Srednji odsek camina smo razdelili v enajst etap (1.125 km, 9.360 v.m.), kolesarili pa smo v smeri proti domu, od prelaza Somport do Vercellija (etape so oštevilčene v obragni smeri). Do Arlesa kolesarimo po Aragonski poti (zaradi prevelikega prometa gremo le južneje od Toulousa zaradi tega pa tudi južneje od Aucha), od Arlesa do Vercellija pa kolesarimo po (ob) starorimski vii Domitia, kasneje tudi južna Frankovska romarska pot.

16. Somport–Pontacq (108 km, 940 v.m.)

S kombijem se od hotela zapeljemo na vrh prelaza Somport (1640 m n. m.) v Pirenejih in napravimo nekaj obveznih gasilskih fotografij in selfijev. V Španijo se spusti tista posvečena Aragonska Jakobova pot (Camino Aragonés), v Francijo pa naša. Na prelazu je v nekdanjemu mejnemu prehodu danes urejen muzej nekakšnega špansko–francoskega sodelo-vanja. Spustimo se strmo v dolino reke Aspe s čudovitimi kanjoni, se po nekaj kilometrih priključimo na cesto, ki iz Španije pripelje po tunelu – klanec se pri tem tudi nekoliko umiri –, kolesarimo mimo številnih zanimivih vasic (Urdos, Cette-Eygun) do Asasp-Arrosa (pred tem zgrešimo odcep za Escot, ki nas bi v Oloron pripeljal po malo krajši poti) že povsem v dolini, prečkamo reko Aspe in po desnem bregu reke prispemo do starega mestnega jedra Olorona-Sainte Mariena manjši vzpetini nad novim mestnim središčem. V 55 kilometrih se spusimo za 1.400 metrov, tako da nas šele prvi hribčki pred Oloronom malo ogrejejo.

Ogledamo si gotsko stolnico sv. Marije iz XII. stol., vpisano v kulturno dediščino Unesca in nekaj zanimivih zgradb v okolici, nato pa se strmo spuatimo v novejši del Olorona. Za ogled sicer zanimivega mesteca z 11 tisoč prebivalci si ne vzamemo pretiranega časa, ogledamo si le še večjo cerkev Naše Gospe (konec XIX. stol.) ob poti. Oloron leži ob sotočju dveh rek (Ossau in Aspe (naprej teče Oloron) in je v modernem času izhodišče za romarje na poti v Santiago de Compostela. Za ljubitelje klobukov je mesto poznano tudi kot središče baskovskih kap (beretka).

Do cilja je nekaj ne prav nedolžnih prevalov (med 150 in 250 v. m.), tako da se začne pravo ogrevanje. V Rébénacqu, kjer si privoščimo malo daljši odmor za kosilo, je že pošteno vroče. Sicer pa razen prijetne narave, obdelanih njiv in manjših vasi, ni večjih turističnih zanimivosti, morda naj omenim le mestece Nay (350 m n. m., 3.300 preb.), prvič omenjen leta 1122, kot utrdba (bastide) pa leta 1302.

V Nayu si lahko ogledamo osrednji trg (za ogled nas je prisili edini dež v enajstih dneh (padal pa je slabe pol ure), renesančno palačo Carrée de Jeanne d’Albret (verjetno rojstna hiša kralja Henrika IV.) in muzej beret. Prenočujemo v Pontacqu (360 m n. m., 2.800 preb., mestna hiša, srednjeveški obrabni stolp z vhodom v mesto). Da smo priključili drugi (Vercelli–Col du Somport) in tretji del (Lurd–Finisterre) kolesarjenja po Jakobovi poti, smo proti večeru skočili še do Lurda.

15. PONTACQ–CASTIES-LABRANDE (113 km, 1.250 v.m.)

Kolesarimo v osrčju zgodovinske pokrajine Akvitanije (ime verjetno dobi po rimski aguae (voda), ko območje okupirajo Rimljani), eni od 27 francoskih pokrajin, z glavnim mestom Toulouse. Etapa je precej razgibana (kolesarimo med 200 in 400 metri nad morjem), z več kot desetimi prevali. Kolesarimo med številnimi zanimivimi mesteci in mimo enega večjega, Tarbesa (po okcitansko Tarba), mesta (45.000 preb.) in občine (110.000 preb.).

Prvič se omenja v V. stol. kot Civitas Turba ubi castrum Bigorra v tedanji pokrajini Novempopulanii. Gregor iz Toursa ga v VI. stoletju imenuje Talvam vicum. V srednjem veku se imenuje Tarbe (1214), Tursa, Tarvia (1284) in Tarbia, vse po akvitanskem ljudstvu Tarbelli, ki imajo svoj sedež v Daxu, tedanjem Aquae Terbellicae. Kljub dolgi zgodovin pa kaj hudo zanimivega v mestu ni – morda stavba muzeja lepih umetnosti v parku Massey, nekaj industrijskih upravnih stavb in vodnjaki. Za opoldanski odmor bo še prezgodaj, saj mesto leži na prvi tretjini današnje etape.

Razgibana pot nas vodi mimo številnih zanimivih vasic (npr. Castelnau-Magnoac z opazno veliko romansko kolegijsko cerkvijo Vnebovzete in zanimivim osrednjim trgom s pokrito tržnico, jezera Puydarrieux in toplic Magnoac, posebej pa je treba omeniti malo večja kraja Trie sur Baise in Boulogne Sur Gesse (1.600 preb., gotska cerkev Naše gospe, kapela Serault (1773), v bližini pa opatija Bénissons-Dieu de Nizors (1180)).

Trie sur Baise (1.00 preb.), poimenovan po Jeanu de Trie, gospodu Toulousa, se kot utrjeno naselje omenja že leta 1323, dve leti kasneje pa že dobi pravico do tedenskega sejma.

Tudi tu pade sneg avgusta 1355 in takoj zgradijo kapelo posvečeno Mariji snežni, ki je še danes zaščitnica mesta. Med letoma 1360 in 1362 Angleži štirikrat rušijo po naselju. Med letoma 1365 in 1659 zgradijo cerkev in samostan karmeličanov, ki je danes (obnovljen 1992) edina večja zanimivost.

Prenočujemo v bližini vasice Casties-Labrand (128 preb.), v AC Le Casties.

14. casties-labrande–saint laurent (85 km, 740 v.m.)

