Garmin Connect; Relive 

Prenočili smo v hotelu v središču mesta Kirklareli. Po zajtrku smo prinesli prtljago do kombija, ki nas je spremljal na poti, in se dogovorili, da kolesarjenje začnemo čez pol ure v parku Şevket Dingiloglu nasproti hotela. Park se imenuje po turškem politiku in dolgoletnem županu mesta (1922–1930), ki ima v parku tudi spomenik. V bližini parka je verski kompleks, ki ga je leta 1383 zgradil Kösemihalzâde Hizir Bey. Verski kompleks sestavljajo Hizir-begova mošeja, turška kopel in bazar.

Kirklareli zjutraj

Provinca Kirklareli v Marmarski regiji, po kateri je bila speljana etapa, je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja, čudovita pokrajina in neprometne asfaltirane ceste. Podobno kot na predhodni etapi smo spet okusili čar turškega podeželja. Vozili smo med njivami in travniki skozi neskončno pokrajino, obarvano z značilno rjavo barvo. Požeta polja so sicer odsevala konec kmetijske sezone, a prizori sončnic, ki so že odcvetele, so bili kljub temu očarljivi. Namakalni sistemi so v določenih predelih poskrbeli za zelene oaze, ki so v kontrastu z okoliškimi rjavimi polji in travniki še dodatno poudarile lepoto in pestrost pokrajine. Poseben čar pa so dodala še zelena drevesa med njivami.

Tudi kaj zelenega se je našlo, ne samo posušene sončnice

Predzadnja etapa je bila ravninska in najkrajša, dolga je bila le 46 kilometrov, skupnega vzpona pa je bilo samo tristo metrov. Kolesarili smo v smeri jug proti mestu Lüleburgaz skozi majhne vasice Asilbeyli, Degirmencik, Erikleryurdu in Çeşmekolu. Opoldanski odmor za malico smo imeli med vasema Hamitabat in Kirikköy deset kilometrov pred ciljem. Kombi nas je pričakal v senci podvoza pod avtocesto, ki povezuje Odrin in Carigrad. Po malici, ki nam je povrnila energijo, smo se podali še na zadnjih deset kilometrov etape.

Vsaka senca prav pride, odmor za malico pod AC

Po lokalni neprometni cesti smo prispeli do glavne ceste. Prometnega znaka, ki bi prepovedoval vožnjo kolesarjem, ni bilo. Tako smo zadnji kilometer do hotela Burgaz Resort Aquapark kolesarili po odstavnem pasu zelo prometne štiripasovnice. Na cilj smo prispeli zelo zgodaj, tako da smo lahko preostanek popoldneva izkoristili za sprostitev ob in v bazenih, ki so na voljo v sklopu hotela.

Ravno stradali nismo

Nekateri pa so se odločili še za izlet v deset kilometrov oddaljeno mesto Lüleburgaz, ki je bilo nekoč glavno mesto rimske province Evropa, ki jo je leta 294 ustanovil rimski cesar Dioklecijan. Najbolj znana znamenitost v mestu je mošeja iz 16. stoletja, poimenovana po velikem vezirju Otomanskega cesarstva Mehmedu Paši Sokoloviću. Bil je srbskega porekla, rojen v pravoslavni družini in je bil kot mlad deček rekrutiran kot janičar.

Mošeja Mehmeda Paše Sokolovića

Za večerjo pa pekoče ali sladko?

GORENJSKI GLAS

Garmin Connect; Relive

Več kot je kolovozov, več je zjutraj dela

Kolesarjenje smo tisti dan začeli v mestu Madžarovo, ki leži v vzhodnih Rodopih ob reki Ardi. Mesto je obdano z gorskimi pobočji in skalnimi masivi. Edinstvena mikroklima in pester relief sta idealna za gnezdenje številnih vrst ptic, kot so beloglavi jastreb, črni jastreb, egiptovski jastreb, črna štorklja, cesarski orel, dalmatinski pelikan, rdečeprsa gos in še mnogo drugih.

