Trasa poti; dolžina 76 km, vzponi: 1.490 m, spusti: 1.550 m.

Etapa je sicer med krajšimi a kar razgibana. Prvo polovico poti se v glavnem spuščamo, drugo pa vzpenjamo. Nekaj krajših klancev ima naklon skoraj 10%, sicer pa je strmina povečini do 5%. Kolesarimo večinoma ob južni meji Naravnega rezervata Nabrodi.

Nekateri imamo do cilja še deset kilometrov več (zato pa drugi dan manj). ker v hotelu v Troini ni bilo dovolj prostora za vse).

Cerami

Cerami, cerkev sv. Antona opata

(Cirami po sicilijansko) je občina z 2.000 preb. v pokrajini Enna. Etimologi imajo kar nekaj razlag izvora imena – je morda izpeljanka besede kèramos (glina) ali besede kerma (veliki kamni), dobi ime po grškem mestu Kerme ob istoimenskem zalivu v Mali Aziji ali po antičnem ljudstvu iz Atike Keramei, ki se naselijo v južni Siciliji ali morda po Rogerijevemu fevdalcu z imenom Theophanes Kerameus, ki naj bi projektiral tudi Palatinsko kapelo v Palermu.

Arheološke najdbe pričajo, da je območje Ceramija poseljeno že v V. in IV. stol. pr. n. št., do prihoda Normanov pa ni drugih zanesljivejših virov. Tradicionalna lovorova procesija (‘ntrata u lauru) danes spomina na zmagoslavni prihod Normanov v Cerami. Po Normanih se imenujejo tudi nekatere četrti (Ruggero, Mille in Evangelico). Normani imajo velik vpliv tudi na ljudsko verovanje, predvsem na češčenje posameznih svetnikov, zlasti po poznani bitki za Cerami, vendar zapisov o obstoju cerkev pred Rogerijem Sicilskem ni. Kot kaže so med prvimi zgrajeni cekvi sv. Jurija in sv. Mihaela, posvečeni svetnikoma, ki naj bi posredovala v korist Normanov v bitki proti Arabcem leta 1063. Prve cerkve danes ni več, druga pa je deloma porušena.

Cerami, stolnica sv. Anbroža

Večinski prebivalci mesta so, kot je zapisano v nekem dokumentu iz leta 1170, Grki, vendar so močno zastopani tudi Latino-Lombardi. Prisotnost dveh skupin, grške (borgo) in latinske (castrum), vpliva na mestne četrti in cerkve. Tudi Cerami se pridruži uporu proti Anžujcem in njihovimi fevdalci (sicilske večernice, civilna vojna med latinskimi in katalonskimi baroni (1337–1354)). Največji razcvet Cerami doživi ob koncu XV. stol., ko zgradijo tudi cerkev sv. Ambroža, danes stolnica.

Še v prejšnjem stoletju je v mestu 24 cerkev, danes jih je le še devet, sedem v mestu in dve v bližnji okolici – stolna cerkev sv. Ambroža, cerkve sv. Antona opata, Gospe iz Karmela, sv. Boštjana, sv. Benedikta, sv. Jožefa duš v vicah in sv. Blaža. Okrog leta 1540 je zgrajen samostan bosonogih karmeličanov, ki mu prizidajo manjšo cerkev (leta 1620 jo povečajo; v cerkvi se nahaja eden od 33 razpelov opata Umile da Petralia (Giovan Francesco Pitorno))

Gangi

(Ganci po sicilijansko) je občina s 6.800 preb. v  pokrajini Palermo. Je na seznamu najlepših italijanskih mest in leta 2014 razglašeno za mesto vseh mest.

Gangi, cerkev sv. Pavla

Na območju Gangija se naseljujejo že v bronasti dobi, njihova kultura pa sodi  v t.i. kulturo iz Castelluccia, (za to kulturo značilne grobove odkrijejo v Serra del Vento in v četrti Regiovanni–Zappaiello, kakšnih deset kilometrov od mesta. Na območju Gangija naj bi stalo tudi legendarno naselje Kretčanov Engyon, nekaj najdenih artefaktov pa to teorijo tudi potrjuje. Tudi dokumenti pričajo o tem, da tu (v četrti Gangivecchio) naselje stoji že v XII. stol. in je vključeno v fevd grofije Geracijev. Leta 1195 ga da Henrik VI. Švabski v fevd družini Craon. Grofijo Geracijev v XIII. stol priključijo gosposki Ventimiglia.

