Po zadnji poledenitvi Ljubljansko barje prekriva jezero, ki ga zaradi številnih najdišč kolišč (V. – II_ tisočletje pr. n. št.), danes poimenujemo kar koliščarsko. Skozi tisočletja se je jezero krčilo, sredi II. tisočletja pr. n. št. pa ostane le še obsežna zamočvirjena ravnica, po kateri se leno vijuga Ljubljanica, kot se še danes vijeta potoka Bistra in Ljubija. Od koliščarjem so nam ostali drevaki s katerim so pluli po jezeru in najstarejše kolo cize, s katerimi so vozili pridelke in ulovljeno divjačino v okolici jezera.

Jazon naj bi se z govorečo ladjo Argo pripeljal do izvira Ljubljanice v Močilniku okrog leta 1222

Nedavno odkrit eden večjih drevakov iz II. stol. pr. n. št., kaže na to, da se po Ljubljanici vozijo že bojno nastrojeni Tavriski

V II. tisočletje pr. n. št. sodi tudi zgodba o Jazonu, ki z Argonavti po Donavi, Savi in Ljubljanici beži pred preganjalci, potem ko v Kolhidi ukrade zlato runo, na Ljubljanskem barju ubije zmaja, ki dobi mesto v ljubljanskem grbu, ustanovi Emono (po grški pokrajini Haemonia), nato pa po Ljubljanici odpluje do Močilnika na Vrhniki, kjer v skali pusti odtis svoje pesti, ko jezno ugotovi, da se tu konča plovna pot. Argonavti prezimijo na Vrhniškem, ustanovijo še Navport (hibridna beseda iz grške nays (ladja) in latinske portus (pristanišče)), potem pa ladjo razstavijo in jo odnesejo do Jadranskega morja.

Ljubljanica postane pomembna plovna reka s prihodom Rimljanov sredi prvega stol. pr. n. št., čeprav nedavno odkritje enega večjih drevakov, 15 metrov dolgega in poldrugi meter širokega iz II. stol. pr. n. št., kaže na to, da se po Ljubljanici vozijo že bojno nastrojeni Tavriski, saj bi z drevakom lahko pot premagovali tja do Fužinskih brzic. Deblak je izdelan zelo kakovostno iz dvestoletnega hrasta, ki je moralo biti zelo lepo in visoko drevo s premerom okoli 1,5 m. Tavriski, ki so bili v stikih z italskimi trgovci, bi tamkajšnjim podjetnikom lahko dopustili, da s takim plovilom plujejo po njihovih vodah, verjetno pa so ga, ob pomoči le-teh, izdelali sami in z njim dodatno služili.

Pretovarjanje blaga v rimskem pristanišču Nauportus (vir: rtvslo.si)

Rimljani zgradijo na desnem bregu Ljubljanice, verjetno kar na pristanišču Tavriskov, o čemer pričajo najdbe iz tega obdobja, naselje Navport. Rimski emporium ali horrea je namenjen pretovarjanju predvsem vojaške opreme za rimske legije, ki so prodirale proti Donavi, z vozov na rečne ladje. O tem pričajo tudi številne najdbe. Že leta 1890 na območju Brezovega loga na vzhodnem delu Ljubljanskega barja (Lipe pri Črni vasi) odkrijejo tovorno ladjo iz I. stol. pr. n. št. Ladja pontonium, simetrične, podolgovato-ovalne oblike s prisekanimi konci, ravnim dnom brez gredlja ter z navzven nagnjenimi nizkimi boki, dolgo 30 m, široko do 4,8 m v visoko 0,6 m je bila zasnovana za plovbo v plitvinah. Leta 2008 v Sinji gorici pri Vrhniki arheologi potapljači odkrijejo pol manjšo rimsko tovorno ladjo z začetka I. stol. n. št. Ladja je podobna prejšnji, pomembna razlika je le v tehniki gradnje – ladja iz Lip je zgrajena s tehniko šivanja, ladja iz Sinje Gorice pa s tehniko spajanja z železnimi spojkami, kar predstavlja manjkajoči člen v raziskavah tehnologije gradnje sredozemskega tipa plovil in razvoja ladjedelništva na splošno. Še eno rimsko ladjo odkrijejo ob drevaku, nahajališču pa sedaj pravimo kar pokopališče ladij.