Ob reki Arda

Prvotno načrtovana trasa je bila speljana južno od reke Arde v smeri Malko Popovo, nato pa čez neobljudeno hribovito pokrajino skozi gozdove do ceste, ki pelje iz mesta Krumovgrad skozi Černi Rid proti Ivajlovgradu. Odločili pa smo se raje za pot po asfaltiranih lokalnih cestah severno od reke Arde. Iz mesta, ki leži na desnem bregu reke, smo kolesarili mimo naravovarstvenega centra Vzhodni Rodopi in trakijskega spomenika do mostu, kjer smo prečkali reko.

Popoln ovinek reke Arda

Nadaljevali smo po levem bregu do enega od znamenitih zavojev reke Arde v obliki podkve. Panoramska cesta je speljana visoko nad akumulacijskim jezerom Ivajlovgrad, ki je dolgo trideset kilometrov in je najdaljše v Bolgariji. Kolesarili smo skozi naselja Borislavci in Malki Voden, kjer je cesta zavila proti severu, proč od jezera. Vzpon do glavne ceste Malko Gradiše–Ivajlovgrad je bil dolg pet kilometrov. Po hriboviti pokrajini smo nadaljevali v smeri jugovzhod. Najprej je sledil petkilometrski spust, nato sedemkilometrski vzpon in nato še enako dolg spust mimo kraja Kamilski Dol do akumulacijskega jezera. Ob jezeru smo po levem bregu nadaljevali do jezu elektrarne Ivajlovgrad, kjer smo prečkali reko Ardo. Pot nas je vodila proč od reke čez dva krajša klanca. Na vrhu zadnjega klanca se je naša pot srečala s prvotno načrtovano traso. Sledil je še spust do mesta Ivajlovgrad, ki leži v vzhodnem vznožju Rodopov ob meji z Grčijo.

Gor pa dol

Območje Ivajlovgrada so prvotno poseljevali Tračani, za njimi sta vladala stari Rim in Bizanc. Južni Slovani so to območje naselili v 7. stoletju, od 9. do 14. stoletja je bilo del srednjeveške Bolgarije, ob koncu 14. stoletja pa je območje Ivajlovgrada prišlo pod oblast Osmanov, ki so temu območju vladali pet stoletij. Mesto Ivajlovgrad je tudi po osvoboditvi Bolgarije (1878) ostalo del Otomanskega cesarstva. Šele po podpisu mirovne pogodbe ob koncu druge balkanske vojne (1913) je postalo del Bolgarije.

Iz mesta smo nadaljevali skozi vas Slaveevo, kjer smo prečkali bolgarsko-grško mejo in prispeli v grško mesto Kiprinos. Dobrih trideset kilometrov smo kolesarili po precej ravni grški pokrajini Evros skozi mesto Kastanies, kjer smo prečkali še grško-turško mejo. V bližini meje se reka Arda izliva v reko Marico. Do mesta Odrin, cilja etape, smo od meje imeli še šest kilometrov.

Še malo pa Odrin

GORENJSKI GLAS

Današnjo etapo smo začeli v mestu Krdžali. Skozi mesto teče reka Arda, na kateri so tri akumulacijska jezera. Jezero Krdžali, ki je zahodno od mesta, smo občudovali v prejšnji etapi. V vzhodnem predmestju pa se začne drugo, 29 km dolgo akumulacijsko jezero Studen kladenec. Tretje akumulacijsko jezero, Ivajlovgrad, pa se nahaja v spodnjem toku reke med mesti Madžarevo in Ivajlovgrad in je najdaljše jezero v Bolgariji, dolgo 30 km.

Kamnita svatba pri Krdžaliju

Naša pot je vodila preko gričevja severno od jezera Studen kladenec. Prvi postanek smo imeli že po treh kilometrih. Kolesa smo pustili na parkirišču ob cesti in se peš povzpeli na hrib do naravne znamenitosti Okamnela svatba. Najbolj impresivni sta dve 10-metrski skali, ki spominjata na zaljubljena mladoporočenca. V okolici so še številne skalne figure v obliki piramid, ki predstavljajo poročni sprevod. Legenda pravi, da sta se fant iz bližnje vasi Zimzelen in lepo dekle iz sosednje vasi poročila. Med poročnim sprevodom je zapihal veter in nevesti dvignil tančico. Ko je tast zagledal nezemeljsko lepoto neveste, so se mu v glavi pojavile nečiste misli. Veter se je razjezil in vsi, razen ženina, so okamneli. Fant je zajokal in prosil veter, naj še on okamni. Veter je uslišal njegovo prošnjo in pred okamnelim ženinom je ostala le majhna mlaka njegovih solz.

