EMILIJA – ROMANJA, HRANA IN PIJAČA

by
No comments yet

HRANA

V Emiliji-Romanji so doma nekatere kulinarične specialitete, ki so pripeljale Italijo do svetovne slave – sir Parmigiano Reggiano, parmska šunka, tradicionalni balzamični kis iz Modene in Reggio Emilie, salama Culatello ter testenine tagliatelle in tortelini.

Dolina hrane (winefoodemiliaromagna.com)

The taste of regional first courses, WIKIPEDIA: Cuisine of Emilia-Romagna
7 Essential Foods of Emilia-Romagna, FMILIA – ROMAGNA TURISMO: Food Valley
THE FORK: 13 life changing foods, EATALY: Discover Emilia-Romagna
Typical dishes of Emilia-Romagna
 xx

Mortadela (salentodistribuzione.it)

Mortadela Bologna IGP (zaščiteno geografsko območje na evropski ravni od leta 1998) je med najbolj priljubljenimi suhomesnatimi izdelki v Italiji, je kuhana klobasa, narejena izključno iz čistega svinjskega mesa, valjaste ali ovalne oblike, rožnate barve in intenzivne ter rahlo pikantne arome.

Parmigiano Reggiano Letno se proizvede skoraj 4 milijone koles tega trdega sir iz kravjega mleka. Prvič ga naredijo v srednjem veku (najverjetneje v XII. stol.) v benediktinskih in cistercijanskih opatijah Emilije. Vsako kolo tehta med 30 in 40 kilogrami, za proizvodnjo enega pa se potrebuje 550 litrov mleka. Predpisi zahtevajo minimalno zorenje 12 mesecev in lahko traja tudi do nekaj let.

Prosciutto di Parma DOP (Parmski pršut). Vsak dober parmski pršut se začne s pravim prašičem. V osrednji severni Italiji se je vzreja težkih prašičev, katerih meso se uporablja za ta pršut, razvijala tekom stoletij od časa Etruščanov (med 8. in 3. stoletjem pred našim štetjem) do danes. Razvijala se je vzporedno z razvojem pridelovanja žit in mleka v isti regiji, ki sta osrednjega pomena za krmo. In tako je nastal slaven italijanski pršut. Parmski pršut izvira iz rimskih časov, že v drugem stol. pr. n. št. je Kato Starejši pisal o spretni proizvodni tehniki parmskih obrtnikov. Bil je praktično enak današnjemu, le da se kot kondom zdaj doda sol. V deželi je vredno poskusiti tudi Rooa di Parma ali parmsko vrtnico, mesni file, zavit v šunko, pečen in aromatiziran s parmezanom in lambruscom. Ime dobi po obliki, podobni vrtnici.

* Parmski pršut * culatello iz Zabella * jesenski goban * balzamični kis

Acetto balsamicp di Modena DOP (balzamični kis iz Modene) je eden najbolj izvoženih proizvodov v Italiji. S proizvodnjo, ki sega v leto 1046, se balzamični kis izdeluje iz kuhanih, acetificiranih moštov in se približno deset let stara v sodih iz različnih vrst lesa – tisti z oznako extra Vecchio se starajo do 25 let. Gost, temen in sladek ima izjemen okus. Nekaj ​​kapljic je dovolj na mesu in ribah, pa tudi na sirih, sadju, sladicah in celo koktajlih.

Fungo di Borgotaro IGP (jesenski goban). Trgovanje z nabiranjem domačih jurčkov omenjajo dokumenti iz XVII. stol. Danes imajo zaščito ZGO. Rastejo v gozdovih Apeninov v pokrajini Parma. Specifikacija opredeljuje štiri vrste: Boletus edulis, Boletus pinophilus, Boletus aestivalis in Boletus aereus. Odlični so tako kuhani kot surovi, lahko pa jih tudi konzerviramo v olju.

Zampone (meatsandsausages.com/)

Zampone in Cotechino Modena. Zampone je polnjena svinjska nogica (parkelj), gre za tradicionalno novoletno jed iz Severne Italije. Zampone se skuha v vodi in pripravi v kombinaciji z stročnicami. Cotechino je klobasa polnjena v črevu. Polnilo pri obeh obeh je popolnoma enako, in delana po receptu iz leta 1511 – iz pustega svinjskega mesa in maščobe, nato mleta in kombinirana z drobno sesekljano svinjsko lupino ter nato začinjena s poprom, muškatnim oreščkom, klinčki ali drugimi sestavinami, odvisno od mesarja. Oba izdelka sta priznana tudi kot proizvod z zaščiteno geografsko označbo (DOP).

Culatello di Zibello, DOP (salama iz Zibella) se izdeluje iz najfinejšega dela svinjske stegna. V deželah Basse jih nasolijo in pustijo zoreti vsaj deset mesecev. Prvič se omenja leta 1735, vendar naj bi bil na mizah plemstva že v XIV. stol. Sladka in dišeča in je bolj občutljiva kot surova šunka.

VINO, ŽGANE PIJAČE IN LIKERJI

Lambrusco (wikipedia)

Emilija-Romanja je bogata, rodovitna dežela severne Italije. Je ena najbolj plodnih vinskih regij v državi in ​​dom gaziranih rdečih vin iz sorte grozdja Lambrusco. Vinogradniška dediščina Emilije-Romanje sega v VII. stol. pr. n. št., kar jo uvršča med starejše vinske dežele Italije. Vinsko trto so sem uvedli Etruščani, kasneje pa so jo sprejeli Rimljani, ki so uporabljali cesto Via Aemilia (po kateri je regija poimenovana) za prevoz vina med mesti.

Sorte vinske trte, ki so se tukaj uporabljale več stoletij, so bile vrste Vitis labrusca in ne vrste Vitis vinifera, ki se danes uporablja po vsem svetu. Znane sorte Lambrusco v Emiliji-Romanji izhajajo iz vrste Vitis labrusca. Poleg Lambrusco (z mešanico različnih vrst rdečih sort vina pridobivajo lahka rdeča peneča vina z okusi po jagodah, robide, hibiskusa in rabarbare) so pogosta vina še Sangiovese, Malvazija in Trebbiano Bianco.

Vina s kontrolirano in zajamčeno označbo porekla (DOCG)

Vina s kontrolirano označbo porekla (DOC)

Vina z značilno geografsko označbo (IGT)

NEKAJ TIPIČNIH LIKERJEV IN “ŠPIRITA”

 

Comments are closed