Z zaključkom okupacijske faze rimske legije v Panoniji in izgradnjo ceste Navport– Emona se pomen vodne poti za rimsko vojsko zmanjša, vendar ne zamre, saj je bilo ob koncu II. stol. ali v II. stol. v Emoni verjetno pristanišče panonske flote, kar dokazuje v Emoni najden nagrobnik vojaka panonskega brodovja, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije.



povzeto po:

Industrializacija in hiter razvoj avtomobilizma po drugi svetovni vojni, skupaj s splošnim družbenim napredkom, povzročijo potrebo po gradnji novih, modernih cest, za potrebe vedno večjega števila motoriziranih potnikov. Medtem ko je leta 1962 v Sloveniji registriranih le okoli 72.000 vozil, jih je 15 let pozneje, leta 1977, že 247.000 (113 avtomobilov na 1.000 prebivalcev – leta 2010 je v Sloveniji registriranih dobrih 1.375.000 osebnih motornih vozil, oziroma 518 na 1.000 prebivalcev). 

Hitri motorizaciji ni uspe slediti gradnja novih in obnova starih cest. Čeprav je bilo v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja zgrajenih več kot 3.600 km novih cest, se vedno bolj kaže potreba po sodobnih, za motorna vozila rezerviranih cestah. Tako število prometnih nesreč kot tudi smrtnih žrtev strmo narašča. Če je v Sloveniji leta 1950 le 679 prometnih nesreč, jih je leta 1968 že več kot 25.500. Tudi število smrtnih žrtev se poveča za več kot šestkrat – leta 1950 jih na naših cestah umre 77 ljudi, leta 1968 pa že 497 (leta 2011 129).

Priprave na gradnjo potekajo pet let, dela pa se uradno začno 23. maja 1970. Slovenija oziroma takratna Jugoslavija se s tem pridruži dvajseterici evropskih držav, ki že imajo avtoceste v skupni dolžini 17.500 kilometrov. 29. decembra 1972 je prometu predan avtocestni odsek med Vrhniko in Postojno. Gradnja sodobne štiripasovnice v dolžini 32 kilometrov je končana v dveh letih in sedmih mesecih, še pred uradnim odprtjem pa se pojavi zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera, ki odnese takratnega predsednika Izvršnega sveta Republike Slovenije. Continue reading


Krajevna skupnosr Drenov Grič – Lesno Brdo

Krajevna skupnost Drenov Grič–Lesno Brdo (6,50 km2, 1.300 preb.) se razteza na severnem obronku Ljubljanskega barja. Sestavljata jo naselji Drenov Grič (750 preb.) in Lesno Brdo (550 preb.).

Drenov Grič je razloženo naselje z urbaniziranim gručastim jedrom. Leži na 291 metrih nadmorske višine ob zahodnem robu Ljubljanskega barja. Continue reading


Vrhnika leži na skrajnem severozahodnem robu Ljubljanskega barja, na območju, kjer je najlažji in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline in čez kraške planote proti Jadranskemu morju in severni Italiji. Tu se Barje stika z Dinarskim gorstvom in Predalpskim hribovjem, tu čez so se predvsem z vzhoda proti zahodu selila ljudstva kot Kelti (III.–II. Stol.) in Vzhodni Goti s Teodorikom Velikim (začetek V. stol.), postavni Dolgobradci s Sasi, Gepidi in Bavarci (sredi VI. Stol.), ki le zdrvijo mimo proti Padski nižini in zaustavijo le toliko, da si njihov kralj Albion ogleda z vrha Nanosa smer potovanja in za njihovimi petami Slovani z Obri. Predvsem z zahoda čez ta prehod prihajajo osvajalne vojske Rimljanov (desetletja okrog leta nič), Frankov s Karlom Velikim (ob koncu IX. stol.), Napoleonovih Francozov (v začetku XIX. stol.) in končno tudi Italijanov v drugi svetovni vojni, tu čez se podijo plenilske horde, Huni z Atilo na čelu in drugi.

Koliščarji so prvi, ki so v našem prostoru pustili več sledov

Če je čez kamniti svet Dinaridov relativno enostavno graditi ceste, predstavlja Barje graditeljem večtisočletni izziv. Čez ta prehod se v antiki vzpostavijo karavanske poti, tu čez grški trgovci prevažajo trgovsko blago, tudi legendarni Jazon naj bi tukaj v XIII. stol. pr. n. št. s svojimi Argonavti prenašal ladjo Argo, ki je našla mesto v vrhniškem občinskem grbu, med VII. stol. pr. n. št. in V. stol. n. š. pa po poteh proti Ogleju tovorijo tudi jantar z Baltika.

Prvo pravo cesto, vio Gemino, zgradijo Rimljani od Akvileje čez Ocro do vojaškega pristanišča (horrea) Nauportus sredi I. stol. pr. n. št., pol stoletja kasneje pa še krajšo čez Ad Pirum (video) in jo podaljšajo še čez Barje do Emone in naprej proti Celeji in Siscii, pri tem pa morajo osuševati barje in skrajšati tok Ljubljanice skoraj za polovico. Kmalu po razpadu cesarstva ter propadu Emone in Navportusa, se Barje ponovno zamočviri, ceste na njemu razpadejo ali poniknejo, nič bolje se ne godi niti cestam na trdem kraškem kamnu, ki se zarastejo.