Samo da ni razmočene ilovice! 

Ni še konec

Kolesarjenje smo nadaljevali po gričevnati pokrajini, delno po cestah, delno pa po kolovozih skozi majhne vasice s pretežno turškimi prebivalci do Orešnice, najvišje točke današnje etape (510 m n. m.). Zadnje 4 km po travnikih navzdol do asfaltne ceste smo se po slabem kolovozu delno peljali, delno pa pešačili.

PERPERIKON

Kolesarjenje smo nadaljevali po asfaltni cesti do parkirišča za obiskovalce svetega mesta Perperikon. Do ruševin starodavnega tračanskega mesta Perperikon, ki so na skalnem hribu, je s parkirišča dobre pol ure hoje. Ker smo imeli do cilja še 60 km, se za ogled ruševin nismo odločili.

“Turško” pokopališče

Pot smo nadaljevali skozi vas Murgovo do naselja Čiflik, kjer smo prišli na glavno cesto. V vasi Mudrec smo zavili na lokalno cesto in nadaljevali skozi vasi Miladinovo, Sestrinsko, Patnikovo in Svetoslav. Na razgibani pokrajini sta nas pričakala tudi dva nekoliko daljša klanca. Sledil je spust mimo vasi Pčelari do glavne ceste in naprej v dolino do reke Arde. Reko smo prečkali okoli 10 km dolvodno od jezu akumulacijskega jezera Studen kladenec. Nadaljevali smo po desnem bregu skozi naselja Kotlari, Strandževo, Brjagovec do mesta Madžarovo, cilja današnje etape. Mesto je dobilo ime po trakijskem bolgarskem revolucionarju in ima le 590 prebivalcev, kar ga uvršča med najmanjša mesta v Bolgariji.

Madžarovo, območje gnezdišč orlov

O VELEPOSLANIŠTVU RS V TIRANI. V Bolgariji so nas iz domovine presenetili z novicami o strašnih poplavah, plazovih, neprevoznih cestah in številnih smrtnih žrtvah ravno v turški pokrajini Kirklareli, po kateri smo načrtovano imeli dve kolesarski etapi. Opisane razmere so nas takoj spomnile na razmere v Gornji Savinjski dolini. Malo nas je zaskrbelo, ker iz spleta nismo uspeli izvleči novic (morda so bile v turščini), sem se po elektronski poti zvečer 12. 9. 2023 obrnil na Veleposlaništvo RS v Ankari (Turčija) in jih vljudno povprašal o razmerah v tej pokrajini ter o morebitnih omejitvah in prepovedih. Avtomatski odzivnik se mi je drugo jutro zahvalil, ker sem se z vprašanjem obrnil na njih in me obvestil, da mi bo VP odgovorilo takoj ko bo to mogoče, najkasneje pa v šestih dneh. Mi smo vseeno kolesarili po začrtani trasi, na odgovor VP pa še (21.11.2023) čakamo! Sem moral komentirati, da bi bilo bolje, če bi se Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve bolj ukvarjalo s slovenskimi državljani po svetu kot pa z dobavo orožja Ukrajini in Ukrajinci ♠♣♠ (grrr).

GORENJSKI LIST

Danes nas je čakala najtežja oziroma kraljevska etapa, če uporabimo izraz s kolesarskih dirk. Pot nas je vodila po neprometnih asfaltnih cestah v vzhodnih Rodopih iz Asenovgrada do Krdžalija. Trasa je bila dolga 91 kilometrov, imeli smo skupaj 1560 m vzpona, najnižja točka je bila 230, najvišja pa 765 m n. m. Ravnine skoraj ni bilo, vseskozi krajši klanci, nekaj časa navzgor, potem pa spet navzdol.

