Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja…
— O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: „Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“ Kakor je rekel, tako se je zgodilo.
Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. (video s Součekom).
Ivan Cankar: Kurent
Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 v hiši Na klancu (Vrhnika) kot osmi od dvanajstih otrok obrtniško-proletarske družine trškega krojača. Leta 1882 je bil vpisan v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa na ljubljansko realko. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga. Po maturi leta 1896 je odšel na Dunaj, kjer je sprva študiral tehniko, a se je že kmalu prepisal na slavistiko.
Ob Murnu, Ketteju in Župančiču ga uvrščamo med štiri glavne predstavnike slovenske moderne. Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike.
V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere v državi. Prevladuje tematika posameznika v sporu z malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje.