Trasa poti: dolžina 107 km, vzponi 1.760 m, 1.340 spusti m.
Današnja trasa je med zahtevnejšimi, kolesarimo pa na višini med 500 in 1.000 metri. Vmes se bo znašlo tudi nekaj makadamskih poti. Ob poti tudi ne bo prav veliko (večjih) krajev, naš cilj pa bo v Parku Madonie z istoimensko gorsko verigo.
Castellana Sicula
(Castiddana Sicula po sicilijansko) je občina s 3.500 preb. v pokrajini Palermo.
V Castellani se začno iz okoliških mest priseljevati šele v XVII. stol., tudi iz cvetoče Petralie, predvsem zaradi rodovitne ravnice in odlične možnosti za obdelovanje zemlje. Med letoma 1650 in il 1713, ko z mirom v Utrechtu preneha španska oblast in Sicilija pripade Habsburžanom vojvoda Ferdinande, ki ima v fevdu tudi območje Castellane, od Filipa V. Španskega pridobi ius populandi, pravico do gradnje novih naselij. Po ženi Gemma iz plemiške družine Castellana iz Katalonije, tudi imenuje novo naselje.
Med večje zanimivostmi sodi nekaj cerkev, med njimi cerkev sv. Frančiška iz Paole v Castellani Sicula, cerkev sv. Jožefa v Carcarelliju in cerkev Gospe verig v Franzucchiju, mestni muzej ter arheološko najdišče in muzej v četrti Muratore.
Lercara Friddi
je občina s 6.800 preb. (670 m n. m.) v pokrajini Palermo, nekdaj pomembno rudarsko mesto in edino v pokrajini Palemo za pridobivanje žvepla.Mesto je ustanovljeno v okviru španskega poseljevanja zapuščenih fevdov. Leta 1595 Baldassare Gómez de Amezcua s poroko s Francesco Lercaro, hčerko Leonella, poslovneža iz Genove, ki na Sicilijo pride v iskat boljše življenje in uspe, dobi za doto fevda Friddi in Faverchi. Odkritje žvepla leta 1828 pospeši razvoj mesta. V izkoriščanja žvepla se vključijo tudi anglo-ameriška podjetja – podjetnik Rose Garden v Lecari zapusti tudi v viktorijanskem stilu zgrajeno vilo Lisetta. Rudniki so aktivni do leta 1969. Kakšnih posebnih zanimivosti v mestu ni, številni spomeniki pa slavijo predvsem krajevne pomembneže.
Lucky Luciano, 1948
Na hribu Croce, na katerega se mesto naslanja, lahko najdemo nekaj zanimivejših objektov, med njimi sv. Križ in vodni zbiralnik za mestne vodnjake. Opazna sta tudi pročelja Plessa Sartoria in stolnice, predvsem z vidika »spopada« arhitekture katoliške cerkve s krajevnim prostozidarstvom ob koncu XIX. stol.
Lercara Friddi je znana po tem, da se v mestu rodi znameniti gangster Lucky Luciano.
Pokrajinski park Madonie
Pokrajinski park Madonie
je narodni park ustanovljen leta 1989 in razdeljen v števile očine pokrajine Palermo (Caltavuturo, Castelbuono, Castellana Sicula, Cefalù, Collesano, Geraci Siculo, Gratteri, Isnello, Petralia Soprana, Petralia Sottana, Polizzi Generosa, Pollina, San Mauro Castelverde, Scillato in Sclafani Bagni). Sestavlja ga gorski masiv (veriga) Madonie, ki sega vse do severne obale in porečje rek Imera in Pollina. V parku raste polovica rastlinskih vrst, ki uspevajo na Siciliji in večina redkih rastlin, ki drugje ne uspevajo več. Med živalskimi vrstami lahko v parku najdemo polovico vrst ptičev, vse vrste sesalcev in več kot polovico vrst sicilijanskih nevretenčarjev.
Zelo pomembne so tudi geološke značilnosti parka. Geologija parka Madonie je v središču študija in raziskav od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Od leta 2003 je park vpisan v mrežo evropskih geoparkov, leta 2015 pa ga Unesco doda še na seznam svetovnih geoloških parkov.
V gorski verigi Madonie se posamezne gore dvigujejo v bližino dveh tisočakov (Pizzo Carbonara (1979 m), Pizzo Antenna (1977 m), Monte Ferro (1906 m), Monte San Salvatore (1912 m)) verigo pa v manjše skupine razreže nekaj rečnih dolin. Sam park je razdeljen v tri geografsko tipična območja, ki ustrezajo velikim orografskim bazenom: območje severne dela doline reke Imera, območje južnega dela doline Imera z dolino reke Salso in dolina Pollina. V parku izkopljejo številne fosile, ki nam pripovedujejo zgodovino tega območja stotih in več milijonov let, od časov, ko Sicilijo prekriva še morje, do obdobja, ko prične afriška plošča pritiskati na evropsko in kasneje.
Hrgovec – sparzio spinoso
Rastlinje. Najbolj naravni del parka ostaja gorati del, večji del pokrit z gozdovi, grmovjem, grmičevjem in pašniki bogati z zelišči. Precej vrst je endemičnih, se pravi, da rastejo le v tem parku. Med prepoznavnimi je smreka iz Nebrodija (Abies nebrodensis), nekdaj se namreč Madonie imenujejo Nebrodi, zato imajo številne rastline (predvsem endemiti) pridevnik nebrodensis. Zanimiva, tudi endemična vrsta, je grahovec iz Nebrodija, grm v obliki trnovega vzglavnika podoben grahovcu z Etne, ki raste na višini nad 1200 m n. m. Omenja se tudi brnistra iz Cupanija, mala brnistra s podobnimi lastnostmi kot grahovec. Naj naštejem še grobeljnika iz Nebrodija, česen iz Nebrodija in vijolico iz Nebrodija.
V nižje ležečih krajih, med 400 in 1000 m n. m. je klima in vegetacija že precej mediteranska, dobro zastopane pa so drevesasta resa, hrgovec, brnistra, brškin in havadna jagodičnica. Manjši del parka prekrivajo gozdovi, tako zimzeleni kot tisti, ki listje jeseni odvržejo, deloma gre za tipično prepletanje mediteranske s srednjeevropsko vegetacijo. Najbolj razširjeni so črničevje, hrast, plutovec, navadna bodika, hrast graden in bukev.
Med 1.000 in 1.500 m n. m. (botaniki po grški Kolhidi imenujejo ta pas kolhidski), zaradi milega in vlažnega podnebja, poraščen z gozdom, deloma z zimzelenimi drevesi – tipična sta navadna bodika in hrast graden, pogosti pa tudi gorski brest, Sicilijanski glog, divje jabolko, bodeča lobodika, lovorolistni volčin, ipd., seveda pa uspevajo tudi vrste, ki jim listi jeseni odpadejo – cer, hrast, bukev in beli javor. Vegetacija se konča na višini med 1.600 in 1.700 m n. m.
Dobro z vodo namočena pokrajina spomladi zaživi v čudovitih barvah – v zeleni barvi detelje, navadne grašice in pšenice, rdeči barvi medenice in rumeni barvi brnistre ob vodi, belo pa obarvajo pokrajino drevesasta resa, mandljevolistna hruška in črni trn. V kraškem predelu (oziroma tam, kjer je veliko skalovja in v višjih predelih, se rastlinje obarva šele v maju in juniju, tipične pa so orhideje, potonike, navadni šipek in divje lilije.
pegasta sova
Živalstvo. V parku so zatočišče našle številne divje živali – lisice, male podlasice, ježevci, kunci in divji zajci, polhi, divje mačke, kune in navadni polhi, številni ptiči kot črnoglavka, velika sinica, plavček, menišček, taščina penica, žametna penica, brglez, veliki detelj, dolgoprsti plezavček, kos, rdečeglavi kraljiček, stržek in krokar, v zimskem času pa je precej razširjena sloka. Med pticami-roparicami lahko vidimo planinskega orla z dvometrskim razponom kril, malega kraguljevega orla, sokola selca, postovko, kanjo, lesno sovo, čuka, velikega skovika in pegasto sovo.