Po koncu velikega preseljevanja narodov se ponovno vzpostavijo karavanske poti med vzhodom in zahodom, med Ljubljano in Vrhniko pa se blago in potnike prevaža z barkami po Ljubljanici. Ko Trst dobi status svobodnega mesa (1719) se promet med Dunajem in Trstom tako poveča, da ga vsega na konjskih hrbtih ni moč prepeljati, zato Avstrijsko cesarstvo zgradi precej nestrokovno leta 1728 cesto do Trsta, a jo mora zaradi strmih klancev in vse večjih kočij močno popraviti (1809). Ko tudi velike kočije ne morejo prepeljati vsega blaga, cesarstvo zgradi do Trsta še južno železnico (odprta 1857).

Kolesarska in pešpot »K4 – Zgodovina transporta na Vrhniškem« z desetimi pojasnjevalnimi tablami podrobneje predstavlja več kot pettisočletno zgodovino, ki jo na Vrhniškem zaznamuje odkritje najstarejšega kolesa in drevakov iz koliščarskega obdobja ter jo zaključuje izgradnja prvega odseka avtoceste med Vrhniko in Postojno decembra leta 1972.


Pot se začenja (oziroma konča) na parkirišču P&R (Park&Ride) v Sinji Gorici. Na parkirišču zapeljemo v smeri Ljubljane (državna kolesarska pot D1) ter po nekaj desetih metrih, pri prvem prehodu za pešce/kolesarje, prečimo Ljubljansko cesto in kolesarimo do podjetja Unichem. Tu ob Lahovki nekdaj  stoji Mesarjev mlin, ki ga Martin Verbič leta 1877 predela v strojarno oziroma kravtarijo. Verbičeva usnjarna je tudi edina delujoča usnjarna pred drugo svetovno vojno. Po vojni je leta 1948 nacionalizirana in preurejena v ščetinarno, s propadom Industrije usnja Vrhnika pa opuščena. 

Za Unichemom zavijemo desno proti Podlipščici, nato pa nas proti Podlipi pot vodi pretežno ob regulirani strugi potoka. Kmalu za kompostano Rosa prečimo prometno glavno cesto, ki Vrhniko povezuje s Horjulom, zato povečana previdnost ne bo odveč. Na tem delu je sicer načrtovana državna kolesarska cesta, ki bo povezala Borovnico s Horjulom in bomo tako kasneje nanjo speljali našo pot. Continue reading



Skupni projekt krajevnih skupnostih

Bevke, Blatna Brezovica, Drenov Grič, Sinja Gorica in Vrhnika-Breg

 

Kolesarska pot »Zgodovina prometa na Vrhniškem« je krožna kolesarska in sprehajalna pot, dolga 23 kilometrov (trasa poti na Bikemapu) in skoraj povsem ravninska (»presenetita nas le dva krajša in strma klanca v Blatni Brezovici), od tega 13,7 km po makadamskih cestah ali kolovozih. Je primerna za družine in za vse vrste koles, je pa treba upoštevati, da polovica poti speljana po makadamskih poteh in kolovozih in tako manj primerna za cestna kolesa. Pot je skupni projekt petih krajevnih skupnostih po katerih pot poteka – Bevk (4,6 km), Blatne Brezovice (5,1 km), Drenovega Griča (4,7 km), Sinje Gorice (3,0 km) in Vrhnike-Brega (5,1 km).

Kolesarska pot je posvečena petim tisočletjem prevoznih sredstev in prevoznih poti, od odkritega najstarejšega kolesa (starega 5.200 let) na svetu ob Ljubljanici na Starih gmajnah pri Verdu, do prvega, 32 kilometrov dolgega odseka avtoceste v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji med Vrhniko in Postojno.

Uradni začetek in konec poti (i) je železniška postaja (pri Kmetijski zadrugi oziroma nekdanji gostilni Simon) zadnjega odseka sedaj še desetletja opuščene železne ceste, ki je do leta 1966 Vrhniko povezovala z Ljubljano. Skoraj do meje z občino Log-Dragomer pot poteka po nekdanji železniški trasi. Na kolesarsko pot ob Ljubljanski cesti zavije med Felix Transom in trgovino Top Dom Obnova. Na glavni cesti je treba po novem zaviti levo do prvega semaforja, tu cesto prečiti in se na drugo strani usmeriti proti Vrhniki. Do Drenovega Griča glavno cesto prečim še dvakrat, drugič, ko zavijemo po novi asfaltirani cesti proti Bevkam. Continue reading