Pausania – Olbia (57 km, 346 v.m.)

Danes bo kratka  etapa, nekakšen prog za postopno ohladitev mišic bo bolj napornih hribih. Kolesarimo do plaže Pittulongu – zdi se najbližje trajektu – (do 13.00 bomo verjetno že tam), kjer bomo pol dneva namenili kopanju (in zaključnemu tuširanju), osem kolesarjev s kolesi bomo naložili v kombi (seveda kolesarje v kombi – ti se bodo že lahko preoblekli v civilna oblačila – kolesa pa na prikolico) in odpeljali na pomol za vkrcavanje na ladjo, osem pa bo moralo do tja (8 km) odkolesariti (že zjutraj naj vsak pripravi zavitek oblačil za preobleč, da ne bomo brskali po prtljagi). Na pomolu moramo biti verjetno okrog 20.00 (kdaj in kako bo podrobneje razložil Marijan), zato bomo lahko prej še v miru povečerjali v restavraciji blizu pomola – na pomolu je poceni “kiosk” Ittiturismo Sapori di Olbia, kilometer prej pa je moj predlog – Trattorio da Sara (restavracija je sicer tudi na plaži (Mamabeach)).

Olbia (www.italia.it)

Trajekt (www.traghettocivitavecchiaolbia.it)

Najvišjo točko dneva (589 m n.m.) dosežemo, ko zapeljemo na glavno cesto (SS127) – cesta ne deluje prometna (in po njej pa kolesarimo 16 km) – pod goro La Trona (701 m n.m.), od tam pa se proti morju le še spuščamo. Za mestom Telti*, edinem omembe vrednim na današnji trasi, zavijemo na stransko cesto, se spustimo do potoka Piana, nekaj časa kolesarimo potoku, nato prečimo Olbio (del prevozimo po trasi prvega dne) in po ravnem prispemo do naše plaže.

Za nekaj časa bo Sardinije dovolj, zlasti klancev, vino in hrano bomo pa vseeno pogrešali!

Ar-kolo-navt Jazon, 8. 2. 2026

Sorso Marina–Pausaria (Pausania Inn, 73 km, 1.361 vm)

Castelsardo (strictlysardinia.com)

Kratka a hribovita etapa, čeprav pol poti kolesarimo ob morju. Prvo zanimivo mesto je Castelsardo* (Castheddu, 5.600 preb., 114 m n.m.) na dobri tretjini  poti, do starega mestnega jedra (grad Doria, cerkev sv. Marije milosti, katedrala sv. Antona opata) pridemo po krajšem vzponu. Malo pretegnemo moge in se sprehodimo, z vrha so tudi lepi razgledi.

Pri Viddalbi (več domus de janas in nuragh, rimska nekropola in ostanki mostu ter srednjeveška romanska cerkev San Giovanni Evangelista) – tu nekje bo tudi opoldanski zbor pred prikolico kombija -, se na 46-temu kilometru začne glavni in edini vzpon dneva čez prelaz pri Lu Falzu (680 m n.m.), nekaj kilometrov pred Tempiom Pausania*, današnjim ciljem etape. Prespimo v hotelu, kakšen kilometer od središča mesta.

Tempio Pausania, stari del (sardegnatoujours.com)

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Do centra Pausanije je kakšen kilometer, tu pa lahko najdemo kar nekaj restavracij, Il Purgatore  (ponuja jedi iz svežih rib, ki spominjajo na sardinsko tradicijo, a jo hkrati na novo interpretirajo z eleganco in preprostostjo, tudi krajevne dobrote, znana tudi po raviolih, polnjenih s krompirjem, maslom/žajbljem in merjascem), Museum Restaurant Bar, Trattoria Bisson (dokaz pristne sardinske kuhinje, ki združuje tradicionalne okuse s prijetnim vzdušjem, ki očara obiskovalce. Ta očarljiva gostilna ugnezdena v osrčju kraja, očara z rustikalnim dekorjem in jedilnikom, ki predstavlja najboljše krajevne sestavine, Al Vecchio Corso (ambient spominja na tipičen slog gallurskih domov, dopolnjuje ga odlična kuhinja, ki združuje tradicijo in inovativnost, ki zagotavlja maksimalno zadovoljstvo tudi za najzahtevnejše brbončice) Jedi s pozabljenimi okusi, iz sezonskih sestavin, ki jih strokovno pripravlja kuhinjsko osebje.), če jih naštejem le nekaj bližjih (picerije sem preskočil).

Cerkev sv. Petra, Tempio Pausania (www.sardegnatoujours.com)

KRAJEVNE DOBROTE

Tempio Pausania, ki se nahaja v osrčju pokrajine Gallura na Sardiniji, ponuja značilno, rustikalno kuhinjo, na katero močno vplivajo pastoralne tradicije notranjosti. Ključne sestavine vključujejo ovčji sir, svinjino, meso divjega prašiča ter različne vrste testenin in kruha.