Na bolj kamnitih območjih zasledimo osamljene vrabce, ki jih nad 1.400 m n. m. zamenjajo strnadi, kupčarji, skalni vrabci, šmarnice in planinske kavke. Redek prebivalec skalnatega sveta je tudi skalna golobica ali koturnica.
V parku ne bomo več našli nekdaj močno razširjenega volka, težko bomo našli tudi divjega prašiča (več je hibridnih divjih prašičev), se pa ponovno vračata damjak in jelen.
Zaradi zajetja vode, se je živalstvo ob/v rekah močno skrčilo, se vedno razširjene vrste pa so bela pastirica, rumena pastirica in povodni kos.
Med plazilci in dvoživkami so v parku dobro zastopani kuščarji, skinki, gekoni, črnice, belouške, gadi, žabe, pisane kolutojezičnice in navadne krastače, edino večjo nevarnost v parku prestavljajo gadi.
Med nevretenčarji je nekaj endemičnih vrst kot sicilski gorski apolon, Platicleide del Conci (vrsta kratkotipalčnic), med hrošči pa rimski veliki hrošč in sicilska schurmannia.
Petralia Soprana
(A Suprana po sicilijansko) je občina s 3.000 preb. v pokrajini Palermo. Deloma leži v Parku Madonie in je najvišje ležeča občina Madonie (med 1.657 metri (Picco Corvo) in 600 metri) Mesto je vključeno v sezam najlepših italijanskih mest.
Petralia Soprana
Petralia Soprana je zgodovinsko prepoznana kot sikansko mesto Petra. Grški zgodovinar Diodor Sicilski zapiše, da mesto pade v rimske roke v prvi punski vojni leta 254 pr. n. št. takoj za tem, ko v rimske roke pade Palermo. Petri, edemu glavnih dobaviteljev pšenice Rimu, dodelijo status civitates decumanae, to je mesto dolžno plačevati desetino pridelka v naravi. V IX. stol. se pod Arabci imenuje Batraliah. Leta 1062 mesto pade pod Normane, ki ga utrdijo in z gradom, obrambnim stolpi, bastjoni in številnimi cerkvami že takrat dobi današnji videz.
Med zanimivostmi mesta naj omenim nekaj cerkev – stolnico sv. Pera in sv. Pavla (obnovljena v XIV. stol.; pročelje z dvema zvonikoma, notranjost triladijska z latinskim križem ter slikami (XVII. stol.) in prvim razpelom, ki ga pripisujejo redovniku Umilu iz Petralie), cerkev sv. Marije iz Loreta (iz utrdbe jo v cerkev leta 1750 predelajo bosonogi karmelićani, baročno pročelje (kipar Serpotta), notranjost v obliki grškega križa), cerkev sv. Odrešenika (ovalna notranjost z osmimi stebri, ki podpirajo kupolo; pod Arabci verjetno mošeja, ki jo v krščansko cerkev posveti Rogerij I. Sicilski) in samostan frančiškanov reformatov (1611, s precejšnjo umetniško vrednost plitki relijefi na pročelju), Ljudski trg (bronasti spomenik padlim vseh vojn kiparja Antonia Uga, mestna hiša, palača Pottino), Belvedere del Carmine s spomenikom La Cometa Vincenza Gennara, Villa Sgadari (že iz mesta ven in z lastnim parkom) ter ostanka rimskega akvadukta v četrti Cerasella in rudnik kamene soli (halit).
Med znamenitejšimi osebnostmi se v mestu rodita kiparja in redovnika Umile (1600–1639) in Innocenzo (?–1648) da Petrala.