Naselje med sicilijansko vstajo leta 1299 porušil Friderik III. Mesto kasneje pozidajo na sosednjem hribu (gori) Marone. Od konca XV. stol. je Gangi, kot cela Sicilija pod Španci in strahovlado njihove inkvizicije. Mučen in obsojen je bil tudi benediktinski prior Gangivecchia.

Sredi XVI. stol. mesto premore že 4.000 preb. Graffeo leta 1625 odkupi območje Gangija od gosposke Ventimiglia, leta 1629 pa mu Filip IV. Španski podeli naziv princ Gangija. Naziv ostane v Gangiju do leta 1652, potem pa ga podeduje gosposka Valguarnera in ga obdrži do konca XIX. stol.

V XVIII. stol. odprejo številne akademije, me najbolj znanimi pa sta Accademija degli Industriosi (znotraj oziroma za prostozidarje), ki jo ustanovi baron Francesco Benedetto Bongiorno in Akademija pastirjev pod Etno (prav tako pomembno središče za širjenje prostozidarskih idej in pridobivanje članstva).

Pomembnejše sakralne zgradbe:

• stolnica sv. Nikolaja (XIV. stol.): sprva z eno ladjo, v XVI. in XVII. stol. prizidani še stranski ladji. Hrani nekaj kipov Filippa Quattrocchija in sliko Poslednjo sodbe Giuseppa Salerna;
• svetišče sv. Duha: sprva zgrajen kot cerkev sv. Katarine okrog kapelice Krista Pankratora (XIII. ali XIV. stol.), ki postane apsida. V letu 1576 cerkve doživi številne spremembe, posvetijo pa jo tudi sv. Duhu. V XVIII. je predelana v poznobaročnem stilu;
• opatija Gangivecchia: zgradijo jo leta 1363 kot benediktinsko cerkev sv. Marije iz Gangivecchia nad utrdbo iz poznoantičnega rimskega obdobja. Naziv samostan dobi leta 1413 in je dve stoletji med najpomembnejšimi benediktinskimi opatijami v osrednjem in severni delu Sicilije. V XVI. stol. samostan prenovijo, dodajo novo pročelje in polepšajo s freskami Pietra de Bellia. V XVII. opati zapustijo samostan, ki postane nato zasebna rezidenca;

Gangi – panorama

• cerkev svetega Odrešenika (XVII. stol.) je zgrajeno nad starejšo posvečeno sv. Filipu in kasneje večkrat predelana. Cerkev hrani sliko Spasima Sicilskega Giuseppa Salerna (1612) ter kipe Angela Custode (1812) in kip Filipa apostola (1813) Filippa Quattrocchija. Freske na svodu so delo Salvatora Lo Caro (1810);
• cerkev sv. Petra (XIV. stol.), sprva benediktinski oratorij sv. Petra, V XVIII. je na oratoriju na željo nadškofa don Cataldo La Punzina zgrajena nova cerkev. Na svodu si lahko ogledamo alegorične freske (vera, milost, pravičnost) Josepha Crestadora (1796);
• cerkev Gospe verig (XIV.–XV. stol.) dobi ime po čudežu, ki se zgodi v Palermu leta 1392 in si ga lahko na plitkem reliefu ogledam v cerkvi. Kamniti portal je dokončan leta 1647;
• cerkev sv. Katalda (prva pol. XIV. stol.) ima glavno in dve manjši stranski ladji, portal pa je zadnje predelave cerkve leta 1884. V notranjosti hranijo različne dela, med njimi slika Mučenje deset tisoč mučenikov Giuseppa Salerna (1618), leseni kip Katalda Berta de Blasio (1589) in Gospa mučenikov Filippa Quattrocchija;
• cerkev sv. Pavla: zgrajena kot oratorij sv. Pavla v XV. stol. in predelana leta 1812. Opozoriti je treba na serliane (beneška okna) ki podpirajo glavno ladjo;
• cerkev sv. Marije Jezusove (XV. stol.) ima eno samo ladjo, omeniti pa je treba nekaj slik Filippa Quattrocchija (med njimi je tudi njegova najboljša slika, Oznanjenje Device Marije);