PROTI KARDŽALIJU KLANCEV NISMO POGREŠALI, JE BIL PA LEP RAZGLED

Iz Asenovgrada, ki ga zaradi številnih cerkva, samostanov in kapel pogosto imenujejo tudi Mali Jeruzalem, smo kolesarili po lepi asfaltni cesti z malo prometa po razgibani pokrajini skozi vasi Červen, Dolnoslav, Topolovo in Novakovo. Sledil je vzpon skozi gozd proti najvišji točki današnjega dne, parku Vekovno drvo, ki je znan po 230 let stari, 18 m visoki bukvi, ki ima obseg debla 4,32 m. Sledil je spust do vasi Komuniga, kjer smo zavili na lokalno cesto v smeri Černa Niva. V senci na robu travnika nas je čakal kombi, kjer smo imeli odmor za malico. Po valoviti pokrajini s travniki, kjer so se pasle ovce, krave in konji, smo nadaljevali pot skozi tipični rodopski vasi Černa Niva in Novo Seliše. Potem je sledil šest kilometrov dolg spust po lepi neprometni cesti z novim asfaltom. V bližini vasi Nenkovo smo prišli v dolino reke Borovica, kjer je čez reko speljan srednjeveški kamnit most, narejen iz petih lokov različnih velikosti.

RIMSKI MOST ČEZ REKO BOROVICA

Reka Borovica je kratka gorska rodopska reka, ki se izliva v reko Ardo, najdaljšo reko v Rodopih. Reka Arda izvira blizu vasi Arda tik ob grški meji in teče večji del po ozemlju Bolgarije. Zadnjih 30 km teče po Grčiji in se v bližini mesta Odrin na meji med Grčijo in Turčijo izliva v reko Marico.

Po nekaj kilometrih kolesarjenja po dolini reke Borovica smo prispeli do akumulacijskega jezera Krdžali, ki je nastalo z zajezitvijo reke Arda. Nadaljevali smo po panoramski cesti, od koder je bil čudovit pogled na jezero. To je eno najbolj slikovitih področij Bolgarije, ki je zelo priljubljeno med ljubitelji fotografije. Tudi mi smo se ustavljali na razglednih točkah in fotografirali.

NEKAJ NAS ŽE E-POGANJA, V OZADJU JEZ KRDŽALI

V zadnjem delu smo se nekoliko oddaljili od jezera in se povzpeli do vasi Penovo. Nato je sledilo še deset kilometrov spusta skozi vasi Blenika, Zelenikovo, Enčec in Sredinka do današnjega cilja v mestu Krdžali, ki je dobilo ime po turškem vojaškem poveljniku. Razteza se na bregovih reke Arde med dvema akumulacijskima jezeroma Krdžali in Studen kladenec na vzhodnih pobočjih gorskega masiva Rodopi. Tu so se naselila že tračanska plemena in zgradila številna svetišča, posvečena svojima božanstvoma soncu in zemlji.

GORENJSKI GLAS

Garmin Connect + trdnjava; Relive + trdnjava

Sedmo etapo smo začeli v mestu Pazardžik, ki leži v zgornji Trakijski nižini, severno od gorovja Rodopi. O bogati preteklosti mesta, ki sega v sedmo tisočletje pred našim štetjem, govorijo številne arheološke najdbe. Glavne znamenitosti mesta so stolp z uro, cerkev sv. Matere Božje in zgodovinski muzej. V južnem delu mesta je na reki Marici otok s parkom Svoboda.

GASILSKA PRED HOTELOM TRAKIJA V PAZARDŽIKU

V lepem sončnem vremenu nas je pot vodila po lokalnih asfaltnih cestah skozi manjša naselja. V kraju Ognjanovo smo prečkali reko Marico in nadaljevali ob reki po desnem bregu skozi mesto Stambolijski, ki je dobilo ime po znanem bolgarskem politiku, do drugega največjega bolgarskega mesta Plovdiv.

