Marsikdo je za otok že slišal (ni ne Cusak in ne Sušak), veliko vas je bilo že tam, se pa spodobi, da po treh desetletjih, kar hodim tja na dopust, zberem o otoku nekaj informacij (viri z linki so dodani na koncu besedila) in jih tudi objavim.

Susak je otok v zahodnem nizu Kvarnerskih otokov, zahodno od otoka Lošinja na severu Jadrana. Obsega 3,75 km², v dolžino meri 3,5 km, v širino pa do 1,5 km. Z malce domišljije lahko rečemo, da spominja na zajca, z eno taco pri rtu Arat, repkom med zalivoma Suzanski in Abis, ter malo krajšima ušesoma na severozahodu med zalivoma Porat in Baldarka. Otok je razmeroma nizek, saj najvišji vrh Garba doseže 98 metrov višine, na najvišji točki pa stoji tudi svetilnik–daljinar z dometom 19 navtičnih milj. Na Garbi je stalo prazgodovinsko gradišče, pozneje je pomembno opazovališče, svetilnik pa je konec XIX. in v začetku XX. stol. tudi turistična razgledna točka (ampak karte si moral kupiti že v luški kapetaniji v Malem Lošinju!)

Susak je, tako po svojem nastanku, kot po svojem videzu, edinstven ne samo na Jadranu. Debele sloje fine rumenkaste mivke naj bi po legendi na kamnito apnenčasto ploščo nanesli starodavni vetrovi, verjetneje pa je, da se je le dvignil iz morja nekaj milijonov let kasneje, kot okoliški otoki, veter, dež in rastlinje pa mivke še niso sprali, oziroma predelali v zemljo. Mivka je izredno rodovitna, da vznikne zelenje, pa potrebuje le nekaj dežnih kapelj (letos je bilo dežja v izobilju, tako, da sem prvič, od kar sem tam, videl košnjo trave, in to celo dvakrat v treh tednih).

Otok poselijo že v antiki, v antičnih kartah se pojavi z romanskim imenom Sansegos ali Sansegus, ime pa verjetno izvira iz grše besede sampsychon, kar v prevodu pomeni majaron (danes bi verjetneje ime dobil po trsju ali kakšnem divjem korenju, ki raste v izobilju). O nekdanji rimski naselbini pričajo kamniti antični venec, danes vzidan v severno steno župnijske cerkve, odlomek antičnega stebra, antični arhitektonski odlomek, vgrajen v hišo št. 476 in del antičnega napisa, vgrajenega v prag opuščenega ženskega benediktinskega samostana. Na zahodnem vznožju strmih delov naselja se v obrušeni zemlji nahajajo še številni odlomki rimskega stekla in keramike. O prvih rimskih naseljencih priča tudi, danes žal izgubljen, kamniti nagrobni napis Seksta Julija Nigera.

Prva omemba otoka v pisnih virih je iz sredine IX. stol., ko se omenja spopad Benečanov s Saraceni v bližini otoka. Tudi v porimskem obdobju se sprva naseljujejo na plodni ravnici na vrhu otoka, okrog nekdanjega benediktinskegasamostana (XI. stol.), katerega ostanki so še danes vidni severno od župnijske cerkve sv. Nikolaja, zgrajene leta 1770. Največja zanimivost v cerkvi je veliko romansko leseno razpelo – Veliki Buoh ali Veli Križ (XII. stol.), ki ga je v enega od številnih zalivčkov, verjetno z v bližini potopljene ladje, naplavilo morje (še danes Suščani na dan najdbe, 3. maja, praznujejo s procesijo od župnijske cerkve do Kel Kriza nad zalivom Pot Tarnak, koder so našli križ). Cerkev je zgrajena nad precej starejšo, srednjeveško, kar dokazuje kamnita luneta s križem, vzidana v pročelju.

Še danes domačini naselju pravijo Gornje selo (Zgornja vas), čeprav se uradno, skupaj z Donjim selom (Spodnja vas), imenuje preprosto Susak. Stopnice, ki povežejo Donje selo na Spijaži z Gornjim selom na Puntini, zagradijo leta 1906.

V času največjega razcveta vinogradništva v Donjem selu zgradijo pristanišče (druga polovica XIX. stol.). Na otoku je tedaj zasajeno prek dva milijona trt (danes jih je na otoku le dober odstotek, pa še te je na novo zasadil vinogradnik Kozulić, ki obsežna zemljišča dobi z denacionalizacijo – vsekakor se splača obiskati njegovo klet, saj goji tudi avtohtone vinske trte). Domačini zgradijo v pristanišču tudi zadružno klet. Sicer pa je nekdaj obdelan skoraj cel otok, bregove izravnajo (še dane so vidne terase, čeprav so zaraščene in marsikje uničene z erozijo), obrobje njiv pa zasadijo s trstiko, saj njihove korenine v iskanju vode prodirajo globoko v tla in njive ščitijo pred erozijo.