Med posvetnimi stavbami se omenjata palača Sgadarijev (XIX. stol.), danes je v njej mestni muzej, pinakoteka in muzej orožja in palača Bongiorno [1756, tudi sedež Accademije degli Industriosi).

Vojaška arhitektura:

• Castello di Gangi zgradi Henrik II. Ventimiglia ob koncu XIII. stol., gradnjo pa dokonča Frančišek I. Ventimiglia, grof Geracija in gospod Gangija. Gosposki Ventimiglia pripada vse do leta 1625, ko ga sprva dobi gosposka Graffeo, za njimi pa gosposka Valguarnera. V XVII. stol. ga precej predelajo, tako je bolj podoben palači kot pa graščini. Zgradbo sčasoma začno uporabljati za zapore in šolo, dokler je ne kupi gosposka Milletarì in jo začne uporabljati za prebivališče.
• obrambni stolp Ventimiglia (XIV. stol.): klasičen fevdalni obrambni stolp z dvema nadstropjema (tretji je dodan v XIX. stol.) zgrajen v pozno gotskem stilu, danes uporabljen kot zvonik stolnice sv. Nikolaja;
• okrogel obrambni stolp, tudi saracenski stolp stoji nedaleč stran od kapucinskega samostana, zgrajen za nadzor okolice;
• utrdba Regiovannijev stoji južno pred mestom in zgrajena na skalnem grebenu – nekaj prostorov je vkopanih v skalo – je v preteklosti deležna številnih obleganj upornikih proti Aragoncem. Danes je utrdba spremenjena v kmečko gospodarsko poslopje;
• utrjena masseria Bordonaro Soprano (kmečko posestvo z gospodarjevo vilo, poslopji za delavce, hlevi in drugimi gospodarskimi poslopji).

Nicosia

(Nẹcọscia v galsko-italskem narečju, Nicusìa po sicilijansko) je občina s 14.000 preb. in škofijskim sedežem v pokrajini Enna.

Ime mesta verjetno izvira iz grških besed Níkou Oikos (mesto sv. Nikolaja) ali Níkes Oikos (mesto zmage), drugi menijo, da gre le za predrugačen zapis grškega Leukosia (ali leukosa), kar pomeni belo ali bleščeče. Ugiba se, da so Bizantinci v VII. stol. na tem mestu, med Nebrodijem in Madonijo, v obrambne namene pred prodiranjem Arabcev zgradili utrdbo. Pod Arabci se Nicosia imenuje Niqusìn in je del arabskega obrambnega sistema. S prihodom Normanov in polatinjenjem Sicilije, Nicosio naselijo s kolonijo iz Lombardije in Piemonta. Lombardi se naselijo v višjih predelih mesta, v četrti sv. Marije (v cerkvi sv. Marije Velike namreč verski obredi potekajo v latinščini), Grki in Bizantinci pa v nižje in zgradijo novo četrt okrog cerkve sv. Nikolaja. Težko sporazumevanje med lombardsko skupnostjo (Mariani) in grško-bizantinsko (Nicoleti) povzroča prave etnične spopade, ki v XIV. stol. pa dobi še verski pridih zaradi spora čigava cerkev dobi status stolne cerkve.

V srednjem veku postane Nicosia četrto (za Palermom, Messino in Catanio) mesto demaniale (mesto ali pokrajina, ki ni podvrženo fevdalcem) na Siciliji. Pod Švabi dobi mesto nov zalet in leta 1209 mu Friderik II. podeli naziv Civitas Costantissima. Pod Španci mesto leta 1535 obišče cesar Karel V.Habsburški, v počastitev njegovega obiska pa obrtniki skujejo krono, ki je še danes shranjena v cerkvi sv. Marije Velike.

