Letošnje, že šestnajsto po vrsti, kolesarjenje ljubiteljev malo drugačnega kolesarjenja od tistega kar nam ponujajo slovenske kolesarske turistične agencije, in ki smo si po prvi kolesarski avanturi po poti Argonavtov od izliva Donave v Črno morje do izliva reke Reke (Timava) pri Ribičevi vasi (Villaggio del  Pescatore) v Jadransko morje leta 2007, nadeli ime Ar-KOLO-navti (oziroma Argonavti na kolesu), je bila ponovno precej adrenalinska in je malo spominjala, po mnenju udeležencev, na naše najbolj avanturistično kolesarjenje po Dinaridih od Vrhnike do Drača v Albaniji leta 2015.

V 16-tih letih smo po Evropi prekolesarili skoraj 25.000 km

Celotno kolesarjenje smo v celoti udejanjili po programu, le da so nas nekatere ceste (v slabšem slabšem smislu) od rahlo do zelo presenetile – še dobro, da sem pri pripravi trase od vsega začetka govoril, da gre za balkansko avanturo (s poudarkom na avanturi). Sprva smo se odločili, da bomo sledili evropski kolesarski pori Ob železni zavesi (EV13 – Iron Curtain Trail), pa sem hitro ugotovil, da je v Bolgariji velik del poti samo narisane na zemljevidu, v naravi je pa ni, čeprav se da s spleta “potegniti” GPX sled poti. Po Bolgariji smo precej eksperimentirali na temo železne zavese, v Turčiji pa smo namesto do Careva oziroma Rezova ob Črnem morju zavili proti Tekirdagu ob Marmanskem morju – na srečo, saj je bilo ravno tiste dni, ko naj bi tam kolesarili, na območju proti Črnemu morju na bolgarsko-turški meji divjalo močno neurje z obilico vode in plazovi. Continue reading


Carcassonne

Lahko rečemo, da je kolesarsko potepanje (1.313 km, 5.845 v.m.) ob Loari, Atlantiku, kanalu dveh morij in kanalu Du Midi do Sredozemlja (Sete) v celoti uspelo. Začuda smo letos imeli precej (8) preluknjanih zračnic, en skrivljen obroč in en zvit gleženj, drugače pa je vse šlo po predlaganem načrtu. En dan nas je pral dež, sicer pa smo imeli vseskozi sončno in lepo vreme, so se pa temperature povzpele tudi do 35 stopinj.

Poti so opisne na povezavi, tudi zanimivi kraji, dodajam se povezave na dejansko prevožene poti v RELIVE. Dodal bom še nekaj slikovnega gradiva, ko ga zberem od udeležencev.

Prevožene poti v RELIVE >>>

Zanimivosti v slikah (FOTOALBUM NARINE VUK) >>>

Hrana in pijača v slikah >>>

 


POT OB SLOVENSKI MEJI OKROG SLOVENJE

Že nekaj let smo imeli v načrtu kolesariti ob slovenski meji. Lani nam je kolesarske načrte od Pariza do Carcassonna preprečila corona, zato smo kot nadomestno za načrtovano XIV. avanturo cel teden kolesarili po Prekmurju (reportaža še ni dokončana). Letos nismo želeli izzivati usode in tako na XV. avanturi nismo zapuščali slovenskega ozemlja.

Kot običajno sem s pomočjo programa Bikemap pripravil poti (sledi) za vsak da posebej, za nekatere dneve tudi več različic, tako bi lahko kolesarili krajše odseke tudi po Italiji, Hraški, Madžarski in Avstriji, pri tem pa upošteval tudi pripombe letošnjih udeležencev. Dejanske poti se sicer tu in tam tudi razlikujejo, saj smo jih morali prilagoditi razmeram na cesti (prevoznost kolovozov, promet, cestne zapore) ali pa smo se le hoteli peljati mimo kakšne zanimivosti, vendar so zaključki poti ostali nespremenjeni, saj sem moral za vsak dan že v naprej rezervirati hotele. Pri iskanju hotelov me je presenetilo, kako malo izbire(za šestnajst oseb) je v manj turističnih krajih.

