Trasa: San Severo – Manfredonia (81 km, 910 m n.m.)

Prvih dvajset kilometrov se neopazno spuščamo (60 metrov), potem pa se zaletimo v prvi in edini klanec današnjega dne, na petnajstih kilometrih se povzpnemo 650 metrov. Ni to ravno hud klanec, v povprečju dobrih 4%, je pa dolg.

Kolesarimo mimo Rignana Garganica (1850 preb., 590 m n.m.)in čez San Marco in Lamis (13.600 preb., 550 m n.m.; nekaj kilometrov prej je najvišja točka), se dvig-nemo 713 metrov nad morje.in v San Giovanniju Rotondo (27.100 preb.,565 m n.m.) napravimo daljši odmor. Mesto je širši javnosti poznan po zelo priljubljenem sv. patru Piju iz Pietrelcina, vse, kar je že zanimivega v mestecu pa je povezani s Pijem, vključno, seveda, s cerkvijo-svetiščem patra Pija (1998-2004), od tu pa se samo še spustimo k morju.

Današnji cilj bo Manfredonia, hotel pa Maiorano Boutique v Sipontu (bolj rimljanski predel mesta), sto metrov od plaže. Butični hotel ima butično restavracijo, morda bomo pogledali še malo naokoli, ko si bomo proti večeru sprehodili po mestu. Restavracij je dovolj, malo več jih je severno od hotela. 

Gargano je zgodovinska in geografska podregija v provinci Foggia v deželi Apulia, sestavljena iz širokega osamljenega gorskega masiva. Najvišja točka je Monte Calvo (Plešasta gora) na 1065 m n.m. Večina gorskega območja, približno 1.200 km2, je del narodnega parka Gargano, ustanovljenega leta 1991. Polotok je delno prekrit z ostanki starodavnega gozda, Foresta Umbra, v Italiji edinega preos-talega dela starodavnega hrastovega in bukovega gozda, ki je nekoč prekrival večji del srednje Evrope. O teh hrastih govori v Odi tudi Latinski pesnik Horacij.

Katedrala, Manfredonia (wikipedia)

Manfredonia (57.000 preb., 5 m n.m.). Območje sedanje Manfredonije v starih časih naselijo Grki. Cvetočo grško kolonijo, ki jo ustanovi Diomedes, pade v roke Samnitov, okoli leta 335 pr. n. št. pa jo zavzame epirski kralj Aleksander, stric Aleksandra Velikega.. Leta 189 pr. n. št. Sipontum osvojijo Rimljani, leta 663 pa ga zavzamejo in uničijo Slovani (Narentinci). V IX. stol. je Sipontum nekaj časa v oblasti Saracenov.

Sodobno mesto Manfredonia zgradi kralj Manfred med letoma 1256–1263, nekaj kilometrov severno od ruševin starodavnega Siponta. Anžujci, ki premagajo Manfreda in mu odvzamejo kraljestvo Sicilije, ga preimenujejo v Sypontum Novellum, vendar se to ime ne obdrži.

Zanimivosti: srednjeveški grad, ki ga začno graditi Hohenstaufni in dokončajo Anžujci, dobro ohranjeni deli mestnega obzidja, cerkev sv. Dominika (slike iz XIV. stol.), tri kilometre proti jugozahodu je nekda-nja sipontska katedrala, zdaj bazilika sv. Marije Velike iz Siponta (1117), katedrala sv. Lovrenca (1270). Večina zanimivosti (rimski Sipontum, cerkev sv. Marije velike in obzidje), je nekaj sto metrov južno od našega hotela in mimo kolesarimo jutri.

Trasa: San Tomaso – San Severo (98 km, 1,570 v.m.) (var: 87 km, 557 v.m.)

Razgibana  etapa  z  enim  daljšim  položnim  klancem  (320  v.m.  na  tridesetih  kilometrih)  in  enim  malo  “bolj”  strmim  (380  v.m.  na  dvanajstih  kilometrih),  ampak  se  višinci  naberejo  saj  je  cesta  vseskozi  valovita.  Kolesarimo  med  njivami  in  pašniki,  tu  in  tam  tudi  že  nasadi  oljk.

Pri  hotelu  zavijemo  rahlo  v  notranjost  polotoka,  morju  pa  se  spet  približamo  šele  ob  koncu  etape.  Ob  poti  bo  bolj  malo  zanimivih  krajev,  morda  le  San  Salvo  (19.700  preb., 100  m  n.m.),  Montenero  di  Bisaccia  (6.600  preb.,  273  m  n.m.),  Montecilfone  (2.400  preb.,  405  m  n.m.)  in  Larino  (6.700  preb.,  341  m  n.m.).

cerkev sv. Jožefa, San Salvo (wikipedia)

San Salvo (19.700 preb.,100 m n.m. je tri kilometre od obale in sto metrov v klanec. Tu so se naseljevali že v antiki, od rimskih časov pa je ostalo nekaj mozaikov, tlaki, grobov in akvadukta. Razvoj današnjega mesta se začne z opatijo sv. Salva in v IX. do XI. stol.

Mesto je bogato arheološko “gradbišče”, tu si številne palače, cerkve, muzeji ipd., naj naštejem le nekatere:

arheološki park Quadrilatero z mestnim muzejem in muzejem opatije, predmestje sv. Nikolaja. župna cerkev sv, Jožefa, cerkev Addolorata (Žalosti?), župna cerkev škofa sv. Nikolaja, palača Da Vito. palače v četrti Garibaldi-Savoia, palača Di Lorio Bruno, Stari in Novi vodnjak …

Montenero di Bisaccia ima starodavno poreklo, iz vasi Bisaccia, katere ime je ohranila in katere ruševine so deloma še vidne približno kilometer od mesta.  