Priporočene tradicionalne krajevne (gallurske) jedi so Zuppa Gallurese (znana  po gallurski juhi), jed iz plasti starega kruha, namočenega v ovčji juhi, prepletenih z naribanim sardinskim sirom pecorino, smetano in svežimi zelišči (meta, bazilika), Purpuzza, jed z drobno mleto začinjeno svinjino, pogosto kuhano v omaki s paradižnikom in belim vinom, postreženo z njoki, Li Lattaccioli/Licaritti,  ocvrti, sladki ravioli, polnjeni z rikoto, meso divjega prašiča, pripravljena s kisom in medom, Mazza Frissa, bogata jed iz smetane in zdroba, tradicionalno za pastirje, postrežena vroča s satjem ali sladkorjem, Pizza Culurgiones, posebna pica z krajevnimi sestavinami, kot so kuhan krompir, sardinski pecorino, olivno olje, meta in drobnjak ter priljubljena lokalna predjed, polži v omaki.

Bosa Marina–Alghero–Sorso Marina (Q Resort, 92 km, 957 v.m.)

Alghero (www.winalist.com)

Ko zapustimo Marino Bosa – mestu Bosa se bomo izognili (ogledali smo si ga prejšnji večer), nas ob poti čakata le dve večji mesti, Alghero* (S’Aliguera oziroma L’Alguer; 44.000 preb., 7 m n.m.) – po ogledu si bomo privoščili kozarček cenjenega belega vina Torbato, ki raste le na tem delu Sardinije – in pristaniški Porte Torres* (Posthudorra; 22.100 preb., 17 m n.m.) in en sam prelaz (370 v.m.) nekje pod goro Mannu (802 m n.m.) na prvi tretjini poti, pa se nam bo vseeno nabralo skoraj 1.000 višinskih metrov. Prvo polovico kolesarimo pretežno po gozdu, drugo polovico pa med polji, travniki in pašniki. Obe mesti sta dovolj zanimivi, da bodo vsem izpolnila dnevno dozo zvedavosti.

Porto Torres (letsferry.com)

Tokrat bomo prespali v Q Resortu (Sorso Marina) sto metrov od plaže. Verjetno bomo večerjali kar v hotelski restavraciji in bomo popoldan izkoristili za namakanje v morju.

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Kaj nam nudi restavracija, se bomo pustili presenetiti, glede na območje bo verjetno precej “turistična”.

Nedotaknjena narava Nurre (www.italia.it)

KRAJEVNE DOBROTE

Tipična hrana v Porto Torresu na Sardiniji je mešanica robustnih mesnih jedi iz celinske države in svežih obalnih morskih sadežev, vključno z osnovnimi jedmi, kot so Porceddu (pečen odojek), enolončnico iz divjega prašiča, Culurgionis (ravioli, polnjeni s krompirjem, pecorinom in meto), Fregula (testenine iz zdroba), Malloreddus (sardinski njoki s paradižnikom in klobaso) so osnovne jedi in se nam ponavljajo že vse dni.  Porto Torres kot pristaniško mesto blesti po svežih morskih sadežih, vključno z lignji, tuno, jastogom in jedmi z bottargo (sušene ikre ciplja). 

vinska pokrajina Romangia (triplea.it)

Porto Torres leži v osrčju bogate, zgodovinske vinorodne pokrajine, znane kot območje Romangia in Nurra. Na krajevna vina močno vplivajo sredozemsko podnebje, peščena tla in morski vetrič. Osnovna vina tega območja so Vermentino di Sardegna (belo vino, ki ponuja svež, hrustljav okus z dobro kislostjo, idealno za morske sadeže), Cannonau di Sardegna (najbolj znano rdeče vino Sardinije), Cagnulari (temno obarvana, aromatična sorta rdečega grozdja, ki velja za krajevno specialiteto v severozahodnem delu otoka) in cenjeni Moscato di Sorso-Sennori DOC (pomembno desertno vino pridelano v bližnjem območju Romangia – tega se bomo lotili kar v naši hotelski restavraciji).

Območje muškata zajema občini Sorso in Sennori, se nahaja med Sassarijem in obalo Asinarskega zaliva, med območjema Vermentina di Gallura DOCG in Alghero DOC. Moscato di Sorso-Sennori DOC se pridobiva iz najbolj razširjene sorte Moscato v Evropi, Moscato Bianco, ki jo najdemo po vsej Italiji in tudi v Franciji. 

Bosa Marina–Alghero–Sorso Marina (Q Resort, 92 km, 957 v.m.)

Alghero (www.winalist.com)

Ko zapustimo Marino Bosa – mestu Bosa se bomo izognili (ogledali smo si ga prejšnji večer), nas ob poti čakata le dve večji mesti, Alghero* (S’Aliguera oziroma L’Alguer; 44.000 preb., 7 m n.m.) – po ogledu si bomo privoščili kozarček cenjenega belega vina Torbato, ki raste le na tem delu Sardinije – in pristaniški Porte Torres* (Posthudorra; 22.100 preb., 17 m n.m.) in en sam prelaz (370 v.m.) nekje pod goro Mannu (802 m n.m.) na prvi tretjini poti, pa se nam bo vseeno nabralo skoraj 1.000 višinskih metrov. Prvo polovico kolesarimo pretežno po gozdu, drugo polovico pa med polji, travniki in pašniki. Obe mesti sta dovolj zanimivi, da bodo vsem izpolnila dnevno dozo zvedavosti.

Porto Torres (letsferry.com)

Tokrat bomo prespali v Q Resortu (Sorso Marina) sto metrov od plaže. Verjetno bomo večerjali kar v hotelski restavraciji in bomo popoldan izkoristili za namakanje v morju.

