Za slovensko podeželje in arhitekturo (pa tudi za sosednje dežele s slovenskim prebivalstvom) je značilna po navadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave – kozolec (v raznih narečjih: kazuc, kzoc, stog ali kozu). Poznamo enojni ali stegnjen kozolec (ena vrsta stebrov), dvojni kozolec ali toplar (pravi, nizki in s hodnikom), kozolec na osla ali psa, kozolec s plaščem ali nadstreškom in prislonjen kozolec. Najbolj znani so v Studorju blizu Bohinjskega jezera, v Šentrupertu po novem obstaja tudi (eko)muzej kozolcev v naravi (Simončičev toplar (1936) ima edini status kulturnega spomenika državnega pomena), v NKD je vpisna tudi skupina treh kozolcev pri Bevkah, ena redkih večjih skupin kozolcev je tudi v Blatni Brezovici, ki pa (še) ni zaščitena niti kot kulturna dediščina krajevnega pomena.

Kozolci imajo lesen ali iz opeke zidane stebre. Razdalje med stebri, povezanimi z prečnimi latami, so med štirimi in petimi metri, prostor med stebri pa imenujemo okno ali štant. Gruntarji seveda postavljajo kozolce z več okni, saj imajo neprimerno več pridelka od malih kmetov. Prvi kozolci nastajajo v XVI. stol. (najstarejše pričanje o kozolcu je iz leta 1558), uveljavijo se v XVII. stol., tipsko raznolikost in razcvet pa doživijo v XVIII. stol. V zgodnjem srednjem veku ni bilo potrebe po kozolcih, saj je bil na slovenskem poglaviten pridelek proso, ki bi se ob morebitni hrambi v kozolcu preveč samo otreslo. Kozolci so tesno povezani s potrebo po sušenju. Pred poznim srednjim vekom je bila topla in poleti suha, ohlajevanje pa se začne v XIV. stol. in traja dve stoletji, ko se v žetvenem obdobju izmenjujejo suha in deževna obdobja, do začetka XVIII. stol. pa v mali ledeni dobi nastane klima stalnih deževnih poletij. Pojavi se potreba po dodatnem sušenju požetega žita ali trave, v poznem srednjem veku še občasna, v novem veku pa že kot stalna in kozolec je bil pravi odgovor. Potreba po dodatnem sušenju se od XVII. dalje pokaže tudi zaradi gojenja strniščne ajde (pomembna za kruh in kašo) in se žito ni moglo več posušiti na njivi, če se je želelo ajdo pravočasno posejati. V fevdalno zasnovanih vaseh (oziroma srednjeveške načrtne kolonizacije) ob hiši po navadi ni bilo dovolj prostora za postavitev kozolca in so tako postavljeni bližje poljem, bodisi v gruči ali posamično.

V Blatni Brezovici si lahko ogledamo vse vrste kozolcev, večinoma pa so bili postavljeni  sredi XIX. stol. (nekaj je tudi mlajših, nadomestili pa so večinoma pogorele v požarih – tudi zaradi udara strele). 

Vir:Makarovič G. (2007): Kdaj so nastali kozolci, Etnolog 17, str. 209–248, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.