Še ena nazobčana trasa, relief pokrajine pa zgleda kot zmečkan in bolj slabo poravnan list papirja – ta dan nas je čakalo osem prevalov, vendar se pri niti enem ne vzpnemo za več kot sto metrov. Zaradi prometa kolesarimo južneje od Toulousa (prava romarska pot vodi do Toulousa čez Auch (fascinantna stolnica sv. Marije je iz XV.–XVII. stol.) in od tam naprej proti Arlesu. Kolesarimo pretežno mimo obdelanih polj in številnih zanimivih vasi.

Med zanimivejši naselji ob poti je Berat (240 m n. m., 2.800 preb., prvič se ga omenja že v X. stol.) predvsem mestna hiša in romano–gotska cerkev (kot zanimivost, na francoski wikipediji je slika albanskega Berata!). V Saint-Sulpice-sur-Lèze (200 m n.m., 1.850 preb.), nekdanji bastidi iz XIII. stol., si na zanimivem osrednjem trgu s hišami z lesenimi arkadami privoščimo daljši odmor in ogledamo še mestno hišo in iz opeke sezidano mogočno cerkev sv. Sulpicija Severja, nato pa nadaljujemo proti malo večjemu mestu Auterive (190 m n. m., 9.200 preb.). Na bregovih reke Ariege se naseljujejo že v prazgodovini (v mlajši kameni in v železni dobi), že v rimskih časih pa je tu cvetoče naselje. Med večje zanimivosti sodijo starinska četrt sv. Pavla, cerkev sv. Pavla (XV. stol.), nekaj zanimivih hiš in obala reke. Prečkamo reko, se zapeljemo do Naillouxa (3.173 preb., opečna cerkev s t.i. ploščato fasado in zvonikom), nadaljujemo mimo jezera Tésauque do Gardoucha (1.295 preb.), kjer zapeljemo ob znameniti Canal du Midi, kolesarimo nekaj kilometrov ob kanalu, se zapodimo v precej strm klanec pri kraju Avignonet-Lauragait (200 m n. m., 1.600 preb.; cerkev Naše Gospe (1385), obrambni stolp (1610), mlin na veter), ponovno zavijemo na deželo in kolesarimo po malo blažjem klancu do kampa, tudi ta nekje sredi ničesar (AC Saint Laurent).

Canal du Midi (okcitansko Canal de las Doas Mars) je 240 kilometrov dolg vodni kanal v južni Franciji, ki povezuje mesto Toulouse, gospodarsko in kulturno središče Lan-guedoca, s Sredozemskim morjem. Kanal poteka skozi doline med Pireneji in Centralnim masivom. Od Toulousa sprva vodi v smeri proti jugovzhodu in preko svoje najvišje točke, prevala Seuil de Naurouze (189 m n. m.), doseže mesto Carcassonne. Odtod se usmeri proti vzhodu, teče mimo Béziersa, rojstnega kraja vodje izgradnje kanala Pierra-Paula Riqueta, in Agdeja. Na koncu se izlije v slano jezero Étang de Thau ter preko njega pri kraju Sète doseže Sredozemsko morje. Glavnina izgradnje kanala je potekala med leti 1667 in 1681. Nadaljevanje vodne poti od Toulousa proti Bordeauxu, kjer je dosegla Atlantik, je šlo prvotno po reki Garoni. Kasneje je vzporedno z Garono zgrajen še vodni kanal Canal latéral à la Garonne. Prav tako sta bila zgrajena kasneje med Carcassonnom in Béziersom še vodna kanala Canal de Jonction in Canal de la Robine (preko Narbonna), ki sta skrajšala pot do Sredozemlja. Leta 1996 je bil Canal du Midi uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

13. SAINT LAURENT–Labastide-Rouairoux (89 km, 840 v.m.)

Etapa je podobo razgibana, kot prejšnja dva dni, po krajšem jutranjem spustu (v dolino kanala Le Rigole de la Plaine se spustimo kar po kolovozu, del pa tudi prepešačimo) pa vseskozi pridobivamo na višini. Ta dan in še naslednja dva, kolesarimo po nekdanji pokrajini kraljevine Francije Languedoc (glavno mesto Toulouse, med večjimi pa Carcassone, Beziers, Montpellier in Nimes). Danes je ena od 27 francoskih pokrajin Languedoc-Roussillon, vendar so meje potegnjene nekoliko drugače, v novi pokrajini je le dobra polovica stare).

Prvi večji kraj ob poti je Revel (200 m n. m., 9.400 preb.). Omenja se ga od VI. stol. dalje, utrjeno mesto (Bastide) z imenom Bastide de Lavaur pa ob Vii Tolosane postavi kralj Filip VI. Francoski leta 1342. Med večje zanimivosti sodi mestna cerkev Naše Gospe in osrednja tržnica. Od Revela naprej, vse do Mazameta (pravzaprev še nekaj kilometrov naprej), kolesarimo po severnih obronkih hribovja visoko nad dolino reke Le Thore, ob poti pa si lahko ogledamo le redka zanimivejša mesteca, npr. Dourgne (1.300 preb., benediktinska samostana El Calcat in Sv. Sholastika, oba iz leta 1890), ruševine gradu Castellas, mestna hiša) in Escoussens.

V dolino pri Saints-Amans Sault zapeljemo na kolesarsko pot na opuščeni železniški trasi, ki z leve pripelje iz industrijskega Mazameta (230 m  n. m., 12.400 preb.) in se po 70-tih kilometrih konča malo pred Bedarieuxom, kjer na trasi še vedno ležijo železniški tiri. Malo pred Mazametom si privoščimo okrepljeno opoldansko malico, ki nam jo vsak dan pravočasno zagotovi šofer Marijan (seveda, s hladnim pivom).

Po ozki dolini 62 km dolge reke Thoré pod Črnimi gorami, v kateri se poleg reke drenjata še prometna državna cesta in kolesarska pot, prikolesarimo – seveda po kolesarski  poti – do občinskega kampa Municipal Cabanes. Ker ni nikjer nobenega (kamp bi sicer moral biti odprt), odpremo nezaklenjeno rampo in šotore postavimo precej na široko, z lopatko in baterijo pa hodimo v bližnjo hosto. Kamp je bil na srečo ponoči osvetljen, tekla pa je tudi voda. Za večerjo pa dobimo francosko dobroto cassoulet (sicer čisto podoben našemu pasulju) s klobasami in provansalskimi začimbami.

