasledstvo. Med vojno tretje koalicije francoski vojaki aretirajo prodajalca knjig Johanna Philippa Palma in ga v trdnjavi Braunau z osebno odredbo Napoleona leta 1806 usmrtijo zaradi veleizdaje. Po Schönbrunnski pogodbi postana Braunau ponovno bavarski leta 1809. Leta 1816, med reorganizacijo Evrope po Napoleonskih vojnah na Dunajskem kongresu, ga kraljestvo Bavarska z Avstrijskem cesarstvom zamenja za Aschaffenburg. Braunau je od takrat avstrijsko. Braunau ostaja garnizijsko mesto avstro-ogrske vojske in postane mesto velikega taborišča za vojne ujetnike v I. sv. vojni.

Braunau/Inn, rojstna hiša Adolfa Hitlerja

Adolf Hitler se rodi v Braunau am Inn 20. aprila 1889, v mestu, kjer njegov oče Alois Hitler služi kot carinski uradnik. Hitler se rodi v stanovanjski hiši na Salzburger Vorstadt 15, v hiši z manjšo pivovarno in več najemnimi stanovanji. Družina se preseli v Passau leta 1892. Aprila 1934 časopis Passau Donau-zeitung objavil spominski članek in označi prostor, v katerem se rodi Hitler. Aprila 1938 Braunau preimenuje ulico Salzburger Vorstadt v Adolf-Hitler-Straße, mestni trg pa v Adolf-Hitler-Platz, vendar v zgradbi ostane gostišče z napisom, ki oglašuje točeno pivo. Potem ko Hitlerjev osebni sekretar Martin Bormann kupi hišo za nacistično stranko, postane kultni center z umetniško galerijo in javno knjižnico. Zasedba ameriških vojakov ob koncu druge svetovne vojne začasno postavi dokumentarno razstavo o nacističnih koncentracijskih taboriščih. Leta 1952 je stavba vrnjena prvotnim lastnikom, nato v njej odprejo mestno knjižnico, tehnično šolo in dnevni center za invalide. Avstrijsko ministrstvo leta 2014 odloči, da se v hiši odpre »hišo odgovornosti« – muzej, posvečen Hitlerjevim zločinom v času obstoja tretjega rajha.

Oberndorf bei Salzburg

Oberndorf, spominska kapela

(401 m n.m., 5.500 preb.) je (le kot Oberndorf) svetovno znan kot rojstni kraj pesmi Sveta noč (Stille Nacht), ki jo prvič izvedejo na božični večer leta 1818 nekdanji župnijski cerkvi sv. Nikolaja (Miklavža) in se kmalu razširi po vsem svetu, Danes je prevedena v 300 jezikov. Avtor izvirnega nemškega besedila je duhovnik Joseph Mohr, avtor glasbe pa učitelj Franz Xaver Gruber, ki si je melodijo “izposodil” (uporabil je andante prvega stavka) pri Mozartovem Divertimentu v Es za pihala (K. 240/a).

V devetdesetih letih XIX. stol. so številne poplave reke Salzach uničile večino Oberndorfa, cerkev pa je dokončno porušena in leta 1937 njenem mestu zgrajena spominska kapela.

SALZBURG

(424 m n.m., 151.000 preb.) Zgodovinsko središče (Altstadt) je znano po svoji baročni arhitekturi in je eno izmed najbolje ohranjenih mestnih središč severno od Alp. Leta 1996 ga uvrstijo na Unescov seznam svetovne dediščine. Mesto ima tri univerze in veliko število študentov. Salzburg je rojstni kraj Wolfganga Amadeusa Mozarta. Sredi XX. stol. postane mesto poznano tudi po mjuziklu in filmu Moje pesmi, moje sanje. Ime Salzburg pomeni “Solni grad” (lat. Salis Burgium). Ime izvira iz barž (vodno plovilo ravnim dnom), ki prevažajo sol po reki Salzach in so v VIII. stol. podvržene plačilu dajatev, kot je bilo običajno za mnoge skupnosti in mesta na evropskih rekah. Mestno trdnjavo Hohensalzburg da leta 1077 za svoje bivališče zgraditi nadškof Gebhard. V naslednjih stoletjih ga močno povečajo.

Salzburg, grad Hohensalzburg

Na tem območju najdene sledi človeških naselij sodijo v mlajšo kameno dobo, neprekinjeno do danes pa so tu naseljeni od prihoda Keltov v V. stol. pr. n. št. Okrog leta 15 pr. n. št. Rimljani združijo več naselij v eno mesto. V tem času se mesto imenuje Juvavum in leta 45 dobilo status rimskega municipija. Juvavum se razvije v pomembno mesto v rimski provinci Norik. Po razpadu noriških meja, toliko zatone pomen mesta, da je do konca VII. stol. skoraj v ruševinah. Da se mesto ponovno rodi gre v VIII. stol. zasluga sv. Rupertu, ko na željo Theoda Bavarskega leta 700 postane škof v mestu. Za lokacijo cerkve izbere rimski Juvavum, priključi še dvorec Piding in mesto poimenuje Salzburg. Veliko potuje po okolici in evangelizira pogane.

Neodvisnost od Bavarske si izbori v poznem XIV. stol. Postane sedež salzburške nadškofije in princ-škofije Svetega rimskega cesarstva. Med reformacijo med kmetovalci na območju v okolici Salzburga izbruhnejo nemiri. Mesto zasedejo med nemško kmečko vojno, nadškof mora zbežati v varno zavetje trdnjave, ki jo v letu 1525 oblegajo tri mesece.

Sčasoma napetosti popustijo, neodvisnost mesta pa privede do povečanja bogastva in blaginje, ki doseže vrhunec v XVII. stol., ko italijanski arhitekti (in Avstrijci, ki preučujejo baročni stil) obnovijo mestno središče. Ob 214 obletnici Lutrovih tez (1734) nadškof grof Leopold Anton von Firmian podpisal Odlok o izgonu, emigracije

Salzburg, grad Leopoldskron

31. oktobra 1731, 214. obletnici 95 tez, je nadškof grof Leopold Anton von Firmian podpiše Odlok o izgonu vseh protestantskih državljanov, ki ne bi opustili svojih ne-katoliških prepričanj. 21.475 državljanov to zavrne in so izgnani. Večina jih sprejme ponudbo Pruskega kralja Friderika Viljema I., in si v vzhodni Prusiji poišče novo domovanje, drugo se naselijo v drugih protestantskih državah v Evropi in v britanskih kolonijah v Ameriki.

Med letoma 1772 in 1803 je Salzburg pod nadškofom Hieronymus Graf von Colloredo središče poznega razsvetljenstva. Leta 1803 je cesar Napoleon sekulariziral nadškofijo, ozemlje pa prenesel na Ferdinanda III., toskanskega velikega vojvodo. Leta 1805 je Salzburg priključen avstrijskemu cesarstvu, leta 1809 pa je po porazu Avstrije pri Wagramu preneseno na Kraljevino Bavarsko. Po dunajskem kongresu se z Münchensko pogodbo (1816) dokončno vrne v Avstrijo. Leta 1850 Salzburg ponovno postane glavno mesto vojvodstva Salzburg, kot prestolnica kronskega ozemlja v avstrijskem cesarstvu pa leta 1866 postane del Avstro-Ogrske. Nostalgija romantične dobe privede do povečanega turizma in leta 1892 zgradijo vzpenjača, da olajšajo turistom dostop do trdnjave Hohensalzburg.

Salzburg, Hellbrunn

Po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrskega cesarstva postane Salzburg del nove nemške Avstrije. Anschluss (okupacija in priključitev Avstrije, vključno s Salzburgom v tretji rajh) poteka 12. marca 1938, dan pred načrtovanim referendumom o neodvisnosti Avstrije. Nemški vojaki se preselili v mesto. Politične nasprotnike, judovske državljane in druge manjšine aretirajo in deportirajo v koncentracijska taborišča. Sinagoga je uničena. Ko Nemčija napade Sovjetsko zvezo, je v mestu več taborišč zapornikov iz Sovjetske zveze in drugih sovražnih narodov.

V času nemške okupacije je v mestu romski “delovno-izobraževalni” kamp (Arbeitserziehung-slager), ki zagotavlja delavce-sužnje za krajevno industrijo, hkrati pa je tudi tranzitni kamp za Rome pred deportacijo v taborišča smrti ali gete na nemških okupiranih ozemljih v Vzhodni  Evropi.

V petnajstih bombardiranjih zaveznikov je uničeno 7.600 hiš (46% mestnih stavb, zlasti tistih v okolici železniške postaje) in ubitih 550 prebivalcev. Čeprav so mostovi v mestu in kupola katedrale uničeni, je velik del baročne arhitekture ostal nedotaknjen.  Ameriške čete vstopijo v mesto 5. maja 1945 in Salzburg postane središče ameriškega ozemlja v Avstriji, v mestu pa postavijo več taborišč za razseljene osebe.