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Kaj nam nudi restavracija, se bomo pustili presenetiti, glede na območje bo verjetno precej “turistična”.

Nedotaknjena narava Nurre (www.italia.it)

KRAJEVNE DOBROTE

Tipična hrana v Porto Torresu na Sardiniji je mešanica robustnih mesnih jedi iz celinske države in svežih obalnih morskih sadežev, vključno z osnovnimi jedmi, kot so Porceddu (pečen odojek), enolončnico iz divjega prašiča, Culurgionis (ravioli, polnjeni s krompirjem, pecorinom in meto), Fregula (testenine iz zdroba), Malloreddus (sardinski njoki s paradižnikom in klobaso) so osnovne jedi in se nam ponavljajo že vse dni.  Porto Torres kot pristaniško mesto blesti po svežih morskih sadežih, vključno z lignji, tuno, jastogom in jedmi z bottargo (sušene ikre ciplja). 

vinska pokrajina Romangia (triplea.it)

Porto Torres leži v osrčju bogate, zgodovinske vinorodne pokrajine, znane kot območje Romangia in Nurra. Na krajevna vina močno vplivajo sredozemsko podnebje, peščena tla in morski vetrič. Osnovna vina tega območja so Vermentino di Sardegna (belo vino, ki ponuja svež, hrustljav okus z dobro kislostjo, idealno za morske sadeže), Cannonau di Sardegna (najbolj znano rdeče vino Sardinije), Cagnulari (temno obarvana, aromatična sorta rdečega grozdja, ki velja za krajevno specialiteto v severozahodnem delu otoka) in cenjeni Moscato di Sorso-Sennori DOC (pomembno desertno vino pridelano v bližnjem območju Romangia – tega se bomo lotili kar v naši hotelski restavraciji).

Območje muškata zajema občini Sorso in Sennori, se nahaja med Sassarijem in obalo Asinarskega zaliva, med območjema Vermentina di Gallura DOCG in Alghero DOC. Moscato di Sorso-Sennori DOC se pridobiva iz najbolj razširjene sorte Moscato v Evropi, Moscato Bianco, ki jo najdemo po vsej Italiji in tudi v Franciji. 

CABRAS – CUGLIERI – BOSA MARINA (MIRAMARE. 88 KM, 1.034 V.M.)

Cerkev sv. Petra, Santu Lussurgiu (it.wikipedia.org)

Za cel dan se nekoliko odmaknemo od morja in skoraj celo traso kolesarimo po krajevnih cestah. Najprej se zapeljemo čez Cabras in si ga še na hitro ogledamo, če nismo tu hodili zvečer,  ko smo iskali pravo restavra-cijo, nadaljujemo skozi manjša mesta, kjer razen cerkve in kakšnega dnevnega bara ni razloga, da bi zgubljali čas in po 35 kilometrih prikolesarimo do večjega Santu Lussurgiuja (2.500 preb., 503 m n.m.), že primerno daleč za krajši postanek in ogled mesta. Ja. kar povzpeli so se od ničle.

Ogledamo si lahko podeželski muzej starih orodij za proizvodnjo sira, izdelavo železa in povezana s kmečkimi deli, cerkev sv. Petra, župnijo, cerkev sv. Marije angelov (1473). Najbolj znan dogodek v Santu Lussurgiuju je »Sa Carrela e Nanti«, konjska dirka po strmi cesti z maskiranimi pari jezdecev (video), ki se vsako leto odvija v zadnjih treh dneh karnevala. 

Sv. Leonard sedmih vodnjakov (it.wikipedia.org)

Ko nadaljujemo s kolesarjenjem, lahko po osmih kilo-metrih (skoraj natančno na polovici poti) zavijemo v vas sv. Leonarda sedmih vodnjakov (San Leonardo de Siete Fuentes, 684 m n.m.), naseljeno skoraj izključno poleti in predvsem z ljudmi, ki se zatekajo na hladnejše, višje nadmorske višine, z romansko cerkvijo sv. Leonarda (XII. st., video) in traso podaljšamo za 4,5 kilometra. A se splača!

Do prelaza (870 m n.m.) pod vrhom gore Monte Agudu (888 m n.m.) se pravzaprav 48 kilometrov le vzpenjamo, se ba bomo po prevalu spuščali  trideset kilometrov mimo Cuglierija* (Cullieri;2.500 preb.- m n.m.; se zapeljemo do bazilike Marije snežne (XIV. stol.)) in Sennariola (Sinnariolo, 185 preb., 274 m n.m.; seveda kolesarimo mimo župnijske cerkve sv. Andreja apostola (1676-1867)) vse do cilja z našim hotelom Miramare v Bosi Marini.

Marina je predvsem obmorsko turistično mesto, ima sicer cerkev sv. Marije Zvezde morja (1686) in trg Mihaila Gobačova (ga Ukrajinci še niso uspeli preimenovati), a je seveda bolj zanimiva Bosa* (8.000 preb., 2 m n.m.) grajena okrog gradu Malaspina od XIII. stol. dalje. Predlagam, da prečimo reko Temo in si na desnem bregi ogledamo zanimivo mesto, ki se prav bohoti v čudovitih barvah, Do Sostolnice Brezmadežnega spočetja so trije kilometri (do gradu je še 200 metrov), se po korzu Viktorja Emanuela drugega sprehodimo do Škofijskega semenišča, ob poti pa se zaustavimo v kakšni od številnih restavracij. Nazaj do hotela se še vedno lahko pripeljemo s taksijem, čeprav sta od Semenišča le dva kilometra).