Otočani v preteklosti nimajo prav veliko stika z okolico, za to ni nenavadno, da se tu ohranijo arhaičen govor (zaščiten je kot premična kulturna dediščina), posebni običaji, povezani s poročnimi obredi in opravili okoli trgatve ter slikovita narodna noša, prav pretirano pa se niso niti poročali z dekleti ali fanti s kopnega ali drugih otokov, o čemer pričajo priimki na pokopališču – zelo malo je različnih (če odmislimo različne zapis istega priimka v različnih časovnih obdobjih), prevladujejo pa Picinići, Tarabokije, Skrivanići in Businići. Glede na to, da so se na otoku poročali med seboj tudi bližnji sorodniki, je predvsem v 70-tih letih prejšnjega stoletja povzročilo veliko zanimanja znanstvenikov, ki so proučevali vpliv sorodstva na genetski razvoj, bolezni …

Do sredine XVIII. stol. je na Susaku prisotno mešano gospodarstvo, v prvi vrsti je pridelava žita, ječmena in boba, zatem vinogradništvo, ovčereja in ribištvo. V tem času se razvija ekonomsko hitreje od Velega in Malega Lošinja, tako npr. znaša leta 1650 cerkvena desetina za Susak 400 beneških lir, za Lošinj pa le 320. O nekdanjem intenzivnem žitarstvu priča tudi velikost skupnega gumna, ki se je nahajalo na mestu današnje velike cisterne v Gornjem selu in na katerem nekdaj s cepci mlatijo žito.

Susaško poljedelstvo je še posebej posebno zaradi dejstva, da si otočani pri delu na polju ne pomagajo z živino in da vsa opravljajo ročno in z ročnim orodjem, ves tovor pa ljudje prenašajo sami (moški na hrbtu, ženske na glavah). Osnovno orodje je kvadratna motika s kratkim držalom, s katero okopavajo zemljo in trsje ter vzdržujejo terase za trsje, poti in klance – ozke prehode, vrezane v mivko. Od koncu XVIII. stol. se razvija predvsem vinogradništvo in ribištvo, izginjata pa žitarstvo in ovčereja. Zanimivo je tudi to, da za oljko na Susku niso našli primernih tal.

Vse do sredine XIX. stol. na Susaku prevladujejo fevdalni odnosi, saj je Susak, tako kot sosednja otoka Ilovik in Unije, najprej fevd osorske, kasneje pa krške škofije. Susačani sprva osorski škofiji plačujejo tretjino (v XIX. stol. četrtino) vseh naravnih donosov mošta, žita, boba idr., za potrebe mestne cerkve pa še desetino od letnega pridelka (intrada), pa še glavarino (davek, ki se je plačal glede na »glave« v družini) in ribjo dvajsetino, ki jo plačujejo lastniki ribiških mrež potegalk. Zaradi velike obremenitve (vsaki tretji oziroma četrti dan Susačani tako rekoč delajo za škofa!) so cerkveni pobiralci davka izjemno osovraženi, še posebej osovražen pa je bil škofov brat, sicer slep na eno oko, ki so ga Susačani omenjali tudi v svojih molitvah:

Od kuge, gladi in vojne // in škofovega slepega brata // varuj nas gospod!!

Do vzpona vinogradništva se Suščani preživljajo tudi z ribolovom, tako se na začetku XVIII. stol. z ribištvom ukvarja kar 384 domačinov. Morje okoli Suska je (nekdaj) poznano kot odlično lovišče za sardele, lovijo pa jih z mrežami potegalkami (trate). Vse do leta 1940 imajo Suščani od 12 do 15 trat za sardele in 22 ribolovnih položajev, ki pa so jih žrebali, če se je zanje potegovalo več ribiških skupin. Na eni ladji (plivarica) je bilo zaposlenih tudi do 24 ljudi, letno pa so ulovili tudi do 40 vagonov sardel.

Leta 1939 podjetje Igino Mazzola iz Murana zgradi tovarno za predelavo sardel, ki leto kasneje zaposluje že 150 ljudi. Med zavezniškim bombardiranjem je tovarna močno poškodovana, po vojni pa obratuje do leta 1964 ko se zmanjša ulov sardel (ko je pravzaprav zmanjkalo delovne sile, tako ribičev kot delavcev v tovarni – saj res, s svojo tovarno konzerv se je ukvarjal tudi Steinbeck). Od tovarne je danes ohranjeno le upravna zgradba.

