D05_00_Gravina_Matera_GravinaPeti kolesarski dan (91 km, 1,100 v.m.). Proti Materi (del poti kolesarimo po Bazilikati, Matera pa je drugo najpomembnejše mesto te italijanske dežele), glavnemu cilju petega kolesarskega dne, kolesarimo večinoma po stranskih poteh. Osnovna različica je najdaljša, z nekaj skrajšavami pa si lahko etapo skrajšamo za slabih 30 km. Matera je precej prometna, a si bomo vseeno ogledali glavne značilnosti. Malo s kolesom, malo pa peš, si bomo ogledali tudi znamenito Mesto v skalah, oziroma Kamenje (I Sassi), naselje v kamen vklesanih hiš in cerkev, od leta 1993 pod Unescovo zaščito.

D05_05_Jezero_svJulijana_SLovecchio_Panoramio

Po ogledu se spustimo v Park Materanskega Krasa, oziroma do Arheološkega parka skalnih cerkev, si z vrha ogledali sotesko (gravina), se zapeljali do Parka menihov, se obrnili proti reki Bradano, kolesarili po južni strani umetnega jezera sv. Julijana, se čez Piccianski gozd (na vrhu si ogledamo romarsko svetišče Madone iz Picciana (legenda pravi, da se tu Madona prikaže pastirjem na hrastovi veji) – benediktinski samostan iz XIII. stol., kasneje preide v last križarjev in v XV stol. Malteškega viteškega reda, ki cerkev in samostan razširijo, danes pa z njim upravljajo benediktinski olivetanci (na lanskem kolesarjenju (večina se je peljala mimo (!) smo spoznali njihov najpomembnejši samostan na Oljčni gori) zapeljali v dolino potoka Picciano, se ponovno še malo povzpeli in se na koncu po isti poti vrnili do hotela.D05_10_Matera_Gravina_DGrassigli_wiki

MATERA

Matàërë v materanskem narečju (mesto in občina, 60.000 preb., 388 km2), drugo največje mesto po številu prebivalcev, po površini pa največja občina v Bazilikati. Mesto je odlikovano za zasluge v boju proti nacifašizmu v II. sv. vojni (pa se tega ne sramujejo (!), kot se nekateri pri nas).

D05_15_Matera_Sassi_Boenisch_wikiNa širšem območju se naseljujejo že v prazgo-dovini. V številnih okoliških jamah so odkrili sledi (potujočih) paleolitskih lovcev. V neolitiku so naselja že trajnejša, v kovinskih dobah pa zgradijo naselje, verjetno grških korenin, na območju današnje Civita (predel v Materi) na desni strani Gravine (soteske in istoimenskega potoka). Grki naselje imenujejo Mataia ole (Mataio olos), kar pomeni vse prosto. V obdobju Velike Grčije ima mesto tesne stike z obalnimi mesti, v rimskem času pa izgubi na pomenu in je le eno mesto ob poti. Leta 664 jo Langobardi vključijo v Vojvodino Benevento, v VIII. stol. se tu, pretežno v jamah v soteski (in v njih gradijo cerkve), začno naseljevati menihi, ki bežijo iz Bizanca in benediktinci, v IX. in X. stol. je v središču spopadov med Langobardi, Saraceni in Bizantinci, v XII. stol., ob poizkusu, da prepodi Saracene, frankovski kralj Ludvik II. poruši Matero. Kasneje doživlja enako usodo kot druga mesta na jugu Italije.