Montenero di Bisaccia (viaggiaresereni.it)

Vas je opuščena po vpadih barbarov, ko se prebivalci najprej zatečejo v jame iz peščenjaka, nato pa se začno nase-ljevati na hribu, imenovanem “črna gora”, zaradi gostega grmičevja, ki ga je prekrivalo.

V VII. stol. fevd pripade opatiji sv. Marije v Calanu, ki so leta 851 uničijo vpadi Saracenov. Leta 1187 fevd pripade Riccardu Agnonskemu in je obnovljen pod vladavino Friderika II. Med različnimi lastniki, ki si sledili od 15. stoletja dalje, so Cantelmo, Sangro, Carafa, Carac-ciolo in d’Avalos. Med XVI. in XVIII. stol. ga večkrat prizadenejo turški vpadi, nazadnje 26. septembra 1712. Morda si ogledamo župno cerkev sv. Mateja apostola (XI. stol.) ali svetišče presvete Marije iz Bisaccie (XVII. stol.).

Na najvišji točki dneva v mestu Larino (8.100 preb,. 433 m n.m.) oziroma San Leonardo – ko prečino reko Infermo nas aka osem kilometrski klanec s 5% naklonino – si ogledamo ostanke starega rimskega mesta Larinum (amfiteater( in gotsko katedralo (X. do XI stol.).

San Severo (catalogo.beniculturali.it)

Današnji cilje je San Severo (49.000 preb., 90 m n.m.) s hotelom Palazzo Giancola na obrobju mesta.-Po legendi je mesto z imenom Castrum Drionis (Casteldrione) ustanovil grški kralj Diomedes. San Severo naj bi bilo eno zadnjih mest v Italiji, ki je ostalo pogansko, in šele leta 536 je sveti Lovrenc Sipontski, škof v Sipontu, spreobrnil prebivalce mesta v krščanstvo. Zahteval je tudi, da se vas preimenuje po guvernerju Severu.

V zgodnjem srednjem veku območje ni bilo poseljeno. Med langobardsko in bizantinsko dobo v XI. stol. okrog manjše cerkve zgradijo benediktinski samostan. San Severo se hitro razvija tudi kot trgovsko mesto. Leta 1053 je prizorišče zgodovinske zmage Roberta Guiscarda nad papeškimi četami pod vodstvom papeža Leona IX. Zaradi ugodnega trgovskega položaja se hitro razvija in kmalu dobi velik pomen; ko postane sedež beneških, florentinskih, saracenskih in judovskih trgovcev. Cerkev ter številnih muzejev, arhivov in knjižnic ne bom omenjal, bom pa karneval, ko domačini izdelajo lutke in jih v komičnih sedečih položajih na majhnih stolih posedijo ob vratih hiš, na pustni torek pa ob mraku praznujejo »pogreb« lutk, ki se konča z njihovim zažigom lutk, včasih pa tudi s petardami in festival vina med praznikom sv. Martina (ali Festivalom novega vina), ki poteka v zgodovinskem središču mesta več dni okoli 11. novembra, z razstavo lokalnih proizvodov, degustacijo vin in lokalne kulinarike.

Do enega kilometra od hotela je več deset restavracij, zato hude lakote me bi smeli trpeti (razen tistih na shujševalni dieti). Ob večernem ogledu mesta bomo zagotovo našli pravo.

.

Trasa: Ascoli Piceno – ob morju – Montesilvano (79 km, 470 v.m.)

Tri dni bomo rešeni hribov – tudi gozda ne bo več, le pašniki in polja -, trasa ob morju pa bo temu primerno tudi bolj dolgočasna. Za začetek nas čaka devetnajst kilometrov dolg spust, ko pa prečimo reko Tronto, takoj zakolesarimo v prvi (220 v.m.) od dveh hribov današnjega dne. Prvi večji kraj na poti je Tortoreto (11.800 preb., 239 v.m.), še malo pred morjem, sledijo pa obmorska mesta: Giulianova (23.300 preb., 68 m n.m.; cerkev sv. Marije na morju (XI. stol.), osemkotna stolnica sv. Flaviana (1472), svetišče Madone sijaja, Vojvodska palača, stolp Salinello), Roseto degli Abruzzi (25.500 preb., 5 m n.m.), Pineto (14,400 preb., 4 m n.m.), Montesilvano (53.300 preb., 5 m n.m.). Pred reko Saline (pred Montesilvanom) zavijemo desno. Do hotela Amico je še 600 metrov.

Kje se bomo kopali? Na razpolago imamo 38 km mivke!

Trasa: Ascoli Piceno – San Martino Bassa (85 km, 1.370 v.m.) (var: 84 k m,379 v.m.)

Gremo na morje (cilj je sicer tri kilometre pred plažo), bo pa do tam še nekaj hribov, skupaj za 1.370 metrov – čaka nas le štirje položni vzponi, le eden od teh je malo višji (350 v.m.). Kolesarimo po kmetijsko obdelani pokrajini, le tu in tam se bomo peljali mimo manjše cerkve oziroma kapelica, smo teh imeli dovolj prejšnje dni. Ob poti je nekaj vasi, a omembe vreden je le Atri (Ἀτρία; latinsko Adria, Atria, Hadria ali Hatria), občina v pokrajini Teramo v deželi Abruci (12.700 preb., 442 m n.m.).