PROTI PLOVDIVU

Zavili smo na kolesarsko stezo, ki je speljana ob veslaškem kanalu, kjer je bilo leta 2011 evropsko prvenstvo v veslanju. Na mostu, ki prečka veslaški kanal, je veliko zaklenjenih ključavnic, ki simbolizirajo »zaklenjeno« ljubezen. Pot smo nadaljevali proti središču mesta. Kolesarili smo po glavni cesti, ki je bila nekoliko poglobljena, in tako smo zgrešili staro mestno jedro. S pomočjo navigacijskih naprav smo, sicer nekoliko po ovinkih, našli središče mesta in si ogledali glavne znamenitosti.

ODEON, PLOVDIV

Arheološka najdišča, ki jih je v mestu več kot dvesto, pričajo o bogati zgodovini. Odkrili so predmete, ki kažejo, da je bila prva naselbina na tem mestu zgrajena konec četrtega tisočletja pred našim našim štetjem. Starodavno središče je obkroženo z ostanki trakijske trdnjave. Iz časov Tračanov je tudi svetišče na griču Nebet Tepe. Na rimske čase spominjajo antično gledališče, rimski stadion in antični forum. V šestem stoletju so celotno tračansko ozemlje naselili Slovani.

Iz časov Osmanskega cesarstva so mošeji Džumaja (petkova mošeja) in Imaret ter samostan plešočih dervišev. V starem mestnem jedru je še veliko čudovitih stavb iz različnih obdobij. Po osvoboditvi izpod turške oblasti (1878) je bil Plovdiv popolnoma zasluženo imenovan za kulturno prestolnico Bolgarije. Poseben čar mestu dajejo mestni griči.

Na poti se prileže tudi odmor

V Plovdivu smo za nekaj dni zapustili reko Marico, ki teče še naprej proti vzhodu skozi mesta Dimitrovgrad, Simeonovgrad, Ljubimec in Svilengrad proti turškemu mestu Odrin. Naša pot pa je vodila v smeri jug proti 15 kilometrov oddaljenemu mestu Asenovgrad, cilju etape. Kolesarili smo po servisni cesti, ki je bila speljana tik ob zelo prometni štiripasovnici. Mesto je leta 1934 dobilo ime po bolgarskem carju Ivanu Asenu II., ki je v 13. stoletju obnovil trdnjavo nad mestom, ki se tudi imenuje po njem. Asenova trdnjava stoji na obronkih gorovja Rodopi in je tri kilometre oddaljena od središča mesta. Nekaj kolesarjev je sklenilo, da zaključijo kolesarjenje in so odšli v hotel, drugi pa smo se odločili še za vzpon do trdnjave.

Asenova trdnjava, Asenovgrad

GORENJSKI LIST

Besedilo: Slavko Zupanc
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 7. december 2023 / 14:56  

Garmin Connect; Relive 

SMUČARSKO SREDIŠČA BOROVEC

Prenočili smo v Borovcu, najstarejšem bolgarskem letovišču, ki je bilo prvotno poletna destinacija bolgarskih vladarjev, kamor so hodili tudi na lov. V 20. stoletju se je Borovec postopoma razvil v sodobno smučišče z mrežo smučarskih prog in žičnic, ki se razprostirajo na severnem pobočju gore Musala, najvišjega vrha na Balkanu (2925 m n. m.), ki leži v gorovju Rila. Gorovje leži južno od glavnega mesta Sofija v jugozahodni Bolgariji. V kraju je 58 kilometrov označenih smučarskih prog, ki segajo do nadmorske višine 2560 metrov. Borovec je gostil tudi dve tekmi za svetovni pokal in več tekem za evropski pokal v alpskem smučanju.

ZAJTRK V HORELU MOURA&VILLAS MOUNTAIN RESORT, BOROVEC

Do sredine 20. stoletja se je kraj imenoval Čamkorija, kar pomeni borov gozd, ki je značilen za te kraje. Prostrani okoliški gozdovi omogočajo odlične pogoje tudi za tek na smučeh in biatlon. Leta 1993 je bilo v Borovcu svetovno prvenstvo v biatlonu. Danes je kraj sodobno turistično središče za vse letne čase z razvejano mrežo hotelov, restavracij in barov. Poletni vzpon na Musalo poteka po lahki, označeni poti, kot piše na slovenski spletni strani hribi.net. Z žičnico Jastrebec se lahko pripeljemo na višino 2369 metrov, od tu dalje pa je tri ure hoje do vrha. V gorovju Rila je blizu dvesto ledeniških jezer. Največja znamenitost gorovja je Rilski samostan, ki je bil leta 1983 vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