Na startu pri Marijanu v Miljah (foto Marina, ki seveda manjka na sliki)

Continue reading



00_81_argo_1Ar-kolo-navti na poti od Črnega do Jadranskega morja, od Histrie  do Istre

Jazon mlajši (ne mladi) seveda ni zatrobil v rog, ampak je kratko sporočilo vtipkal v računalnik in ga po elektronski pošti odposlal naokrog. Potomce daljnih slavnih prednikov, grških junakov in polbogov, zbranih na ladji Argos in krajevnih Tavriskinj, je sklical k Simonopolousu, da se dogovorijo o ponovitvi balkanskega dela argonavtskega bega po Isterju, se pravi po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadranskega morja. Zbralo se nas je dobrih deset, Jazon pa jim je predstavil načrt poti, datum odhoda in druge tehnične podrobnosti. Seveda, danes se ne dobi več poceni sužnjev, ki bi veslali po toku navzgor za slabo hrano in dobro odmerjene udarce, zato je Argus predlagal, da pot ponovimo z arkolesom – konec koncev se spodobi, saj so na barju odkrili prvo kolo, in da bo vsak sam svoj suženj kolesu in njegov garač. Continue reading


D03_3_Doberdob_Redipuglia

Takole sem se leta 2002 pri Doberdobu “kolesaril” v Rim

Že dobrih deset let je od tega, ko sem šel stavit, da se bom z Vrhnike zapeljal s kolesom do Rima. Po dobrih 30-tih letih sem si kupil novo kolo, cenejši češki Lumberjack, malo potreniral okrog Vrhnike in se leto kasneje (2003) s prijateljem, soimenjakom, zapeljal do Rima. Na Hrušico sem že pešačil, od Ogleja do Chioggie sem že bolj malo sedel, od tam naprej pa je šlo, kot da bi se rodil s kolesom. Ker sem z Arkolonavti v naslednjih desetih letih prekolesaril celo Evropo, sem se odločil, da mojo prvo (zgodovinsko) kolesarko turo ponovim še peš. Skoraj zagotovo se mi bo na vandranju pridružil še kakšen (največ pa šest).

Do Ravene bomo pešačili po najini stari kolesarski poti, tam pa se odcepimo od kolesarske, ki je peljala mimo Riminija, San Marina, Urbina, Gubbia, Assisija in Narnija, in pešačimo proti Rimu po stari vii Flaminia mimo Perugie, Todija in Ort. Vse od Vrhnike do Rima se bomo bolj ali manj držali stare romarske vie Romea, ki je v srednjem veku romarje vodila od Baltika do Ogleja (tudi Jantarjeva pot – ta del smo leta 2009 v celoti prekolesarili (1.850 km)) in naprej proti Rimu in Brindisiju (Jeruzalem). Continue reading


Pa smo končno pregarali celotno Jakobovo pot. Arkolonavti smo tisti pravi del camina prekolesarili lani (2013) in camino preimenovali v kolo-mino, seveda v skladu z našim imenom Ar-kolo-navti. Pot smo začeli v Lurdu, v Jaco pa smo kolesarili čez skoraj 200 metrov višji prelaz Pourtalet (1794 m n. m.). Cam14_00_Trasa

Končni cilj je bila nekdaj najbolj zahodna znana točka stare celine, Konec Sveta ali Cabo Finisterre, kjer smo, po dobrih 1000 kilometrih prevožene poti, po vseh predpisih zažgali prešvicane nogavice in raztrgane čevlje.  Continue reading


Za malo daljši (tridnevni) trening za letošnji kolesarski kamino od prelaza Somport v Pirenejih čez Francijo in Alpe do Vercellija pri Milanu, smo se iz Vrhnike zapeljali do Kolpe in izkoristili en redek konec tedna brez popoldanskih neviht in ploh.SvJanezKrstnik_Cerknica

sv. Janez Krstnik, Cerknica

Prvi dan (86 km, 970 v.m.) smo kolesarili mimo Logatca in Laz do Cerknice, tam zavili do jezera in Otoka, ubrali makadamsko pot (makadam se je sicer začel že pri Dolenjem Jezeru) mimo Laz pri Gorenjem Jezeru in se nazaj na asfalt priključili na sredi klanca nad Gorenjem jezerom. Malo daljši odmor smo si privoščili v Mercatorjevem bifeju na koncu Nadleska in nato, mimo Pudoba in Iga vasi, v popoldanski vročini zagrizli v klanec proti Babnemu polju (750 m n.m.). Po krajši ravnini do Prezida nas je čakal še zadnji klanec prvega dne – dobrih 910 metrov visok prelaz pri Kozjem vrhu. Dan smo po 600-metrskem spustu mimo Čabra zaključili pri Kovaču v Selah pri Osilnici na Kolpi. Continue reading


(remix prejšnjih reportaž) Med 17. In 24. majem smo kolesarili po dveh, turistično šele v zadnjem desetletju prebujajočih se italijanskih deželah, Apuliji in Bazilikati, ki nas nista razočarale tako glede lepote, kot bogate zgodovine, odlične hrane in dobrega vina.