12. Labastide-Rouairoux–gignac (93 km, 1.000 v.m.)

Iz kampa se spustimo do glavne ceste, nato pa zavijemo na kolesarsko pot (Voie Verte) – kakšen užitek je kolesariti po njej, stran od prometnega hrupa in bencinskih hlapov –, ki nas skozi številne osvetljene in asfaltirane predore pripelje na drugo stran, v dolino 145 kilometrov dolge reke L’Orb (po dolini pa nas vodi tudi po visokih mostov nad dolino), ki se pri Valras-Plage izliva v Sredozemsko morje (sprva sicer kolesarimo po dolini njenega pritoka Le Jaur, ki se izliva v L’Orb pri odcepu prometne ceste proti Beziersu in morju). Šele malo pred Bédarieuxuom (200 m n. m., 6.400 preb.; po okcitansko Bedarius et Becderius, še kar zanimivo mestno jedro) ponovno zavijemo na glavno cesto (ki pa ima širok odstavni pas), za mestom pa nas čaka manjši klanec (dobrih 200 višinskih metrov), za njem pa daljši spust mimo Clermont-l’Héraulta do reke Hérault. Pri Ceyrasu prečkamo reko, nato pa kolesarimo po ravnici vse Gignaca, kjer prenočujemo v AC Meuse.

Pri mestecu Courniou si v dolino ogledamo kamniti most čez pritok reke Le Jaur, nato kolesarska pot zavije po desni strani hriba, tako, da si ne ogledamo zanimivega Saint-Pons-de-Thomièresa (2.100 preb., po okcitansko Sant Ponç de Tomièiras; opatija je ustanovljena leta 936 pod toulouškim grofom Raymondom III. in s papeško bulo Janeza XXII. leta 1318 povzdignjena v sedež škofije, ukinjena pa s konkordatom leta 1801. Stolnica sv. Poncija je iz začetka XII. stol., utrjena je v XIII.., prenovljena pa v XVIII. stol.), si pa pri Olarguesu ogledamo Hudičev most (1202) in značilno veduto mesteca z romanskim zvonikom, nekdajnim glavnim obramnim stolpom trdnjave na vrhu.

Ogledamo pa si – bolje, peljemo mimo še nekaterih drugih zanimivih mest – Saint-Andre-de-Sagonis (65 m n. m., 5.000 preb.) z gotsko cerkvijo sv. Andreja (v celoti prenovljena ob koncu XIX. stol.), Gignac (50 m n. m.,5.500 preb.; cerkev Naše Gospe milostljive (XVII. stol., zgrajena nad ostanki rimskega svetišča boginje Vesta), cerkev sv. Petra v Liensu (1635–1677), most čez reko Hérault (XVIII. stol.)) in seveda Clermont-l’Hérault (110 m n. m., 8.100 preb.; po okcitansko Clarmont d’Erau) zgrajenega na pobočju hriba pod nekdanjim gradom Clermontskega gospoda Viljema (XII. stol., obnovljena kapela v gotskem stilu). Ogledati si velja še kolegijsko cerkev sv. Pavla (XII.–XIV. stol.), dominikanski samostan in cerkev Naše Gospe v Pentouju. Nekoliko severno leži umetno jezero Salagou.

11. GIGNAC–ARLES (110 km, 480 v.m.) 

Dobra dva dneva kolesarimo po turistično najboljznani pokrajini Provansi (video). Seveda, kdo ni slišal za cvetoče nasade sivke, pa za most na reki Gard ali areno v Arlesu, za van Gogha, Daudetov mlin itd… Kolesarimo severneje od Montpellierja, vendar se kljub temu ne izognemo neznosnemu in včasih prav nevarnemu prometu v dolžini skoraj 20-tih kilometrov. Nekje so sicer ob glavnih cestah že zgrajene kolesarske proge, večinoma pa na tem delu kolesarimo po precej ubogih (se pravi zelo ozkih) odstavnih pasovih. Gost promet in neurejene poti nas doletijo že pri prvi večji vpadnici v Montpellier, promet pa se umiri šele pri Baillargesu, ko večino prometa pobere bližnja avtocesta.

Pokrajina je že tipična provansalska, ob poti pa je nekaj prijetnih in znimivih mestec, npr. Castelnau-le-Lez (15.000 preb. (občina)) s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (XIII. stol.) in Lunel (25.000 preb. (občina)) s cerkvijo Naše gospe in pokrito tržnico. Kolesarimo do Saint Gilesa, že v bližini severnega roba zanimivega narodnega parka Camargue, si ga (Saint Giles) podrobneje ogledamo, etapo pa končamo v rimskem Arlesu, vendar ne v načrtovanem avtokampu, saj je v mestu tri-dnevna fešta riža z dirkami pred bikiin je kamp v celoti zaseden, ampak ob staro-rimskem mostu in akvaduktu kolesarimo še kilometer dlje do AC Aresiennes v Pont-du-Crau. Arles si ogledamo naslednji dan, saj v mesto prispemo že precej pozno, se pa nekateri zvečer odpravimo v mesto na stojnice s palačinkami ali na druge dobrote francoske kuhinje. V mestu je prav veselo, saj glasba (živa ali posneta) odmeva na vsakem koraku.

Camargue (Camarga pookcitansko) obdajata dva rokava delte Rone, vzhodno z Veliko, zahodno pa z Malo Rono, ter Sredozemskim morjem. Camargue daje zavetje več kot 400 vrstam ptic, med drugim je eno redkih evropskih bivališč velikega plamenca (flaminga). Močvirja so tudi domovanje številnim vrstam mrčesa. Po njem je poimenovano govedo in vrsta konja. Kolesarjenje po Camargueu nam zagreni močan nasprotni veter, ki nas v sunkih zaustavlja na mestu.

Saint Giles (13.500 preb., tudiSaint-Gilles-du-Gard, okcitanskoSant Gèli), naselje in občina v južnem francoskem depart-maju Gard regije Languedoc-Roussillon, Občina pokriva velik del močvirnatega terena Petite Camargue s slanimi jezeri Étang de Scamandre, Étang de Grey in Étang du Charnier. Med največje zanimivosti mesta sodijo opatija in cerkev sv. Egidija (XII. stol., po legendi pa naj bi jo že v VII. stol. zgradil sam sv. Egidij (Tilen)) ob romarski poti v Santiago de Compostela ob vii Tosolane, vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, Muzej romanske hiše in dvorec Château d’Espeyran iz XIX. stol.