Prvo zanesljivo omemba Adrije je ustanovitev tamkajšnje rimske kolonije okoli leta 282 pred našim štetjem. V zgodnjem delu druge punske vojne (217 pr. n. št.) je njeno ozemlje opustošil Hanibal, toda ne glede na to nesrečo je bila ena od 18 latinskih kolonij, ki so bile leta 209 pr. n. št. zveste Rimu in pripravljene nadaljevati s svojimi prispevki tako ljudi kot denarja.

stolnica, Atri (wikipedia)

V kasnejšem obdobju je po Liber de Coloniis moralo dobiti novo kolonijo, verjetno pod Avgustom, zato jo Plinij in v napisih imenuje Colonia. Eden od teh ji daje naziv Colonia Aelia Hadria, po čemer se zdi, da jo je ponovno ustanovil cesar Hadrijan, čigar družina je prvotno izhajala od tod.

Ozemlje Adrije (ager Adrianus) prvotno tvori ločeno in neodvisno okrožje, ki ga na severu omejuje reka Vomanus (Vomano), na jugu pa Matrinus (la Piomba), ob izlivu te reke pa je bilo mesto z imenom Matrinum, ki je služilo kot pristanišče Adrije.

Adria je morda prvotna končna postaja Vie Caecilie in stičišče Vie Salarie in Vie Valerie, kar verjetno prispeva k njenemu pomenu in cvetočemu stanju pod rimskim Imperijem..

cerkev sv. Reparate, Atri (wikipedia)

Kaj si lahko ogledamo:

stolnico oziroma katedralo sv, Marije Vnebo-vzete (XIII. stol.), vojvodsko palačo, srednjeveško obzidje in vrata iz obzidja, mestni muzej, cerkve sv. Frančiška, sv. Dominika, sv. Avguština (XIV. stol.), sv. Nicolaja, sv. Klare (XIII, stol.), sv. Duha (XII. stol.), sv. Andreja Apostola (XIB. stol.), rimsko gledališče, mestno, kapucinov. ... 

Kolesa bomo zvezali že na začetku mesta, na parkirišču pred samostanom sv. Rite s cerkvijo sv. Duha in se po mestu sprehodili peš.

Morda pred hotelom skočimo še so srednjeveškega mesteca Citta Sant’Angelo (14.900 preb., 320 m n.m.; kar strm spust in dodatnih 100 v. m.) in si ogledamo kakšno cerkev, morda vsaj kolegijsko cerkev sv. nadangela Mihaela, (okrog leta 1000) ali cerkev sv. Frančiška (1300).

Današnji cilj bo v hotelu La Fonte v naselju San Martino Bassa. Hotel nima restavracije, se pa ga drži Da Guido, v okolici (do 200 m) pa so še Burger King (ga bom gotovo preskočil), picerija Alice in La Piadineria, bolj “resna” (dražja) restavracija Opera (tudi ribja) pa je že dva kilometra stran od hotela, picerija Fontecoppa pa nekje vmes, dokaj poceni La Rustikana pa je ob naši poti tri kilometre pred hotelom. 

Hvala, wikipedia

Če bi se kdo raje namakal >>>:

D07 ASCOLI PICENO – (OB MORJU) – MONTESILVANO (79 KM, 470 V.M.)

Trasa: San Martino Bassa – San Tomaso (82 km, 450 v.m.)

80 km mivke

obala je dolgočasna. imajo pa mesta zanimivo zgodovino

 –

Do Pescare imamo 10 km. Tu si za ogled privoščimo kakšno uro ali več. Ob poti si lahko ogledamo še mesta Ortona, Francavilla al Mare in Vasto.

Stolnica sv. Cettea, Pescara (wikipedija)

Pescara (119.500 preb., 0 m n.m., rimski Aternum) leži na višini morske gladine ob jadranski obali in se je razvila od nekaj stoletij pred našim štetjem naprej na strateški legi okoli ustja reke Aterno-Pescara. Urbano tkivo mesta se razprostira na ravnem območju v obliki črke T, ki zavzema dolino okoli reke in obalni pas. Proti severozahodu in jugozahodu se mesto širi tudi v okoliške hribe, ki so bile prvič zasedeni v neolitiku.

Pescara je ustanovljeno kot pristanišče plemen Vestini in Marrucini za trgovanje z ljudstvi Orienta. Glavna stavba je bil tempelj Jovis Aternium. V srednjem veku ga uničijo Langobardi (597). Zavetnik mesta je sv. Cetteus, škof iz V. stol., izvoljen na sedež Amiternuma v Sabini (danes mesto San Vittorino) leta 590, v času papeževanja Gregorja Velikega. Legenda pravi, da ga Langobardi usmrtijo pri Amiternumu tako, da so ga vržejo z mostu s kamnom, privezanim okoli vratu, njegovo telo pa je odplavalo v Pescaro.

Leta 1095 je Pescara ribiška vas, obogatena s spomeniki in cerkvami. Leta 1140 mesto osvoji Rogerij II. Sicilski, kar povzroči obdobje, ko ga uničijo vojske, ki pustošijo po kraljestvu Sicilije. Piscaria (“bogata z ribami”) se prvič omenja v tem obdobju. Pozneje Pescari vlada več gosposk, med njimi Rainaldo Orsini, Ludvik Savojski in Francesco del Borgo, vikar neapeljskega kralja Ladislava, ki da zgraditi trdnjavo in stolp.

