Sprehod po prazgodovinskem Barju

Morda je komu še prezgodaj za na kolo, predvsem zaradi močnega prepiha na Barju, je pa prav zagotovo primeren čas za daljši sprehod. Barje si lahko ogledamo z različnim razlogom in IZ številnih zornih kotov, od opazovanja ptic in jelenjadi naprej (za floro je še prezgodaj, niti močvirski tulipani še niso pokukali ven), jaz pa predlagam, da v mislih podoživimo naše daljne predhodnike na Vrhniškem koncu. Pot nas vodi mimo nekaj najdišč mezolitskih in bakrenodobnih taborov lovcev, mimo številnih najdišč bakrenodobnih in bronastodobnih koliščarskih naselbin, pa tudi železnodobnih gradišč in najdišč iz rimskega obdobja. Seveda si bomo morali naselja le predstavljali, saj so sledi globoko pod zemljo, keramika, novi, meči in podobna pa na varnem v ljubljanskih muzejih.

37 kilometrov dolgo pot začenjamo pri Ribiškem domu v Sinji gorici (na povezavi na Bikemapu nekako pri osmem kilometru (sled sem namreč potegnil od doma). Ljubljanico prečimo po mostu, ki je nekdaj služil za transport gline v Vrhniško opekarno s kratkim rokom trajanja. Na drugi strani moStu je steza še precej zasuta z vejami, a se da razmeroma lahko prebiti do Bajerjev.

Zavijemo desno, si kakšno jezero ogledamo (jeseni in pozimi poseljenimi z labodi), pešačimo mimo žalostnih ostankov nekdanje Kotnikove opekarne in ob avtocesti prispemo do cestne povezave Vrhnika–Bistra, kjer seveda zavijemo proti Bistri. Prečimo Ljubijo, pomembno arheološko najdišče (AN) lovskih taborov iz srednje kamene in iz bronaste dobe odkritih ob prenovi mostu, ter dveh (oziroma štirih) najdišč kolišč (Pijalce I in II, Veliki kot I in II – še slabo raziskano).

Do Bistre je malo bolj prometna in nevarna cesta, vseskozi pa se odpira lep pogled na Barje. Med Tehničnem muzejem Slovenije in gostilno (če ne bomo pešačili v ponedeljek bo zagotovo že odprta) zavijemo na Barje. Prečimo potok Bistro, enega od kraških pritokov Ljubljanice z vsaj devetimi najdišči kolišč. Večina kolišč je podrobneje raziskanih in opisanih, glede na starost kolišč, ki so, vsaka živela kakšno stoletje, pa lahko ocenjujemo, kako se je krčilo nekdanje koliščarsko jezero.

Pešačimo mimo nekdanjega kmetijskega posestva Ljubljanskih mlekarn, v T razcepu pa zavijemo levo. Del Ljubljanice, pri Kaminu (malo prej je na desni najdišče kolišča Blato), je eno najbogatejših najdišč iz keltskega (novci, keramika) in rimskega obdobja (kratek meč, novci, miljni kamen pri izlivu Borovniščice). Glede na najdeno keramiko arheologi menijo, da je tu nekdaj železnodobno svetišče bližnjega gradišča nad Bevkami (AN Gradišče–Zagradišče). Tu čez so se nekdaj čez Ljubljanico prevažali s čolni, tu je med II. sv. vojno vodila tudi kurirska pot med Ključem in Krimom.

Del poti, do razcepa, se vrnemo, nato pa nadaljujemo po kolovozu, ki se kmalu spremeni v shojeno travo, a se ta kaj kmalu povrne v lepo makadamsko cesto, ki nas vodi mimo kakšnih 30.000 sadik ameriških borovnic. Pred potokom na koncu nasadov zavijemo levo na travnik in ob potoku prispemo do brvi čez Borovniščico (prejšnji teden še povsem zasuta s polomljenimi vejami). Tudi na drugi strani potoka je sprva le travnik (morda sedaj že pretlačen s kakšnimi kopiti), po prihodu na makadam pa zavijemo levo proti Goriškemu mahu, enemu redkih ostankov visokega barja na Ljubljanskem barju. Gozd je v žledu utrpel veliko škode, zlasti breze so doživele žalosten konec.