Arles  (52.700 preb., okcitansko Arle) je zgodovinsko mesto (od leta 1981 je mesto pod nazivom “Arles, rimski in romanski spomeniki” vpisano na Unescov seznamu svetovne kulturne dediščine) in občina v jugovzhodni francoski regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, podprefektura depart-maja Bouches-du-Rhône. Na območju Arlesa že v VI. stol. pr. n. št. zgradijo Grki svojo kolonijo z imenom Theline, ki jo leta 535 pr. n. št. zavzamejo galski Salluvii in jo preimenujejo v Arelate. Leta 123 pr. n. št. pripade Rimljanom, in v tem času postane pomembna rimska Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum, kolonija veteranov rimske legije VI. Ferrata, ki ima tam svojo bazo, vendar je v senci Massalie (Marseille). Ko se v spopadu med Cezarjem in Pompejem Arelate postavi na Cezarjevo stran, za nagrado dobi ozemlja Massalie, ki je v nasprotju z njim podpira Pompeja. Največi vpliv ima v IV. in V. stol, saj je tu pogosto glavni stan rimskega cesarja v času vojaških kampanj. Leta 395 postane sedež (prefektura) Galije, ki pokrivala zahodni del Zahodnorimskega cesarstva, to je ožjo Galijo, Hispanio (Španija) in Armo-rico (Bretanija). V času cesarja Konstantina Velikega so v mestu zgrajena kopališča in akvadukt, v mestu je bil rojen njegov sin Konstantin II., uzurpator Konstantin III. pa ga ob razglasitvi za zahodnega cesarja (407–411) naredi za njegovo glavno mesto (408). V poznem rimskem obdobju je Arles postal poznan kot kulturno in versko središče, pri tem je bil ključna točka pokristjanjevanja Galije.

V VIII. stol. območje zavzamejo Franki, Arles pa leta 855 razglasijo za glavno mesto kraljevine Arles. Kraljestvo je zajemalo tudi del Provanse in Burgundijo, na ozemlju slednje pa je pod auxerrskim grofom Rudolfom leta 888 ustanovljeno kraljestvo Transjuranske Burgundije. Leta 933 je pod Rudolfom II. kraljestvo ponovno združeno, po smrti Rudolfa III. (1032) pa ga je podeduje  svetorimski cesarKonrad II.  Arles pridobi ponovno na veljavi s prihodom in kronanjem cesarja Friderika Barba-rosse (1178), ko postane svobodno mesto pod upravo izvoljenega podestata, in ta status je obveljal vse do francoske revolucije 1789.

Največje zanimivosti mesta so rimska gledališče, nekropola in amfiteater, Konstan-tinove terme, cekev sv. Trofima, nekdanja katedrala in zgodovinski muzej Musée de l’Arles et de la Provence antiques. Leta 1888 Arles odkrije nizozemski slikarVincent van Gogh, ki ga prevzame provansalska pokrajina. V času svojega obiska v Arlesu izdela preko 300 slik in risb. Ko se mu zdravje občutno poslabša, se zaradi tega v maju 1889 preseli v bližnji Saint-Rémy.

10. ARLES–VILLES SUR AUZON (118 km, 630 v.m.)

Prvih petdeset kilometrov nas je sicer čakala povsem ravninska etapa, a nam nasprotni veter vseskozi ustvarja 3–4 % klanec. Najprej se ob rimskem akvaduktu iz kampa zapeljemo nazaj do Arlesa in si ogledamo največje (starorimske) znamenitosti, si nekaj časa vzamemo tudi za ogled izzivanja bikcev in nato zapeljemo ven iz mesta, kjer si kaj kmalu ogledamo mogočno opatijo Montmajour, zgrajene med XI. in XIV. stol. (puščavniško zatočišče s kapelo sv. Petra (XI. stol.), kapela sv. Križa (XII. stol.), samostan (XII. – XIII. stol.) in utrdba (XIV. stol.), Opatija je poznana zlasti po grobovih, vklesanih v skalo in kriptah, pa tudi po sliki slikarja Vincenta van Gogha.

Ob poti je precej zanimivih krajev, med njimi Fontevieille, kjer se zapeljemo do zname-nitega mlina, Tarascon, z mogočno utrdbo in Beaucaire z rečnim pristaniščem, akvadukt in most Pond du Gard in Avignon (zaradi gostega prometa se pod Avignonom zapeljemo tudi nekaj kilometrov, si utrdbo ogledamo od spodaj, pri slavnem nedo-končanem Avignonskem mostu pa si še zažvižgamo Sur le pont d’Avignon).

Prenočujemo v Villes sur Auzon v AC Les Veguettes. , do koder se cesta vseskozi raglo dviguje.

Fontevieille, (3.700 preb.) je občina v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Pretežno se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in turizmom, največjo slavo pa jim prinese roman Alphonsa Daudeta Pisma iz mojega mlina (1869). Območje je naseljeno že v prazgodovini, v antiki (II. stol.) pa v bližini mesta Rimljani zgradijo akvadukt Barbegal. Poleg Dautetovega mlina Saint-Pierre (oziroma Ribetov mlin, 1814) je v mestu in okolici še nekaj zanimivosti, grad Montauban (ti pisatelj preživi zadnja leta svojega življenja), grad d’Estoublon, že omenjen rimski akvadukt in mlini, mestni vodnjak,  obrambni stolp Canillac, romanska kapela sv. Janeza Krstnika (XI. stol.) in spomenik Domovini (1935).

Tarascon (13.400 preb., provansalsko Tarascoun) je naselje in občina v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Med večje zanimivosti sodijo staro mestno središče s tržnico in arkadami, mestna hiša (1648), romansko-gotska kolegijska cerkev sv. Marte iz XII. do XIV. stol. z grobnico iz III. stol. (v cerkvi naj bi bila pokopana biblijska oseba Marta iz Betanije, mogočen grad kralja Renéja I. Neapeljskega iz prve polovice XV. stol., samostan Cordelierjev (XVI. stol.), tri mestan vrata nekdanjega srednjeveškega obzidja (St. Jean,Condamine in Jarnègues), cerkev sv. Jakoba (1740). Po legendi naj bi v I. stol. na območju Tarascona živela pošast Tarasque, ki jo z dvema streloma pokonča pustolovec Tartarin. V njegovo čast organizirajo zadnjo nedeljo v juniju festival, od leta 1985 pa je v kraju odprt muzej, posvečen temu fikcijskemu liku. Tartarin iz Tarascona je tudi novela francoskega pisatelja Alphonsa Daudeta (1872). V bližini pa je tudi mogočna opatija sv. Mihaela iz Frigoleta,

Pond du Gard je rimski most z akvaduktom, ki prečka reko Gard ali Gardon in je del akvadukta, ki v rimskih časih (zgrajen je v I. stol.) dnevno pripelje okrog 200,000 m³ vode od 50 kilometrov oddaljenega Uzèsa do rimske kolonije Nemausus (Nîmes). Zaradi gričevnate pokrajine je večino akvadukta zgrajenega pod zemljo, na celotni dolžini pa se spusti le za 17 metrov. Akvadukt deluje do propada Zahodnorimskega cesarstva. Most nad Gardom ima tri vrste lokov in je visok skoraj 50 metrov. Most, vpisan tudi na seznam Unescove kuturne dediščine od leta 1985, je eden največjih francoskih turističnih zanimivosti.