Petralia Sottana
Petralia sottana – panorama
(Pitralia Suttana po sicilijansko) je občina z 2.800 prebivalci v pokrajini Palermo, delno leži v parku Madonie, južno od istoimenske gorske verige in strateško nad dolino reke Imera Meridionale. Petralia je gorska občina (skoraj vseh 178 km²), samo mesto pa leži na vzpetini, ki se dviga od 900 do 1.100 metrov visoko.
Mesto Petralia je razdeljena v sedem zgodovinskih četrti, v Pusterno, srednjeveško naselje okrog stolnice, nekdanjega zapora (danes muzej) in gradu, v višje ležečo četrt Carmine, ki so jo poseljevali obrtniki, v četrt San Salvatore, v kateri so se naseljevali pretežno pastirji (XV. stol.), v Provvidenzo pod stolnico, četrt srednjeveških meščanov z ozkimi ulicami, v Casale (XVI.–XVII. stol.) s pretežno židovskim prebivalstvom (današnja via Conceria), v antično četrt San Giovanni, kjer sta sprva stali le cerkvi sv. Janeza in sv. Calogora, danes pa jih je še najmanj pet (v četrti so začeli s praznovanjem goveda v čast zaščitniku mesta, okrog cerkev pa kasneje zrastejo številne hiše, bolnišnica in kalvarija) in v četrt San Giuseppe, ki nekdaj stoji že na deželi in se ljudje začno naseljevati okrog male cerkve sv. Jožefa na deželi.
Sledovi prvih naseljencev, odkritih v bližnji jami Vecchiuzzo, sodijo v IV.–III. tisočletje pr. n. št., v mlajšo kameno in bakreno dobo. V bližini Petralie se mnogo let kasneje naselijo Grki in zgradijo kolonijo Himera (izkopljejo kovanec iz brona, ki priča o obstoju Petre), v III.stol. pr. n. št. pa Petro, kot se tedaj naselje imenuje, zavzamejo Rimljani in ga spremenijo v vojaško postojanko in trgovsko središče.
V IX. stol. Arabci mesto preimenujejo v Batarliah ali Batraliah in postane strateško pomembno vojaško in trgovsko središče. Zgodovinarji opisujejo mesto, da je obzidano, s tržnico, utrdbo, cerkvijo in mošejo pod pečino, bogato z vodnimi viri. Normani zavzamejo Petralio (oziroma Petro) leta 1062 in zgradijo nov grad. Območje, ki je bilo doslej v fevdu doslej Maimuna Gaita, verjetno arabskega emirja, do leta 1201 preide v fevd Gilberta iz Monforta, s prihodom Švabov, pa območje dobijo v fevd gosposka Ventimiglia iz Geracija. Območje si vse do ukinitve fevdalne ureditve leta 1817 podajajo različni fevdalci, odvisno od oblasti, ki si lasti Sicilijo.
Petralia sottana . stolnica
V nekem dokumentu iz leta 1258 se Petra prvič deli v Petra inferior (Petralia Sottana) in Petra superior (Petralia Soprana), izvirno pa zagotovo eno mesto, katero pa je starejše, ostaja rivalstvo med obema.
