Izvir Brejnice je edini vodni vir na osrednjem delu Menišije in je glede na lego velika posebnost. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je voda tega izvira zdravilna. Krepi zdravje in poživlja. S pitjem so se, kot pravijo domačini v bližnjih vaseh, mnogi pozdravili. Neštetokrat je bila voda iz izvira Brejnice zadnje upanje in želja umirajočih. Imenovali so jo tudi lačna voda, saj so kosci, ki so v preteklosti kosili travnike okrog izvira, vedno postali lačni, če so se je napili. Tako pravi ustno izročilo.

Na več krajih v Menišiji najdemo ostanke nekdanje Rupnikove obrambne linije. Rupnik je bil starojugoslovanski general in tudi sonačrtovalec te linije. Med svetovnima vojnama je meja potekala po Javornikih. Zaradi imperialističnih teženj fašistične Italije po ozemlju Kraljevine SHS je ta zgradila močno obrambno linijo utrdb, bunkerjev in vzporednih oskrbovalnih objektov. Ta linija ni nikoli delovala, ker je država SHS prehitro razpadla.

Ostanki vodnega rezervoarja na Brejnicah so bili prav tako del te linije. Za preskrbo enot bi iz rezervoarja po ceveh črpali vodo v višjeležeči rezervoar na Črnem vrhu. Kako bi jo speljali od tam naprej, ni znano. Rezervoarja sta bila že povezana s cevmi, ne ve pa se, ali je bilo sploh opravljeno črpanje.

Vir: Slovenske novice in pojasnjevalna tabla na naravoslovni učni poti Menišija 

Posted in LKM

Duglazija (znanstveno ime Pseudotsuga menziesii) je iglasto drevo iz družine borovk, ki je samorasla v zahodnem delu Severne Amerike. Ime izvira iz grške besede pséudes (lažen) in Tsuga, zaradi podobnosti s tem rodom iglavcev. V preteklosti je namreč duglazija spadala v isti rod kot jelka, danes pa se imenuje po enem izmed največjih botanikov, Davidu Douglasu, ki je semena tega drevesa prinesel v Evropo.

Duglazija je eno največjih dreves na zemlji, saj lahko zraste v višino do 75 m ali več. Porašča velike gozdove Severne Amerike, vse do Kanada, dobro pa uspeva tako v nižinah kot v višjih legah. Velja za zelo prilagodljivo drevo, najbolj pa uspeva v hladnih področjih z debelo plastjo prsti.

Deblo drevesa je ravno in okroglo, lubje pa je sprva sivo in gladko, kasneje pa postane rdeče-rjavo in razpoka. Izloča veliko smole, veje pa so v mladosti prekrite s puhom, ki kasneje odpade. Iglice so mehke, dolge okoli 3 cm in imajo močan smolnat vonj. Duglazija se razmnožuje s semeni, ki dozorijo v jajčastih storžih, ki rastejo posamično na koncih poganjkov in so obrnjeni navzdol. Izmed temnih lusk storža molijo na plano trodelne, svetle brakteje. Moški cvetovi so manjši storžki, ki po navadi rastejo za ženskimi.

Les duglazije je zelo kakovosten, drevo pa raste hitro, zaradi česar je duglazija gospodarsko zelo pomembna drevesna vrsta.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Posted in LKM

ameriški Bombnik B-24 Liberator

Dne 25.2.1944. je ob 10.45 nad Borovnico letelo 30 letal in odvrglo nad in pod železniško progo vzhodno od železniškega viadukta 12 bomb. Letala 451. bombne skupine, 724. bombne eskadrilje so sicer ta dan iz Barija poletela nad vojaške cilje v Regensburgu, Nemčija. 25 letal je bilo tedaj sestreljenih, eno izmed njih,  ameriški bombnik B-24H-5-FO Liberator, v bližini Zavrha nad borovniško dolino. Devet članov posadke je varno izskočilo iz gorečega letala, strelec v repu pa iz neznanih razlogov tega ni storil. Preživele zavezniške letalce so polovili v okolici Borovnice in jih poslali v ujetniška taborišča, kjer so dočakali konec vojne, osvoboditev in srečno vrnitev v domovino, ostanki preminulega letalca pa so tedaj svoje mesto počitka našli pri cerkvi sv. Štefana na Pokojišču. Tod je po vojni zrasel nagrobni spomenik padlim partizanom, ki pa po spletu različnih okoliščin nosi zapis o »neznanem letalcu iz Avstralije«.

