Za neučakane objavljam slikovno gradivo (povezava na Google/Picasa) naše najbolj pridne kolesarke Marine. Celotna reportaža sledi v kakšnem tednu.
Ar-kolo-navti na poti od Črnega do Jadranskega morja, od Histrie do Istre
Jazon mlajši (ne mladi) seveda ni zatrobil v rog, ampak je kratko sporočilo vtipkal v računalnik in ga po elektronski pošti odposlal naokrog. Potomce daljnih slavnih prednikov, grških junakov in polbogov, zbranih na ladji Argos in krajevnih Tavriskinj, je sklical k Simonopolousu, da se dogovorijo o ponovitvi balkanskega dela argonavtskega bega po Isterju, se pravi po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadranskega morja. Zbralo se nas je dobrih deset, Jazon pa jim je predstavil načrt poti, datum odhoda in druge tehnične podrobnosti. Seveda, danes se ne dobi več poceni sužnjev, ki bi veslali po toku navzgor za slabo hrano in dobro odmerjene udarce, zato je Argus predlagal, da pot ponovimo z arkolesom – konec koncev se spodobi, saj so na barju odkrili prvo kolo, in da bo vsak sam svoj suženj kolesu in njegov garač. Continue reading
Takole sem se leta 2002 pri Doberdobu “kolesaril” v Rim
Že dobrih deset let je od tega, ko sem šel stavit, da se bom z Vrhnike zapeljal s kolesom do Rima. Po dobrih 30-tih letih sem si kupil novo kolo, cenejši češki Lumberjack, malo potreniral okrog Vrhnike in se leto kasneje (2003) s prijateljem, soimenjakom, zapeljal do Rima. Na Hrušico sem že pešačil, od Ogleja do Chioggie sem že bolj malo sedel, od tam naprej pa je šlo, kot da bi se rodil s kolesom. Ker sem z Arkolonavti v naslednjih desetih letih prekolesaril celo Evropo, sem se odločil, da mojo prvo (zgodovinsko) kolesarko turo ponovim še peš. Skoraj zagotovo se mi bo na vandranju pridružil še kakšen (največ pa šest).
Do Ravene bomo pešačili po najini stari kolesarski poti, tam pa se odcepimo od kolesarske, ki je peljala mimo Riminija, San Marina, Urbina, Gubbia, Assisija in Narnija, in pešačimo proti Rimu po stari vii Flaminia mimo Perugie, Todija in Ort. Vse od Vrhnike do Rima se bomo bolj ali manj držali stare romarske vie Romea, ki je v srednjem veku romarje vodila od Baltika do Ogleja (tudi Jantarjeva pot – ta del smo leta 2009 v celoti prekolesarili (1.850 km)) in naprej proti Rimu in Brindisiju (Jeruzalem). Continue reading
Pa smo končno pregarali celotno Jakobovo pot. Arkolonavti smo tisti pravi del camina prekolesarili lani (2013) in camino preimenovali v kolo-mino, seveda v skladu z našim imenom Ar-kolo-navti. Pot smo začeli v Lurdu, v Jaco pa smo kolesarili čez skoraj 200 metrov višji prelaz Pourtalet (1794 m n. m.). 
Končni cilj je bila nekdaj najbolj zahodna znana točka stare celine, Konec Sveta ali Cabo Finisterre, kjer smo, po dobrih 1000 kilometrih prevožene poti, po vseh predpisih zažgali prešvicane nogavice in raztrgane čevlje. Continue reading
Za malo daljši (tridnevni) trening za letošnji kolesarski kamino od prelaza Somport v Pirenejih čez Francijo in Alpe do Vercellija pri Milanu, smo se iz Vrhnike zapeljali do Kolpe in izkoristili en redek konec tedna brez popoldanskih neviht in ploh.
sv. Janez Krstnik, Cerknica
Prvi dan (86 km, 970 v.m.) smo kolesarili mimo Logatca in Laz do Cerknice, tam zavili do jezera in Otoka, ubrali makadamsko pot (makadam se je sicer začel že pri Dolenjem Jezeru) mimo Laz pri Gorenjem Jezeru in se nazaj na asfalt priključili na sredi klanca nad Gorenjem jezerom. Malo daljši odmor smo si privoščili v Mercatorjevem bifeju na koncu Nadleska in nato, mimo Pudoba in Iga vasi, v popoldanski vročini zagrizli v klanec proti Babnemu polju (750 m n.m.). Po krajši ravnini do Prezida nas je čakal še zadnji klanec prvega dne – dobrih 910 metrov visok prelaz pri Kozjem vrhu. Dan smo po 600-metrskem spustu mimo Čabra zaključili pri Kovaču v Selah pri Osilnici na Kolpi. Continue reading
(remix prejšnjih reportaž) Med 17. In 24. majem smo kolesarili po dveh, turistično šele v zadnjem desetletju prebujajočih se italijanskih deželah, Apuliji in Bazilikati, ki nas nista razočarale tako glede lepote, kot bogate zgodovine, odlične hrane in dobrega vina.