Grad Malaspina / Seravalle, Bosa (it.wikipedia.org)

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Hotel nima restavracija, so pa zelo blizu (do 200 metrov) Al Galeone, La Bussola, restavracija s sardinijsko kuhinjo Buena Vista Cafe, Patio Latino Cocktail bar (tudi nekaj sardinijsih jedi), ob plaži pa Tiwi, Chelo, picerija Al Gabbiano, Marina Beach in Cane al Vento. Do same Bose, do tja je dobra dva kilometra pa jih je še več kot deset.

KRAJEVNE DOBROTE

LorinhitTas, Bosa (lindaravioli.com)

Že nekaj časa kolesarimo po pokrajini Oristano, tako da kaj posebno novih jedi (še) nisem odkril, jih pa naj omenim nekaj, ki jih nisem pri Cabrasu. Pokrajino Oristano zaznamuje kulina-rična tradicija, ki premosti kmetijske in obalne okuse, njena najbolj ikonična, nacionalna hrana pa je tudi tukaj Bottarga di Cabras – posušene ikre ciplja, pogosto imenovane “zlato Cabrasa”.

Med drugimi značilnimi jedmi sta Malloreddus alla Campidanese (testenine s klobaso ali paradižnikovo omako) in edinstvene Lorighittas, zapletene pletene testenine, značilne za območje Morgongiori v Oristanu. Kuhinja močno poudarja lokalne sire, zlasti pecorino sardo, in jo zaznamujejo intenzivni mediteranski okusi, tudi meso, bodisi rdeči vol, ovca ali kokoš, so kuhani z krajevnimi vejicami mirte.

Bosa, zgodovinsko mesto v zahodni Sardiniji, je znano po svoji tradicionalni rečni kuhinji in lokalnem vinu malvaziji. Med značilnimi recepti so Calabraghe (tipična “bosanska” ribja juha z jeguljami iz reke Temo), Fregula s školjkami ali morskimi sadeži – testenine podobne kuskusu, postrežene z lokalnimi školjkami in dagnjami, pogosto v lahki paradižnikovi juhi, Culurgiones – testenine, polnjene s krompirjem, meto in sirom pecorino in seveda odojek (Su Porcheddu), osnovna sardinska jed, ki jo pogosto uživajo v pokrajini. 

Malvasia di Bosa DOC (sardinienprodukte.at)

Za resnično pristno kulinarično izkušnjo Bose je priporočljivo, da poskusimo lokalno vino malvazijo skupaj s sveže pripravljenimi ribjimi jedmi. V okolici Bose se, v okolišu ustanovljeno leta 1972, v zelo omejenih količinah proizvaja Malvazijo di Bosa DOC, ekskluzivno in zgodovinsko belo vino iz zahodne Sardinije. Ta vina, narejena iz vsaj 95 % Malvazije di Sardegna, so znana po svojem oksidativnem slogu, pogosto starana v kostanjevih sodih, kar ima za posledico temno zlato, jantarno obarvana vina z notami mandljev, lešnikov in citrusov.

Arbus-Oristano-Cabras (Gran Torre, 88 km, 506 v.m.)

Leonorin trg, Oristano (www.voyagevirtuel.co.uk)

Etapa, ko bomo končno spočili noge, prva polovica je sicer še razgibana, a se vseskozi spuščamo, druga polovica pa je ravna kot palačinka. Vseskozi kolesarimo po krajevnih cestah ki naj bi bile vseeno asfaltirane, območje je pretežno nenaseljeno (spremstvo kombija s pijačo bo dobrodošlo), le na začetku lahko zavijemo v Arbus ali kolesarimo celo do Guspinija* (11.800 preb., 126 m n.m.), edini večji kraj je Oristano* (30.000 preb., 10 m n.m.) – predlagam, da si vzamemo daljši odmor na Katedralnem trgu in si ogledamo zanimivo mesto – sedem kilometrov pred našim hotelom Gran Torre pred Cabrasom* (9.200 preb., 6 m n.m.). Ob poti nas bodo kot sirene vabile čudovite plaže (Guardiacoste pri Portu Palma, Flumentorgiu pod Costadorom, Arborea, Arbarossa in še zadnji poskus, dolga plaža 500 metrov stran od hotela).

Malo za začetek (tripadvisor.com/Restaurant)

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Piazza Principe di Piemonte, Cabras (linkoristano.it)

Hotel nima restavracije, zato bo treba vzeti pot pod noge, bodisi proti Torregrandu (do najbližje picerije La Pineta je 1,3 km, do še ene Il Molo 24 1,6 km, do ribje restavracije Il Lido pa še 100 m – tukaj  ponujajo tudi meni za skupine (42,00 €) in degustacijske menije) bodisi proti Cabrasu.(do Trga piemontskega vojvode – Piazza Principe di Piemonte, kjer so številne restavracije je 3,5 km, do najbližje v tej smeri, restavracije in picerije Leopardi, specializirana za ribje jedi, pa je 2,6 km). Najbližja restavracija je kilometer od hotela Riva Nord (menu) na plaži a se bojim, da je odprta le za kosilo. Je pa treba priznati, da so restavracije dobro “založene” s krajevnimi dobrotami. 