ZANIMIVOSTI

Salzburg je prvotno zgrajen v romansko-gotskem slogu, med njimi tudi nekdaj največja cerkev severno od Alp, stolnica nadškofa Konrada I. von Wittelsbach, romansko-gotska Frančiškanska cerkev z dragocenim gotskim korom ali kolegijska cerkev “Nonnberg”. Pod vplivom Vincenza Scamozzija princ-nadškof Wolf Dietrich von Raitenau prenavljati srednjeveško mesto v skladu z renesančnimi ideali. renesanse. Ko pade princ-nadškof, delo nadaljuje Santino Solari in zgradi prvo zgodnje baročno cerkev v Salzburgu, ki kmalu služi kot vzgled za številne nove cerkve v južni Nemčiji in Avstriji. Markus Sittikus  in Paris von Lodron nadaljujeta s prenovo in zgradita glavne objekte kot palačo Hellbrunn, rezidenco princa-nadškofa, univerzitetne zgradbe, utrdbe in drugo. Pri prenovi sodelujejo še številni drugi arhitekti.

Salzburška stolnica

STARO MESTO:

BLIŽNJA OKOLICA:



Ob prijavi (po e-pošti na umbrija[afna]gmail.com) zapišite:

  • ime in priimek,
  • datum rojstva,
  • naslov iz dokumenta, ki ga boste imeli s seboj,
  • vrsta (PL, OI), veljavnost in številka osebnega dokumenta, ki ga boste imeli s seboj),
  • prevoz v Berlin (kombi – do zasedbe mest (na voljo še pet), letalo – letalsko karto si uredite sami),
  • zaključek poti (Praga, Dunaj, Bratislava, Budimpešta).

Po potrditvi prijave sporočim številko osebnega računa, na katerega v enem tednu (oziroma do 10. 2. 2019) nakažete “varščino” v višini 250,00 evrov. Prvi obrok (300,00 evrov) nakažete do 30. 4. 2019, drugi obrok (prav tako 300,00 evrov) nakažete do 30. 6. 2019, morebitno razliko bomo obračunali v Berlinu.

Prijave sprejemam do 31. 1. 2019 oziroma do zasedbe prostih ležišč (16 je največje število udeležencev), s tem da je v kombiji na razpolago le osem sedežev, drugi pa se bodo do Berlina morali prebili z letalom. 

OCENJENI STROŠKI

Kombi – prevoz koles in prtljage, spremstvo po celotni poti: 3.600 evrov za celotno skupino (strošek na osebo bomo izračunali ob znanem številu udeležencev (ob udeležbi dvanajstih 300,00 evrov po osebi)). Do Dunaja oziroma Salzburga ob udeležbi dvanajstih kolesarjev računam, da se bodo stroški gibali med 950,00 in 975,00 evri (prenočišča z zajtrkom, razen v Roudnicah in Počepicah (ni možno, zajtrk ob kombiju), Meissneu (18,00 evrov!) in na Dunaju ter z večerjo v Davlah). V Počepicah si bomo morali večerjo skuhati sami ali pa se zapeljati 10 km do bližnjega kraja Sedlčany.

  T R A S A

NOČI

ŠT. NOčITEV STORITEV
  Hoteli Berlin–Praga

7

370,00 evrov 2xB, 5xBB
V2 Hoteli Davle–Č. Krumov–Krems–Dunaj  

7

280,00 evro 1xPP, 1xB, 5xBB

V kombiju imamo na razpolago osem sedežev. Do zasedbe mest v kombiju se lahko odločate, kako boste potovali v Berlin, s kombijem ali z letalom. Letalo si rezervira in plača vsak udeleženec sam. Ob prijavi je treba obvezno navesti vrsto prevoza (letalo, kombi).


Po tej različici bomo proti Dunaju sprva kolesarili po EV7 ob Vltavi, se od te kolesarske poti odcepili pri Rožmitalu, po najbližji poti prikolesarili do Donave in ob reki kolesarili do Dunaja. Ob poti nas čaka nekaj zanimivih krajev, vpisani tudi v Unescovo kulturno dediščino, recimo grad Hluboko, Česke Budejovice ali Česky Krumlov. Dolžina trase je 459 km, za celih 20 km krajša od prve različice.

Namesto da v Pragi preživimo še en večer, se bomo po skoraj celodnevnem ogledu Prage med 16.00 in 17.00 usedli na kolesa, se zapeljali do bližnje vasi Davle in prespali v “pivovarni” v sotočju rek Vltave in Sazave. Prvo kolesarsko etapo drugega dela bomo tako s 87 km skrajšali za 25 km, za razliko v ceni sobe pa si bomo lahko privoščili še večerjo in kakšno krajevno pivo. Pri Stechovicah se bomo nekoliko oddaljili od EV7, po eni strani zaradi trajekta čez Vltavo (vozi le dvakrat na dan), po drugi strani pa ni na voljo bodisi dovolj velikega hotela bodisi so že zasedeni (pravzaprav hočejo, da bi prenočevali vsaj dva dneva). Prav zaradi tega razloga tudi ne bomo prenočevali v pivovarskem dvoru Lipan v Dražičih (Tomo pravi, da imajo tam odlično pivo, vendar bomo kakšnega dobrega dobili tudi kje drugje? Ampak, “ziher je ziher”, zato bomo naredili ovinek, zavili mimo pivovarne in si privoščili pivo, ki ga bo menda častil Tomo)) ampak se bomo tako odpeljali še deset kilometrov in prespali v Tynu na Vltavi, kjer pa nam bodo poleg Budvarja po dva evra liter ponujali predvsem pivo iz kraljeve pivovarne Kruševice in velkepopovičkega kozla. Sicer bodo etape kratke (56-78 km), a kar razgibane (630-860 v.m.)

Cilj drugega dela ar-kolo-navtske ture bo katedrala sv. Štefana )video) na Dunaju. Bomo pa prej kolesa pustili pred hotelom in se v center podali raje peš.

PREVIDENE TRASE:

 x

ZANIMIVEJŠI KRAJI

TYN NAD VLTAVOU

(362 m n.m., 8.300 preb.), do leta Moldauthein.

Tyn nad Vltavou, Trg miru

ZANIMIVOSTI:

HLUBOKA NAD VLTAVOU

Hluboka nad Vltavou

(394 m n.m.,4.700 preb.) Območje je naseljeno že od bronaste dobe in mesto srednjeveškega gradu Froburg, zgrajenega višje ob Vltavi. Sprva je v lasti kralja Otokarja II. Přemysla, kasneje preide v last dinastije Vítkovci. Češka kralji ga kupijo v XIV.. stol. in je priljubljena rezidenca cesarja Karla IV., ki pogosto obiskuje grad, ko prebiva v Českih Budějovicah.

Ko je od leta 1490 v lasti krajevnega plemiča Wilhelm II. von Pernstein cvetita tako grad kot mesto. V tridesetletni vojni ga zajame francoska vojska, prevzem Schwarzenbergove hiše leta 1661 prinesel še večje bogastvo tega območja. Po požaru leta 1742 je srednjeveška utrdba obnovljena kot dvorec. Židovska skupnost (Qahal) nastane konec XVII. stol., vendar sinagogo zgradijo šele leta 1907.

GRAD HLUBOKA

(Schloss Frauenberg) se smatra za enega najlepših dvorcev na Češkem in je razglašen za državni kulturni spomenik. Zgrajen je v drugi polovici XIII. stol., a ga v dolgih stoletjih večkrat obnovijo in razširijo, prvič v renesančnem obdobju in drugič v obdobju baroka. Sedanji videz je iz prenove v XIX, stol. ko ga da Johann Adolf von Schwarzenberg II. obnoviti v romantičnem neogotskem slogu po vzoru Windsordskega gradu. Družina Schwarzenberg živeli v dvorcu do konca leta 1939, ko se odseli zadnji lastnik. Svojo lastnino zgubijo s posebnim zakonom Lex Schwarzenberg leta 1947.

ČESKE BUDEJOVICE

(381 m n.m., 93.000 preb.) je največje mesto v južno češki regiji, prav tako pa tudi njeno politično in trgovsko središče, sedež rimskokatoliške škofije České Budějovice, Univerze Južne Češke in Akademije znanosti. Mesto leta 1265 ustanovi češki kralj Ottokar II., ki mu tega leta podeli občinsko listino. Postavitev in načrtovanje mesta opravil kraljev vitez Hirzo. Priseljenci prihajajo iz Bohemskega gozda in Zgornje Avstrije. Kraljevo mesto nastane kot izraz kraljeve moči v Južni Češki in za uravnoteženje močne plemiške hiše Roženberk, ki izumre leta 1611.

Česke Budejovice, Samsonov vodnjak pred Mestno hišo na Trgu Otokarja II.

Leta 1762 Piaristi ustanovijo gimnazijo, cesar Jožef II. pa leta 1785 škofijo. Leta 1847 se proizvodnja svinčnikov Koh-i-Noor Hardtmuth preseli z Dunaja v Budějovice.

Med II. sv. vojno, marca 1945, Budějovice dvakrat napade ameriško letalstvo, ki močno poškoduje mesto in povzročil veliko mrtvih. Ob koncu vojne, 9. maja 1945, sovjetske čete osvobodijo mesto. Naslednji dan se na glavnem trgu sestanejo Rdeča armada in ameriška vojska v skupnem praznovanju osvoboditve mesta.

Staro mestno jedro ohranja zanimivo arhitekturo iz obdobij gotike, renesanse, baroka in XIX. stol. Vključuje stavbe okoli velikega trga Otokarja II. (“Náměstí Přemysla Otakara II”), stare mestne hiše z freskami in bronastimi bruhalniki ter črni stolp iz XVI. stol. (Černá věž). Najpomembnejša zgodovinska stavba je dominikanski samostan z gotsko cerkvijo Device Marije iz XIII. stol. na trgu Piaristov. Mesto je center odpora češkega heroja Jana Žižke in ima tu tudi svoj grob.

