Trasa: San Martino Bassa – San Tomaso (82 km, 450 v.m.)

80 km mivke

obala je dolgočasna. imajo pa mesta zanimivo zgodovino

 –

Do Pescare imamo 10 km. Tu si za ogled privoščimo kakšno uro ali več. Ob poti si lahko ogledamo še mesta Ortona, Francavilla al Mare in Vasto.

Stolnica sv. Cettea, Pescara (wikipedija)

Pescara (119.500 preb., 0 m n.m., rimski Aternum) leži na višini morske gladine ob jadranski obali in se je razvila od nekaj stoletij pred našim štetjem naprej na strateški legi okoli ustja reke Aterno-Pescara. Urbano tkivo mesta se razprostira na ravnem območju v obliki črke T, ki zavzema dolino okoli reke in obalni pas. Proti severozahodu in jugozahodu se mesto širi tudi v okoliške hribe, ki so bile prvič zasedeni v neolitiku.

Pescara je ustanovljeno kot pristanišče plemen Vestini in Marrucini za trgovanje z ljudstvi Orienta. Glavna stavba je bil tempelj Jovis Aternium. V srednjem veku ga uničijo Langobardi (597). Zavetnik mesta je sv. Cetteus, škof iz V. stol., izvoljen na sedež Amiternuma v Sabini (danes mesto San Vittorino) leta 590, v času papeževanja Gregorja Velikega. Legenda pravi, da ga Langobardi usmrtijo pri Amiternumu tako, da so ga vržejo z mostu s kamnom, privezanim okoli vratu, njegovo telo pa je odplavalo v Pescaro.

Leta 1095 je Pescara ribiška vas, obogatena s spomeniki in cerkvami. Leta 1140 mesto osvoji Rogerij II. Sicilski, kar povzroči obdobje, ko ga uničijo vojske, ki pustošijo po kraljestvu Sicilije. Piscaria (“bogata z ribami”) se prvič omenja v tem obdobju. Pozneje Pescari vlada več gosposk, med njimi Rainaldo Orsini, Ludvik Savojski in Francesco del Borgo, vikar neapeljskega kralja Ladislava, ki da zgraditi trdnjavo in stolp.

Plaže pred Pescaro (Hetz.it)

Zgodovinsko mestno jedro je na južni obali, kjer je nekoč stal Piazzaforte (utrjeno mesto), vojaški branik Kraljevine Dveh Sicilij s t.i. Bagnom Borbonicom (zapor Kraljevine obeh Sicilij, zgrajen leta 1510 po naročilu Karla V., ki je vključen v ostanke normanskega in bizan-tinskega mestnega obzidja). Danes je v njem Muzej ljudstev Abruzzov. V zgodovinskem središču mesta sta rojstni hiši Gabriela D’Annunzia in Ennia Flaiana ter stolnica San Cetteo (1933-1938). Na severni obali reke je Piazza Italia (Trg Italije), na katerega gledata mestna hiša in vladna stavba (v kateri je sedež pokrajine Pescara), obe zgrajeni v času fašizma v skladu s fašističnim racionalističnim slogom po zasnovi arhitekta Vincenza Pilottija.

PINETA DANNUNZIANA (wikipedia)

V skrajnem južnem delu mesta, med naravnim rezervatom Pineta Dannunziana in plažo, je elegantno okrožje secesijskih vil, ki ga leta 1912 oblikuje Antonino Liberi (inženirski svak D’Annunzio). Tu je tudi Aurum, prvi sedež družabnega kluba (imenovanega Kursaal), nato tovarna alkoholnih pijač, danes pa javni večnamenski prostor.

V skrajnem južnem delu mesta, med naravnim rezervatom Pineta Dannunziana in plažo, je elegantno okrožje secesijskih vil, ki ga leta 1912 oblikuje Antonino Liberi (inženirski svak D’Annunzio). Tu je tudi Aurum, prvi sedež družabnega kluba (imenovanega Kursaal), nato tovarna alkoholnih pijač, danes pa javni večnamenski prostor.

pristanišče v ortoni wikipedia)

Ortona (22.200 preb., 72 m n.m.). Domnevno ga prvi naselijo italski Frentani. Leta 2005 odkrijejo bronastodobno naselbino, rimsko mesto pa v veliki meri sovpada s to prvo naselbino. Nekateri odseki tlakovanih cest in mestnih obzidij ter nekatere arheološke najdbe so edini ostanki tega obdobja. Ortona nekaj stoletij ostala del Vzhodnega rimskega cesarstva (kasneje Bizantinskega cesarstva), preden jo priključi Langobardsko kraljestvo.