Sassi – mesto v skalahD05_18_Matera_Stolnica_Idefix_wiki

Matera je poznana predvsem po naselju hiš in cerkev, vklesanih v skalo v žepu soteske na desni strani potoka. Naselje je popolnoma neopazno iz okolice in je tako zagotavljalo večjo varnost tukajšnjim prebivalcem. Do hiš se lahko sprehodimo po skrivenčenih ulicah in stopnicah. Najprej (med IX. in XI. stol.) vklešejo hiše na južnem delu, imenovanem Civita (Civitas), nekoliko kasneje, severozahodno od tega naselja, izkopljejo v skalo naselje imenovano Sasso Barisano, je najbogatejši s klesanimi portali, okrašenimi s plitkimi reliefi, južno pa še Sasso Caveoso (skala prepredena z jamami), ki daje videz rimskega amfiteatra z hišami v jamah, v katere se spustimo po stopnicah. Nad njimi se vzpenja mestna stolnica in najpomembnejše plemiške palače. Vse skupaj tvori območje, vpisano v kulturno dediščino Unesca.D05_21_Matera_SvAvguštin_Idefix_wiki

Stolnica je zgrajena v XIII. stol. v apulijskem romanskem slogu, nadomesti pa še strejši benediktinski samostan sv. Evstahija. Od zunaj sta opazna rozeta s šestnajstimi žarki n 52 metrov visok zvonik, v notranjosti pa bizantinska freska Madone iz Brune, jasli (X I. stol.) kiparja Altobella Persia in freska Sodni dan. Cerkev sv. Janeza Krstnika zgradijo leta 1233 v enakem slogu kot stolnico (portali s šilastimi loki so gotski, notranjost je v grškem križu (ladja in prečna ladja sta enako dolgi) in ima čudovite ornamentirane kapitlje v apulijskem slogu), malo starejša (iz leta 1218) je cerkev sv. Petra jamskega (Caveoso), sicer  v notranjosti leta v XVII. stol. močno predelana, prizidajo pa tudi zvonik v baročnem slogu. Med najstarejšimi cerkvami je tudi cerkev in samostan sv. Dominika (1230). V mestu je precej (pozno)baročnih cerkev, sv. Frančiška Asiškega (1670), sv. Klare (XVII. stol.), sv. Lucije in Agate (1797), Vic (1747, fasada na temo smrti, leseni portal, notranjost v grškem križu), itd. Samostan sv. Avguština je vpisan v italijansko kulturno dediščino (spomenik), zgrajen je istočasno s cerkvijo leta 1593 nad jamsko cerkvijo sv. Julijana (XII. stol., danes poznana kot kripta sv. Viljema).

D05_41_Matera_Lanftanchi_Mateola_wikiV Parku materanskega Krasa so številne jamske cerkve, v skalo je vklesanih kakšnih 150, med najpomembnejšimi pa so cerkev sv. Lucije alle Malve, Convicinio sv. Antona, sv. Marija iz Idrisa, bogato s freskami okrašena sv. Barbara, itd.

Med posvetnimi stavbami naj omenim grad Tramontanov, zgrajen v aragonskem slogu (masivna osrednja stavba, dva okrogla stranska stolpa, poznan po tem, da tu leta 1514 v kmečkem puntu ubijejo grofa Giovana Carla Tramontana), palača Lanfranchov (med letoma 1668 in 1672 jo na ukaz škofa Vincenza Lanfrancha zgradi menih Franšišek iz  Copertina), danes gosti Muzej Državni muzej srednjeveške in moderne umetnosti dežele Bazilikata, palača Oznanjenja (XVIII. stol; sprva samostan dominikank, potem sodišče in srednja šola), številne druge palače, Ferdinandov vodnjak (obnovi ga kralj Ferdinand II. Burbonski leta 1832), itd. V mestu so številni tudi mestni parki, v okolici pa naravni rezervati.D05_51_Matera_SMaria_de_Idris_Tango7174_wiki

V Materi in okolici so posneli preko 30 filmov, med njimi Bilo je nekoč (1967, Francesco Rosi) z Omarjem Sharifom in Sofio Loren, Evangelij po Mateju (1964, Pier Paolo Pasolini), Allonsanfan (1974, brata Taviani) z Marcellom Mastroiannijem, Tu se začne avantura (1975, Carlo Di Palma) z Monico Vitti in Claudio Cardinale, Kralj David (185, Bruce Beresford) z Richardom Gereom in Pasijon po Kristusu (2004, Mel Gibson) z Monico Bellucci kako so slovenili filme naši prevajalci, se nisem (na)mučil).

 Vir: wikipedia,10.4.2014


Comments are closed