Plaže pred Pescaro (Hetz.it)

Zgodovinsko mestno jedro je na južni obali, kjer je nekoč stal Piazzaforte (utrjeno mesto), vojaški branik Kraljevine Dveh Sicilij s t.i. Bagnom Borbonicom (zapor Kraljevine obeh Sicilij, zgrajen leta 1510 po naročilu Karla V., ki je vključen v ostanke normanskega in bizan-tinskega mestnega obzidja). Danes je v njem Muzej ljudstev Abruzzov. V zgodovinskem središču mesta sta rojstni hiši Gabriela D’Annunzia in Ennia Flaiana ter stolnica San Cetteo (1933-1938). Na severni obali reke je Piazza Italia (Trg Italije), na katerega gledata mestna hiša in vladna stavba (v kateri je sedež pokrajine Pescara), obe zgrajeni v času fašizma v skladu s fašističnim racionalističnim slogom po zasnovi arhitekta Vincenza Pilottija.

PINETA DANNUNZIANA (wikipedia)

V skrajnem južnem delu mesta, med naravnim rezervatom Pineta Dannunziana in plažo, je elegantno okrožje secesijskih vil, ki ga leta 1912 oblikuje Antonino Liberi (inženirski svak D’Annunzio). Tu je tudi Aurum, prvi sedež družabnega kluba (imenovanega Kursaal), nato tovarna alkoholnih pijač, danes pa javni večnamenski prostor.

V skrajnem južnem delu mesta, med naravnim rezervatom Pineta Dannunziana in plažo, je elegantno okrožje secesijskih vil, ki ga leta 1912 oblikuje Antonino Liberi (inženirski svak D’Annunzio). Tu je tudi Aurum, prvi sedež družabnega kluba (imenovanega Kursaal), nato tovarna alkoholnih pijač, danes pa javni večnamenski prostor.

pristanišče v ortoni wikipedia)

Ortona (22.200 preb., 72 m n.m.). Domnevno ga prvi naselijo italski Frentani. Leta 2005 odkrijejo bronastodobno naselbino, rimsko mesto pa v veliki meri sovpada s to prvo naselbino. Nekateri odseki tlakovanih cest in mestnih obzidij ter nekatere arheološke najdbe so edini ostanki tega obdobja. Ortona nekaj stoletij ostala del Vzhodnega rimskega cesarstva (kasneje Bizantinskega cesarstva), preden jo priključi Langobardsko kraljestvo.

Leta 1258 pomorščak Leone Acciaiuoli v Ortono prinese relikvije apostola Tomaža. Leta 1302 šibenski knez Juraj I. Šubić Bribirnski vdre v Ortono in od njenih prebivalcev izterja davek. V prvi polovici YV- stol. zgradijo njegovo obzidje. 30. junija 1447 ladje iz Benetk uničijo pristanišče, zato je kralj Sicilije naroči gradnjo gradu, ki bo dominiral nad prenovljenim pristaniščem. Leta 1582 mesto pridobi Margareta Parmska, hči cesarja Karla V. in vojvodinja Parmska. Leta 1584 Margareta zgradi velik dvorec (znan kot Palazzo Farnese), ki pa zaradi njene smrti ni nikoli dokončan.

katedrala sv. Tomaža, Ortona (wikipedia)

Po ustanovitvi Kraljevine Italije leta 1860 Ortona postane eno prvih morskih letovišč na Jadranskem morju. 9. septembra 1943 kraljeva družina Savojske iz pristanišča Ortona zapusti Italijo pod nemško okupacijo. Obrambno Gustavovo linijo Nemci vzpostavijo pri Ortoni (razteza se proti Cassinu na nasprotni strani Italije). Boj med nemškimi padalci in 2. kanadsko pehotno brigado pritegne pozornost mednarodnega tiska, zaradi česar je bitka pri Ortoni znana kot “mali Stalingrad”.

Glavne zanimivosti so: katedrala sv. Tomaža apostola, muzej stolnice, cerkev sv. Marije iz Konstantinopla, cerkev sv. Katarine iz Aleksandrije, svetilnik, srednjeveški grad Aragoncev, muzej bitke pri Ortoni, kanadsko vojaško pokopališče na reki Moro in trabucche (starodavne ribiške naprave za lovljenje rib na morju).

Moštranca, cerkev sv. Marije, Francavilla (Nicola da Guardiagrele)

Francavilla al Mare (25.600 preb., 19 m n.m.). Območje je poseljeno že v prazgodovini, zgodnje ostanke pa najdejo pri sv. Ceciliji. Leta 1162 vas prejme dvanajstletno oprostitev plačevanja davkov in ta dogodek je tudi izvor imena “Francavilla” (kar pomeni “svobodno mesto”). Pristanišče je cvetoča trgovska točka v Jadranskem morju a ga v XVI. stol. izropajo turški vojaki. V poznem XIX. stol. je Francavilla že znano obmorsko letovišče in sedež umetniškega literarnega kroga z osebnostmi, kot so Francesco Paolo Michetti, Gabriele D’Annunzio, F.P. Tosti, ki so se srečavalo v »Conventinu«, v nekdanjem samostanu Santa Maria Jezusova. Leta 1944 center uničijo Američani in nacisti, popolnoma ohranjen je ostal le samostan Michetti.

Glavne zanimivosti: samostan Michetti (1430), muzej Michetti (1997), cerkev sv. Marije Glavne in palača Sirena.