Pred desetletjem so začeli s preučevanjem posmrtnih ostankov letalca in ameriška obrambna agencija za ujetnike, pogrešane in ubite v akciji (DPAA) je na koncu potrdila, da posmrtni ostanki, ki jih je ekipa preiskovalcev izkopala za cerkvijo na Pokojišču, dejansko pripadajo letalcu ameriških zračnih sil, 22-letnemu vodniku Alfonsu Orlandu Duranu. Identiteto so potrdili s primerjavo DNK vzorcev, ki so jih prispevali sorodniki vodnika Durana. Posmrtne ostanke so prepeljali v ZDA, kjer je bil z vojaškimi častmi pokopan blizu doma v Santa Fe-ju v zvezni državi Novi Mehiki.

Več v člankih:

 

 

Posted in LKM

TRASA 23,9 KM, 370 V.M.

Do nadvoza čez avtocesto prikolesarimo bodisi po K6 (kolesarska pot okrog Raskovca) bodisi po K8 (kolesarki krog po Menišiji). Kolesarimo mimo Suhe štirne, kot že ime pove, so vodo morali dovažali, saj v njej ni bilo izvira. Ker na Menišiji ni vodnih virov s z vodo oskrbovali vsaj vojsko na Rupnikovi liniji pred drugo svetovno vojno če ne že prej romarjev, tovornikov ali menihov na poti proti Cerkniškemu jezeru. Malo za štirno je desno odcep za železniško postajo Planina in Laze (pot je primerna za kolesarjenje in (še) ni označena).

Kmalu se pot razcepi v kraka iste krožne kolesarske poti (K9a inK9b), Krak K9a nas do Pokojišča vodi mimo kraja strmoglavljenja ameriškega bombnika (N45 54.084, E14 19.616) proti koncu druge svetovne vojne (do tja je sicer treba pešačiti “skozi goščavo in puščavo” 200 metrov, težko pa bi našli še kakšne ostanke), krak K9b pa mimo odcepa za izvir Brejnice in Meniševske kolesarske poti (mapa&track) do Begunj pri Cerknici. Krak K9b do Pokojišče pelje mimo cerkve sv. Štefana in pomnika, kjer je Šercerjeva brigada doživela ognjeni krst v drugi svetovni vojni.

Na Pokojišču se po drugem kraku vrnemo nazaj do Štampetovega mosta in Vrhnike, lahko pa za nadaljevanje izberemo eno od različici predlaganih pri K7.

Posted in LKM

TV – 17 PARTIZANSKA KURIRSKA POSTAJA

ZVEZE MED PARTIZANSKIMI ENOTAMI V ČASU NOB * 1941 – 1945

V ilegalnih okoliščinah dela ali v sami vojni, ko ni mogoče uporabljati normalnih komunikacijskih zvez, mora vsako politično gibanje nameniti kar največjo pozornost organiziranju samostojnih ilegalnih zvez za varno in hitro prenašanje poročil, sporočil, navodil, propagandnega materiala itd. Zveze preko terenskih vodov, ki so bile organizirane v času narodnoosvobodilnega boja kažejo moč in iznajdljivost tisočih udeležencev, ki jih je vodstvu narodno-osvobodilnega gibanja uspelo organizirati v eno najizvirnejših in najpopolnejših poštnih mrež, ki so delovale nepretrgoma ves čas vojne in prepredale celotni teritorij združene Slovenije in prek meja tudi do Vrhovnega štaba ter omogočale hitro zvezo za prenos poročil in naročil različnih vodstev političnega in vojaškega narodnoosvobodilnega gibanja. Nikakor pa ne smemo spregledati prenos tisočih izvodov propagandnega gradiva v vse okupirane in osvobojene predele Slovenije. Tajne tiskarne so med okupacijo tiskale časopise kot je »Slovenski poročevalec«, ki so ga natisnili enkrat tedensko, »Ljudsko pravico« trikrat mesečno, dvakrat mesečno »Kmečki glas« in »Mladino«, enkrat mesečno pa »Slovenski partizan«, »Mlada pest«, »Naša žena« in »Slovenski pionir«.