Iz smučarskega središča Borovec (1300 m n. m.), kjer smo začeli etapo, nas je pot vodila 75 kilometrov navzdol po neprometnih asfaltnih cestah do cilja v mestu Pazardžik (200 m n. m.). Prvih dvajset kilometrov smo kolesarili po gozdu po ozki dolini skozi nekaj manjših krajev. Prvo večje naselje je bilo Dolna Banja, letoviško mesto, znano po vroči mineralni vodi s temperaturo več kot petdeset stopinj Celzija. Spust smo nadaljevali do mesta Kostenec, ki je tudi znano po zdraviliškem turizmu. Severno od mesta je zgodovinski gorski prelaz Trajanova vrata, ki je dobil ime po rimskem cesarju Trajanu, ki je dal zgraditi trdnjavo na vzpetini nad prelazom.

Pazardžik, Mladinski dom

V bližini trdnjave pelje tudi trakijska avtocesta, ki iz Sofije mimo Plovdiva vodi naprej do Burgasa ob Črnem morju.

Iz Kostenca smo nadaljevali pot ob reki Marica. V bližini naselja Malko Belovo smo se ustavili na velikem parkirišču pri izviru mineralne vode in imeli opoldanski odmor za malico. Domačini so redni obiskovalci izvira, kjer si natočijo večje količine vode.

Po postanku smo kolesarili skozi nekaj manjših krajev in v predmestju Pazardžika prečkali reko Marico, ob kateri smo kolesarili večji del dneva. Prenočili smo v hotelu Trakija v središču mesta.

Pazardžik – center / Stolp z uro

GORENJSKI LIST 

Prenočili smo v hotelu blizu glavne železniške postaje v Sofiji, prestolnici Bolgarije. Mesto leži v Sofijski kotlini pod planino Vitoša, med gorovjema Stara planina na severu in Rodopi na jugu. Cilj etape je bilo znano bolgarsko smučarsko letovišče Borovec (1300 m n. m.). To je bila tudi najvišja točka letošnjega kolesarskega potepanja po Balkanu.

Cerkev sv. Nedelje

Takoj na začetku naše poti smo v bližini Levjega mostu prečkali reko Vladajska, eno do rek, ki tečejo skozi Sofijo. Nadaljevali smo mimo znamenitosti: kip sv. Sofije (zaščitnica mesta), katedrala sv. Nedelje, sodišče, rotunda sv. Jurija, cerkev sv. Nikolaja (ruska cerkev), najstarejša bolgarska univerza Sv. Kliment Ohridski. Univerza stoji v bližini metnega parka Knežji vrt, v katerem so leta 1954 v čast Rdeči armadi, ki je leta 1944 osvobodila Bolgarijo, postavili spomenik sovjetski vojski. V zadnjih letih je zelo aktivno gibanje za odstranitev spomenika. V bližini je tudi stadion, poimenovan po bolgarskem narodnem heroju in revolucionarju Vasilu Levskem.

Pokrajina rahlo spominja na Ljubljansko barje?

Po ogledu parka smo po Orlovem mostu prečkali reko Perlovska, ki se v bližini mesta izliva v reko Iskar. Po 15 kilometrih kolesarjenja po Sofiji in njenem predmestju smo prispeli do reke Iskar, ki teče skozi vzhodno predmestje Sofije. Prečkali smo reko in ob njej nadaljevali skozi vas German proti jezeru Pančarevo.

KO NAS ZAGRABI LAKOTA, OPOLDANSKA “KRMILNICA”

Reka Iskar izvira v najvišjem balkanskem gorovju Rila v jugovzhodni Bolgariji in je najdaljša reka (368 kilometrov), ki v celoti teče po ozemlju Bolgarije, najprej proti severu čez Sofijsko kotlino, nato skozi gorovje Balkan, kjer tvori 84 kilometrov dolgo sotesko, in nazadnje po Donavski nižini v smeri severovzhod do izliva v Donavo.