KRAJEVNE DOBROTE

Kuhinja Cabrasa v osrčju province Oristano je znana po ribjih jedeh iz ribnika Cabras, kjer sta v središču pozornosti ciplja in njene cenjene ikre (bottarga). Med ikonične specialitete spadajo pečen cipelj, dušena ali pečena jegulja, fregula s školjkami in testenine, prelite z naribano bottargo, pa tudi krajevne priljubljene jedi, kot sta solata iz hobotnice in orziade (morske anemone).

Buttarga de Muggine (www.tesorisardi.com)

• Cipjeva bottarga (Bultargha de Muggina), znana kot zlato Cabrasa, narezana na tanke rezine in prelita z ekstra deviškim olivnim oljem ali naribana čez špagete ali fregulo;
• Pečen cipelj (Mùzzine a s’arrostu) je običajno kuhan cel, pogosto pečen na žaru, da se ohrani okusno meso;
• Jegulje (Anguìdda) dušene s paradižnikom ali pečene na žaru;
• Sardinska fregula (Fregula cun Còciula) kuhana z lokalnimi školjkami.
• Solata iz hobotnice (Asta de pruppu), kuhana hobotnica, začinjena z oljem, česnom, limono in peteršiljem.

Na lokalno kuhinjo močno vpliva lribnika Cabras, ki ponuja preprosto kuhinjo s sestavinami, a bogatim okusom, ki temelji na tradicionalnem ribolovu.

SAINT’ANTIOCO – BUGGERRU – ARBUS (81 KM, 1,323 V.M.)

Dodali smo otok San Pietro, vožnjo s trajektom (17 km) pa bomo odšteli od skupne dolžine 98 km in tako pridemo na rekreativnih 81 km, višinski metri pa ostanejo. Carloforte oziroma U Paize je zanimivo mesto s 6.200 preb. Po legendi je krajevna cerkev Novih Nedolžnih (Novelli Innocenti) ustanovljena v začetku XI. stol. v čast stotinam udeležencev tako imenovane otroške križarske vojne leta 1212, ki na poti v Severno Afriko umrejo v brodolomu tik ob otoku. Cerkev je edini vidni ostanek pred ustanovitvijo mesta leta 1739. Kaj več kot za kavo in kratek ogled ne bomo imeli časa.

Carloforte (sardegnaturismo.it)

V Portoscusu ponovno zajahamo naše konjičke, kolesarimo po gričevju v bližini obale, plaže pa nas vabijo, da skočimo v morje. Prvo mestece na poti, nekdanje rudniško naselje, je Nebida malo čez polovico poti, ko bo tudi ura primerna za opoldanski odmor pri prikolici kombija. 

Veliki kanal Nebida (idese.cultura.gov.it)

Visoke skalne stene, visoke več kot sto metrov, se osupljivo spuščajo navzdol, medtem ko se odpira pogled na modro in smaragdno zeleno morje. Veliki kanal Nebida, na pol poti med Masuo, okrožjem Iglesias in Buggerrujem, je dolga, ozka dolina, vzdolž katere teče istoimenski potoček, ki se vijuga v morje. Zaliv zaznamuje majhna, osamljena plaža s kamenčki, skalami in peskom. Skoraj nikoli ni gneče, njegova osamljenost in barve pa nam dajo občutek, kot da smo v sproščujočem zatočišču. Ob vznožju pečine se odpirajo grape in votline. Na zahodni strani najdemo jamo Veliki kanal, ki jo je izdolblo morje, delno potopljeno in dolgo približno 150 metrov. Predor prečka rt tik nad vodo z ene strani na drugo. Bojim se, da ne bo junaka, ki bi šel raziskovat Veliki kanal, čeprav leži le malo stran od naše trase, priporočam pa, da se mimo rudnikov spustimo dva kilometra do znamenite plaže Porto di Masua.

Hotel S’Ena, Arbus (tripadvisor.com)

Kmalu za odcepom za Masuo dosežemo najvišjo točko na srednjem delu trase (Montecani, 403 m n.m.) z štirimi kratkimi strmimi odseki (med 12 in 17%) – na 4,5 km se od plaže dvignemo štiristo metrov!. Bo pa od prelaza proti Buggerru (1.100 preb., 51 m n.m.) v glavnem letelo, za tem pa se po daljši ravnici  čaka zadnji vzpon na prelaz Passo Biderdi (492 v.m.).

Do hotela S’ena je le še štiri kilometre spusta. Upam, da je, ker ga na Googlovi mapi še ni videti (je še nov in z bazenom).

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Zvečer pri izbiri restavracij ne bomo ravno izbirčni. na samem lahko izbiramo med:

• 

  Hotelska restavracija S’ena (www.tripadvisor.com/Restaurant)

  restavracijo na turistični kmetiji Sa Perda Marcada (za glavno jed nudijo jagnjetino z žafranom, kozje meso z divjim kardijem, testenine z bobom in pecorinom, kmečko fregulo, ravioli z rikoto in žafranom in govedino z mitro – cene še iščem);

• restavracijo Villaggio L’Oasi (se reklamirajo s tradicionalno in prefinjeno kuhinjo za oči in brbončice; UI ne najde neposrednih rezultatov, vendar se na območju Piscinas/Arbus običajno osredotočajo na tradicionalno sardinsko kuhinjo, mesne in ribje specialitete ter pico.) in

• hotelsko restavracijo Pizza-Grill. (testenine, pice in jedi z žara).