Vasto (40.700 preb., 138 m n.m.) , v srednjem veku imenovano Guastaymonis, Vasto d’Aimone ali Waste d’Aimone, fašistična Italija pa mesto preimenuje v Istonio, a ga leta 1944 preimenujejo v Vasto. Po legendi mesto ustanovi grški junak Diomed. Najzgodnejše arheološke najdbe segajo v leto 1300 pr. n. št. Histonij je eno ključnih mest Frentanov na jadranski obali, približno devet kilometrov južneje od rta Penna. V rimskem cesarstvu je bil municipij Histonium cvetoče in razkošno mesto, kar potrjujejo ruševine starorimskega gledališča, kopališč in drugih javnih zgradb, poleg številnih mozaikov, kipov in stebrov iz granita ali marmorja.

Grad Caldoresco na Trgu Rossetti, Vasto (wikipedia)

Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva regijo zasedajo germanska plemena do Justinijanove bizantinske ponovne osvojitve, za njem pa Langobardom. Od XIII. stol. je del Neapeljske kraljevine, ki se kasneje pridruži v Kraljevino obeh Sicilij. Leta 1566 turške otomanske pomorske sile pod vodstvom Piyale paša s požarom uničijo le velik del mesta.

Pod špansko vladavino južne Italije Vasto postane fevd markiza d’Avalosa, pod vladavino Cesara Michelangela pa Vasto doseže svoj vrhunec.

Glavne zanimivosti: katedrala sv. Jožefa, cerkev sv. Marije Glavne (1195), zvonik, požgan, porušen, obnovljeni je iz leta 1735. V cerkvi naj bi hranili eno od Jezusovih trnovih kron (Sacra Spina), grad Caldoresco, impozantna palača D’Avalos, v kateri so danes mestni muzeji, vključno z muzejem arheologije in mestno umetniško galerijo, v starem delu mesta (zgodovinsko središče) pa so še druge zanimive zgradbe in cerkve iz XII. do XVII. stol. 

Trasa: Corridonia – Ascoli Piceno (76 km, 1.488 v.m.)

Po treh dneh hribov, bi jih četrti dan že pogre-šali, pa sem jih “zrihtal” še malo več, skoraj 1.800 metrov na 85-tih kilometrih. Le s štirimi bolj položnimi klanci in s 733 metri visokim prelazom, kot najvišjo točko cele kolesarske avanture, bo to naša tako rekoč kraljevska etapa.

Sprva kolesarimo v blag klanec, saj se na dvajsetih kilometrih povzpnemo za tristo metrov. Morda se za hip zaustavimo pri koncentracijskem kampu Sforzacosta (ne samo) za Žide pri opatiji Fiastra ali starorimskih ostankih malo naprej v kraju Urbisaglia (rimsko kolonija Urbs Salvia – amfiteater, gledališče, akvadukt, obzidje), v mestu z 2,500 preb. je zanimiva še utrdba (1507), ostanki srednje-veškega obzidja in dveh vrat (Piave, Trenta) iz obzidja in cerkev sv. Lovrenca. Od tu je cesta gor/dol vse do najvišjega prelaza na 786 metrih nad morjem pod goro Ascensione (1103 m n.m.) osemnajst kilometrov pred ciljem. Od tu gre samo dol, dol in dol. vse do našega hotela Pennile v Ascoliju Picenu. Ob poti je nekaj manjših krajev in cerkev, o bifejih pa nisem prepričan.

Ljudski trga, Ascoli Piceno (wikipedija)

Ascoli Piceno (latinsko Asculum) je mesto in občina v italijanski deželi Marka. Je prestolnica  istoimenske pokrajine, po podatkih iz leta 2020 pa v njem živi 46.846 prebivalcev, širše mestno območje pa 93.000.

Ascoli ustanovijo Piceni nekaj stoletij pred ustanovitvijo Rima na pomembni Via Salaria (solni cesti), ki je povezovala Lacij z območji proizvodnje soli na jadranski obali. Leta 268 pred našim štetjem je postalo civitas foederata, ‘federativno’ mesto z nominalno neodvisnostjo od Rima. Leta 91 pr. n. št. se skupaj z drugimi mesti v osrednji Italiji upre Rimu, leta 89 pr. n. št. pa ga ponovno osvoji in uniči Pompej A v bitki pri Askulu. Prebivalci po vojni pridobijo rimsko državljanstvo.

Rimska vrata Gemina, Ascoli Piceno (wikipedija)

V srednjem veku Ascoli opustošijo Ostrogoti in nato leta 578 Langobardi kralja Faroalda I.. Po skoraj dveh stoletjih kot del langobardske Vojvodine Spoleto (593–789) Ascolu vladajo Franki prek svojih vikarjev, a nazadnje vpliv in oblast nad mestom pridobijo škofje.

Leta 1189 je ustanovljena svobodna republiška občina, vendar notranji spori dramatično pripeljejo do propada državljanskih vrednot in svobode ter do nesrečnih podvigov proti sosednjim sovražnikom. Ta nestabilna situacija odprle pot tujim diktaturam, kot Galeottu I. Malatesta (XIV. stol.) in Francescu Sforza. Sforza je odstavljen leta 1482, vendar se je Ascoli ponovno prisiljen podrediti papeški vrhovni oblast.

O zanimivostih – obzidju, vratih, rimskem mostu, palačah in cerkvah pa več (kot besedilo zgoraj) na wikipediji. 

Za večerjo si bomo, če ne drugega, privoščili znamenite ascolanske olive, vendar nam bo po vseh klancih prijalo kaj bolj nasitnega in tega tu ne manjka.

Cacciannanze je tipična focaccia iz Ascolija. Ime sestavljati besedi Caccia in Innanzi, ker so focaccio pekli pred peko kruha in po njej so ugotavljali, kdaj je pečica vroča. Ko so fokačo vzeli iz peči, so odstranili vso žerjavico, očistili peč s krpo in dali vanjo kruh. Začinjena je z ekstra deviškim oljčnim oljem, česnom, grobo soljo in rožmarinom. Popolna je s pršutom ali z mortadelo!