Muzej Južne Češke sega v leto 1877 in ima veliko zbirko zgodovinskih knjig, kovancev, orožja in drugih izdelkov.

Mesto je nekaj časa cesarska pivovarna cesarja svetega rimskega cesarstva, pivo Budweiser pa skupaj s Pilsne-rjem iz Plzna postane eden od najbolj znanih ležakov. Pivovarstvo ostaja glavna industrija. Leta 1256 je tu ustanovljena Svitavska pivovarna, ki jo zaprejo leta 2002.

Največja pivovarna, ustanovljena leta 1895, je “Pivovar Budějovický Budvar”, ki ima zakonito pravico do trženja svojega piva pod blagovno znamko “Budweiser” v večjem delu Evrope. Isti proizvod se prodaja tudi drugod pod imeni “Budvar” in “Czechvar” zaradi pravnih razhajanj z blagovno znamko Budweiser z družbo Anheuser-Buschover. Ameriški lager je prvotno proizveden kot češki izvirnik, vendar sčasoma razvijejo svojo identiteto in dosežejo izjemen komercialni uspeh. Družba Anheuser-Busch je ponudila, da bi kupila češko pivovarno, da bi si zagotovila globalno pravico za ime “Budweiser”, vendar češka vlada zavrača vse takšne ponudbe glede češkega imena kot stvar nacionalnega ponosa.

Najstarejša (ustanovljena leta 1795) in druga največja pivovarna se je v času komunizma preimenovala iz prvotno nemškega imena “Budweiser Bürgerbräu” v “Pivovar Samson”, v času komunističnega obdobja pa je nadomestila prvotno nemško ime “Budweiser Bürgerbräu”. Pivo tudi izvažajo, večinoma pod oznakama “Samson” in “Crystal”. 

ZLATNA KORUNA

Otakar II. Přemysl ustanovi samostan in mu domnevno podari trn iz Kristusove krone, ki mu ga da francoski kralj Ludvik IX. Po tej relikviji se samostan sprva imenuje Sveti trnja (Sancta Corona Spinea). V začetku XJV. stol. se preimenuje v Zlato krono (Zlato krono), domnevno povezano z bogastvom samostana. To priljubljeno ime dobi tudi naselje, ki je ustanovljeno v bližini samostana.

Samostan se nahaja na rtu, ki ga s treh straneh obdaja reka Vltava. Sam samostan je ograjen, na jugovzhodni strani pa mu je pripojena dvorišče. Tudi preddverje je obzidano. Arhitekturno središče samostana oblikuje samostanska cerkev (triladijska bazilika s prečno ladjo), ki je usmerjena skoraj proti severu. Na južni strani je prizidan samostan s križnim hodnikom. Na severu stoji kapela angelov varuhov s prizidanim malim samostanom. Pri opatiji je tudi pivovarna.

Najstarejša ohranjena stavba je enonadstropna kapela angelov varuhov iz leta 1370. Kapela je s svojim slogom zelo blizu najstarejšemu delu cerkve samostana Vyšši Brod. Samostanska cerkev je grajena postopoma, od druge polovice XIII. stol. Verjetno okoli leta 1278 začno graditi prečno ladjo, prezbiterij, pozneje uničene pevske kapele in severni del triladijske bazilike do četrtega para stebrov, ki podpirajo obok. Konstrukcijsko obdobje se konča leta 1320. Gradnja triladijske cerkve, na katero je na severni strani priključena četrta ladja, se nadaljuje od druge četrtine XIV. stol. do začetka druge polovice XIV. stol. Okrog leta 1300 te zgrajeno severno krilo samostana, obokano na dveh stebrih. Gradnja samostana je končana z gradnjo kapelice v sredini XIV. stol. in je bila priključena vzhodnemu delu samostana.

samostan Zlatna Koruna

Mali samostan je zgrajen tudi v gotskem stilu. Njegova rekonstrukcija in dograditev se začne v začetku XVII. stol. in je dokončana leta 1661. Gotske stavbe opatije obnovijo konec XVI. in v začetku 17. stol. in jih kasneje razširijo za pivovarno. Edini stavba, ki je ohranjena nespremenjena, je kapelica opatije, prvič omenjene leta 1387. Samostan in cerkev sta resno opustošena leta 1420 in je razlog za kasnejšo baročno obnovo v drugi polovici XVII. stol. Takrat cerkev dobi nov obok, odstrani se prizidana četrta ladja, severno krilo samostana pa je razširjeno proti vzhodu za latrino. V drugi polovici XVIII. stol. večino notranjosti samostana okrasijo z rokokojskimi slikami in štukaturo.

česky krumlov

(492 m n.m., 14.000 preb., Krummau an der Moldau ali Böhmisch Krummau) je majhno mestece v Južnočeškem okraju v Republiki Češki. Mesto slovi po lepi arhitekturi v mestnem jedru ter svojem gradu. Staro mestno jedro je zaščiteno pod Unescovo svetovno dediščino uvrstijo leta 1992.

Po legendi naj bi ime Krumlov izviralo iz nemških besed »Krumme Aue«, kar naj bi se prevedlo kot »ukrivljeni travniki«. Ime naj bi prišlo iz naravne topografije mesta, še posebej zaradi zelo ukrivljene struge reke Vltave. Beseda »Český« enostavno pomeni Češko. V Latinskih dokumentih se pojavlja ime Crumlovia ali Crumlovium.

Najstarejše naselbine na tem področju naj bi segale v staro kameno dobo (70.000 – 50.000 pr. n. št.). Večja naselbina se pojavi v bronasti dobi (1.500 pr. n. št.), Keltska naselbina je iz mlajše železne dobe (okrog 400 pr. n. št.), Slovanska naselbina pa naj bi bila od VI. stol. dalje.

Česky Krumlov, grad

Grad postavi okrog leta 1240 krajevna gosposka iz plemiške družine Vítkovci, potomcev Witika iz Prčic. Trdnjava je v listini prvič omenjena leta 1253 kot Chrumbenowe, omenjena pa je tudi v lirični pesmi Ulricha von Liechtenstein leta 1255. Kmalu pod gradom zraste tudi naselje na bregu ob pomembni trgovski poti v Kraljevini Češki. Češko ime Krumlov je dokumentirano že leta 1259.

Ko leta 1302 gosposka Vítkovci izumre, kralj Vaclav II. prepusti mesto in grad gosposki Roženberk (Rožmberkové). Peter I. Roženberški, komornik kralja Ivana Češkega, prebiva v Krumlovu in zgradi sedanji zgornji grad v začetku XIV. stol. Večina prebivalcev je takrat nemško govoreča, priseljeni iz Ostsiedlunga iz sosednje Avstrije in Bavarske. Židovska skupnost je dokumentirana že od leta 1334.

Roženberki spodbujajo trgovino in obrti znotraj mestnega obzidja. Konec XV. stol., ko v bližini odkrijejo zlato, se naselijo nemški rudarji, ki še bolj spremenijo etnično ravnovesje. Viljem Roženberški (1535–1592), zakladnik in mestni prefekt (Burgraff) prezida grad v renesančnem slogu. Leta 1602 Viljemov brat Peter Vok Roženberški (1539–1611) proda Krumlov habsburškemu cesarju Rudolfu II. Habsburškemu, ki ga dal svojemu naravnemu sinu Juliju Cezarju d’Austria. Po češki vstaji in bitki pri Beli gori leta 1620 da cesar Ferdinand II. Krumlov plemiški hiši Eggenberg, mesto pa postane sedež vojvodine Krumlov. Od leta 1719 do 1947 grad pripada hiši Schwarzenberg.

V komunizmu zgodovinski Krumlov propade, toda od Žametne revolucije leta 1989 je bila večina nekda-nje lepote mesta obnovljena in je zdaj je priljubljena priljubljena počitniška destinacija, z velikim številom turistov iz Evrope in Azije.

ZANIMIVOSTI

  • Večina arhitekture starega mesta in gradu sega v XIV. do XVII. stol., mestne zgradbe pa so večinoma v gotskem, renesančnem ali baročnem slogu. Jedro starega mestnega jedra je v podkvasti reki, s staro sosesko Latrán in gradom na drugi strani Vltave.

    Česky Krumlov, kostel Svateho Vita

  • Grad Český Krumlov je nenavadno velik za mesto te velikosti, za grajskim kompleksom Hradčany v Pragi je drugi po velikosti na Češkem. Znotraj vrta se nahaja velik rokokojski vrt, obsežen most čez globoko razpoko v kamnini, na kateri je grajen grad, in sam grad, sestavljen iz številnih delov iz različnih obdobij.
  • poznogotska cerkev sv. Vida (Kostel Sv. Víta, 1407–1438,) s freskami iz istega časa.
  • baročno gledališče (1680–1682) v gradu da zgraditi princ Johann Christian I von Eggenberg in obnovi s sodobno scensko opremo Josef Adam zu Schwarzenberg (1765–1766). To je eno redkih dvornih gledališč z ohranjeno prvotno scensko opremo, kulisami in rekvizit. Gledališče se zaradi njegove starosti uporablja le trikrat na leto (le dvakrat odprto za javnost);
  • muzej posvečen slikarju Egonu Schiele, ki je živel v mestu;
  • pivovarna Eggenberg.