Avignon (90.100 preb., provansalsko Avinhon/Avignoun) je mesto in občina v jugovzhodni regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, prefektura departmaja Vaucluse. Ozemlje Avignona je naseljeno že zelo zgodaj, že v mlajši kameni dobi  (3.000 pr. n. št.) je v bližini naselje poimenovano kot Chassenska kultura, naselje Aouenion v VI. stol. pr n. št. zgradi keltsko pleme Cavari in kmalu postane središče grške kolonije iz Massilie (Marseille). Pod Rimljani se imenuje Avenio in je  eden najbolj cvetočih mest rimske province Galija Narbonensis. Močno poškodovan ob vdorih barbarov v V. stol. je kasneje pripada različnim ljudstvom, leta737 pa ga zaradi sodelovanja s Saraceni uničijo Franki. Leta 1033 ozemlje Avignona pripade Svetorimskemu cesarstvu. Med letoma 1135 in 1146 je Avignon dvignjen na nivo konzularne republike. Konec XII. stol. komuna razglasi neodvisno republiko, ki traja do leta 1226, ko je ukinjena med križarskim pohodom nad katare. Leta 1271 je bil skupaj z okoliško grofijo Venaissin združen s francosko krono. Med letoma 1309 in 1377 je v Avignonu sedež papežev v izgnanstvu, tu pa papežujejo Klemen V., Janez XXII., Benedikt XII., Klemen VI., Inocenc VI., Urban V. in Gregor XI. Po zahodnem razkolu se je zadnji avignonski  papež vrne  Rim, sam kraj z okolico pa ostane v Papeški državi vse do francoske revolucije. Za zadnjim papežem se v Avignonu zvrstita tudi dva antipapeža, Klement V. in Benedikt XIII.

Avignon je na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest, od leta 1995 pa je kot »Zgodovinsko središče Avignona: Papeška palača, škofijska skupnost in Avignonski most« vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Katedrala Notre-Dame des Doms je zgrajena v XII. stol. v romanskem slogu s kasnejšimi gotskimi dodatki in freskami sienske šole iz XIV. stol., Papeška palača je sklop poslopij iz papeškega avignonskega obdobja, grajena v gotskem slogu med letoma 1316 in 1370. Mesto obkrožajo okopi, prav tako zgrajeni v XIV. stol. in so med najlepšimi obstoječimi primerki srednjeveških utrdb. Most čez reko Rono Pont Saint-Bénezet je zgrajen v letih 1171-1185.

Villes sur Auzon (1.300 preb.) občina v departmaju Vaucluse v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Prvič se ga omenja kot Villa v XIII. stol., od XIV. stol. dalje pa se ga omanja v zvezi z vinogradništvom. Staro mestno jedro Ima zanimivo okroglo obliko. Župna cerkev sv. Andreja je iz XIX. stol., zgrajena pa je nad prvotno preprosto romansko cerkvijo, kapela Naše Gospe milostljive je iz XVii. in XVIII. stol., v vasi pa je tudi kakšen zanimiv vodnjak.

9. Villes sur Auzon–Laragne-Monteglin (113 km, 2.420 v.m.)

Večina kolesarjev (le eden se odpravi v čudovito sotesko sotesko Nesque, vpisano v Naturo 2000, pridruži pa se nam v Saultu – pravzaprav ga ujamemo le malo pred ciljem)se nas iz Villesa-sur-Azon odpravi do legendarnega cilja etape Tour de France, Mont Ventoux (1920 m n.m., video)). Prvih osem kilometrov, do Vedransa, je klanec še precej položen, saj se dvignemo le za 150 metrov, že takoj za vasjo pa se začne prava strmin. Prvih 12 kilometrov je naklon med 9 in 12% (cesta poteka v gozdu in je vseskozi prijetno hladno) – prvih nekaj kilometrov se še veselo pozdravljamo z bonjour in salut, potem pa vsak gleda v svojo balanco –, zadnjih sedem kilometrov, ko okolica postane tudi povsem gola in se cesta nekoliko zravna, pa je povprečno le še 7% naklon. Na 27-tih kilometrih se v treh do treh urah in pol dvignemo za 1.700 km (no ja, rekord na Touru je za kakšno sekundo boljši).

Po gasilskih slikah, dvigovanju koles v zrak in selfijih, se hitro obrnemo in spustimo v dolino, saj se okrog vrha začno zbirati težki črni oblaki (lažni alarm). Prvih sedem kilometrov se spuščamo po isti cesti, nasproti pa v klanec brca na stotine kolesarjev – res je Mont Ventoux prava kolesarska sveta gora. Na nekakšnem malem sedlu zavijemo na levo cesto in se spuščamo po položnejši, ožji in v celoti na novo asfaltirani cesti še kakšnih 20 kilometrov do Saulta, do središča naselja, precej kolesarsko-turistično obarvanega, pa moramo kolesariti še v krajši in precej strm klanec.

Sault (750 m n. m., 1.400 preb.) je naselje, zgrajeno na robu pečine in občina v departmajuVaucluse v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. V pisnih virih se naselje prvič omenja leta 859 kot Saltus, ki po latisnko pomeni gozdnat in hribovit, divji in neobljuden kraj. V srednjem veku Sault sprva pripada pomembni provansalski gosposki Agoult, v XII. in XIII. stol. pa ima opatija sv. Andreja iz Villeneuva-lès-Avignon tu svoj župno in dve podeželski cerkvi, kaj drugega pa že ni omembe vredno, morda le precej turistično mestno jedro in renesančni dvorec (1526) v bližnji vasi Lourmarin.

V Saultu nas ponovno čaka klanec, sicer ne pretirano strm, ki nas po 16-tih kilometrih pripelje na prelaz Pri mrtvecu (Col du L’Homme Mort, 1230 m n. m.), od tam pa se spuščamo v dolino reke Le Méouge (izredno zanimiva je sedem-kilometrska soteska) kar 45 kilometrov in na koncu pristanemo 650 metrov nižje v Laragne-Monteglinu(544 m n. m, 3 700 preb., po vivaro-alpinsko L’Aranha-Montaiglin). Nekaj večjih zanimivosti so trg z vodnjakom, grajska vrata in obokane grajske kleti (XVII. stol.), cerkev sv. Martina iz Toursa (XVII. stol.), cerkev sv. Margerite in vas Arzeliers s cerkvijo in razvalinami srednje-veškega gradu. Prenočujemo v AC Monteglin, tokrat za spremembo v mobilnih hiškah.