Ascolanske timbale so podobne lazanji, vendar z dodatkom mocarele in raguja samo iz govejega mesa. Je jed najbolj slovesnih praznikov, kot sta božič in Sant’Emidio.

Coratella, Ascoli Piceno (lamagaincucina.com)

Tipične mesne jedi na osnovi drobovine so jagnječja coratella (pripravljena z jetri, pljuči, srcem in drugo drobovino, dodana jajcem in postrežena kot predjed), telečja drobovina, paljata, vampi (pogosto postreženi z omako), fižol s svinjsko kožo (kuhan z omako in s koščki šunke) in jetra.

Sušeno meso vključuje ciauscolo in tradicionalne salame, vratovina, šunke in klobase (vključno z jetrnimi klobasami). Tradicionalna jed je meso (večinoma piščanec, zajec in jagnjetina), razkosano in popečeno v ponvi, imenovano Ngip ‘ngiap (npr. pùllë ‘ngip ‘ngiap). Druge jedi so pečeno meso (pëluóttë), črni puding, slanina (‘rassëmmàgrë), golobi (na ražnju ali polnjeni), drozgi in polži (li ciammarìchë). Razširjena po vsem osrednjem delu osrednje Italije, porchetta ne manjka niti v Ascoliju.

Hotel nima restavracije, sta pa v bližini dve, Mister OK (150 m) in (600 m), verjetno pa se bomo raje na 0kulinarićno ekskurzijo sprehodili v staro mestno jedro  – recimo v ošterijo Črna ovca, Antično ascolansko ošterijo ali v Srednjeveško lokando. (žal v lokandi ne bomo v torek ampak v četrtek), vse na Korzu Viktorja Emanuela v bližini mestne stolne cerkve sv. Emidija. Vreči uč na cenik pred vrati ne bo odvreč. 

Trasa: Fabriano-Corridonia (88 km, 1.680 v.m.) (var: 71 km, 590 V.M.)

Razgibana gorska etapa z enim bolj špičastim vrhom (683 m n.m.) in 450 metrskim vzponom v utrjeno vasico Castelletta (37 preb., 606 m n.m.; utrdba Castelletta, grad Rovellone, župna cerkev sv. Marije nad Minervo, (XV. stol.), cerkev sv. Marije del Piano, puščavni-ško zatočišče Grottafucile). Tu se najprej malo spustimo, nato pa vseskozi kolesarimo pod obronki tisoč in več metrov visokih gora na višini med 450 in 550 metrih do Cingolija (10.500 preb., 631 m n.m.), ki mu pravijo tudi Balkon Mark. Seveda se bomo zapeljali do razgledne točke, si ogledali (oziroma kolesarili mimo) cerkev sv. Marije vnebovzete in si po dobri polovici poti naredili odmor za opoldansko malico. Z vrha se na dvajsetih kilometrih spustimo za petsto metrov, pred Macerato pa nas čaka še en dvestometrski vzpon v staro mestno jedro.

Macerata, staro mestno jedro (italia.it)

Macerata (41.600 preb., 315 m n.m.). Zgodovinsko mestno jedro je na hribu med rekama Chienti in Potenza. Najprej je to picensko mesto Ricina (Helvia Recina), nato pa po romanizaciji Recina in Helvia Recina. Po uničenju Helvia Recina s strani barbarov, se prebivalci zatečejo v hribe in sčasoma začno obnavljati mesto, najprej na vrhu hribov, preden se kasneje spet spustijo in razširijo. in na novo zgrajeno mesto imenujejo Macerata. Avgusta 1138 postane občina.

Corridoria, vrata sv, Petra (wikipedia)

Časa bo dovolj, zato se s kolesi zapeljemo v staro mestno jedro in si morebiti ogledamo številne cerkve (neoklasicistično stolnico (1771-1790) z gotskim zvonikom (XV. stol.), baročno cerkev sv. Filipa Nerija (1611), neoklasično cerkev sv. Jurija, cerkev sv, Pavla, stolnica sv. Janeza, renesančna cerkev sv. Štefana), mestni stolp, dele obzidja in vrat iz obzidja, mestno hišo, palače… 

Do hotela v predmestju Corridonie se spustimo mimo ostankov rimskega obzidja za višino vzpona v Macerato. Corridonia (15.500 preb., 261 m n.m.) je kar zanimivo mesto (no ja, le staro mestno jedro s cerkvijo sv, Frančiška, cerkev sv. Petra in sv. Pavla, cerkev sv. Križa, samostanom Klaris, mestno hišo), nekaj si ga bomo ogledali peš ob iskanju primerne restavracije (od hotela v predmestju oziroma v industrijski coni do centra je štiri kilometra in bomo verjetno prej omagali), nekaj pa naslednje jutro s kolesom na začetku nove etape proti Ascoliju Piceno.

Ciauscolo, Macerata (Amazon,it)

Spimo v hotelu Grassetti pod mestom. Hotel ima lastno restavracijo, v bližini pa jih je še vsaj pet (glede na to, da gre za industrijsko cono, so lahko nekatere zvečer že zaprte). Zanimivo delujejo že bližnje Ošterija ob reki, Roadhouse ali Da Genna.