KAPLICE

V pisnih dokumentih iz prve polovice XIV. stol. se Kaplitz omenja kot tržno mesto, vendar dobi mestne privilegije šele leta 1382.

Kaplice, Mestna hiša

Kaplice sprva pripadajo posestvu Pořešín, nato posestvu Nové Hrady. Leta 1434 Kaplico in Pořešín prevzame Ulrich II. von Rosenberg. Po izumrtju Roženberkov posestva nasledijo Švamberki, nato pa jih predajo zmagovalcem bitke pri Beli gori, cesarskemu generalu Karlu Bonaventuri Buquoy. Mesto pridobi številne privilegije, kar vpliva pozitivno na njen gospo-darski razvoj. Razvoj v preteklosti večkrat resno prizadenejo katastrofe, kot so požari, opustošenje in ropanje med vojnami, še posebej v času husitske revolucije in tridesetletne vojne.

Med letoma 1771 in 1775 tu dela duhovnik Ferdinand Kindermann, pedagog in kasnejši škof v Litoměřicah, ki organizira zgledno šolo, ki postane znana tudi onkraj meja Češke.

Po ukinitvi tlačanstva mesto po novem upravnem sistemu postane sedež političnega in sodnega okrožja. Po številnih spremembah do leta 1960 ostala okrajni center. Čeprav so Kaplice upravno središče velikega ozemlja Južne Češke, vključno z ozemlji Vyšší Broda in Nové Hrady, ostalo deželno mesto brez velike gospodarske baze. Leta 1869 ima le 2.252 prebivalcev in se do leta 1921 število ne spremeni.

ČESKE VELENICE

(489 m n.m., 3.400 preb.). Območje sedanje České Velenice, je nekdaj del avstrijskega mesta Gmünd, vključno z glavno postajo in tovarno za popravilo železniškega voznega parka in lokomotiv, ustanovljena leta 1868 in poškodovana med drugo svetovno vojno v letalskih napadih ZDA. Ob koncu prve svetovne vojne s pogodbo iz Saint-Germaina iz leta 1919 območje podelijo Češkoslovaški in postane nova občina České Velenice.

Gmünd 

(485 m n.m., 5.500 preb.) je prvič omenjen v listini iz leta 1208. Razvijat se začne z  odprtjem železnice cesarja Franca Jožefa z Dunaja v Prago leta 1869. S pogodbo iz Saint-Germaina iz leta 1919 je njen severni del z glavno železniško postajo dodeljen Češkoslovaški.

Krems an der Donau

(203 m n.m., 24.000 preb.) leži ob sotočju rek Krems in Donave na vzhodnem koncu doline Wachau, v južnem Waldviertlu. Na desnem bregu Donave je že od rimskih časov naselje Mautern. Mesto z zgodovinskim mestnim jedrom ima svojo univerzo.

V letu 2005 je bil med izkopavanji na Wachtbergu najden otroški grob, star 27.000 let. Ta najdba je najstarejši znan grob v Avstriji. V usedlini puhlice je bil grob dobro ohranjen. Dva zakopana dojenčka sta bila prekrita z lopatico mamuta. Z arheološkimi izkopavanji v Kremsu-Rehbergu odkrijejo najstarejše znano umetniško delo v Avstriji, Venero iz Galgenberga, 32.000 let star ženski kipec. Izvirnik tega kipca je skupaj z Willendorfsko Venero, ki je nekaj tisoč let mlajša, shranjen v Prirodoslovnem muzeju.

Krems, panorama

Najstarejše naselitve okoli Kremsa-Steina niso stalne, stalna poselitev se začne šele s prihodom Slovanov v VII. stol. Z bitko pri Lechfeldu leta 955 se začne kolonizacija v imenu bavarskega in salzburškega samostana. Samostan se utrdi in okrepi. Za Krems in Stein to pomeni hitro, neprekinjeno trgovanje, upravno podlago okoli Hohen Markta v Kremsu ter zgraditev cerkve v Frauenbergu v Steinu v X. stol. Iz leta 995 je najstarejši dokument z imenom Krems (orientalis urbs quae dicitur Cremisa). Leta 1014 je v Kremsu ustanovljena župnija. V letih 1130-1190 je v Kremsu kovnica najstarejših babenberških kovancev. Stein leta 1200 postane knežja carinarnica. Najstarejši pisni občinski statut je iz leta 1305. Dve ločeni naselji, Krems in Stein, sta povezani s skupnim občinskim statutom in skupno upravo. V času vojvode Albrehta V. je bila leta 1421 z odlokom Wiener Gesera judovska skupnost v Kremsu uničena kot še v 16 drugih prinčevih posestih, vključno Herzogenburgu.

1. aprila 1463 cesar Friderik III. mestu Krems dodelil nov grb, ki je v veljavi še danes. Kaže oklep, zlatega dvoglavega orla z rdečim jezikom in s cesarsko krono nad glavama na črnem ozadju. Poleg tega je Kremsu podeljen privilegij za gradnjo mosta čez Donavo. Okoli leta 1470 je zgrajena mestna bolnišnica, ki ima v prekladi portala moto cesarja Friderika III. A.E.I.O.U. z letom 1470 v gotskih številkah. Leta 1447 je prvič omenjen Kremser Hauer Guild St. Paul, najstarejši vinogradniški ceh v nemško govorečih državah.

Krems, pogled iz Stadtteil Steina

V XVI. stol. bil Krems središče reformacije, ki jo podpirajo bogati trgovci in obrtniki z visokim dohodkom. Konec stoletja je Krems skoraj 100-odstotno protestantski. Številne cerkve in posvetne stavbe pričajo o visoki gospodarski moči in cerkvenih sporih. Na koncu zmagajo katoličani, kar je  gospodarska katastrofa skupaj s požarom: leta 1645 je bilo mesto med tridesetletno vojno zasedeno, leto dni so ga oblegali Švedi, nato ga osvojijo cesarske čete. Polovica hiš je poškodovanih ali uničenih. Kapucinski samostan med obema mestoma Krems in Stein (samostan Und) je ustanovljen leta 1612, po požaru leta 1656 pa obnovljen. Leta 1756 se tu naseli Martin Johann Schmidt iz Steina, zadnji veliki avstrijski baročni slikar, ki tu živi in dela do svoje smrti leta 1801.

Leta 1872 je Krems povezan z železniškim omrežjem, lesen most čez Donavo pa leta 1897 nadomestijo z jekleno konstrukcijo. Most je uničen med drugo svetovno vojno in je danes kulturni spomenik z burno zgodovino dveh mest. Leto 1938 v zgodovini pomeni veliko nazadovanje. Preganjanje in izgon Judov in taborišče za ujetnike Stalag 17 B so bili vojaški gospodarski interesi nacistov za industrijsko širitev v Lerchenfeldu.

ZGODOVINSKE STAVBE

KREMS

  • Bürgerspitalskirche: Cerkev je bila zgrajena leta 1470 pod Friderikom III. in je na Oberen Landstraße v središču Kremsa. Glavni oltar je iz 1860-1882, Johann Bernhard Grabenerger, s kipi svetega Nikolaja in Wolfganga, Matthias Schwanthaler.
  • Dominikanska cerkev in samostan: 1236 so dominikancem podarili zemljišče, kmalu se je začela gradnja. Samostan je bil nato preurejen v baročnem slogu in ukinjen leta 1785. Danes je v njem muzej Kremsa.
  • Göglhaus: Hiša z enkratnimi poslikavami na Täglichen Markt ima nad glavnim portalom gotski erker.
  • Gozzoburg: zgodnjegotska posvetna stavba z izjemnimi freskami in kapelami, imenovana po mestnem sodniku Gozzoju. Kot stanovanjska in upravna zgradba je bila ta stavba edinstvena v svojem času severno od Alp. 2006/2007 v celoti obnovljena.
  • Velika Sgraffitohaus: v Margarethenstraße, ima bogato fasado, ki prikazuje prizore iz Stare zaveze, iz Ezopovih zgodb in vsakodnevne prizore.
  • Heilandskirche zgrajena leta 1912, zgodnje delo arhitekta Otta Bartninga.
  • Jezuitski kolegij in gimnazija (Jesuitenkollegium in gymnasium): ustanovljen leta 1616, 1871 državna gimnazija, zdaj državna gimnazija in realka in IMC – visoka strokovna šola Krems.
  • Judovsko pokopališče: na Wienerstraße v vzhodnem delu mesta; zadnje od treh judovskih pokopališč. V Kremsu je bila do izgona v letu 1421 zelo pomembna judovska skupnost. Judje so se ponovno naselili do 19. stoletja. [5]
  • Piaristenkirche: v 11. stoletju se prvič omenja, v glavnem obnovljena v 16. stoletju. Obravnava se kot “sestrska dunajski stolnici svetega Štefana«. V baročni notranjosti so številna dela velikih slikarjev avstrijskega baroka, Martina Johanna Schmidta, imenovanega Kremser Schmidt. Frauenbergturm: stolp, nekdanji sedež čuvaja, požarne straže.
  • Pulverturm: stolp je bil zgrajen leta 1477 in so ga pozneje uporabljali kot stolp za top, del utrdbe.
  • Rathaus: izrazita struktura na Oberen Landstraße proti župnijskemu centru iz srede 16. stoletja. Fasada je baročno strukturirana, v jugozahodnem kotu je presenetljiv erker iz leta 1548. 1549 je bila mestna hiša dvoladijska dvorana, v katero se je lahko vstopilo s severne strani, s Pfarrplatza.
  • Župnijska cerkev svetega Vida: sega v leto 1014 z donacijo zemljišča cesarja Henrika II. Prvotna stavba iz začetka 12. stoletja je bila romanska bazilika z nizkim stolpom in pod njim s kletjo na južni strani. Leta 1178 je bil sveti Vid imenovan za patrona cerkve. Kot del protireformacije je bila nova stavba župnijske cerkve eden od simbolov zmage katoličanov. Današnja notranjost je iz 18. stoletja. Martin Johann Schmidt je ustvaril pet stropnih poslikav.
  • Steiner Tor: edina vrata, ki so se ohranila od štirih mestnih vrat. Vsebujejo veliko napisov in slik, kot so A.E.I.O.U. (cesar Friderik III.), dvoglavi orel s črko M(aria). T(ereza), rdeče-belo-rdeči ščit in štajerski panter oblikujejo grb mesta 1453-1463, dvoglavi orel, kronan s cesarsko krono v črni in zlati barvi. To je znak mesta Krems.