8. Laragne-Monteglin–Le-Roche-de-Rame (106 km, 1.070 v.m.)

Od Laragne-Monteglina se preko manjše grbine (60 v. m.) spustimo v dolino reke La Durance, ob reki pa kolesarimo vse do cilja v La Roche-le-Rame. Po prvem spustu zavijemo do kanala EDF in ob desnem bregu kolesarimo 12 kilometrov, nato prečkamo kanal in avtocesto in še nekaj časa kolesarimo po kolovozu ob avtocesti. Ko ponovno prečkamo kanal in AC se začnemo takorekoč pretepati s kaminoni, ozka in prometna cesta pa se vleče skoraj 50 kilometrov, vse do odcepa za Embrun. Ko se po mesta na pečini vrnemo nazaj na glavno cesto, nas preseneti oznaka za prepoved kolesarjenja, zato kolesarimo po okoliških vzpetinah (mimo Châteauroux les Alpes) z nekaj kratkimi strmimi vzponi in spusti, in se nazaj na glavno cesto, na edino možno pot do cilja, vrnemo malo pred začetkom globoke soteske reke Durance. S to cesto pa se vrne tudi promet, ki se proti poznemu popoldnevu nekoliko razredči.

Izvirna romarska pot naredi malo večji ovinek čez Gap, odcepi se pri La Saulce in se na našo pot vrne v bližini Montgardina (ozirmo Chorgea) – je pa tamkajšnja cesta še prometnejša. Današnji dan sem sprva označil za dan za počitek po kolesarjenju čez Mont Ventoux, vendar se je, predvsem zaradi prometa, pokazal kot za precej napornega.

Ob poti je še najbolj zaimiva dolina in pogled na okoliške gore, tudi umetno jezero Lac de Serre Ponçon iz leta 1960, je pa tudi nekaj manjših krajev, kjer se zaustavimo za ogled in krajše počitke Chorges, Tallard, Embrun).

Tallard (604 m n.m., 1.909 preb.) je naselje in občina v  departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala.Območje je naseljeno že v kameni dobi, saj v bližini letališča odkrijejo dolmen (sedaj v muzeju v Gapu). Pisno se naselje prvič omenja v VII. stol., ime pa je verjetno nemšega izvora, pomenil pa naj bi bodisi staro mesto ali  visoka dolina. Med VIII. in X. stol. naselje večkrat porušijo Saraceni iz Provanse, dokler jih Vilijem Provansalski leta 974 v bitki ne zdesatka in dokončno prepodi iz Provanse. Gosposka iz Orangea podeli naselju mestne pravice leta 1209, leta 1215 pa vse pravice preidejo na Red sv. Janeza iz Jeruzalema , ki ga zasedaejo do leta 1326, ko poreide v last Arnauda iz Triansa, nečaka papeža  Janeza XXII. Arnaud (1280–1350), prvi gospod Tallarda, nad obstoječo stavbo zgradi mogočno trdnjavo s številnimi obambnimi stolpi. Po njegovi smrti posesti podeduje hči Anne, posesti pa s porokami prehajajo na druge plemiške družine (Sassenage, Clermont, …). Poleg gradu si v naselju ogledamo še nekatere druge zanimivosti – morda cerkev sv. Gregorja z rezbarjenim portalom in mestno hišo.

Embrun(871 m n.m., 6.230 preb., antični Eburodunum, okcitansko Ambrun) je naselje in v jugovzhodnem departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Nahaja se na robu pečine v francoskem narodnem parku Écrins. Rimski Civitas Ebrodunensium, je prvotno središče galskega plemena Caturiges. Leta 364 postane glavno mesto rimske province Alpes Maritimae (preselijo ga iz Cemeneluma, sedanje predmestje Nice Cimiez). Od IV. do XVIII. stol. je Embrun sedež nadškofije, ukinjene s konkordatom leta 1801. Njeno ozemlje leta 1822 preide v nadškofijo Aix. Največja zanimivosti sta nekdanja romansko-gotska katedrala Notre-Dame du Réal (XII.–XIII. stol.), francoski zgodovinski spomenik od leta 1840 inTour Brune, stolp iz XII. stol.

 

Châteauroux les Alpes (930 m n. m., 1.117 preb.) je naselje in občina v  departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Omeniti je treba slapove potoka Pisse v bližnjem narodnem parku Écrins in cerkev sv. Marcelina, zgrajene na mestu rojstne hiše svetnika, in vpisne v seznam francoske kulturne dediščine.

Mont-Dauphin (980 m n.m., 142 preb.), naselje in občina v departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, je poznan predvsem po eni od številnih utrdb, ki jih zgradi Sébastien Le Prestre de Vauban, Vaubanski gospod in markiz v drugi polovici XVII. stol. Utrdbe so vpisane na Unescov seznam kulturne dediščine.

La Roche-le-Rame je stara romarska postojanka na poti iz Bordeauxa v Jeruzalem, ki se omenja že v XII. stol., sicer pa je pa območje poseljeno že v kovinskih dobah in v antiki, saj arheologi odkrijejo keltsko-rimske grobove z urnami, fibulami in zapestnicami. Naselje je nekdaj v lasti gosposke Rame, ki tu zgradijo tudi svojo utrdbo, katere ostanki so nad naseljem še vidni. Cerkev sv. Lavrencija je verjetno zgrajena že v XII., zagotovo pa pred letom leta 1444, ko sem prestavijo sedež župnije. Poleg cerkve so vredni ogleda še ozke ulice z oboki, tipične hiše z velikimi balkoni, zaselek Pra Reboul in jezero, v bližini katerega tudi prenočujemo.