KRAJEVNE DOBROTE

Culurigiones (gamberorossointernational.com)

Krajevne jedi v Arbusu so tesno povezane s tradicionalno kampidansko kuhinjo, specializirani pa so za pastoralne in rustikalne jedi. Skupne značilnosti vključujejo ovco, odojka, divjega prašiča in lokalne morske sadeže. Ključne lokalne jedi so nam že znani Porceddu (pečen odojek, osnovna jed v pokrajini, Malloreddus (sardinski njoki, običajno postreženi s klobaso ali paradižnikovo omako), Fregola (opečene testenine podobna kuskusu, pogosto postrežene s školjkami ali kot bogata morska juha), Culurgiones (ravioli, polnjeni z rikoto, limono in včasih krompirjem ali lokalnimi zelišči), morske specialitete vključno s sardinskim modrim jastogom, pečenimi lignji in v nekaterih tradicionalnih restavracijah tudi z morskim ježkom, divji beluši, običajno pripravljeni zaviti v šunko in Pane Carasau, tanek, hrustljav, tradicionalni kruh.

Na vino sem skoraj pozabil, tu seveda ne smemo preskočiti še enega vina z zaščitenim geografskim poreklom, intenzivno rubinasto rdečega Campidano di Terralba DOC. z okrog 12% alkohola.

Cagliari – GATTURI MANNU – Saint’Antioco (I COLORI, 95 km, 573 v.m.)

župnijska cerkev sv. Petra, Assemini (en.wikipedia.org)

Današnja etapa bo malo daljša, ima pa le en vzpon sredi trase čez 473 metrov visok prelaz S’Arcu de su Schisòrgiu. Del poti (10 km) se vrnemo po etapi prejšnjega dne, kolesarimo okrog lagune Santa Gilla in kmalu zavijemo na manj prometne ceste. Ob koncu lagune nas pričaka edini veči kraj ob poti, Assemini* (25.600 preb.) z nekaj zanimivimi cerkvami (sv. Petra, sv. Janeza, sv. Andreja) in bogato zgodovino iz prednuraškega in nuraškega obdobja. Od tam pa zapeljemo proti gričevnatemu območju relativno malo znanega juga Sardinije. Na 47-tem kilometru se lahko zapodimo do kašen kilometer oddaljenih nuraga in slapov. Skoraj do prelaza kolesarimo ob reki Gutturu Mannu v istoimenskem narodnem parku. Ime v kampidanskem narečju pomeni »velika soteska«. Gre za kanjon, ki ga prečka istoimenski hudournik in je prekrit z zelenjem: ena najbolj priljubljenih destinacij za ljubitelje pohodništva.

Park se razteza čez ozemlje desetih občin na jugozahodnem delu Sardinije: tri v bližini Cagliarija – Assemini, Capoterra in Uta, kjer leži oaza Monte Arcosu; še sedem na območju Basso Sulcis, kjer se nahajajo gozdovi Piscina Manna – Is Cannoneris: Domus de Maria, Pula, Santadi, Sarroch, Siliqua, Teulada in Villa San Pietro. Znotraj parka se nahaja eden največjih gozdov v Italiji, 35 tisoč neprekinjenih hektarjev neprecenljive naravne vrednosti. Znašli se bomo v gostih gozdovih hrasta črnika, zlasti med 700 in tisoč metri nadmorske višine, v najbolj oddaljenih razpokah lahko vidimo tise in bodike, v osrednjem delu pa lahko občudujemo čudovite hraste plutovce. Omamil nas bo sredozemsko grmičevje, ki napolni zrak s svojo dišavo: rožiči, jagodniki, resje, drevesasta filarela, mastiks, mirta in divje oljke. Poleg zelenih prostranstev nas lahko navdušijo še slikoviti hudourniki in izviri.

bazilika sv. Antioca mučenika (visitsantantioco.info)

Prostora za opoldanski brunch nam tokrat ne bo težko poiskati, zagotovo pa od sedemnajstega kilometra ne bo naselja vsaj 50 kilometrov, prvi iz divjine bo manjši Santadi, (3.500 preb., 135 m n.m.), ki ima seveda cerkev (sv. Nikolaja) in arheološki muzej, pa tudi slaščičarno s picerijo Tinti in bar.

Predlagam da imamo po prihodiu iz divjine malo daljši odmor, morda tudi že za prvo kapljico pristnega vina Carignana de Sulcis DOC.

Na otok se pripeljemo po ozkem traku kopnega in mimo ostankov starega rimskega mostu (Su Ponti Manu). Hotel I Colori je bolj na začetku mesta, glavne zanimivosti (starokrščanska bazilika sv. Antioca s katakombami, rimski vodnjak, akropola ter Feničanska in punska nekropola, utrdba Su Pisu) pa so bolj na severnemu delu mesta.