STEIN

  • Nekdanja Frauenbergkirche: gotska stavba iz 14. stoletja, po restavriranju 1963-1965 spomenik padlim v obeh svetovnih vojnah.
  • Göttweigerhofkapelle: kapela nekdanjega benediktinskega samostana Göttweig s kapelo in gotskimi freskami, okoli 1300.
  • Velik Passauerhof: prvič omenjen leta 1263, škof Passau Zehenthof ga je zgradil v današnji podobi 1550-1600 in obsega tri individualne hiše.
  • Haus der Regionen, nekdanje gostišče Zum Golden Elephanten, Steiner Donaulände, prvič omenjena 1721.
  • Kremser Tor: vzhodni konec srednjeveških utrdb mesta Krems. Zgrajene okrog 1470.
  • Linzer Tor: zgrajena leta 1477 (plošča z gotskimi številkami zazidana zunaj), spremenjena v 18. stoletju.
  • Mauthous: impresivno renesančno okrasje s freskami, dom cestninarja, vendar ne sama cestninska hiša; bila je zunaj Linzer Tor na zahodu mesta.
  • Mazettihaus: Schürerplatz; imenovana po njenem graditelju; je bila hiša Ludwiga Ritterja von Kochla (rojen leta 1800 v Steinu), avtor zapisov o Mozartu.
  • Župnijska cerkev svetega Nikolaja: poznogotska, datirana konec 14. ali konec 15. stoletja, vsebuje več del Kremserja Schmidta.
  • Salzstadl: stavba za shranjevanje soli iz 16. stoletja, Stein je imel cesarski privilegij trgovskega središča za sol, poslano z Bavarske in Salzburškega, za države severne srednje Evrope, Češko, Moravsko, Šlezijo itd.
  • Steiner Rathaus: se uporablja od 1701 kot mestna hiša Steina; fasada 1779 Johann Michael Ehmann.
  • Samostan Und: samostan na zahodu Kremsa. Zanimive freske Daniela Grana. Pozneje je bila v njem vojaška bolnišnica, zdaj ima sobe in restavracijo.
  • Kunsthalle Krems: v nekdanji tobačni tovarni poleg zapora na Franz-Zeller-Platz.

DRUGE ZANIMIVOSTI

  • Grad Wolfsberg: grad v okrožju Angern.
  • Razvaline Bertholdstein v okrožju Hollenburg
  • Razvaline Altrehberg v Kremstalu, na hribu sredi Rehberga.
  • Wasserhof: grad v okrožju Gneixendorfa severno od Kremsa.
  • Beethoven haus, nekdanji ‘Trautingerhof: Ludwig van Beethoven se je tu ustavil tik pred smrtjo.
  • Donavski stražni stolp na hribu Braunsdorfer

VINSKE KLETI

Vinske kleti imajo v Kremsu in okolici velik gospodarski pomen. Krems se omenja kot središče belega vina v Avstriji. V občinskem območju mesta Krems leta 2006 gojijo trto na 961 hektarjih. Pomembne sorte iz Kremsa:

  • belo vino (87 %): Grüner Veltliner, rizling, Müller Thurgau, Neuburger, beli pinot, chardonnay, rumeni muškat, Early Red Veltliner, Roter Veltliner, Sauvignon Blanc
  • rdeče vino (13 %): Zweigelt (modra frankinja x St. Laurent), St. Laurent, modri pinot, modra portugalka, merlot, cabernet sauvignon

KLOSTERNEUBURG

( m n.m., 26.500 preb.) leži ob reki Donavi, severno od Dunaja, od katerega ga ločita hriba Kahlenberg in Leopoldsberg. Od sestrskega mesta Korneuburg ga od poznega srednjega veka loči Donava. Del občine obsega naravni park hrastovega gozda. Najvišja vzpetina v mestu je Exelberg s 515 metri nadmorske višine, najnižja točka pa Schüttau s 161 metri nadmorske višine. Na vzhodu sega tudi čez reko Donavo, saj občinska meja poteka po levem bregu. Tudi severni del otoka Donauinsel, vključno s črpališčem, je znotraj mestnih meja.

Najstarejši sledovi poselitve v Klosterneuburgu segajo v neolitikPrvo stalno naselje se začne razvijati sredi I. stol. z ustanovitvijo rimskega vojaškega tabora za pomožne čete zahodne province Panonije. Številne arheološke izkopanine pričajo o življenju Rimljanov in kolonizaciji kraja do V. stol. O imenu te utrdbe so v preteklosti razvite različne teorije, vendar so še vedno nejasnosti.

Ko frankovski cesar Karel Veliki dokončno premagal Avare, je ustanovljeno naselje Omundesdorf v Vzhodni marki, ki je verjetno na območju današnjega Klosterneuburga, dvorec s cerkvijo svetega Martina. Večje naseljevanje planote se začne šele v XI. stol. Najstarejši ohranjeni zapis kot Nivvenburc (Neuburg) je iz leta 1108 v knjigi samostana Klosterneuburg. Velik pomen ima mesto okoli leta 1113, ko mejni grof Leopold III. tukaj ustanovi ugleden kraljevi sedež. Leopold III., ki je poročen z Agnes, hčerko cesarja Henrika IV., zgradi na robu Gornjega mesta novo prebivališče, ki ustreza položaju cesarskega kneza. Leta 1114 Leopold III. slovesno postavi temelje za novo monumentalno samostansko cerkev. Cerkev je prvotno kolegijska za posvetne kanonike, leta 1133 pa je preoblikovana v avguštinsko kanonično cerkev. Neuburg je takrat že stoletja staro naselje. Donava je velika nevarnost za prebivalce tega naselja, hkrati pa tudi izredno pomembna, saj se velik del blaga prepeljae po plovni poti. Pogoste poplave silijo stanovalce ob Donavi bolj in bolj v notranjost, tako da se na začetku XIII. stol. dve okrožji ločijo od Neuburga. Nastaneta Klosterneuburg in Korneuburg. Ta naravna delitev prinese velike težave, ki jih opazil tudi Albert I. in leta 1288 zgradi nov grad kot prebivališče v Neuburgu.

Klosterneuburg

Leta 1763 Wilhelm Freiherr von Rudolph Ripke ustanovi ladjedelnico Klosterneuburg, ki je prva avstrijska ladjedelnica. V XVIII. stol. želi cesar Karel VI. samostan Klosterneuburg obnoviti in zgraditi avstrijski El Escorial, tj. veličastno samostansko prebivališče. Po smrti Karla VI. se projekt ustavi in bolj počasi nadaljuje v naslednjih desetletjih, dokler ni leta 1842 obnova prekinjena. Končani so bili le eno od štirih načrtovanih dvorišč in le dve od devetih kupol. Slednje je mogoče videti od daleč in predstavljajo cesarsko krono ter simbolizirajo naslove vladanja habsburške dinastije.

Leta 1805 in 1809 mesto zasedejo francoski vojaki. 20. decembra 1805 se v samostanu v Klosterneuburgu oglasi tudi Napoleon.

V sredini XIX. stol. je Klosterneuburg še vinogradniško mesto s samo 5.000 prebivalci. S širjenjem prometnih povezav do Dunaja je veliko dunajskih uradnikov in delavcev izbralo Klosterneuburg za novo prebivališče. Od 1908 do 1919 vozi električni trolejbus med železniško postajo Klosterneuburg-Weidling in krajem Weidling, kar je eden prvih trolejbusov v Avstriji. Leta 1930 imal Klosterneuburg okoli 15.000 prebivalcev.