7. LA Roche-de-Rame–Briançon–Casalette (120 km, 1.200 v.m.)

Ponoči nas je prvič na kolesarjenju namočilo, tako, da smo imelu zjutraj s sušenjem in pospravljanjem šotorov precej več dela, kot prejšnje dneve. Sam sem ugotovil, da je moj šotor bolj uporaben za senco na plaži, kot za dež. Še dobro, da je deževalo le kakšne tri ure. Ker smo malo bolj pozni, v kampu dočakamo sveže baguette in croissante, nato pa se, da se izodnemo močnemu prometu proti Briançonu, zapeljemo la desni breg reke Durant. Do vrha se nam tako nabere precej več kilometrov, pa tudi višinskih metrov je kakšnih 300 več. Nazaj na glavno cesto se vrnemo nekaj kilometrov pred Briançonom, vendar se kmalu začne tudi kolesarska pot. Zapeljemo čez mesto do utrdbe na vrhu, si privoščimo kavo, nato pa nadaljujemo proti 1860 metrov visokemu prelazu Montgenèvre, vse skozi, od avtokampa do vrha (38 km) pa se odpira čudovit pogled na dolino reke Durance. Preseneti me, da (nekdanji) mejni prehod med Francijo in Italijo ni na vrhu, ampak že malo nižje, na vrhu pa je obsežno francosko smučarsko središče. Pod vrhom bi lahko izbrali tudi zahtevnejšo smer čez italijansko smučarsko središče Setriere – od tega nas sicer ne odvrnejo kilometri, ampak novih 700 višinskih metrov –, vendar se raje spustimo po lepi in presenetljivo malo prometni cesti v dolino reke Dora Riparia. Do Suse je klanec še strm, od tam pa se do Casaletta cesta spušča le še polagoma. Ko rečemo spušča ne pomeni, da nas vmes ne presenetijo kratki, pa tudi strm klanci.

Poleg čudovitega razgleda v obe dolini, je ob poti tudi precej zanimivih krajev, med njimi Briançon, Susa in Bussoleno, če omenim le nekatera večja, vredna ogleda pa je tudi mogočna in nenavadna utrdba v vasici Exilles (1155), od leta 2000 odprta tudi za javnost.

L’Argentierre-La-Bessée (950 m n. m., 2.300 preb.), naselje na robu narodnega parka Écrinsin občina v departmaju Hautes-Alpes v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, nastane leta 1791 z združitvijo nekdanjih občin L’Argentière, župnija od XII. stol. (cerkev sv. Apolinarija pa se omenja od leta 1209 dalje), ki svoje ime dobi po bližnjih rudnikih srebra, ki na tem območju delujejo že v antičnem času in La Bessée, prav tako prvič omenjeno že v XII. stol. Ime Bessée morebiti izhaja iz besede L’Abessée, kar namiguje na obstoj ženske opatije, sicer pa v naselju do konca XIX. stol. stoji srednjeveška kapela sv. Mihaela. V bližini naselja s ogledamo tudi ruševine mejnega zidu (Pertuis-Rostan) med ozemljema Briançona in Embruna. L’Argentière je nekdaj fevd gosposke Rame, katere ostanki gradu so še vidni nad naseljem La Roche-le-Rame. Po letu 1246 zgradijo, tokrat v dolini, še drugo utrdbo (in kapelo), ki danes predstavlja staro mestno jedro. Red sv. Janeza iz Jeruzalema (poimenovan preceptori Sancti Johannis de Gradibus Karuli) imajo tu že leta 1208 svojo kapelo sv. Janeza, ena najlepših romanskih zgradb v pokrajini, ki jo opatija iz Boscodona leta 1315 nameni za bolnišnico. Ogledamo si staro mestno jedro, gotsko cerkev sv. Apolinarija s poslikanimi zunanjimi stenami in še kakšno kapelo za povrh.

Briançon (1326 m n. m., 11.500 preb.) je mesto in občina v jugovzhodni regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, podprefektura departmaja Hautes-Alpes. Briançon leži v pokrajini Daufineji na planoti nad reko Durancein njenim pritokom Guisane, v vznožju Kotijskih Alp. Severozahodno od mesta pod Col du Lautaretom se nahaja znano zimskošportno središče Serre Chevalier. V rimskem obdobju je kraj poznan kot Brigantium, pred rimsko zasedbo pa je del kraljestva ligurskega kralja Kotija. Okoli 1040 preide v roke Albonskih grofov, kasnejših Viennskih dauphinov, ozemlje Briançona je poleg doline reke Durance zajemalo še območje dolin rek Dora Ripario in Chisonena vzhodni strani alpske verige. V XVII. stol. je središče kraja pod Vaubanom močno utrjeno, prav tako tudi njegova okolica. V letu 1697 po koncu devetletne vojne med Francijo in Augsburško ligo pripade Savoji, letu 1713 pa je s sporazumom v Utrechtu vrnjen Franciji, doline na vzhodni strani Alp pa pri tem ostanejo v Savoji. Leta 1815 se med Napoleonskimi vojnami Briançon uspešno zoperstavlja trimesečnemu obleganju zaveznikov, po bitki pri Waterlooju pa mora podpisati kapitulacijo. Deli Briançona – Fort des Salettes, Fort des Têtes, Fort du Randouillet, Communication Y in Pont d’Asfeld – so v sklopu Vaubanovih utrdb leta 2008 uvrščeni na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Briançon je uvrščen tudi na seznam francoskih umetnostno-zgodovinskih mest. Poleg utrdb je še najzanimivejša župnijska cerkev Notre-Dame-et-Saint-Nicolas, nekdanji notredamski kolegial, zgrajena med letoma 1705 in 1718, francoski zgodovinski spomenik od leta 1931.

Prelaz Montgenèvre (1854 m n. m.) je najnižji prelaz iz Francije ali Švice v severozahodno Italijo in v romarskih časih večino francoskih romarjev svojo pot po Frankovski poti proti Rimu ubira čez ta preval. Hanibal na svojem pohodu na Rim leta 218 pr. n. št. s svojimi sloni izbere severnejši Mali Sveti Bernard (2188 m n. m.), romarji iz Anglije in severne Francije pa jo proti Rimu mahajo čez še višji Veliki sv. Bernard (2.469 m n.m.), ki ga tudi mi premagamo leta 2011, ko kolesarimo po frankovski romarski poti iz Londona do Vercellija in od tam naprej po Jakobovi poti do Ljubljane. Prelaz prvič omenja Pompej, ko se leta 77 pr. n. št. odpravi na svoj osvajalni pohod v Španijo, za njim pa ga na poti v Galijo preči tudi Julij Cezar. Čez ta prelaz pelje svojo vojsko tudi Karel VIII. Francoski, ko leta 1494 napade Neapeljsko kraljestvo, intenziven vojaški promet čez prelaz pa v t.i. italijanskih vojnah s prekinitvami traja celih 65 let. Prelaz je še danes na pomembni prometni povezavi med Italijo in Francijo, zato se trudijo, da je prevozen tudi pozimi.

