Trasa: Noci – Brindisi (91 km, 282 v.m.)

Kolesarimo mimo biserov apulijske arhitekture, poznane predvsem po značilnih trulih (tradicionalna apulijska suhozidna koča s stožčasto streho, specifičen za dolino Itria, na območju Murge v italijanski deželi Apulija) in maserijah, sklopu podeželskih stavb, ki se uporabljajo kot domovi, zavetišča za živali in podpora lastnikom tipičnih južnoitalijanskih kmetijskih podjetij. Izraz izhaja iz besede massaru – v italijanščini prevedeno kot massaro ali massio. Pred leti smo na kolesarjenju po Apuliji večino mest že spoznali, zato namesto opisov prilagam povezavo na reportažo kolesarjenja po Apuliji in na apulijsko kulinariko.

Dodajam le Brindisi, zaključek VI. in XVIII. ar-kolo-navtske avanture.

stolnica, Brindisi (wikipedija)

BRINDISI (87.100 preb., 15 m n. m.). Ustanovitev mesta omenja več izročil, eno od njih trdi, da mesto ustanovi legendarni argoški kralj Diomed, geograf Strabon pa pravi, da ga kolonisti iz Knososa na Kreti. Brindisi je pred širitvijo Rimske republike mesapsko naselje Brention. Ime se preko popačenega grškega imena Brentesion preoblikuje v latinski Brundisium. Brention pomeni “jelenova glava” in se verjetno nanaša na obliko naravnega pristanišča.

Leta 267 pr. n. št., po drugih virih 245 pr. n. št., naselje osvojijo Rimljani in ga pretvorijo v latinsko kolonijo. Na rtu Punta v zunanjem pristanišču odkrijejo bronastodobno vas iz XIV. stol. pr. n. št., skupino koč, zaščiteno s kamnitim nasipom. V vasi odkrijejo fragmente mikenske keramike. Herodot govori o mikenskem poreklu naseljencev.

Rimski steber, Brindisi (wikipedija)

V nekropoli Tor Pisana južno od starega mesta Brindisi odkrijejo korintske vrče iz prve polovice VII. stol. pr. n. št. Mesapski Brindisi zagotovo ima tesne poslovne stike z nasprotno obalo Jadrana in grškim prebivalci z Egejskega morja.

Po punskih vojnah postane glavno središče rimske pomorske sile in trgovine. V socialni vojni prejme rimsko državljanstvo, Sula pa ga poviša v svobodno pristanišče. Leta 49 pr. n. št. je utrpi veliko škode med Cezarjevim obleganjem v njegovi državljanski vojni. Ponovno je napaden leta 42 pr. n. št. in 40 pr. n. št. Jeseni tega leta je sklenjen Brindiški sporazum med Oktavijanom, Markom Antonijem in Lepidom.

Pristanišče, Brindisi (wikipedija)

Tu se okoli leta 220 pr. n. št. rodi pesnik in slikar Mark Pakuvij, leta 19 pr. n. št. pa je tukaj umre slavni pesnik Vergilij.

Pod Rimljani je Brundisium aktivno pristanišče za plovbo na vzhod preko Drača in Krfa. Z Rimom ga povezujeta Via Appia in Via Traiana. Zaključek Viae Appiae na morski obali je bil označen z dvema visokima stebroma. Ostal je samo eden, ker je bil drugi ukraden in odpeljan v sosednje mesto Lecce.

V VI. stol. Brindisi osvojijo Ostrogoti in za tem ponovno Bizantinci. Leta 674 ga uničijo Langobardi Romoalda I. Beneventskega. Mesto zaradi izrednega naravnega pristanišča kmalu obnovijo. V IX. stol. je v bližini mesta saracensko naselje, ki ga leta 836 uničijo pirati.

cerkev sv. Marije del Casale, Brindisi (wikipedija)

Leta 1070 so ga osvojili Normani in je postane del Kneževine Taranto in Vojvodine Apulije. V času ui mestu povrne nekaj starega sijaja, ko ponovno dobi škofovski sedež, zgradijo novo stolnico, grad z arzenalom in postane privilegirano izhodno pristanišče za Sveto deželo. Leta 1156 ga oblega bizantinska vojska, ki se konča z bitko, v kateri so Bizantince odločilno premagali sicilski Normani in s tem končajo upi Bizantincev, da bodo osvojili južno Italijo.

V stolnici v Brindisiju je 9. novembra 1225 poroka cesarja Friderika II. in jeruzalemske kraljice Izabele Briennske. Leta 1227 od tu izpluje vojska v šesto križarsko vojno. Za varovanje notranjega pristanišča Friderik II. zgradi grad z ogromnimi okroglimi stolpi. Grad kasneje postane zapor. Leta 1348 Brindisi opustoši kuga, leta 1352 in 1383 je izropan, leta 1456 pa mesto prizadene potres.

cerkev sv. Janeza na grobu, Brindisi (wikipedija)

Glavne zanimivosti: grad Staufovcev ali Veliki grad (zgradi ga cesar Friderik II., ima trapezoidno zasnovo z masivnimi kvadratnimi stolpi), Aragonski grad (bolj znan kot Morska trdnjava, zgradi neapeljski kralj Ferdinand I. leta 1491 na otoku sv. Andrea), starorimski steber 18,74 metra, simbol Brindisija, ki označuje konec Apijeve ceste., stolnica, zgrajena v romanskem slogu (XI. XII. Stol.), gotsko-romanska cerkev sv. Marije del Casale (konec XIII. stol.), cerkev sv. Benedikta (pred XI. stol.), portik templjarjev (XIII. stol.), v resnici loža škofovskega dvorca, rimski Veliki vodnjak, Trg zmage) z vodnjakom iz XVII. stol., cerkev sv. Marije Angelske (1609), cerkev Srca Jezusovega, cerkev sv, Janeza na grobu (XII. stol.), cerkev sv. Trojice oziroma sv. Lucije (XIV. stol.) in spomenik italijanskim mornarjem povzeto po wikipediji),

Tiella pugliese (bistrogerard.wordpress.com)

Po zaključku zadnje, trinajste etape, si bomo verjetno, kot trinajst apostolov privoščili “zadnjo” skupno večerjo na XVIII. ar-kolov-navtski avanturi. Apulijske dobrote smo lahko uživali od mesteca Serracaprola na deveti etapi naprej. Tukajle pa nekaj značilnih jedi iz Brindisijia, kot mi jih nudijo na spletu. Ušesca s repnimi vršički smo verjetno na poti že poskusili (lahko da tudi s konjskim ragujem), dagenj z rižem krompirjem v kozici (tiella pugliese) – na videu je videti, da gre za kar nasitno jed – in klobasic v vinu pa še ne. Na tej povezavi dobite obširen sezam krajevnih dobrot. Jedi bomo “poplaknili” z lokalnima Malvazijo Nera ali Negroamarom.

Če bo izražena večinska želja, se v kakšni tipični oštariji morda uspem dogovoriti za meni s tipičnimi jedmi, recimo v Mama – trattoria di mare (4.7), Toto & Raf Restaurant (4.6), Secca 48 (4.6), Trattoria la Brasciola (4.5), (Materia coma a casa (4.6)), Cantina ti l’Artisti (4.4), Ristorante Il capitano (4.3, ob morju), Trattoria Siamo fritti (4.3), (v oklepaju ocene po Tripadviserju). Kot kaže se bomo dagnjam, kalamarom, ribam in testeninam težko izognili. Sicer pa je restavracij toliko, da si lahko vsak sam odloči za najljubšo!

Za lažjo odločitev, spimo v  Hotelu Orientale,