Leta 1258 pomorščak Leone Acciaiuoli v Ortono prinese relikvije apostola Tomaža. Leta 1302 šibenski knez Juraj I. Šubić Bribirnski vdre v Ortono in od njenih prebivalcev izterja davek. V prvi polovici YV- stol. zgradijo njegovo obzidje. 30. junija 1447 ladje iz Benetk uničijo pristanišče, zato je kralj Sicilije naroči gradnjo gradu, ki bo dominiral nad prenovljenim pristaniščem. Leta 1582 mesto pridobi Margareta Parmska, hči cesarja Karla V. in vojvodinja Parmska. Leta 1584 Margareta zgradi velik dvorec (znan kot Palazzo Farnese), ki pa zaradi njene smrti ni nikoli dokončan.

katedrala sv. Tomaža, Ortona (wikipedia)

Po ustanovitvi Kraljevine Italije leta 1860 Ortona postane eno prvih morskih letovišč na Jadranskem morju. 9. septembra 1943 kraljeva družina Savojske iz pristanišča Ortona zapusti Italijo pod nemško okupacijo. Obrambno Gustavovo linijo Nemci vzpostavijo pri Ortoni (razteza se proti Cassinu na nasprotni strani Italije). Boj med nemškimi padalci in 2. kanadsko pehotno brigado pritegne pozornost mednarodnega tiska, zaradi česar je bitka pri Ortoni znana kot “mali Stalingrad”.

Glavne zanimivosti so: katedrala sv. Tomaža apostola, muzej stolnice, cerkev sv. Marije iz Konstantinopla, cerkev sv. Katarine iz Aleksandrije, svetilnik, srednjeveški grad Aragoncev, muzej bitke pri Ortoni, kanadsko vojaško pokopališče na reki Moro in trabucche (starodavne ribiške naprave za lovljenje rib na morju).

Moštranca, cerkev sv. Marije, Francavilla (Nicola da Guardiagrele)

Francavilla al Mare (25.600 preb., 19 m n.m.). Območje je poseljeno že v prazgodovini, zgodnje ostanke pa najdejo pri sv. Ceciliji. Leta 1162 vas prejme dvanajstletno oprostitev plačevanja davkov in ta dogodek je tudi izvor imena “Francavilla” (kar pomeni “svobodno mesto”). Pristanišče je cvetoča trgovska točka v Jadranskem morju a ga v XVI. stol. izropajo turški vojaki. V poznem XIX. stol. je Francavilla že znano obmorsko letovišče in sedež umetniškega literarnega kroga z osebnostmi, kot so Francesco Paolo Michetti, Gabriele D’Annunzio, F.P. Tosti, ki so se srečavalo v »Conventinu«, v nekdanjem samostanu Santa Maria Jezusova. Leta 1944 center uničijo Američani in nacisti, popolnoma ohranjen je ostal le samostan Michetti.

Glavne zanimivosti: samostan Michetti (1430), muzej Michetti (1997), cerkev sv. Marije Glavne in palača Sirena.

Vasto (40.700 preb., 138 m n.m.) , v srednjem veku imenovano Guastaymonis, Vasto d’Aimone ali Waste d’Aimone, fašistična Italija pa mesto preimenuje v Istonio, a ga leta 1944 preimenujejo v Vasto. Po legendi mesto ustanovi grški junak Diomed. Najzgodnejše arheološke najdbe segajo v leto 1300 pr. n. št. Histonij je eno ključnih mest Frentanov na jadranski obali, približno devet kilometrov južneje od rta Penna. V rimskem cesarstvu je bil municipij Histonium cvetoče in razkošno mesto, kar potrjujejo ruševine starorimskega gledališča, kopališč in drugih javnih zgradb, poleg številnih mozaikov, kipov in stebrov iz granita ali marmorja.

Grad Caldoresco na Trgu Rossetti, Vasto (wikipedia)

Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva regijo zasedajo germanska plemena do Justinijanove bizantinske ponovne osvojitve, za njem pa Langobardom. Od XIII. stol. je del Neapeljske kraljevine, ki se kasneje pridruži v Kraljevino obeh Sicilij. Leta 1566 turške otomanske pomorske sile pod vodstvom Piyale paša s požarom uničijo le velik del mesta.

Pod špansko vladavino južne Italije Vasto postane fevd markiza d’Avalosa, pod vladavino Cesara Michelangela pa Vasto doseže svoj vrhunec.

Glavne zanimivosti: katedrala sv. Jožefa, cerkev sv. Marije Glavne (1195), zvonik, požgan, porušen, obnovljeni je iz leta 1735. V cerkvi naj bi hranili eno od Jezusovih trnovih kron (Sacra Spina), grad Caldoresco, impozantna palača D’Avalos, v kateri so danes mestni muzeji, vključno z muzejem arheologije in mestno umetniško galerijo, v starem delu mesta (zgodovinsko središče) pa so še druge zanimive zgradbe in cerkve iz XII. do XVII. stol.