Največ prebivalcev, blizu 2000, živi na Susku po koncu II. sv. vojne. Zaradi nerazumne kmetijske politike povojne socialistične oblasti (polovična denacionalizacija vinogradov, prioriteta obdelave podržavljenih vinogradov in šele nato svojih, …) se prvi otočani odpravijo v Ameriko že leta 1958 (danes bi rekli, da so jih poslali raziskati teren), v naslednjih nekaj letih pa se, pretežno v Ameriko, odseli večina otočanov. Doma ostanejo starejši, za delo nesposobni, pa tudi hendikepirani zaradi genetike. Leta 1986, ko sem na Susku kupil hišo, je tam živelo že manj kot 180 pravih Suščanov. Računa se, jih da danes v Ameriki živi več kot 2500, v glavnem v državi New Jersey. Od leta 1985 se na Susku zadnjo nedeljo v mesecu juliju praznuje Dan izseljencev, takrat pa lahko oči napasemo tudi na slikoviti noši.

Susak ima slikovite ozke in cikcakaste ulice, zanimivi so tudi visokoograjeni vrtovi z razbito glaževino na vrhu, zanimive so ozke in strme poti, vklesane v mivko, ki vodijo na planoto (danes jih je precej zaraščenih z robidjem in tako neprehodnih), pa pokopališče s pokopališko kapelo Žalostne Matere božje (do leta 1818 je pokopališče ob župnijski cerkvi, kapela pa je zgrajena v začetku XX. stol.), kapela Marijinega oznanjenja (1930) na rtu Artu (Suščani namreč niso mogli opravljati svoje zaobljube Materi božji v cerkvi v Čikatu, zato tu, na kraju, kjer se lošinjska cerkev vidi najbolje, zgradijo istoimensko zaobljubno kapelo) – od pokopališča do tja je slabe pol ure (steza je sedaj urejena in tudi markirana, pred desetletji pa sem se do tja prebijal čez robidovje in gadurine (črni goši). Za ogled vseh suščanskih zanimivosti (svetilnik, pokopališče, župnijsko cerkev in kapelo na Artu) rabimo slabi dve uri (8 km, mivka), ko pa se prebijemo po strmem klancu do svetilnika, pa je celotna trasa prevozljiva tudi s kolesom. Precej težja (3,5–5 ur) pa je pot okrog otoka – dobrih 11 kilometrov kamenja, kakšen zalivček pa je treba tudi preplavati (s seboj je treba vzeti dovolj tekočine, saj ob poti, razen v cilju, ni bifejev). Posebna zanimivost (za vztrajne) pa so tudi ptiči, ki si gnezdo izkopljejo globoko v mivkaste stene (bo zagotovo dodal fotografski lovec Elo) in bojda gnezdijo le na Susku.

Med zanimivosti zagotovo sodi tudi čudodelno blato, s katerim so v preteklosti odpravljali neplodnost (ko bom našel primerno zgodbo o zdravilišču na Boku, jo bom tule vrinil), iskali so tudi nafto, pa še kaj zanimivega bi se našlo.

Na Susak se od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja ponovno vrača življenje. Mnogi ameriški Suščani se vračajo sem uživati svojo penzijo, veliko hiš pa so pokupili in obnovili predvsem Slovenci. O tem sem še pred dvema desetletjema poslušal, ali smo na Susku zaželeni ali ne. Manj nacionalistično obarvani (o drugih ni vredno besed) so v tem videli predvsem rešitev za propadajoče hiše, saj so prepereli strešni tramovi že popuščali, s podrto streho pa hitro začenja propadati tudi cela hiša.

Če je bilo še pred desetimi leti težko najti apartma, v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju, letos pa je bil odprt celo majhen hotelček, sicer z le petimi sobami, nekdanji dom onemoglih. Urejeno je tudi sidrišče za barke v Boku (znamenita peščena (mivkasta) plaža je še danes deležna velikega navala turistov z Lošinja) in nekaj privezov v pristanišču.

S hotelsko restavracijo se je povečala tudi raznolikost restavracijske hrane (pred desetletjem si v gostilnah lahko dobil samo ribo (seveda, le I. klase), kalamari, žar in paradajz solata, pred desetletjem so dodali še pomfrit, kakšna tri leta že dobiš tudi ribji drobiž (girice, gavune in sardelice – tudi slane, saj so tako rekoč, njihova iznajdba), letos pa je hit suščanska hobotnica v solati s krompirjem) – tu lahko naletiš na polnjeno papriko, pa kakšen brodet iz suščanskih kalamarov s polento, pa juho iz suščanskega koromača, pa žgvacet (domači golaž) z domačimi njoki … Skupaj s Sanse-gusom je sedaj na Susku pet restavracij (Konoba Vera, Ankora, Sansegus in Pri Barbari (Gornje selo), ena je bolj ali manj zaprtega tipa (na čr….)), pa bifeji Palma (tudi s hitro prehrano), Riva in Malonogometni klub (nekdanji Klub iseljenika) z najcenejšo pijačo na Susku. Da ne pozabim tortic, pic in bureka v slaščičarni Osman (pa še pivo imajo za povrhu!). Na Susku pa je po novem tudi pekarna (prav pod mojim oknom – samo spustim košaro, pa že imam še topel kruh za zajtrk).

