Pot se začenja (oziroma konča) na parkirišču P&R (Park&Ride) v Sinji Gorici. Na parkirišču zapeljemo v smeri Ljubljane (državna kolesarska pot D1) ter po nekaj desetih metrih, pri prvem prehodu za pešce/kolesarje, prečimo Ljubljansko cesto in kolesarimo do podjetja Unichem. Tu ob Lahovki nekdaj  stoji Mesarjev mlin, ki ga Martin Verbič leta 1877 predela v strojarno oziroma kravtarijo. Verbičeva usnjarna je tudi edina delujoča usnjarna pred drugo svetovno vojno. Po vojni je leta 1948 nacionalizirana in preurejena v ščetinarno, s propadom Industrije usnja Vrhnika pa opuščena. 

Za Unichemom zavijemo desno proti Podlipščici, nato pa nas proti Podlipi pot vodi pretežno ob regulirani strugi potoka. Kmalu za kompostano Rosa prečimo prometno glavno cesto, ki Vrhniko povezuje s Horjulom, zato povečana previdnost ne bo odveč. Na tem delu je sicer načrtovana državna kolesarska cesta, ki bo povezala Borovnico s Horjulom in bomo tako kasneje nanjo speljali našo pot.

V letu 2021 smo pot pripeljali do Podloga (od tam lahko s kolesarjenjem proti Podlipi in Smrečju nadaljujemo tudi po glavni cesti), v letu 2022 pa vse do cerkve sv. Brikcija in gostilne Jurca oziroma Pri Vrtnarju v Podlipi. Tam se (že sedaj) lahko priključimo na kolesarsko pot K1, če se zapeljemo po asfaltni cesti kakšen kilometer naprej v smeri proti Smrečju. Na K1 se lahko priključimo tudi pri prenovljeni brvi čez Podlipščico, če zavijemo levo proti glavni cesti Vrhnika-Podlipa.

Podlipska dolina

Obnovili smo zapuščene kolovoze

je ozka dolina, ki se dobrih šest kilometrov zajeda v okoliško hribovje, ki se s strmimi bregovi dviguje od tristo do štiristo metrov nad dolino. Dolina je zelo vodnata, zato ni čudno, da ob Podlipščici, Tunjici oziroma Lahovki in številnih pritokih (Smrekarjev, Šusterjev, Pajsarjev in Podrebrski potok, Šumljašica, Hlevščica in Pečnikarica) v zadnjih dvesto letih deluje preko dvajset različnih obratov na vodni pogon, med njimi pet žag, enajst mlinov (med najstarejšimi so Razorov mlin (1709) ter Pajsarjev, Mesarjev in Malnarjev mlin, vrisani že v avstrijskem vojaškem zemljevidu (1763–1787)), stope za mletje smrekovega lubja za vrhniške usnjarje in stope za proso in ječmen ter sedem malih hidroelektrarn (med najstarejšimi so Verbičeva, zgrajena po I. sv. vojni za strojarno, ki jo leta 1877 postavi na mestu Mesarjevega mlina, Kovtrova (1934), Smrekarjeva (1938) in vaška MHe (1941)), v spodnjem toku Tunjice pa poleg Verbičeve še usnjarna na Kralovšu. Poleg Kovtrovega kolesa je obnovljen le še Žagarjev (Koščakov) mlin). Ostajajo tudi nekatera ledinska imena, ki še spominjajo na te čase, npr. zaselek Mlini ob Tojnici.

KOVTROV MLIN

Kovtrov mlin (začetek XIX. stol.) ima štiri pare mlevnih kamnov, ki hkrati meljejo le ob visoki vodi

(domače ime dobi po valjih v spodnjem delu mlina, s katerimi mehčajo platnene izdelke za izdelovanje odej – kovtrov.) postavi v začetku XIX. Štefan Železnik, poleg mletja žita okoliških kmetov, pa se ukvarjajo še s kovaštvom, žagarstvom in sodarstvom. Zgrajen je na štiri pare mlevnih kamnov, ki hkrati meljejo le ob visoki vodi, sicer sta v pogonu le dva, ob nizki vodi pa eden. Voda pada pet metrov globoko na kolo premera štirih metrov in širine dobrega pol metra. Vodo do mlina speljejo od Podlipščice po kanalu (mlinščici), voda pa poganja še Železnikovo žago ter nekdanja Malnarjeva mlin in žago. Dovodno korito je široko 28 cm, visoko 20 cm, vode v koritu je do 10 cm. Kolo ustavljajo z vodno zapornico. V spodnjem delu mlina so tri stope za proso in ješprenj. Mlin v času svojega obstoja dvakrat pogori. V svoji notranjosti ima mlin veliko preslico. V začetku XX. stol. že imajo domačo električno razsvetljavo, ki jo leta 1934 prenovijo in montirajo Francisovo turbino, ki poganja 110V dinamo. Zdajšnji lastnik obnovi mlinsko vodno kolo in del notranjega mehanizma mlina, ki ima izdolbeno letnico 1822.

Podlipa

cerkev sv. Brikcija (1803) z baročno razgibanim zvonikom, polihromirano skodlasto streho in s pokopališčem (XIV. stol.) leži na vzpetini sredi vasi

(347 m n. m., 367 preb.), v zgodovinskih virih omenjena že v XIII. stol., ko jo darujejo samostanu v Bistri, se lahko pohvali z marsikatero zanimivostjo, med njimi so delno zidana pritlična hiša na št. 51 z ohranjenim lesenim stropom in črno kuhinjo ter polkrožnim kamnitim portalom (sredina XIX. stol.) pod vznožjem Boštjanovega griča, Kovtrov mlin, enoladijska župnijska cerkev sv. Brikcija (1803; zvonik z baročno razgibano in polihromirano skodlasto streho) s pokopališčem (XIV. stol.) na vzpetini sredi vasi, župnišče, kapelica odprtega tipa s kamnitima stebroma na pročelju ter z letnico 1880 na obeh kapitelih pri hiši št. 49a, med vaške posebnosti pa zagotovo sodi tudi miza v gostilni Pri Vrtnarju (Jurca), ki se s polaganjem rok začne čudežno vrteti. V širši okolici cerkve leži arheološko najdišče iz obdobja srednjega veka. 

Nova kolesarska pot v Podlipo

Naselje se naj bi sprva imenovalo po potoku Tujnica, ki naj bi izviral v Pajsarjevi jami, ime Podlipa se pojavi kasneje in tudi potok iz vasi se sprva imenuje Lipica – po lipi, katere potomko si lahko ogledamo še danes.

Sredi vasi, pod cerkvijo sv. Brikcija, stoji furmanska gostilna Jurca oziroma Pri Vrtnarju  s stoletno tradicijo. Tu so se včasih zaustavljali furmani, včasih pa tudi prenočili. Pravijo, da je sem zahajal tudi znameniti vrhniški rojak Ivan Cankar. Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.

Povezave:

• Podlipa na Wikipediji
• Podlipa-Smrečje (spletna stran KS)
• Romarska pot Podlipa-Smrečje 
• Podlipa-Smrečje na FB