*podatki so vzeti in prirejeni tako s spominske plošče na baraki TV-17, kot iz knjige Zakonjšek, Rado: Partizanski kurirji, Ljubljana 1985

Organiziranje zvez je takrat pomenilo najti zanesljive kurirje in vodiče, organizirati javke, stanovanja, izdelovanje kamuflažnih predmetov, skrivnih predalov v kovčkih, aktovkah in torbah, predelovanje oziroma ponarejanje dokumentov za ilegalce itd. To je opravljal poseben sektor partijske tehnike, ki jo je vodil centralni tehnik, izbran med najbolj preverjenimi in preizkušenimi člani CK KPS.

Partizanska kurirska pošta je tako potovala iz točke do točke, ki pa niso vedno bile na stalnem istem mestu ampak nekje v bližini, kar je bilo zaradi razmer na terenu včasih zelo težko jo najti. Te točke oziroma postaje so zaradi lažje organiziranosti imele tudi svoje karakteristične oznake. Tako so na primer postaje na notranjsko – dolenjskem področju imele oznako »TV«, na primorskem oznako »P«, na gorenjskem oznako »G«, na štajerskem oznako »S« in na koroškem področju oznako »K«.

V gozdovih za Ljubljanskim vrhom, le nekaj kilometrov zračne razdalje od Vrhnike, Logatca ali Borovnice, je med NOB od novembra 1942 do konca vojne leta 1945 delovala partizanska

KURIRSKA POSTAJA TV 17

Borci te enote – terenskega voda številka 17 (TV – 17) so vzdrževali kurirske zveze s

  • terenskim vodom številka TV – 10, ki je imel postajo pri Zavrhu nad reko Iško in so s pošto in s propagandnim materialom oskrbovali celotno Notranjsko in Dolenjsko;
  • terenskim vodom TV – 2a na Kališču pri Logatcu, ki je vzdrževal povezavo s Primorsko;
  • s terenskim vodom TV – 2 Dolomiti (v bližini hriba Gradišče nad Podsmreko), ki so povezovali smer proti Horjulu, Dobrovi in Ljubljani,
  • v letu 1943 pa tudi direktno povezavo skozi nemško okupacijsko mejo z enotami proti Gorenjski – v smeri proti Žirovskemu vrhu.

Z dostavljanjem pošte, propagandne literature, vodenjem partizanskih enot, spremljanje prostovoljcev, ki so odhajali v partizane, so postaje terenskih vodov povezovale tedanje partizanske enote, rajonske, okrajne in okrožne odbore OF in komiteje KPS na območju takratnih občin v bližnji in daljni okolici Vrhnike in Ljubljane.

Poti kurirjev TV 17 preko močno zastražene železniške proge, kot tudi ceste Ljubljana – Trst ter ob gosto posajenih sovražnih postojankah na Dolomitskem področju, so bile zagotovo najtežje in najnevarnejše na slovenskem ozemlju.

V času delovanja terenskega voda TV 17 je bilo na Slemenih in v okolici Malega in Velikega Jesenovca preko 20 podobnih taborišč, katere pa so morali kurirji zaradi konspiracije in varnosti menjavati skoraj vsak mesec. Na tem mestu, kjer danes stoji baraka, so se partizanski kurirji te postaje zadrževali v zimi 1943 do marca 1944, ko so jih Nemci in domobranci zaradi izdaje izsledili in taborišče uničili s požigom.

V spomin na to kurirsko postajo in padle kurirje terenskega voda TV – 17 je občina Vrhnika, dne 4. julija 1977 postavila barako in odkrila spominsko ploščo.