Otok je vsak dan povezan z Mali Lošinjem z redno ladijsko linijo (za krog Lošinj–Susak–Unije–Lošinj 8vozi zjutraj) in v obratni smeri (popoldan), rabi kar tri ure in pol), s katamaranom pa z Reko, Cresom, Martinščico, Unijam in Malim Lošinjem.

NOŠA

Ženska oblačilna kultura na otoku Susak je zelo dobro ohranjena in poznamo nekaj različic, ki se vežejo za različno življenjsko starost ter različne priložnosti. Za starejšo različico susaške noše t. i. po susacku so značilni bela bombažna kosula (srajca), zaprta okoli vratu, telovnik – bust, s katerim zategnemo in poudarimo pas, zatem bravaruol (podbradnik) od prsih do pasu. Od pasu navzdol telo prekrijejo s kamizotom crnim ali lasćavim (črnim ali bleščečim kamižotom oziroma tradicionalno obleko), ki je bogato nabran in sestavljen celo iz sedem pol bombažnega apreturnega materiala. Spodnji kamizot je bele barve in je enakega kroja kot zgornji. Spodnje krilo ali sukna skarlata je ožja, rdeče barve in bogato okrašena s čipko in pisanimi trakovi. Pri plesu se zgornja kamižota dvigujeta, sukna skarlata pa tako prihaja do izraza. Najbolj spodnje oblačilo so mudande (spodnje perilo), okrašene s čipko. Na nogah so pletene volnene kalcete (nogavice), ki so včasih bile rdeče barve, ter raznobarvne suknene carape, papuce ali pute (različni tipi obuval). Pričeske so tudi posebne. Lasje so počesani tako, da imajo po sredini prečko, srednja dva pramena sta navita – t. i. rica –, in visijo ob obrazu. Iz ostanka las naredijo kito, ki jo potem zavijejo v obliki kolača – t. i. kokum –, preko nje pa položijo facuol oziroma rdečo ali temnejšo ruto s kockastim vzorcem. Nekoliko spremenjeno in enostavnejšo različico noše po susacku še danes nosi nekaj starejših gospa na otoku.

Druga, novejša različica se imenuje po losinsku in je nastala pod vplivom lošinjske mode konec 18. stoletja. Po losinsku so nosile mlade punce ob slavnostnih priložnostih, najbolj razkošna oblika te noše pa je poročna oprema. Sestoji iz rožnate svilene bluze, zabajke, ki je na prsih, zgornjem delu hrbta in rokavih bogato okrašena z raznobarvnimi trakovi, čipko, metalnimi nitkami in steklenimi kroglicami. Kamizot na faldice (kamižot z nabori) je ravno tako rožnat, čez njega pa gre predpasnik, tarvijerslica, iz rožnate svile in s širokimi obrobki, okrašenimi na enak način kot poprsje/rokavi zabajke. Spodaj nosijo tri spodnja krila, močno poškrobljena (inkolana) in okrepljena s širokim naborkom v spodnjem delu. Tudi tukaj imamo sukno rakamano, ki je ožje krojena in še bogatejše okrašena kot pri noši po susacku. Najbolj spodnji sloj oblačila so spet mudande s čipko. Na nogah se nosijo rožnate kalcete in usnjeni postoli (obuvala). Mladenke na glavi nosijo poročno krono – jirlando i vijel. Zadnja poroka v tradicionalni zabajki je bila na Susaku leta 1980!

prav je susaška noša znana po svojih izjemno kratkih krilih – minicah, je do takšnega krajšanja prišlo komaj v 20. letih XX. stol. in pod vplivom mestne mode, do tedaj pa so bili ženski kamižoti dolgi vse do sredine meč.

Poglavje o noši je nespremenjeno vstavljeno (copy/paste) s spletne strani: Susak – Lošinj

 Dodatni viri: Visit Susak, brošura, Turistična skupnost mesta Mali Lošinj (2014),

Spletni viri: Susak – Wikipedija, http://www.moski.si/lifestyle/potovanja/susak-divji-hrvaski-otok-mini-krilc-in-rumenega-peska/

 25.8.2014