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Dagnje v Del Passaggeru (tripadvisor.it/Restaurant)

Pravzaprav so vse hudo turistično lene in brez posebnih, idej vse enake. Ribe, mesto. testenine, brez krajevnih (celo zelo malo sardinijskih) posebnosti. Slike pa so lepe in zgleda okusno, cene pa so dokaj normalne:

• Il Rifugio Sant’Antioco: (menu) ima malo več krajevnih jedi (Culurigones (cmoki), Bottarga (specialiteta, sestavljena iz soljenih in posušenih ribjih iker, običajno iz sivega ciplja ali modroplavutega tuna, tudi sredozemski kaviar), Su Sartizzu (svinjska klobasa), Petz’e Cuà (konjsko meso), Petz’e Bò (goveji zrezki)) in pinse;
• Dal Passeggero: prevladujejo testenine, pice in morske jedi, imajo (so imeli (pred tremi leti) tudi fiksni meni (morski tris za predjed, za toplo predjed špagete s školjkami, za glavno jed riba na žaru ali ocvrti kalamari s kozicami in 1/4l vino, 1/2l voda, vse za 38,00€); 
• Elfs al Tamarindo: od predjedi, rib in mesa do sladic;
• La Gabbia dei Matti, restavracija in picerija: od predjedi, rib in mesa do sladic in pic na meter;
• Da Achille: (nasproti hotela) je kulinarični zaklad, ki obljublja nepozabno kulinarično izkušnjo. Restavracija, poimenovana po nadarjenem kuharju Achilleju Pinni, čudovito združuje tradicionalne sardinske okuse s sodobnimi preobrati, ki jih navdihujeta tajska in japonska kuhinja. Goste sprejme toplo in vabljivo vzdušje, kjer pozorna postrežba dopolni celotno izkušnjo; 
• Ristorante Pizzeria Il Covo: je čudovit majhen biser, ki obljublja nepozabno kulinarično izkušnjo. Ta prijetna picerija se ponaša z raznolikim menijem, polnim okusnih jedi, še posebej z velikanskimi picami, ki so impresivne tako po velikosti kot po okusu. Vzdušje je toplo in vabljivo, ki ga dopolnjuje čudovito zunanje dvorišče.

Carignano di Sulcis (wineandtravelitaly.com)

KRAJEVNE DOBROTE

Če na otoku že nisem odkril kakšne posebne specialitete, se bo dobri (običajni) hrani vseeno podalo dobro vino, recimo Carignano de Sulcis DOC, prestižno sardinsko rdeče pridelano na jugozahodu Sardinije (Sulcis, pokrajini Carbonia-Iglesias in Cagliari) iz grozdja Carignano (min. 85 %). Zanj so značilna peščena tla in morski vetrič, zato ponuja vina z notami rdečega sadja, sredozemskega grmovja, finih taninov, odlične strukture in okusa.

Tuili-Sanluri-Cagliari (quadrofoglie, 81 km, 206 v.m.)

Srednjeveški grad, Sanluri (sardegnacultura.it)

Ravninska etapa s spuščanjem med njivami in pašniki vse do morja pri Cagliariju. Za kopanje ne bo časa, je mesto, zlasti Casteddu, stari del Cagliarija, le preveč zanimivo, pa tudi kakšne primerne plaže ni v bližini.

Ob poti si lahko ogledamo nekaj manjših krajev in naredimo postanek za kavo in si morda še ogledamo zanimivejše:

• Serramanno* (8.400 preb., 38 m n.m.),
• Sanluri* (8.500 preb.) in že v predmestju Cagliarija večji 
• Sestu (20.100 preb., 44 m n.m., ki se mu bomo verjetno po stranskih poteh izognili.

Po “osvežitvi” v hotelu se lahko z avtobusom št. 20 (postaja v bližini otela) odpravimo v center (4 km) na raziskovanje starega mesta ali samo na kakšno tipično jed v eno od številnih restavracij, ki si jo bo lahko izbral vsak zase. Za nazaj do hotela bi predlagal taxi. 

Ni ravno tipična, Upper House, najpopolnejša in ekskluzivna izkušnja (120 € na osebo)

TIPIČNE RESTAVRACIJE

Res jih je veliko, tudi hotel ima eno, a ni ocenjena. Spletne strani pa so bogato založene s slikami jedi, objavljeni so tudi ceniki, zato predlagam, da si prej naredite ožji izbor jedi, kij je treba preizkusiti, potem pa v lov! Za izhodiđćče si vzemite Castedd’e Susu / Castello – stari del mesta s trdnjavo, starimi vrati, s satasto oblikovani bastioni iz čudovitega rumenkastega peščenjaka in obzidjem, ki se dviga v široki krivini, špansko, sijajno in vrtoglavo.

KRAJEVNE DOBROTE

Cagliarska kuhinja je prefinjen izraz sardinske gastronomije, za katero je značilna močna povezava med okusi morja in podeželskimi tradicijami, obogatena z zgodovinskimi vplivi. Tipične jedi so:

VEGI DELIGHT IN CAGLIARI

• Predjedi iz morja in kopnega: cassòla (juha iz različnih vrst rib, rakov in mehkužcev), fregula cun còciula (testenine s školjkami), fòciula cun còciula (fòciula s školjkami), spaghitus cun arritzonis (špageti z morskimi ježki) in klasični malloreddus (sardinski njoki). Tudi polži (mungetas).
• Glavne jedi z morskimi sadeži: burrida a sa casteddaja (morski pes z orehi in kisom), còciula e cozzas a sa schiscionera (na ponvi ocvrte školjke in klapavice), pisci a scabecciu (ocvrta riba v sladko-kisli omaki) in pečena jegulja.
• Specialitete in ulična hrana: sa Panada (pita, napolnjena z mesom ali jeguljo), mazzamurru (juha iz starega kruha) in pizzetta sfoglia cagliaritana (cagliarijeva pica iz listnatega testa).
  Glavne jedi z mesom: porceddu (pečen odojek), jagnjetina in cordula.
• Sladice: pardulas (majhni siri), candelaus (mandljeva pasta), seadas z medom in papassinusom.