Teofil Bizjak

Posted in LKM

Trasa 13,6 km, 490 v.m.

Pot nas vodi od Doživljajskega razstavišča Ljubljanica čez Gradišče na Hrib, kjer prečkamo Tržaško cesto, zavijemo levo in po stotih metrih desno proti Močilniku, kjer si peš ogledamo Jazonovo pest in izvire Velikega Močilnika. Pot nadaljujemo mimo rimskih term oziroma Furlanovih toplic (zapuščeno) čez Mirke do lesene brvi čez Ljubljanico v Retovju. Tu si, prav tako peš, ogledamo izvira Velike Ljubljanice – Veliko in Malo okenca. V jezercu pred Malim okencem smo se v mladosti radi tudi namakali.

Kolesarimo mimo plezalne skale z izvirom Ljubljanice Pod skalo, Matjaževke, kjer so pred drugo svetovno vojno telovadili Sokoli in Orli ter še enega izvira Ljubljanice Pod hrastom. Na začetku vasi zavijemo desno v strm Konjski klanec, na prometnejši cesti, kjer vozijo predvsem kamioni s peskom iz bližjega kamnoloma, pa desno do razgledne ploščadi.

Postavljanje vertikalne signalizacije

Pot nadaljujemo po glavni cesti, pod avto cesto in železnico, za železnico pa zavijemo desno na makadamsko cesto proti Pokojišču. Od tu je cesta prašna skoraj do cilja v središču Pokojišča, kjer se ta pot konča.

Lahko se vrnemo po isti poti nazaj ali pa nadaljujemo po eni od možnosti – se po asfaltu spustimo v Borovnico in Bistro (10 km) ali se v Borovnico spustimo po kolovozu (14,7 km)proti Rakitni (14,4 km), po Meniševski kolesarski proti Begunjam in Cerknici (mapa, track) ali mimo Suhe štirne (do tja sta dve različici – K9a in K9b) in mimo Štampetovega mostu nazaj proti Vrhniki.  

Posted in LKM

Trasa: 25,3 km, 420 v.m.

Pot se začenja pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanice, Pri prehodu za pešce prečkamo cesto, ki pelje proti Logatcu, zavijemo v smeri proti Ljubljani in že prvo ulico, mimo kraft pivovarne Human Fish  oziroma Človeške ribice, desno na Lošco. Čez brv pri Lenarčičevem parku prikolesarimo v Verd, zavijemo desno in vas prečimo mimo cerkve sv. Antona, kjer se na Konjskem klancu za kratko pridružimo kolesarski poti na Pokojišče (K7).

Pri razgledni točki nad nekdanjo žago zavijemo desno in po makadamski poti oziroma kolovozu kolesarimo do Štampetovega mostu, kjer se nam z desne priključi kolesarska pot pod Raskovcem (K6).  Do nadvoza čez avtocesto potekata skupaj, tam pa se K6 od nas odcepi sesno in zapelje čez avtocesto, mi pa nadaljujemo naravnost do razcepa za (neoznačeno) Dolinsko rimsko pot (K11) mimo rimskega obzija z delno obnovljenim obrambnim stolpom.

Odcep za TV17 (Foto: M. Selan)

Od nadvoza čez avtocesto se pot do odcepa za TV17 prekriva s potjo, ki pelje na Pokojišče mimo Suhe štirne (K9). Zanimivejša turistična točka ob poti je vsekakor partizanska kurirska postaja oziroma Terenski vod 17 (TV17), od pojasnjevalne table pa je treba pešačiti kakšnih deset minut (700 m). Precej več kot pet minut (dober kilometer) pa je treba pešačiti tudi do gozda duglazij pod Velikim Jesenovcem (N45 55.400, E14 18.100, vas bo tja usmeril Garmin).

