
Foto: Elo Mihevc
Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.
Menišija je 90 km2 velika gozdnata, visoka in razgibana kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m (z najvišjim vrhom 998 m n.v.) in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti …
Planoto Menišijo gradita jurski apnenec in triasni dolomit. Apnenec prevladuje na severozahodnem, z gozdom poraslem delu. Na jugovzhodu prevladuje dolomit, kjer je bil gozd v preteklosti deloma izkrčen in obdelan. Tu so bile od XIII. st. dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri (od tu tudi ime), od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t.i. samostanska pot. (Vir: Notranjski regijski park).
Živalski svet je izjemno pester, saj tu živijo tudi medved, volk, ris, divja mačka, kuna zlatica in belica, podlasica in lisica. Zaradi bogastva malih sesalcev je Menišija tudi pravi raj za sove. Na prisojnih pobočjih uspevajo eni od najlepših in najbolj pisanih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Tako travnike na pustih suhih tleh kot tiste na bolj svežih domačini še vedno negujejo z ljubeznijo in prijazno do narave. Najpestrejši so travniki, kjer cvetijo vse redkejše prebivalke, orhideje. Na Menišiji uspeva kar ena tretjina vseh vrst orhidej, ki jih najdemo v Sloveniji.
Povzeto po članku objavljenem v Slovenskih novicah (9. 2. 2017). Continue reading