Pri akumulacijskem jezeru Pančarevo smo imeli krajši postanek, nato pa smo nadaljevali po panoramski poti ob jezeru, ki je namenjena pešcem in kolesarjem.

Na koncu jezera smo prišli na cesto, ki se ob reki Iskar počasi vzpenja najprej do akumulacijskega jezera Pasarel in nato do največjega akumulacijskega jezera, ki je dobilo ime po reki Iskar in leži na nadmorski višini 820 metrov. Ob poti je več samostanov.

BARVITI BOROVEC (SEPTEMBRA ŠE PRAZEN)

Nadaljevali smo ob reki Črni Iskar do mesta Samokov (950 m n. m.), ki je skupaj z bližnjim letoviščem Borovec pomembno turistično središče. V preteklosti je bilo mesto središče rokodelstva in umetnosti, v času Otomanskega cesarstva pa tudi največji center za proizvodnjo železa. V mestu Samokov smo zapustili reko Črni Iskar in nadaljevali ob potoku Bistrica.

Cesta je postajala vse bolj strma in čakalo nas je še deset kilometrov vzpona do cilja v zimskošportnem središču Borovec.

GORENJSKI GLAS

Pogled iz hotela, Dimitrovgrad

Zbudili smo se v lep sončen dan. Po zajtrku v hotelu smo se pripravili na četrto etapo od Dimitrovgrada do Sofije. Prvi del naše poti nas je po evropski kolesarski poti EuroVelo 13 vodil čez srbsko-bolgarsko mejo in naprej proti mestu Dragoman. Do meje z Bolgarijo je bilo pet kilometrov. Na bolgarski strani smo počakali, da smo vsi prečkali mejo, in nato nadaljevali pot.

Za kolesarjenje po Bolgariji vinjete za kolo nismo rabili

Takoj po prehodu meje smo prišli na avtocesto, ki pelje proti Sofiji. Pri obmejnih policistih smo se pozanimali, kje je pot za kolesarje. Rekli so nam, da ni druge možnosti, kot da nadaljujemo po avtocesti. Tudi prometnih znakov, ki bi to prepovedovali, ni bilo, tako da smo kolesarjenje po Bolgariji začeli kar po avtocesti, ki je v tem delu speljana po ozki dolini, kjer je prostor le za avtocesto, železnico in potok. Vozili smo po odstavnem pasu, v delih, kjer ga ni bilo, pa po voznem pasu. Avtocesto smo po sedmih kilometrih zapustili na prvem možnem odcepu, a že po dobrem kilometru nam je bilo žal, kajti prišli smo na pot, tlakovano s kockami.

rimska Via Militaris

Kolesarjenje po kockah je bilo, čeprav nas je treslo, svojevrstno doživetje. Pot je speljana tik ob avtocesti po trasi stare rimske vojaške ceste Via Militaris, ki je čez Balkan povezovala Evropo in Malo Azijo. Via Militaris je vodila skozi kraje Niš, Dimitrovgrad, Sofija in naprej do Carigrada, ki se je v rimskih časih imenoval Konstantinopel. Kocke seveda niso bile iz rimskih časov, a pretresle so nas kar dobro. Po osmih kilometrih kolesarjenja po kockah smo prispeli do mesta Dragoman. Nastanek in razvoj mesta je povezan z rimskim cesarjem Trajanom in vojaško cesto Via Militaris. Legenda pravi, da ime mesta izvira iz besede dragoman, kot se je v času Osmanskega cesarstva imenoval uradni prevajalec in tolmač.

V Dragomanu se pot EuroVelo 13 obrne proti jugu in se nadaljuje ob meji s Srbijo, naša pot pa je vodila naprej ob avtocesti proti Sofiji. Spet smo bili na kockah, ki pa so se po sedmih kilometrih nehale in nadaljevali smo po lokalni asfaltni cesti skozi mesto Slivnica in naprej ob avtocesti. Po nekaj kilometrih se je lokalna cesta ob avtocesti končala, naša načrtovana pot pa je tu zavila stran od avtoceste proti kraju Hrabarsko čez hribovito pokrajino, delno po kolovozih, večinoma pa po lokalnih asfaltnih cestah.