ZANIMIVOSTI

  • Samostan Klosterneuburg, zlasti oltar iz leta 1181, ki ga je naredil Nikolaj iz Verduna;
  • Esslov muzej: Muzej sodobne umetnosti, najpomembnejša avstrijska zasebna zbirka (avstrijske in mednarodne umetnine po letu 1945 in klasični modernizem), odprt leta 1999, arhitekt Heinz Tesar;
  • Muzej umetnikov iz Gugginga: Art/Brut Center
  • Moravsko-šlezijski muzej, Rostock-Villa, 1973;
  • Senfburg: prvi svet Avstrije, zgrajen leta 1834;
  • cerkev svetega Martina, zgodovinska gotska struktura z arheološkim spomenikom;
  • evangeličanska cerkev, zgrajena leta 1995 (arhitekt Heinz Tesar), sodobna arhitekturno pomembna verska stavba;
  • Babenbergerhalle: Banketna dvorana;
  • kužni steber (Tutzsäule);
  • Wienerwald-Heldendenkmal, vojni spomenik v bližini Wienerja Hameaua v občini Weidlingbach;
  • Štaufovski kamen je jugozahodno od samostana na Hohenstaufenplatz v Albrechtsbergergasse, 17. aprila 2009 ga je darovala Kreissparkasse iz pobratenega Göppingena. [5]

DUNAJ

(Wien) je glavno ter največje in najpomembnejše avstrijsko mesto. S približno 1.794 milijona prebivalci  je kulturno, gospodarsko in politično središče Avstrije. Dunaj gosti številne mednarodne organizacije, med njimi Organizacijo Združenih narodov za industrijski razvoj, Organizacijo držav izvoznic nafte in Mednarodno agencijo za jedrsko energijo. Leta 2001 je mestno jedro Dunaja uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Zaradi glasbene dediščine ga imenujejo mesto glasbe, ker pa se v mestu rodi tudi prvi psihoanalitik Sigmund Freud, imenujejo Dunaj tudi mesto sanj.

Začetki mesta segajo v čas zgodnjih keltskih in rimskih naselbin (Vindobona) in se skozi čas preobrazi v srednjeveško in baročno mesto ter prestolnico avstro-ogrskega cesarstva. Znan je po svoji ključni vlogi kot evropsko glasbeno središče, in to od časov dunajske klasike do zgodnjega XX. stol. Zgodovinsko jedro mesta je bogato z arhitekturnimi pomniki, vključujoč baročne gradove in vrtove, in se ponaša z znamenito Ringstrasse iz poznega XIX. stol. z velikimi poslopji, spomeniki in parki.

Zaradi velikega pomena mesta tako v preteklosti kot sedanjosti in dejstva, da je bilo dolgo časa prestolnica večnacionalne države Avstro-Ogrske, ima mesto v evropskih jezikih precej različnih imen: Wean (bavarsko), Vienna (angleško, italijansko), Dunaj (slovensko), Beč (srbsko, hrvaško), Viin (estonsko), Wenen (nizozemsko), Wiedeń (poljsko), Bécs (madžarsko), Vídeň (češko), Viedeň (slovaško), Відень (ukrajinsko) itd. GLEJ >>> Dunaj.


 

Prihod v Berlin s kombijem ali letalom proti večeru prvega dne. V Berlinu bomo prespali dvakrat, saj se spodobi, da si enkrat vzamemo čas in si ogledamo tudi kakšno večje mesto.  Berlin je eno najpomemb-nejših kulturnih, političnih, gospodarskih in prometnih središč Evrope. Med drugim si bomo zagotovo ogledali ostanke berlinskega zidu, Brandenburška vrata – berlinsko ikono, spominsko cerkev cesarja ViljemaReichstag – sedež nemškega parlamenta, itd. Številne muzeje bomo verjetno preskočili (nekaj mora ostati še za drugič, radi pravimo).

Berlin

je glavno mesto Nemčije in ena od 16 nemških zveznih dežel. S 3,5 milijona prebivalcev je največje mesto v državi in drugo največje mesto v Evropski uniji. Mesto leži ob rekah Spree in Havel na severovzhodu Nemčije. Zvezna dežela Berlin v celoti leži znotraj zvezne dežele Brandenburg.

Prva dokumentirana omemba Berlina datira v XIII. stol. V svoji zgodovini je prestolnica Pruskega kraljestva, Nemškega cesarstva, Weimarske republike in Tretjega rajha. Število prebivalcev mesta pred drugo svetovno vojno ocenjujejo na 4,5 milijona. Med letoma 1949 in 1990 je mesto razdeljeno na Vzhodni in Zahodni Berlin, Vzhodni Berlin je prestolnica Vzhodne Nemčije, zahodni pa eksklava Zahodne, obkrožen z berlinskim zidom. Po združitvi Nemčije ponovno postane prestolnica celotne države. Berlin je danes eno najpomembnejših kulturnih, političnih, gospodarskih in prometnih središč Evrope.

Najzgodnejši dokaz o naseljih na območju današnjega Berlina je leseni žarek iz okrog leta 1192 in ostanki temeljev hiše iz leta 1174, prvi pisni zapisi mest z območja današnjega Berlina pa segajo v pozno XII. stol. (Spandau leta 1197, Köpenick leta 1209). Na osrednjem delu Berlina je mogoče zaslediti dve mesti, Cölln na Fischerinselu se prvič omenja v dokumentu 1237, Berlin čez Spree (današnji Nikolaiviertel) pa v dokumentu iz leta 1244. Leto 1237 se danes šteje za leto ustanovitve mesta. Obe mesti sčasoma oblikujejo tesne gospodarske in družbene vezi ter izkoriščala pravice na dveh pomembnih trgovskih poteh, na Via Imperii in iz Brugga v Novgorod. Leta 1307 sklenejo zavezništvo s skupno zunanjo in ločeno notranjo upravo.

Leta 1415 postane Friderik I. volivec mejne grofije Brandenburg in vlada do leta 1440. Njegovi nasledniki v XV. stol. postavijo Berlin-Cölln za glavno mesto grofije, poznejši člani družine Hohenzollern pa v Berlinu vladajo do leta 1918, sprva kot volivci Brandenburga, potem kot kralji Prusije in nazadnje kot nemški cesarji.

Tridesetletna vojna med letoma 1618 in 1648 uniči Berlin. Tretjina hiš je poškodovanih ali uničena, mesto pa izgubi polovico svojega prebivalstva. Volilni knez Friederich Wilhelm von Brandenburg, ki leta 1640 nasledi svojega očeta Georga Wihelma kot vladarja, spodbudi politiko priseljevanja in verske strpnostim. S Potsdamskim ediktom leta 1685 ponudi azil francoskim Hugenotom in do leta 1700 je v Berlinu že približno 30% prebivalstva francoskega. Veliko drugih priseljencev pride tudi iz Češke, Poljske in Salzburga.

Od leta 1618 je mejna grofija Brandenburg povezana v osebni povezavi z vojvodino Prusijo. Leta 1701 se dvojna država preoblikuje v Kraljevino Prusijo, ko se Friderik III., volilni knez Brandenburga okrona z kralja Friderika I. Pruskega. Berlin kot glavno mesto novega kraljestva nadomesti Königsberg.

Leta 1740 pride na oblast Friderik II., znan kot Frederik II. Veliki (1740-1786). Pod njegovo vladavino postane Berlin središče razsvetljenstva, V sedemletni vojni ga za kratek časa zasede ruska vojska. Po zmagi Francije v vojni četrte koalicije, Napoleon Bonaparte zavzame Berlin leta 1806, vendar mestu zagotovi samoupravo. Leta 1815 mesto postane del nove Pokrajine Brandenburg.

V začetku XX. stol. se v Berlinu razmahne nemško ekspresionistično gibanje. Na področjih, kot so arhitektura, slikarstvo in kinematografija, izumijo nove oblike umetniških stilov. Ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 republikanski kralj Philipp Scheidemann razglasi republiko v stavbi Reichstaga. Leta 1920 z Zakonom o Velikem Berlinu mestu priključijo več deset primestnih mest, vasi in posesti, mesto se tako poveča s 66 na 883 km2, prebivalstvo pa skoraj podvoji in ima okrog 4 milijone. V obdobju Wiemarske republike Berlin zaradi ekonomskih negotovosti doživi politične nemire, postane pa tudi središče t.i.  burnig dvajsetih let. Metropola doživi svoj vrhunec kot glavna svetovna prestolnica in znana po vodilnih vlogah v znanosti, tehnologiji, umetnosti, humanistiki, urbanizmu, filmu, visokem šolstvu, vladi in industriji, k temu pa pripomore še Albert Einstein, ki leta 1921 dobi Nobelovo nagrado za fiziko.

taborišče Sachesenhausen

Leta 1933 prideta na oblast Adolf Hitler in nacistična stranka. Do leta 1939 se zaradi izseljevanja število Židov v mestu zmanjša za polovico. Po Kristalni noči leta 1938 koncetra-cijskem taborišču Sachsenhausen zaprejo na tisoče mestnih Židov, od začetka leta 1943 pa mnoge deportirajo v taborišča smrti, kot je Auschwitz. Berlin je najbolj bombardirano mesto v zgodovini. Med drugo svetovno vojno so veliki deli Berlina uničeni v zračnih napadih med letoma 1943 in 1945 in med bitko za Berlin. Zavezniki odvržejo na mesto 67.607 ton bomb in uničijo 64 km2 veliko območje, pri tem pa ubijejo 125.000 civilistov. Zmagovalci razdelijo mesto v štiri sektorje, analogno okupacijskim območjem, v katera je razdeljena Nemčija. Zahodni zavezniki oblikujejo Zahodni Berlin, Sovjeti pa Vzhodni Berlin.

Ob koncu hladne vojne leta 1989 in pritiskom prebivalstva Vzhodne Nemčije pade berlinski zid 9. novembra, kasneje ga tudi večinoma porušijo, danes le Galerja East Side ohranja velik del stene. 3. oktobra 1990 sta ponovno, kot Zvezna republika Nemčija,  združena oba dela, leta 1991 pa nemški parlament glasuje še za premestitev sedeža nemške prestolnice iz Bonna v Berlin.