Zanimivosti:
- stolna cerkev sv. Marije vnebovzete je glavna cerkev v mestu, prva je verjetno zgrajena že v IX. stol., od stare cerkve pa je preživel le portal zgrajen v slogu katalonske gotike (XIII. stol.). Cerkev s tremi ladjami, ki jo vidimo danes, je zgrajena zgrajena med letoma 1633 in 1680, skupaj z zvonikom iz belega kamna. V baročno okrašeni notranjosti hranijo številna dela Gaginija in Giuseppa Salerna, imenovanega Zoppo di Gangi, razpelo iz terakote iz XVI. stol. in dragocen triptih na platnu siculo-marchigianske šole (XV. stol.) uokvirjen v gotski okvir. V cerkvi je tudi kip zavetnika mesta Calogera brata Umila iz Petralie (1632) ter številne druge slike in kipi od XVI. pa tja do XIX. stol. Ogleda vredna je tudi kapela Brezmadežne z rezljanim baročnim oltarjem in kipom Device Marije (XVII. stol.);
- cerkev Frančiška asiškega je skupaj s prizidanim samostanom, danes mestni muzej, sezidana v XV. stol., sedanju videz pa je baročni iz XVII. stol. V notranjosti je nekaj zanimivih baročnih fresk, slike Zoppa di Gangija in šole Novellijev ter lesena pozlačena baročna prižnica;
- cerkev svete Trojice (Badia) začno graditi skupaj s samostanom dominikanskih sester v letu 1531. V cerkvi hranijo veliko marmornato ikono iz Kristusovega življenja, ki navdih dobi v podobnih lesenih v španskih katedralah – španska ikonografija se razmahne v XVI. stol. –, ogledamo si lahko še Retablo je mojstrovina Giandomenica Gaginija ter nekaj slik sicilske šole XVII. stol. in redke baročne orgle;
Patralia sottana – cerkev Usmiljenja
- cerkev sv. Marije pri vodnjaku, izvirno srednjeveška in predelana v XVIII. stol., na kraju, kjer je nekdaj verjetno stala mošeja. Cerkev stoji ob izviru pod pečino (za mošejo predpisano s koranom) in kjer vse do prvih let XX. stol. stoji tudi polkrožni vodnjak. Portal je zgrajen v stili katalonske gotike stila (XIV. stol.) in je podoben tistemu v stolnici, v notranjosti pa je nekaj slik sicilske šole XVIII. stol.
- mestni muzej je v nekdanjem frančiškanskem samostanu reda manjših bratov v središču mesta. Hrani pomembno geološko zbirko;
- palača Giglio (Mestna hiša) je zgrajena v XIX. stol. namesto nekdanje bolnišnice. Hrani freske iz XVIII. stol. in slike Zoppa di Gangija, v palači pa je tudi pomembna arhivska zbirka;
- nekdanji samostan reformiranih manjših bratov (XVII. stol.) je najvišja zgradba v mestu in s čudovitim pogledom na dolino in okoliške borovce. Od XIX. stol. je zgradba v občinski lasti in je sprva namenjena vojašnici. Danes je v njej sedež Univerze Palermo. V notranjosti lahko občudujemo sliko Zadnje večerje (XVII. stol.) brata Emanuela da Como.
Prizzi
je občina s 4.800 prebivalci v pokrajini Palermo. Prizzi leži na hribu (1.045 m n. m.) nad dolino gornjega toka reke Sosio. Arheologi menijo da se tu prvi naselijo Elmi, ki na bližnji gori Cavalli zgradijo naselje z imenom Hippana or Hyppana (VIII.–VI. stol. pr. n. št.). Naselje med letoma 480 in 476 pr. n. št. zgradi na novo Hieron I., tiran Sirakuz, in ga v zaporedju naseljujejo Kartažani, Grki, Arabci in Rimljani. V Hippani je najvišje ležečo (znano) grško gledališče na Siciliji.
Prizzi, panorama
Ko Hippano leta 258 pr. n. št. zavzamejo Rimljani, naj bi preživeli bežali v gore pod katerim nato zgradijo grad Prixis. Prizzi zagotovo obstaja že pred arabsko invazijo, ko območje nadzirajo Bizantinci. Prizzi je izpeljanka grške besede Pyrizo v smislu dimnih signalov, s keterimi so opozarjali na položaje sovražnika. Današnje mesto izvira iz normanskih časov in je sprva v fevdu Guglielma Bonella. Leta 1150 preide v last cistercijanskega samostana sv. Angela, med XIII. in XV. stol. pa si posesti podajajo različni fevdalci. Na koncu pa pristane v fevdu gosposke Bonnano in si ga lastijo vse do leta 1812.
Mesto, ki ohranja svoj srednjeveški videz, nima večjih zanimivosti – ima sicer nekaj cerkev in ostanke utrbe – je pa poznano po velikonočnemu praznovanju U Ballu dei Diavoli (ples hudičev).
Comments are closed