Kam? Da ni spet razmočena ilovica!

Glede na slabo izkušnjo z druge etape, ko smo kolesarili po blatu in ilovici, nihče ni bil prav navdušen nad to potjo. S pomočjo navigacijskih naprav smo našli novo možnost. Prečkali smo avtocesto in nadaljevali po asfaltnih lokalnih cestah skozi kraje Petarč in Kostinbrod, nato pa po bolj prometni glavni cesti do cilja v Sofiji.

NEKAJ UTRINKOV IZ SOFIJE

Prenočili smo v treh skupinah na turističnih kmetijah v bližini bolgarske meje v vaseh Kalna, Inovo in Jalovik izvor. Vse te vasi so izhodišče tudi za planinske izlete, predvsem na Midžor (2169 m n. m.), najvišji vrh Srbije, ki je v gorovju Stara planina, oziroma Balkan na meji med Srbijo in Bolgarijo. Gorovje se razteza od meje s Srbijo po sredini Bolgarije od zahoda proti vzhodu vse do Črnega morja.

VELKO TURISTIČNO NASELJE V KALNI, A ŽAL ZAPRTO

Na vseh treh turističnih kmetijah so nam prijazne gospodinje pripravile okusen domač zajtrk, po zajtrku pa smo se zbrali v vasi Jalovik izvor na turistični kmetiji Stanišić, kjer smo začeli tretjo etapo. Trasa tistega dne je bila ena krajših (šestdeset kilometrov) in lažjih (petsto metrov skupnega vzpona). O dežju, ki nas je na etapi dan prej vseskozi spremljal, ni bilo ne duha ne sluha. Tisti, ki koles niso oprali že takoj, ko smo prikolesarili čez hrib po blatu in ilovici, so jih oprali zvečer po prihodu na cilj, tako da smo se z relativno čistimi kolesi podali v lep sončen dan.

NO JA, K ČEVAPČIČEM SE PODA TUDI PIVO 0,0

SLAPOVI BIGAR

Iz vasi smo se takoj začeli vzpenjati po lepi neprometni cesti na deset kilometrov oddaljeno najvišjo točko etape. Po nekaj kilometrih smo se ustavili pri slapu Bigar, kjer smo si ogledali slap, naredili skupinsko fotografijo, nato pa nadaljevali do prelaza (624 m n. m.).

Sledil je desetkilometrski spust proti vasi Temska. Spremljali so nas čudoviti razgledi na zelene griče in dolino, v katero smo se spuščali. Prikolesarili smo v dolino reke Temske (Temštica), ki priteče iz Stare planine in je v gornjem toku znana pod imenom Toplodolska reka. Napajajo jo številni gorski potoki. V tem delu ima reka velik padec in na njej so številni slapovi. Zaradi značilne rdeče barve njenih bregov jo imenujejo tudi srbski Kolorado.

Po dolini reke Temske smo kolesarili skozi slikovito pokrajino. Približno deset kilometrov pred Pirotom smo Temsko zapustili in ob reki Nišavi nadaljevali pot do Pirota. Nišava izvira v Bolgariji, v bližini Dimitrovgrada priteče v Srbijo in se v bližini Niša izliva v Južno Moravo. Pri trdnjavi Kale, ki se imenuje tudi Pirotski grad ali tudi Momčilov grad, smo imeli krajši postanek.

Utrdba v Pirotu

Do Pirota smo prikolesarili po znani evropski kolesarski poti EvroVelo 13, ki tu zavije na vzhod proti gorovju Stara planina. Če bi se odločili za to pot, bi etapo podaljšali za 66 kilometrov in bi naredili dodanih 1400 višinski metrov. Naša pot pa je vodila po dolini neposredno proti današnjemu cilju v Dimitrovgradu, mestu ob meji z Bolgarijo. Ker je bila etapa ena krajših, smo v hotel prišli zgodaj. Nekateri so odšli na ogled mesta, nekateri pa smo se lotili temeljitega čiščenja koles po vožnji po ilovici. Prenočili smo v hotelu, kjer so nam pripravili tudi okusno večerjo.