APULIJA
(v italijanskem izvirniku Puglia [pùlja] ali tudi Puglie [pùlje]) je ena od dvajsetih italijanskih dežel. Po površini je le nekoliko manjša (19.362 km²) od Slovenije je pa zato dvakrat gosteje naseljenja (4,1 milijona preb., 211 preb./ km²). Na severu meji na Molize, na zahodu na Kampanijo in Bazilikato, na jugu jo obliva Jonsko morje, na vzhodu in severu pa Jadransko. Apulijo sestavlja šest pokrajin, Bari, Barletta-Andria-Trani, Brindisi, Foggia, Lecce in Taranto. V Apulijo sodi tudi Tremitsko otočje v Jadranskem morju ter otok sv. Andreja in Keradsko otočje v Jonskem morju. Apulija je pretežno ravninska (53%) in gričevnata (45%) dežela, edine gore so skromne vzpetine Predapeninov (1151 m n.m.) in na Garganskem polotoku (1145 m n.m.). Skromno je tudi vodno bogastvo (edina večja reka je Ofanto, jezero s pitno vodo pa Occhito), zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.
Gričevnati predel, ki ne doseže 700 metrov nadmorske višine, se imenuje Murge (izg. Murže), ime pa izhaja iz latinske besede murex in pomeni ostro skalo. Področje je namreč izrazito kraško, prepredeno z jamami (Castellana, Putignano) in drugimi kraškimi pojavi. V globini je prepredeno s podzemnimi vodami, a je njihovo črpanje mogoče le z vodnjaki iz manjših stranskih žil. Zanimivo je, da se tod kraško polje imenuje pulo, kar domačini povezujejo z Apuli, prvotnimi prebivalci teh krajev, lahko pa jo povežemo kar s slovensko besedo polje, saj se tu tudi kraške doline imenujejo s slovensko besedo dolina. Z geografskega vidika Apulijo, poleg Murge in obeh omenjenih goratih predelov, sestavljajo še obsežna ravnica Tavoliere delle Puglie, s truli posejana Valle d’Itria, Tarantski zaliv ali lok in peta italijanskega škornja Salento, valovita planota s treh strani obdana morjem. Če smo pred dvema letoma iz Rima kolesarili do Taranskega zaliva in po Salentu, smo letos kolesarili pretežno po srednjem delu Apulije – po Murgi, Dolini Itrije in Predapeninskem gričevju. Continue reading
Sprehod po prazgodovinskem Barju
Morda je komu še prezgodaj za na kolo, predvsem zaradi močnega prepiha na Barju, je pa prav zagotovo primeren čas za daljši sprehod. Barje si lahko ogledamo z različnim razlogom in IZ številnih zornih kotov, od opazovanja ptic in jelenjadi naprej (za floro je še prezgodaj, niti močvirski tulipani še niso pokukali ven), jaz pa predlagam, da v mislih podoživimo naše daljne predhodnike na Vrhniškem koncu. Pot nas vodi mimo nekaj najdišč mezolitskih in bakrenodobnih taborov lovcev, mimo številnih najdišč bakrenodobnih in bronastodobnih koliščarskih naselbin, pa tudi železnodobnih gradišč in najdišč iz rimskega obdobja. Seveda si bomo morali naselja le predstavljali, saj so sledi globoko pod zemljo, keramika, novi, meči in podobna pa na varnem v ljubljanskih muzejih.
37 kilometrov dolgo pot začenjamo pri Ribiškem domu v Sinji gorici (na povezavi na Bikemapu nekako pri osmem kilometru (sled sem namreč potegnil od doma). Ljubljanico prečimo po mostu, ki je nekdaj služil za transport gline v Vrhniško opekarno s kratkim rokom trajanja. Na drugi strani moStu je steza še precej zasuta z vejami, a se da razmeroma lahko prebiti do Bajerjev.
Apulija ima na stotine svojevrstnih jedi, dediščina bogate zgodovine – svoje jedi so sem prinesli Grki, Rimljani in Bizantinci, na koncu še Normani in ne nazadnje tudi Španci. Zbral sem le nekaj najbolj tipičnih in v Apuliji še danes priljubljenih jedi. Marsikatero dobroto bomo tudi preizkusili, saj bomo končno v Apuliji preživeli cel teden.
juha z dagnjami po tarantsko (cookaround.com)
Vsakdo pozna zgodbo o vitezih okrogle mize, kralju Arturju in o njegovem meču Ekskaliburju, ki ga potegne iz skale in s tem postane vodja Sarmatov v boju s Sasi, da imajo pravi meč v skali tudi Toskanci, pa le malokdo. Legenda govori o Galganu Guidottiju (1148–1181), rojenem v Chiusdinu, sinu fevdalnega gospodarja Chiusdina. 
Vročekrvnemu in divjemu mladeniču hitre jeze, ki stalno dokazuje tlačanom in kmetom, kdo je gospodar, njihovih zemljišč kot žena in hčera, se nekega dne prikaže nadangel Mihael in mu pokaže pot k odrešitvi in tudi kam bi moral iti. Kot kaže, je Mihael dovolj prepričljiv, da se Galgano res odpravi do jame in postane puščavnik… (PREBERI VSE)
Pitigliano je zanimivo toskansko mestece (4.200 preb.), zgrajeno na pečini, ki se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz gens petilia, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.
Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano… (PREBERI VSE)