ZANIMIVOSTI

.

BRANDENBURŠKA VRATA

Berlin, Brandenburška vrata

(Brandenburger Tor) stojijo na zahodnem delu nekdaj razdeljenega mesta in predstavljajo razpoznaven simbol mesta. Veliko pomembnih dogodkov v zgodovini Berlina je povezanih prav z brandenburškimi vrati kot z mestnim in državnim simbolom. Postavljena so na zahtevo Fridrika Viljema II., zgradil pa jih Karl Gotthard Langhans med letoma 1788 in 1791. Vrata sestavlja dvanajstih dorskih stebrov, po šestih na vsaki strani. Nad vrati je kvadriga z boginjo miru, ki se vozi v slavnostni kočiji.

Leta 1806 Napoleon osvoji Berlin in kvadrigo odnese v Pariz. V času nacistične Nemčije si vrata prilastijo nacisti kot simbol svoje moči in zmage. Leta 1961 vrata postanejo del Berlinskega zidu in tako zaprta za javnost. Od tedaj, ko leta 1989 pade berlinski zid in zahodnonemški kancler Helmut Kohl zakoraka skozi vrata proti vzhodnonemškemu premierju Hansu Modrowu, vrata simbolizirajo svobodo in složnost mesta.

REICHSTAG

Berlin, Reichstag

je sedež nemškega parlamenta. Poslopje zgradijo med letoma 1884 in 1894 po načrtih nemškega arhitekta Paula Wallota. Dolga je 137, široka 94 in visoka 54 metrov. Prvi Reichstag je bil zgrajen v slogu pozne italijanske renesanse. Stavba je požgana 27. februarja 1933, požig pa naj bi izvedla skupina komunistov, pod vodst-vom Nizozemca Marinusa van der Lubbeja. Še danes je živa teorija, da naj bi za požigom Reichstaga stali nacisti sami, kar naj bi potem izkoristili za preganjanje političnih nasprotnikov in uvedbo izrednih razmer ter diktature. Med drugo svetovno vojno je Reichstag močno zastražen in spremenjen v osrednjo obrambno točko Berlina. Med bitko za Berlin 5. maja 1945 zasedejo enote Rdeče armade.

Prva obnovitev poškodovane stavbe poteka med letoma 1960 in 1973. Obnovo vodi nemški arhitekt Paul Baumgartner, pri obnovi pa upoštevajo prvotne načrte. Za obnovo Reichstaga se odločijo kljub temu, da se leta 1961 zahodnonemški parlament preseli v Bonn. Po združitvi obeh Nemčij leta 1991 stavbo Reichstaga ponovno prenovijo in jo ponovno spremenijo v parlamentarno poslopje.

SPOMENIK HOLOKAVSTA

V bližini Brandenburških vrat je preprost spomenik žrtvam holokavsta, vendar poklon Judom, ki umrejo zaradi Hitlerjevega načrta uničenja. 2.711 plošč je razporejenih v valovitem vzorcu na skoraj dveh hektarih. Vsak kamen je edinstven in različne višine, od nekaj centimetrov do šestih metrov, Podzemni informacijski center ponuja informacije in osebne zgodbe o ljudeh, ki jih je prizadela nacistična stranka

GALERIJA vzhodne strani

Galerija Vzhodne strani je galerija na prostem in predstavlja najdaljši del berlinskega zidu (1316 m), ki še obstaja (nahaja se v središču mesta med Mühlenstraße in Friedrichshain-Kreuzbergom), pogosto opisan kot spomenik svobodi, poslikan s 105 slikami neposredno na zid (murales) umetnikov iz vsega sveta. Umetniška dela se začno pojavljati leta 1990 ter dokumentira spreminjajoči se čas po padcu berlinskega zidu in izraža upanje za prihodnost. Je najdaljša galerija na prostem na svetu.

Galerija vzhodne strani razumemo kot spomenik padcu berlinskega zidu in mirnim pogajanjem o mejah in konvencijah med družbami in ljudmi. Letno ga obišče več kot tri milijone obiskovalcev.

Berlin, Galerija vzhodne strani

MUZEJSKI OTOK

(Museumsinsel) med reko Spree in Kupfergrabnom sestavlja pet muzejev. Stari muzej (Altes Museum) razstavlja starodavne grške in rimske artefakte, Stara narodna galerija (Alte Nationalgalerie) hrani največjo zbirko slik in kipov iz XIX. stol. v Nemčiji, Novi muzej (Neues Museum) hrani prazgodovinske najdbe in egipčansko umetnost, vključno s kipom kraljice Nefertiti, muzej Pergamon (Pergamon Museum) razstavlja grške in babilonske starine, med drugim Ištarina vrata in Pergamonski oltar, muzej Bode (Bode Museum) pa veliko zbirko skulptur, numizmatičnih zbirk in številnih slik. Leta 1999 je muzejski kompleks vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine.

V Berlinu je veliko čudovitih cerkva, vendar je neo-renesančna katedrala iz opeke na muzejskem otoku največja in ena izmed najbolj impresivnih. Zgrajena je v začetku XX. stol. kot izraz imperialne moči Nemčije. Še posebej ponosni so na ogromne orgle, ki se še uporabljajo za verske obrede. Lahko se povzpnemo na vrh katedrale in uživamo ob pogledu na okolico.

SPOMINSKA CERKEV CESARJA VILJEMA

spominska cerkev cesarja viljema

(Kaiser-Wilhelm-Gedächtniskirche) je evangeličanska cerkev, ki stoji v Berlinu na aveniji Kurfürstendamm sredi Breitscheidplatza. Stara cerkev je zgrajena med letoma 1891 in 1895 po načrtih Franza Schwechtena. Gradnjo naroči nemški cesar Viljem II. v čast svoje-mu dedu Viljemu I. Neoromanski stil se zgleduje po romanskih cerkvah v Porenju. Številni mozaiki pričajo o življenju cesarja Viljema I.

Med II. sv. vojno je leta 1943 v bombnem napadu uničena. Edini spomin na staro zgradbo je razvalina zvonika, ki se imenuje »der Hohle Zahn« (»votli zob«).

Po vojni je med letoma 1951 in 1961 zraven stare zgrajena nova cerkev (sestavljena iz štirih stavb okrog porušenega zvonika)  po načrtih Egona Eiermanna. Videz zaznamujejo mala steklena okenca in betonsko ogrodje so fascinanten kontrapunkt neo-romanskem slogu stare cerkve. Med notranjo opremo je tudi železni križ, izobli-kovan iz žebljev iz stare stolnice sv. Mihaela v Coventryju, ki jo uničijo nacisti v bombnih napadih na Veliko Britanijo. V cerkvi je tudi slika Stalingrajske Madone, naslikane decembra 1942 v Stalingradu

POTSDAMSKI TRG

(Postdaner Platz) dobi ime po bližnjem mestu Potsdam.V tem živahnem kotičku v Berlinu lahko najdete umetnost, zabava ali pa se odločite za nakupe. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je eden najprometnejših trgov v Evropi. Trg je v II. sv. vojni popolnoma uničen. vendar ga po vojni obnovijo v moderen trg s stolpnicami in trgovskimi arkadami. Ko Berlin razdelijo v vzhodni in zahodni del, je razdeljen tudi ta trg. Ko leta 1963 zgradijo še Berlinski zid, je trg popolnoma izoliran. Trg po vojni obnovijo v moderen trg s stolpnicami in trgovskimi arkadami. Območje velja za simbolično povezovanje obeh polovic Berlina, ki združi prebivalce obeh strani v povsem novem delu mesta. Kopija nemškega prvega semaforja stoji v središču z elegantnimi in sodobnimi poslovnimi zgradbami, ki obkrožajo trg. 

NADZORNA TOČKA CHARLIE

Kontrolna hišica

(Checkpoint Charlie) je eden najbolj znanih mejnih preho-dov v času razdeljenega Berlina med letoma 1945 in 1990. Povezuje ameriški in sovjetski sektor in je slovito prizorišče pobegov iz vzhodnega Berlina. Nahajal se na Friedrichstras-se, uporabljali pa so ga lahko le pripadniki zavezniških sil in veleposlaniki. Na mejnem prehodu je stal pomenljiv znak z opozorilom, da zapuščate ameriški sektor. Kontrolna hišica, ki nekoč stoji tukaj, je na ogled v Zavezniškem muzeju v Berlinu-Zehlendorfu, na prehodu pa stoji replika, za ozna-čitev nekdanje mejne točke pa uporabijo tlakovce. Najboljša dokumentacija o poskusih pobega in prvotni znak kontrolne točke najdete v zasebnem muzeju Haus am Checkpoint Charlie.

TIERGARTEN

Veliki Tiergarten, nekoč lovski revir Brandenburške elite, je danes mestni park v središču Berlina. Sredi parka stoji Stolpec zmage, ki ga ogradijo s krožno cesto. Pešci lahko spominsko obeležje dosežejo po enem od štirih podzemnih hodnikov. Stolpec zmage (Siegessäule) je zgrajen proti koncu XIX. stol. ob  praznovanju številnih pruskih vojaških zmag in na vrh postavijo 8,3 metra visok kip rimske boginje zmage Viktorije. Prvotno stoji na Königsplatz (danes Platz der Republik) na koncu Siegesallee (danes Victory Avenue), v sredino parka pa ga prestavijo v času nacistične vlade leta 1939 kot del velikega urbanističnega načrta.  Na vrhu stebra je tudi razgledna ploščad, do nje pa vodi 285 korakov.