Ko pridemo okrog maha, zavijemo levo in če nas na koncu ne čaka malo (a preveliko) jezero (kot je mene še prejšnji teden), zavijemo najprej levo (na koncu lahko ponovno pripešačimo do Ljubljanice pri izlivu Borovniščice), zavijemo desno in okrog Pevalj pridemo do ceste med Borovnico in Podpečjo pri podvozu pod železniško traso. Marsikaj se da povedati tudi o gradnji železnice in o stari trasi, ki se dviga na bregu desno od nas (nekako od postaje Prevalje proti Borovnici), kot tudi o Žabjem gradu, ki ga uvrščajo od železne dobe pa do konca srednjega veka (ostankov je bore malo – so vgrajeni v okoliških hišah), koliščih Šivčev prekop in Založnica ter številnih AN (Na Griču, Šivčev grič, Betenc).

Do Podpeči je cesta asfaltirana in precej nevarna, zlasti v popoldanskem času, ko se gastarbajterji vračajo z dela v Ljubljani. Pred Podpečjo so na desni strani zanimive tudi številne apnenice, bogato zgodovino pa ima tudi Grebenčeva klet, kjer lahko napolnimo baterije (ni pa edina polnilnica!).

Do Notranjih Goric je cesta povsem ravna, za hrbtom pa se nam odpira lep pogled na cerkev sv. Ane, sv. Jožefa in sv. Marije na Žalostni gori, dobro viden je tudi zgodovinski podpeški kamnolom, zaradi katerega so Rimljani prestavili korito Ljubljanice. Morda se v piceriji in mehiški restavraciji Pr’ Pavletu ustavimo na gratiniranih palačinkah (in se sprehodimo do najdišča kolišča Na Gmajni), sicer pa se vrnemo nazaj do Kušljanovega grabna (najdišče istoimenskega kolišča) in se ob starem koritu Ljubljanice podamo proti Bevkam.

Pri brvi zakorakamo na drugo stran stare Ljubljanice (naravnost ob starem koriti, v smeri proti najdišču miljnega kamna, bo pot verjetno še neprehodna – krave in blato), in hodimo po Bevški učni poti, mimo vaškega perišča in pojišča do samih Bevk. Tu lahko naredimo manjši ovinek mimo Malega placa (ostanki visokega barja) in Jurčevega šotišča (ostanki šote), sicer pa na cesti zavijemo levo proti Blatni Bezovici. Na vrh vasi pridemo po stari vaški poti, pred razpelom zavijemo na romarsko pot svetega Jakoba, ki nas mimo skoraj 200 let starih kozolcev pripelje do cerkve sv. Jakoba in kolišča za Mežnarjem. Na vrhu osamelca je lep razgled na okoliške hribe in 25 cerkev (!).

Po nekaj ovinkih pripešačimo do malo bolj enostavnega kozolca, malo pred njem zavijemo na desni odcep proti najdišču pomembnega kolišča Lipavec (odkrit za kolišči  na Igu in v Notranjih Goricah, kmalu po II. sv. vojni). Na drugi strani Ljubljanice ležita še pomembnejša kolišča, Stare gmajne in Hočevarica z najdbami dveh koliščarskih deblakov in 5200 let starega kolesa.

Na cesti Blatna Brezovica – Sinja Gorica zavijemo levo, čez Račje mlake naredimo še en krog po Barju, se z zadnje strani povzpnemo do cerkve sv Joba z istoimenskim AN, se na drugi strani spustimo nazaj na Barje in se po ozki asfaltni cesti vrnemo na naše izhodišče.

Več o koliščih pri vodenem ogledu (in vse bližje izidu) Vodniku po Vrhniki in širši okolici.

23.3.2014