Vrhnika leži na skrajnem severozahodnem robu Ljubljanskega barja, na območju, kjer je najlažji in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline in čez kraške planote proti Jadranskemu morju in severni Italiji. Tu se Barje stika z Dinarskim gorstvom in Predalpskim hribovjem, tu čez so se predvsem z vzhoda proti zahodu selila ljudstva kot Kelti (III.–II. Stol.) in Vzhodni Goti s Teodorikom Velikim (začetek V. stol.), postavni Dolgobradci s Sasi, Gepidi in Bavarci (sredi VI. Stol.), ki le zdrvijo mimo proti Padski nižini in zaustavijo le toliko, da si njihov kralj Albion ogleda z vrha Nanosa smer potovanja in za njihovimi petami Slovani z Obri. Predvsem z zahoda čez ta prehod prihajajo osvajalne vojske Rimljanov (desetletja okrog leta nič), Frankov s Karlom Velikim (ob koncu IX. stol.), Napoleonovih Francozov (v začetku XIX. stol.) in končno tudi Italijanov v drugi svetovni vojni, tu čez se podijo plenilske horde, Huni z Atilo na čelu in drugi.

Koliščarji so prvi, ki so v našem prostoru pustili več sledov

Če je čez kamniti svet Dinaridov relativno enostavno graditi ceste, predstavlja Barje graditeljem večtisočletni izziv. Čez ta prehod se v antiki vzpostavijo karavanske poti, tu čez grški trgovci prevažajo trgovsko blago, tudi legendarni Jazon naj bi tukaj v XIII. stol. pr. n. št. s svojimi Argonavti prenašal ladjo Argo, ki je našla mesto v vrhniškem občinskem grbu, med VII. stol. pr. n. št. in V. stol. n. š. pa po poteh proti Ogleju tovorijo tudi jantar z Baltika.

Prvo pravo cesto, vio Gemino, zgradijo Rimljani od Akvileje čez Ocro do vojaškega pristanišča (horrea) Nauportus sredi I. stol. pr. n. št., pol stoletja kasneje pa še krajšo čez Ad Pirum (video) in jo podaljšajo še čez Barje do Emone in naprej proti Celeji in Siscii, pri tem pa morajo osuševati barje in skrajšati tok Ljubljanice skoraj za polovico. Kmalu po razpadu cesarstva ter propadu Emone in Navportusa, se Barje ponovno zamočviri, ceste na njemu razpadejo ali poniknejo, nič bolje se ne godi niti cestam na trdem kraškem kamnu, ki se zarastejo.

Po koncu velikega preseljevanja narodov se ponovno vzpostavijo karavanske poti med vzhodom in zahodom, med Ljubljano in Vrhniko pa se blago in potnike prevaža z barkami po Ljubljanici. Ko Trst dobi status svobodnega mesa (1719) se promet med Dunajem in Trstom tako poveča, da ga vsega na konjskih hrbtih ni moč prepeljati, zato Avstrijsko cesarstvo zgradi precej nestrokovno leta 1728 cesto do Trsta, a jo mora zaradi strmih klancev in vse večjih kočij močno popraviti (1809). Ko tudi velike kočije ne morejo prepeljati vsega blaga, cesarstvo zgradi do Trsta še južno železnico (odprta 1857).

Kolesarska in pešpot »K4 – Zgodovina transporta na Vrhniškem« z desetimi pojasnjevalnimi tablami podrobneje predstavlja več kot pettisočletno zgodovino, ki jo na Vrhniškem zaznamuje odkritje najstarejšega kolesa in drevakov iz koliščarskega obdobja ter jo zaključuje izgradnja prvega odseka avtoceste med Vrhniko in Postojno decembra leta 1972.