Tipične jedi v pokrajini Macerata so: testenine vincigrassia, pravokotne testenine v bešamelu iz drobovja, možganov, mletega mesa, gob in kozarca vina, Ciauscolo, vrsta klobase iz svinjine, ki je trikrat zmleta in začinjena s soljo, poprom in česnom, krajevni sir Pecorino, Cotechino velika italijanska svinjska klobasa, ki zahteva počasno kuhanje; navadno se na majhnem ognju duši več ur…. Nekaj od tega bomo  zagotovo našli.

Trasa: Urbino – Fabriano (82 km, 1.570 v.m.)

Razgibana etapa, položni klanci so razpoteg-njeni po vsej trasi.

Ko zapustimo vrvež Urbina, kolesarimo po planoti, sprva med polji, nato po gozdu, potem pa se spustimo dobrih petsto metrov nižje v dolino Metauro in Frossombrone (9.500 preb., 118 m n.m.), nekdanjo rimsko kolonijo Forum Sempronii. V mestu je kar nekaj zanimivosti, utrdba Mala-testov (XIII.– XV. stol.), Corte Alta (XIII. stol.) in Corte Bassa (XVI. stol.), sedeža urbinskih vojvod, Mestna hiša (XVI. stol.), Škofijska palača (1479), neoklasična stolnica (1772-1784), cerkve sv. Avguština (XIV. stol.) s platni Federica Zuccarija, sv. Filipa (1606-1613), sv. Frančiška (XVIII. stol.) ter sv. Janeza Krstnika in Floriana (XVI. stol.),

Corte Aloi, Frossombrone (Paolo Monti)

Dobrih dvajset kilometrov kolesarimo po neposeljeni pokrajini med polji in pašniki do naslednjega mesta Pergole (6.800 preb., 265 m n.m.) ob reki Cinisco, kjer si lahko ob mestni hiši ogledamo še vsaj pet cerkev, med katerimi sta zanimivejši cerkev sv. Treh kraljev in sv. Marije od Tinte, ostanke utrdbe in samostan s stolnico sv. Andreja, kjer si bomo na parkirišču desno od samostana po prevoženih 49 kilometrih z dobrotah iz kombija – lahko tudi pašto iz bližnje Trattorie c’e p@sta per te – privoščili opoldanski odmor.

Druga, krajša polovica etape, je manj razgibana in malo bolj poseljena, vseeno pa je do cilje v Fabrianu le eno večje mesto – Sassoferrato (7.200 preb., 386 m n.m.), vpisano na seznam najlepših italijanskih mest. Kolesaril bomo čez stari del mesta in mimo benediktinskega samostana sv. Srca in samostana sv. Marije Miru (1512) in pridelali sto višinskih metrov in nekaj kilometrov.

Sassoferato (Italyreview)

Kot se za eno lepših italijanskih mest spodobi, ima polno zanimivosti, poleg omenjenih dveh samostanov še kolegijska cerkev sv. Petra (1245–1275), cerkev sv. Frančiška (1240), samostan klaris s cerkvijo sv. Klare, samostan sv. Križa (XIV. stol.). odkrijemo sledi vitezov templarjev, poleg številnih cerkev in samos-tanov pa tudi palače kot Mestna hiša, palača Oliva (XV. stol.), palača Montanarov (1245) in Albornozova vojaška utrdba (XIV. stol.).

Arkade sv. Frančiška, Fabriano (italymagazine,com)

(Stolnica sv. Venancija, Fabriano (wikipedia)

Do hotela imamo še petnajst kilometrov med travniki in njivami in 300 metrov vzpona. Cilj je Fabriano (31.000 preb., 325 m n.m.) in Hotel B&B Janus blizu centra. Proti večeru se podamo v center mesta in

a) po ogledu glavnih sakralnih zgradb (stolnica sv. Venancija, samostan sv. Margerete, samostan sv. Benedikta, svetišče sv. Srca Jezusovega, samostan in cerkev sv. Blaža in sv. Romualda, samostan in cerkev sv. Jerneja in Romualda, benediktinski samostan sv. Luka, cerkvica sv. Onufrija s svetimi stopnicami, cerkev sv. Dominika, cerkev sv. Katarine Sienska (z urnim stolpom), cerkev sv. Nikolaja in cerkev sv. Avguština – samo v centru mesta),

Palača podestata z vodnjakom Sturinalto wikipedia)

b) in kakšne posvetne (Palača podestata (1255), Mestna hiša (1350), pinakoteka Bruno Malajoli, Vasarijev portico (1316), arkade sv. Frančiška (1450), vodnjak Sturinalto (1285),

c) poiščemo kakšno krajevno dobroto, morda že kar v hotelski restavraciji, prav daleč stran pa nista ni niti restavraciji Užitek mesa, in Pri Razbojniku. Sicer pa je pošteno, da na vsako cerkev prideta po dve restavraciji, v povprečju pa vse od možnih pet ocenjene med 4.3 in 4.7.

Trasa: Bellaria – Urbino (86 km, 1.420 v.m.)

Prva polovica etape je ravninska (120 v.m.), druga pa gorsko razgibana (1.300 v.m.) z najvišjim vrhom pri 623 metrih nad morjem.

Petnajst kilometrov kolesarimo ob morju in se v Riminiju (149.000 preb., 6 m n.m.), mestu, ki so ga  ustanovili že Etruščani, zaustavimo za pol ure za krajši ogled na Trgu Treh mučenikov preimenovan v spomin na tri usmrčene partiza-ne v II. sv. vojne. Mesto kulture in čudovitih plaž (komur je všeč mivka), poznan pa tudi po številnih diskotekah, bi si morali ogledati Avgustov slavolok, Tiberijev most, in druge ostanke rimskega foruma, Tempelj Malatestov (stolnica) in številne druge cerkve, morda si privoščimo še (spet) njihovo piadino.