APULIJA

(v italijanskem izvirniku Puglia [pùlja] ali tudi Puglie [pùlje]) je ena od dvajsetih italijanskih dežel. Po površini je le nekoliko manjša (19.362 km²) od Slovenije je pa zato dvakrat gosteje naseljenja (4,1 milijona preb., 211 preb./ km²). Na severu meji na Molize, na zahodu na Kampanijo in Bazilikato, na jugu jo obliva Jonsko morje, na vzhodu in severu pa Jadransko. Apulijo sestavlja šest pokrajin, Bari, Barletta-Andria-Trani, Brindisi, Foggia, Lecce in Taranto. V Apulijo sodi tudi Tremitsko otočje v Jadranskem morju ter otok sv. Andreja in Keradsko otočje v Jonskem morju. Apulija je pretežno ravninska (53%) in gričevnata (45%) dežela, edine gore so skromne vzpetine Predapeninov (1151 m n.m.) in na Garganskem polotoku (1145 m n.m.). Skromno je tudi vodno bogastvo (edina večja reka je Ofanto, jezero s pitno vodo pa Occhito), zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.

Gričevnati predel, ki ne doseže 700 metrov nadmorske višine, se imenuje Murge (izg. Murže), ime pa izhaja iz latinske besede murex in pomeni ostro skalo. Področje je namreč izrazito kraško, prepredeno z jamami (Castellana, Putignano) in drugimi kraškimi pojavi. V globini je prepredeno s podzemnimi vodami, a je njihovo črpanje mogoče le z vodnjaki iz manjših stranskih žil. Zanimivo je, da se tod kraško polje imenuje pulo, kar domačini povezujejo z Apuli, prvotnimi prebivalci teh krajev, lahko pa jo povežemo kar s slovensko besedo polje, saj se tu tudi kraške doline imenujejo s slovensko besedo dolina. Z geografskega vidika Apulijo, poleg Murge in obeh omenjenih goratih predelov, sestavljajo še obsežna ravnica Tavoliere delle Puglie, s truli posejana Valle d’Itria, Tarantski zaliv ali lok in peta italijanskega škornja Salento, valovita planota s treh strani obdana  morjem. Če smo pred dvema letoma iz Rima kolesarili do Taranskega zaliva in po Salentu, smo letos kolesarili pretežno po srednjem delu Apulije – po Murgi, Dolini Itrije  in Predapeninskem gričevju. Continue reading


Sprehod po prazgodovinskem Barju¸A01

Morda je komu še prezgodaj za na kolo, predvsem zaradi močnega prepiha na Barju, je pa prav zagotovo primeren čas za daljši sprehod. Barje si lahko ogledamo z različnim razlogom in IZ številnih zornih kotov, od opazovanja ptic in jelenjadi naprej (za floro je še prezgodaj, niti močvirski tulipani še niso pokukali ven), jaz pa predlagam, da v mislih podoživimo naše daljne predhodnike na Vrhniškem koncu. Pot nas vodi mimo nekaj najdišč mezolitskih in bakrenodobnih taborov lovcev, mimo številnih najdišč bakrenodobnih in bronastodobnih koliščarskih naselbin, pa tudi železnodobnih gradišč in najdišč iz rimskega obdobja. Seveda si bomo morali naselja le predstavljali, saj so sledi globoko pod zemljo, keramika, novi, meči in podobna pa na varnem v ljubljanskih muzejih.

PoBarju37 kilometrov dolgo pot začenjamo pri Ribiškem domu v Sinji gorici (na povezavi na Bikemapu nekako pri osmem kilometru (sled sem namreč potegnil od doma). Ljubljanico prečimo po mostu, ki je nekdaj služil za transport gline v Vrhniško opekarno s kratkim rokom trajanja. Na drugi strani moStu je steza še precej zasuta z vejami, a se da razmeroma lahko prebiti do Bajerjev.

Continue reading