V bližini stebra se nahaja grad Bellevue, lepa palača, ki je uradna rezidenca predsednika Nemčije. Na jugozahodnem delu parka je eden najbolj priljubljenih živalskih vrtov v Evropi s 14.000 živali, ki živijo na prostem.

MUZEJ TOPOGRAFIJE TERORJA

Ena od bolj zahtevnih znamenitosti v Berlinu je notranji in zunanji zgodovinski muzej Topografija terorja. Nahaja se točno na mestu nekdanje Glavne varnostne pisarne SS Reicha nacistične vlade. Izkopane so nekdanje zaporne celice, ki pokažejo tragedije in grozote nacističnega režima. Razstave prikazujejo raziskovanje židovskih getov v Berlinu, kriminalce, ki so bili privedene pred sodišča v Nürnberških procesih in spomenik vsem tistim, ki so izginili v rokah nacistov.

GENDARMENMARKT

je velik javni trg v Berlinu, ki sega vse do 17. stol. Čeprav so v II. sv. vojni uničene številne zgodovinske stavbe, še vedno ostajajo številne pomembne točke, recimo Nemška (danes Nova cerkev) in Francoska katedrala, ki jo zgradijo Hugenoti v začetku XVIII. stol. ali lepo obnovljeno Koncertno dvorano, kjer koncertira Berlinski orkester. Pozimi dajo božične tržnice pomemben poudarek na trgu.

PALAČA CHARLOTTENBURG

Pri raziskovanju Berlina ne smemo zgrešiti palače Charlottenburg, je največja v Nemčiji in jo najdemo v zahodnem delu mesta. Palačo, danes je odprta za javnost, zgradijo ob koncu XVIII. stol. V okolico se kmalu naseli večja skupnost. Zgrajena je v baročnem slogu s čudovitim parkom s številnimi kipi. V palači si lahko ogledamo nekaj obnovljenih sob, sobo v rokokojskem slogu s stanovanju Friderika Velikega ter zbirko porcelana, kronskih draguljev in kraljeve srebrnine.

ALEXANDERPLATZ

je velik javni trg prav v središču mesta in je glavno vozlišče za prevoz po Berlinu. S trga lahko vidite berlinski TV-stolp, svetovno uro in fontano Neptun. Okrog trga so številne trgovine, restavracije in celo igralnice. Na trgu je tudi dom Galeria Kaufhof, ena izmed najbolj obiskanih nakupovalnih središč.

AVENIJA POD LIPaMI

(Unter dem Linden) je lep (bulevar) drevored zasajen z lipami in je glavna cestna povezava med vzhodom in zahodom mesta. Prva drevesa so posajena sredi XVII. stol. in so skrbno vzdrževana. V stoletjih se je bulevar podaljšal in danes povezuje Muzejski otok z Brandenburškimi vrati. Drevored Pod Lipami je med vojno precej poškodovan. Danes si ob potri lahko ogledamo mnoge arhitekturne znamenitosti in druge turistične znamenitostmi vključno z Nemškim zgodovinskim muzejem, Staatsopero, palačo Altes in Palaćo Most (Schloßbrücke) slavnega berlinskega arhitekta Karla Friedricha Schinkla, zgrajeno v začetku XIX. stol.) 

POMNIK BERLINSKEMU ZIDU

Obstaja veliko načinov, kako videti berlinski zid v mestu. Če so kraji, kot je Checkpoint Charlie, preveč turistični, se odpravimo do spomenika berlinskega zidu (Gedenkstätte Berliner Mauer). To je spomin neštetim moškim, ženskam in otrokom, ki so umrli med poskušanjem preplezati zid. Na Bernauer Straße je dokumentacijski center z dodatnimi eksponati in informacijami, a jih je večina v nemščini. Iz razgledne ploščadi si lahko ogledamo, kako nečloveška je lahko nikogaršnja zemlja med vzhodnim in zahodnim Berlinom.

PARK TREPTOWER

Ob reki Spree, južno od osrednjega dela Berlina, je park Treptower, obvezna točka ogleda za vse, ki jih zanima zgodovina II. sv. vojne. V parku je ogromno vojaško pokopališče, pa tudi ogromen sovjetski vojni spomenik, ki je zgrajen leta 1949 v spomin na sovjetske vojake, ki so padli v bitko v Berlinu. Ob parku je nekaj plošč, od katerih vsak spominja na določene bitke. Poleg zgodovinskega pomena je park izjemno mesto za sprehode po asfaltiranih poteh za pešce v parku.

MUZEJ NEMŠKE DEMOKRATIČNE REPUBLIKE

Muzej NDR stoji v središču nekdanjega vladnega okrožja Vzhodne Nemčije in je namenjen zgodovini DDR ali Deutsche Demokratische Republik. V muzeju   lahko vidimo, kakšno je bilo življenje v nekdanji Vzhodni Nemčiji, si ogledamo apartmaje, v katerih so ljudje živeli, vidimo nekatere najpogostejše obleke iz obdobja in si ogledamo prikrite naprave za poslušanje ali hrošče, ki so jih uporabljajo za vohunjenje državljanov. Razstave so v angleščini in nemščini.

BERLINSKI TV STOLP

(Berliner Fernsehturm) stoji na Alexanderplatzu in je najvišja zgradba v mestu. Zgrajen je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V višno meri, skupaj z anten, 368 metrov. Z razgledne ploščadi je neverjeten pogled na okolico.

KURFÜRSTENDAMM

med domačini poznan kot “v Ku’dammu”, je nemški odgovor na pariške Champs-Elysee. Široka cesta je nekdaj obkrožena z drevesi, na obeh straneh pa zgrajene okrašene stavbe. Je srce nekdanjega Zahod-nega Berlina in je še vedno najbolj priljubljeno nakupovalna ulica v mestu. Stranski ulici (Tauentzienstras-se in Fasanenstrasse) sta polni vrhunskih trgovin. Če ste na območju, se prepričajte, da si ogledate KaDeWe ali Kauhaus Zahoda, največjo veleblagovnico v Evropi, ki ponuja vse, kar bi si želeli kupiti, od dragih čevljev do svežih pridelkov.

NEMŠKI ZGODOVINSKI MUZEJ

(Deutsches Historisches Museum) je pravi kraj za obisk, če želimo izvedeti, kaj so Nemci počeli v zadnjih dveh tisočletjih. Muzej pokriva celotno nemško zgodovino do danes, eksponati so postavljeni na način, ki je enostaven za razumevanje in zelo zabaven. Muzej je v dveh sosednjih stavbah, v bolj tradicionalno Orožarno (Zeughaus) in v sodobno Razstavno žogo, ki jo oblikuje I. M. Pei. Brskamo lahko po plakatih iz druge svetovne vojne, si ogledamo zemljevide iz XIX. stol. ali občudujemo  kipe sodobnih nemških umetnikov.

MoST OBERBAUM

(Oberbaumbrücke)  čez reko Spree je dvonivojski in povezuje okrožjI Friedrichshain in Kreuzberg, nekdaj razdeljena v z Berlinskim zidom. Združuje nekdanjo Vzhodno Nemčijo z Zahodom in postane pomemben simbol berlinske enotnosti. Most je ena od najbolj fotografiranih znamenitosti v celotnem mestu.

Lesen most je zgrajen leta 1732 na nekdanji meji občinskega območja s podeželskimi okolji kot del carinskega obzidja, ki pa ni imel obrambne vloge. Lesena dvižna mostnica je zgrajena kot del obzidja in služili kot vrata v mesto. Ime Oberbaumbrücke izhajalo iz težkega debla drevesa, prekritega s kovinskimi konicami, ponoči uporabljan kot ovira za preprečevanje tihotapljenje. Do leta 1879 je most močno spremenjen. S svojimi 154 metrih je najdaljši v Berlinu, vendar zaradi gostega prometa ni več primeren. Načrtujejo nov kamnit most, pri tem pa podjetje Siemens & Halske, ki načrtujejo gradnjo Berlinske podzemne železnice (prvi odsek je odprt leta 1902), vztraja pri kombiniranem prečkanju cestnih vozil, pešcev in nove železniške proge.

Novi most je zgrajen v dveh letih in odprt leta 1896, pravočasno za razstavo v Berlinu. Arhitekt in vladni uradnik Otto Stahn (1859-1930) ga zasnuje v severno-nemškem opečnem gotskem slogu mestnih vrat s številnimi dekorativnimi elementi, kot so žičnati in križni oboki ter grbi. Dva stolpa navdihne stolp Srednjih vrat (Mitteltorturm) v mestu Prenzlau v severnem Brandenburgu. Sta povsem okrasne narave, a hkrati opozarjata, da je tu nekdaj berlinski rečni carinski prehod.

Aprila 1945 Wehrmacht v strahu pred Rdečo armado poruši srednji del mostu. Po koncu vojne je Berlin razdeljen na štiri sektorje, most Oberbaum prečka ameriški in sovjetski sektor. Do sredine petdesetih let XX. stol. lahko pešci, motorna vozila in mestni tramvaj prečkajo most brez težav. Ko leta 1961 zgradijo berlinski zid, postane most del vzhodno-berlinske meje z Zahodnim Berlinom in se od 21. decembra 1963 do padca zidu uporablja le kot meja za pešce za prebivalce Zahodnega Berlina.