DESULO – ARITZO – GERGEI – TUILI (BISUS DE JARA, 84 KM. 1.203 V.M.)

Četrti dan se  več spuščamo kot kolesarimo v klanec, a se nam bo vseeno nabralo za 1.203 v.m. Če me Google ne heca preveč, bomo večino časa kolesarili po gozdu. Med potjo bomo lahko kolesarili skozi manjša mesta kot so Belvi (607 preb., 787 m n.m.), Aritzo (1.300 preb., 796 m n.m.; majhna cerkev sv. Antona Padovanskega iz XV. stol. na podeželju, v vasi pa hiše s kamnitimi fasadami in lesenimi ali kovanimi balkoni, tlakovane ulice, v središču pa župnijska cerkev sv. nadangela Mihaela (1000, obnovljena leta 1917, pri tem so gotsko-aragonski deli (XIV.–XV. stol.) ostali nedotaknjeni), Gadoni (), Isilio (2.902 preb., 523 m n.m.; Nuraghe Is Paras), Gergei (1.400 preb., 375 m n.m.; znano kot »mesto z dobrim oljčnim oljem«, ki ga pridelujejo iz avtohtone sorte mallocria in je prejelo številna priznanja, zaradi česar je skupaj z 250 drugimi italijanskimi mesti član državnega združenja Mest olja. Mesto je znano tudi po živih jaslicah, majhni poznogotski cerkvi sv. Vita mučenca iz XVI. stol. sredi mesta (rozeta nad glavnimi vrati) in svetišče sv. Greca (1328) in Barumini* (1.200 preb., 202 m n.m. (glej >>>), pa tufi ciljni Tuili* ni ravno velemesto (1,000 preb., 208 m n.m.; majhno zgodovinsko mesto v južni pokrajini Sardinija ob vznožju planote Giara. Med glavnimi znamenitos-tmi mesta, znanega po naravnih lepotah in sardinski kulturi, so Parco della Giara (dom divjih konj), Villa Asquer, park Sardegna v Miniaturi in zgodovinske cerkve, kot je sv. Peter apostol (XV. stol.). Vas ponuja miren in pristen vpogled v sardinsko zgodovino in se zaradi svoje lokacije pogosto uporablja kot izhodišče za raziskovanje okoliške pokrajine Marmilla).

Aritzo (italia.it)

Sladice z Ranča (restaurantguru.com)

TIPIČNE RESTAVRACIJE

V Tuiliju imajo le nekaj dnevnih barov in resta-vracij, stricu Googlu se jih je tudi nekaj skrilo, so pa vsaj na spletu restavracije zelo skrivnost-ne (npr. dobiti menu, telefonsko ali e-mail…):

Jara Green Life, Cabras Enrico, Domu Cancedda Home Restaurant (ponuja izjemno kulinarično izkušnjo, ki presega zgolj obroke. Tukaj so gostje vabljeni, da delijo ne le hrano, temveč tudi zgodbe in toplino z ljubeznivima gostite-ljema, Manuelo in Giuseppejem. Od trenutka, ko stopite v njun čudovito prenovljen dom, vas obda čarobno vzdušje, ki daje občutek, kot da bi stopili v pravljico), Al Ranch Baradilli (petdeset vrst pic, sladice, tudi jagnječja taljata in konjski biftek) in Bar Ristorane Parco Sardegna in Miniatura (2,7 km. odprto do 19.00). Jaz bi stavil na Cabras Enrica ali Al Ranch Baradilli.

KRAJEVNE DOBROTE

Panada (sardegnacountry.eu)

Zaenkrat nisem našel izrazito krajevnih jedi, zato sem jih poiskal v pokrajini Medio Campidano, kamor sodi Tuili. Hrana se tu osredotoča na pristno sardinsko, pastoralno kuhinjo, s pečenim mesom, kot sta porceddu (še mlečni odojek) in divji prašič. Pokrajina se zanaša na krajevne, preproste sestavine, vključno s stročnicami v enolončnicah (kot je panada, ena najokusnejših sardinskih jedi, pečena pita zavito v testo, podobno kruhu, polnjena z različnimi nadevi, običajno z jeguljami (danes najdemo tudi vegetarijanske različice) in je neverjetno krepka in zdrava. Običajno se postreže ob posebnih priložnostih ali festivalih), svežimi zelišči, kot sta meta in mirta, ter tradicionalnim suhim kruhom (npr. carasau). Ključne vrste mesa so odojek in divji prašič, pogosto pečena na ražnju, tradicionalne jedi pa bogate, počasi kuhane enolončnice s fižolom, zelenjavo in zgoščene s kruhom (dolgotrajen suh kruh je osnovna hrana). Jedi odražajo sardinsko zgodovino s poudarkom na preprostih, podeželskih sestavinah.