Susa (6.666 preb., latinsko Segusio, francosko Suse), naselje in občina v središču istoimenske doline v pokrajini Torino, že tisočletja leži ob pomembnih transportnih in romarskih poteh med Italijo in Francijo. V antiki je središče rimske province Kotijske Alpe, tu se začenjata starorimski konzularni Via Domizia in Via Cozia, v srednjem veku pa je tu postaja na  frankovski poti po t.i. itinerariju burdigalense (romarska pot z začetkom v Bordeauxu). Suso, nekateri menijo, da je najstarejše mesto v Alpah, zgradijo Kelti pred I. st. pr. n. št. (na to območje pridejo že okrog leta 500 pr. n. št., pred njimi pa tu živijo že Liguri) in se prostovoljno vključi v Rimsko cesarstvo (rimske ostanke odkrijejo na osrednjem Trgu Savoia). V III. stol. mesto obzidajo, leta 312 pa ga oblega in poruši Konstantin. Po propadu Zahodnorimskega cesarstva tudi Susa za več stoletij izgubi svoj pomen. V srednjem veku je Susa v mejni grofiji (marki) Torino (tudi marka Susa), kasneje pa jo priključijo Savojski hiši. V Napoleonovih časih zgradijo tu novo cesto Napoleonico. Vredno ogleda so rimska vrata (Porta Savoia) in ohranjeno rimsko obzidje, grad grofice Adelaide, zgrajenega nad rimskim pretorijem, utrdba Brunetta, (XVIII stol., vklesana v skalo), številne cerkve (benediktinska opatija in stolnica sv. Justa (XI. stol.), pieve in krstilnica sv. Marije Velike, samostanski kompleks sv. Frančiška (XIII. stol.), cerkev sv. Santurina (nad rimskim svetiščem), cerkev sv. Evazija, cerkev sv. Marije mostu z Muzejem cerkvene umetnosti), pa tudi precej posvetnih zgradb (Hiša Bartolomei, srednjeveška vrata).

Bussoleno (6.500 preb.), naselje in občina v pokrajini  Torino, zraste v srednjem veku predvsem zaradi gostega romarskega prometa, različne plemiške družine pa tu zgradijo pomembne palače, utrdbe, in cerkve v danes starem mestnem središču (hiša Aschieri, hiša Alais, hiša Amprimo (oziroma staro gostišče (hospic) belega križa, župna cerkev sv. Marije vnebovzete) in obzidajo s (še danes ohranjenim) srednjeveškim obzidjem. Zaradi poznega starta, dolžine trase in napovedi slabega vremena prenočujemo v bližini tega kraja, naslednji dan pa se, zaradi gostega prometa v okolici Torina, prepeljemo s kombijem nekaj deset kilometrov na drugo stran tega industrijskega središča.

6. Casalette–Torino–Vercelli (100 km, 110 v.m.)

Do cilja v Vercelliju se vseskozi spuščamo, na 100 km pa se spustimo za 230 metrov. Okrog Turina je promet neznosen (s kombijem smo preskočili nekaj kilometrov), čeprav se tu in tam najde kakšna kolesarska pot ali širši odstavni pas. Iz Torina proti Vercelliju del poti pelje kolesarska pot, vendar gre bolj za kolovoz poln lukenj, po deževju pa luž (se pa tako luknje bolje vidijo). Med Torinom in Vercellijem nas celo pot spremljajo riževa polja in, če odmislimo obe mesti, drugih večjih zanimivosti ni. Po obveznem fotogra-firanju pri tabli za Vercelli, se zapeljemo v središče mesta, si na trg Cavour privoščimo kapučino in pivo in povežemo traso z že opravljeno na poti iz Londona do Vrhnike. Podrobneje o Vercelliju je v peti etapi prvega dela kolomina.

Torino (piemontsko Turin]) je z 900.000 preb. četrto največje italijansko mesto in je središče dežele Piemont. Skupaj z Milanom in Genovo tvori veliki industrijski trikotnik severne Italije. V Torinu ima svoj sedež avtomobilska znamka Fiat, odtod pa prihaja tudi najuspešnejši klub v zgodovini italijanske nogometne lige (Serie A) – Juventus. Leta 2006 je bil Torino gostitelj zimskih olimpijskih iger.

Območje današnjega Torina je poseljeno že v III. stol. pr.n.št., tu pa naj bi se naselilo pleme ligurskih Keltov Taurini, ki zasede tudi dolini Susa in Lanzo, eno od teh naselij  pa naj bi se imenovalo Taurasia ali Taurinia, porušeno pa leta 218 pr. n. št. pri Hanibalovem pohodu na Rim. Na ostankih naselja zgradi Julij Cezar leta 58 pr. n. št. vojaški tabor (castrum) Iulia Taurinorum, ki leta 28 pr. n. št. postane rimska kolonija Julia Augusta Taurinorum, oziroma Augusta Taurinorum. Leta 312 nedaleč stran poteka za cesarsko prevlado t.i. torinska bitka med vojskama cesarjev Maksencija in Konstantina. Po padcu Zahodnorimskega cesarstva pride območje sprva pod Vzhodne Gote, nao pod Langobarde, konča pa pod Franki Karla Velikega (733). Leta 940 ustanovijo Mejno grofijo Torino, s poroko med Adelaide iz Suse in Oddona, sina Umberta Biancamana, ustanovitelja t.i. Savojske hiše, pa območje preide v last te dinastije.

Glavne zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo, so večinoma zgrajene po letu 1600 – npr. stolnica ( XV. stol.) in palača Scaglia di Verrua (XV. stol.), med starejšimi pa so cerkev sv. Dominika (1227), palača Romagnano (XIV. stol.), srednjeveška palača Senata, palača Pingone (XIV. stol.) s srednejveškim stolpom in palača Broglia (1323), z rimskega časa pa še Palatinska vrata in rimsko gledališče. Najbogatejše in najvišje pa so palače Kraljeve savojske hiše – Kraljeva palača, palača Madama in utrdba Acajev, palača Carignano, grad Valetino, palača Regina, grad Venaria in lovska palača Stupinigi.

Udeleženci drugega dela:

Janez,Marjan, Marina, Marko, Milan, Slavko,

Tomo, Tone, Marijan (šofer in kuhar)

 

V tem je Marina prispevala naslednje fotografije:

(1, Marijan), 3, (8), 11, 15, 16, 19, 20, 24–27, 29–31, 33, 34, 41, 44, (47), 48–50, (53, Marijan), 54–56, 60, 62–64, 67, 68, (69), 70, 71, 73–76, (77, Mostiček)

Vir: wikipedia (poletje 2014)