Nicolosi, stolnica sv. Nikolaja

Leta 1700 ima Nicosia 24 baronov, dva mejna grofa (markiza), grofa in več kot 260 gosposkih družin. Stoletje kasneje je v mestu 84 cerkev, šest konventov in štirje samostani. Pod Burbonci dobi Nicosia leta 1817, z izgradnjo stolnice sv. Nikolaja, sedež škofije. Pod kraljem Viktorjem Emanuelom II. Savojskim, postane Nicosia glavno mesto okrožja in kot tako ostane do leta 1927, ko ga iz pokrajine Catania preselijo v novo pokrajino Enna.

Pomembnejši sakralni objekti:

• stolnica sv. Nikolaja, zgrajena leta 1340 nad obstoječo kapelo, v stoletjih doživi številne prezidave. Leta 1817 jo papež Pij VII. povzdigne v status katedrale, papež Pavel VI. pa ji leta 1967 dodeli status manjše bazilike. Od leta 1940 je na seznamu nepremične kulturne dediščine državnega pomena. Mogočen glavni vhod je v gotsko-normanskem stilu in bogato okrašen z romanskimi motivi, predvsem listi akanta. Portik, ki gleda na Garibaldijev trg je delo kiparje Gabriela di Battista in Andree Mancina (1489–90). V notranjosti so številna pomembna dela, med njimi marmornati triptih Odrešenika in krstilnik, marmornati kip, ki predstavlja Adama in Evo v nebesih (Antonello Gagini in kip sv. Jernej Jusepa de Ribere imenovanega lo Spagnoletto. Svod so leta 1810 poslikali bratje Manno iz Palerma.

• cerkev sv. Nikolaja malega je najstarejša cerkev, zgrajena ob normanskem gradu leta 820;
• cerkev sv. Marije stopnic (1000), normanska cerkev, danes vgrajena v cerkev sv. Marije Velike;
• bazilika sv. Marije Velike je zgrajena v visokem srednjem veku in predelana leta 1767, zgodovinsko pa cerkev z obredi v latinščini (Mariani), v rang manjše bazilike povzdignjena leta 1825.

Drugo (samo našteto): ruševine normanskega gradu, palače Falco, Cirino (s fresko Sodba Parida slikarja Natala Attanasia), Marrocco, Nicosia, La Via, La Motta di S. Silvestro in škofijska palača (XVIII. stol.), arabski zvonik pri cerkvi sv. Nikolaja in Mestna hiša (XIX. stol.).

Troina

Troina, jezero Ancipo

(Traina po sicilijansko) je občina z 9.400 preb. in naslovna škofija v pokrajini Enna in obsega večji del gorske verige in parka Nebrodi. Območje občine je gorato (Troina leži na nadmorski višini 1.121 metrov), bogato z gozdovi in pašniki. Na območju Troine leži tudi jezero Ancipa najvišje ležeče jezeero na Siciliji.

Na območju se naseljujejo že v pradavnini, naseljeno že leta 6.000 pr. n. št. (ostanki naselbine oziroma kmetije), pa tudi ostanki kasnejših nekropol, ki jih lahko še vidimo pod goro Muganà. Več sledov človeštva se začno šele s poselitvijo Grkov v IV.  stol. pr. n. št. (ostanki obrambnega zida). Iz rimskih časov (I. stol. pr.  n. št.) so toplice (terme). Se v tem času verjetno imenuje Engyon. Bizantinci prevladujejo na tem območju dlje časa, tu se na na bitko proti Arabcem v Ceramiju pripravlja tudi generale Giorgio Maniace. Tudi za Normane je Troina pomembna, saj na bi prav v Troini začeli svoj pohod osvajanja Sicilije izpod arabske oblasti. Troina je tudi med prvimi mesti, ko se ponvno vzpostavi krščanstvo po pregonu Arabcev. Že leta 1082 je v Troini kurija in naslovna škofija.

Avgusta 1943 se v Troini in okoliških hribih  odvija pomembna bitka med zavezniki in Nemci.

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>