MIVKA, SAMA MIVKA IN LEŽALNIKI, RIMINI (PLAŽA RIVAZZURRA)

TITANOVA GORA, SAN MARINO

Po  ogledu  kolesarimo 25  kilometrov  ob  reki  Marecchio,  nato  pa  za  krajem  Verucchio  zavijemo  v  klanec  proti  štiristo  metrov  višjemu  San  Marinu.  Kolesarimo  bomo  zvezali  na  Trgu  Campo  della  Fera  (Sejemski  trg)  in  se  v  mesto  zapeljali  z  vzpenjačo.  Pri  vzpenjači  na  vrhu  se  bomo  dobili  točno  čez  dve  uri,  več  kot  dovolj  za  en  hiter  krog  za  ogled  (verjetno  si  bomo  ogledali  glavne  zanimivosti  –  recimo  Tri  stolpe,  baziliko  sv.  Mavricija,  Ljudsko  palačo,  jamo  Balestrieri,  Papeško  baziliko  sv.  Frančiška  s  Svetim  samostanom,  Čarovniški  prelaz,  Muzej  mučilnih  orodij)  in  si  privoščili  kakšen  prigrizek  (bakala  po  sanmarinsko,  passatelli  v  juhi,  fižol  z  dagnjami,  strozzapreti  z  morsko  spako  in  sanmarinskimi  zelišči  –  zadavi  duhovnike  z  morsko  spako,  zajec  v  porketi,  torta  treh  gora)  –  pred  drugo  bi  že  morali  biti  zbrani  vsi  pri  kolesih. 

Proti Urbinu je kar razgibana trase, od žepne države kolesarimo bolj na samem in le mimo dveh krajev – Mercatino Conca in Casinina. V Urbinu zaradi zasoljenih cen in težavami s parkiriščem v mestu, spimo v hotelu Residence dei Duchi malo pred mestom (točno dva kilometra od obzidja pri Rimskem trgu, potem pa v klanec!).

Urbino (antično Urbinum Hortense, lat. Urvinum Mataurense, Urbinum Mataurense) je mesto v pokrajini Pesaro e Urbino na severu italijanske dežele Marke.

Vojvodska palača, Urbino (wikipedia

Mesto,  ki  po  stanju  na  dan  31.  december  2005  šteje  15.566  prebivalcev,  naselijo  Umbri  že  v  predrimski  dobi,  kasneje  preide  v  posest  Etruščanov,  Keltov  in  Galcev,  pod  rimsko  oblast  pa  v  III.  stol.  pr.  n.  št.  Pravi  razcvet  doživi  v  XII.  stol.,  ko  postane  središče  vojvodstva  Umbrije.  Majhno  rimsko  mesto  Urbinum  Mataurense  (mestece  ob  reki  Mataurus)  je  v  času  gotskih  vojn  v  VI.  stol.  pomembno  strateško  oporišče,  ki  ga  leta  538  osvojijo  Vzhodni  Goti  z  Belizarjem.

Glavna  zanimivost  v  Urbinu  je  Palazzo  Ducale  z  Gallerio  Nazionale  delle  Marche,  z  eno  najpomembnejših  zbirk  renesančnih  slik  na  svetu.  vredno  ogleda  pa  so  še  Palazzo  Albani  (17.  stoletje),  Palazzo  Odasi  in  Palazzo  Passionei,  trdnjava  Albornoz  (La  Fortezza),  ki  jo  zgradi  papeški  legat  v  14.  stoletju,  med  leti  1507-1511  pa  Della  Rovere  doda  novo  serijo  obzidja.  Zdaj  je  javni  park  in  Rafaelova  hiša  in  spomenik  (1897).

ORATORIJ SV. JANEZA KRSTNIKA, URBINO (wikipedia)

Brez množice cerkev ne gre, tu imamo Stolnico v Urbinu (cerkev je zgrajena leta 1021 na mestu stare iz VI. stol.), Oratorij sv, Janeza Krstnika s freskami Lorenza Salimbeni da Sanseverina, nekdanji samostan sv. Avguština, zgrajen v romanskem slogu (XIII. stol.), samostan v sv. Frančiška (XIV. stol., prvotna gotsko-romanska stavba) in oratorij sv. Jožefa (zgodnje (XVI. stol.).

In še nekaj za lačne želodce, ne samo za oči in dušo: krajevna kuhinja vključuje tartufe in gobe, pa tudi sire, ki so bili dobro znani že od renesančne mize, kot je Casciotta, ki ima zdaj svojo oznako DOP. V Urbinu boste našli sire Fossa in Pecorino, meso, ki prihaja iz vrhunskih nabavnih linij; rdeča in bela vina, pridelana na lokalnih pobočjih, olivno olje, med in pršut pršut, narejen po tradiciji. Tukaj boste odkrili znamenito crescio, okusna lepinja, ki ga lahko uživamo z različnimi nadevi (sir, šunka ali zelenjava).

Nekaj idej: pršut iz Carpegne, urbinska casciotta (sir), urbinska crescia (vrsta listnatega testa, nekakšna bosanska lepinja), klobučki, dušen piščanec, zajčja porketa (recimo v Ragno d’oro), sem našel bolj malo receptov, zato pa imajo veliko odličnih restavracij, recimo Antica Osteria dellle Stelle, Trattoria del Leone (jedilnik, imajo tudi zajčjo porketo), Taverna Degli Artisti, Osteria KM 0.

(povzeto po Wikipediji)