Do cilja na Vrhniki je prvi del pot še rahlo valovita, ko pa prečimo Pot a pokojišče (K7) se začne spuščati na Barje. Pred avtocesto zavijemo desni n kolesarimo do Kotnikovih bajerjev – do bajerjev je sicer še kakšnih sto metrov. Zavijemo pod avtocesto, kolesarimo ob avtocestnem izvozu za Vrhniko – na desni je nekdaj, ob koncu prvega stol. pr. n. št., ležalo starorimsko pristanišče, pretovorna postaja in vojaško skladišče Nauportus. Čez Janezovo vas, mimo športnega parka, osnovne šole in Cankarjevega spomenika se vrnemo na izhodišče poti. Morda se pred zaključkom pomudimo še na sladoledu v nekdanji furmanski gostilni Mantova (podrta v 60-tih letih prejšnjega stoletje in pozidana v hotel Mantova). 

Posted in LKM


Trasa 11,7 km, 360 v. m.)

Pot se začenja pred Doživljajskim razstaviščem Ljubljanica, nas pelje po Gradišču, kjer si sto metrov levo lahko ogledamo ostanke rimskega obrambnega stolpa, na Hrib s cerkvijo Spreobrnjenja sv. Pavla – tu je kdaj stala rimska petstranska utrdba zgrajena ob koncu III. stol. – ter po nekdanji rimski vii Gemina in srednjeveški furmanski cesti do Štampetovega mosta. Pri nadvozu čez avtocesto se razcepi več poti, zaenkrat sta označeni le K6 in K8 (Krog po Menišiji), K10 – Furmanska pot do Logatca (začasno končamo pri furmanski gostilni Krištof oziroma pri železniški postaji Logatec) in K11 – Rimska dolinska cesta (začasno jo končamo v Lazah) pa ne, so pa zato trase na povezavah. Poti potekajo po sosednjih občinah, s katerimi smo šele v prvih kontaktih.

Obrambni stolp (FOTO: M. Selan)

Pod Raskovcem pelje pot v obratni smeri urinega kazalca. Na severovzhodnem delu Raskovca, kakšnih 500 metrov, je pot zaenkrat prevozna le z gorskimi kolesi. Pri Cesarskem vrhu prečimo železniško traso, prečkamo tudi nekdanjo drugo cesarsko cesto (1809) in glavno cestno povezavo med Vrhniko in Logatcem in se zapodimo v klanec. Levo ob poti se lahko sprehodimo do urejeni poti ob Rimskem zidu (claustra Alpium Iuliarum). Kolesarska pot se vzpenja vse so prevala pod Strmico (na Strmici je nekdaj stala keltska utrdba od koder so nadzirali karavanske poti levo in desno od hriba), kmalu za tem pa se priključi na kolesarski poti K2 (Kuren – razgledni stolp na Planini – Stra maln) in K5 (Živosrebrna pot).

 

 

Posted in LKM

Foto: Elo Mihevc

Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.

Menišija je 90 km2 velika gozdnata, visoka in razgibana kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m (z najvišjim vrhom 998 m n.v.) in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti …

Planoto Menišijo gradita jurski apnenec in triasni dolomit. Apnenec prevladuje na severozahodnem, z gozdom poraslem delu. Na jugovzhodu prevladuje dolomit, kjer je bil gozd v preteklosti deloma izkrčen in obdelan. Tu so bile od XIII. st. dalje posesti kartuzijanskega samostana v Bistri (od tu tudi ime), od koder je prek Menišije v Cerknico vodila tudi t.i. samostanska pot. (Vir: Notranjski regijski park).

Živalski svet je izjemno pester, saj tu živijo tudi medved, volk, ris, divja mačka, kuna zlatica in belica, podlasica in lisica. Zaradi bogastva malih sesalcev je Menišija tudi pravi raj za sove. Na prisojnih pobočjih uspevajo eni od najlepših in najbolj pisanih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Tako travnike na pustih suhih tleh kot tiste na bolj svežih domačini še vedno negujejo z ljubeznijo in prijazno do narave. Najpestrejši so travniki, kjer cvetijo vse redkejše prebivalke, orhideje. Na Menišiji uspeva kar ena tretjina vseh vrst orhidej, ki jih najdemo v Sloveniji.

Povzeto po članku objavljenem v Slovenskih novicah (9. 2. 2017). Continue reading