Trasa čez Etno: dolžina: 69 km, vzponi: 1600 m. spusti: 2.130 m

Trasa pod Etno: dolžina: 45 km, vzponi:380 m, spusti: 910 m

Kot na vseh naših kolesarskih potovanjih, nas tudi na tem zadnji dan »baše« čas. Udeleženci, ki domov potujejo s kombijem, se ta dan, po kolesarjenju, odpeljejo do 400 km oddaljenega kraja Rocca Imperiale na celini (dodatno bo vzel čas še trajekt!), zato predvidevam, da bi bila kolikor toliko optimalna ura odhoda iz Catanie ob 14.00 (pet ur vožnje, ura za trajekt, načrtovana ura prihoda v hotel 20.00). Če se bo kdo odločil, da se povzpne na Etno (s kolesom se tako ali tako ne da višje kot do višine 1880 metrov) bo morali začeti s kolesarjenjem najkasneje ob 7. uri zjutraj. Vsi ki se iz Catanie vrnejo domov z letalom, pripravijo že zjutraj »vrečko« za na letalo.

Verjetno bomo imeli zadnji dan sicilijanskih zanimivosti že vrh glave, vendar tu vseeno predstavljam nekaj glavnih, kot v prejšnjih dnevih, po abecednem vrstnem redu.

Mascalucia

(Mascalucìa po sicilijansko) je občina s 32.000 prebivalci v pokrajini Catania, zgradijo pa jo verjetno že Ombri z Apeninskega polotoka, po njih pa se imenuje tudi najstarejši predel mesta, četrt (contrada) Ombra, čeprav Ombri niso zgodovinsko dokazani. Število prebivalcev se med letoma 1971 in 2016 s 4.000 poveča na 32.000, v njega pa se preseljujejo predvsem iz kaotične Catanie. Ogledati si velja zgodovinsko jedro mesta ob vii Etnea, ki zraste v XVIII stoletju, s cerkvami sv. Vita (zaščitnik mesta), stolnico Marije tolažnice in nekdanjo cerkev sv. Nikolaja (danes mestni avditorij) ter nekaj palač (Rapisardi, Cirelli).

Milo

(U Milu po sicilijansko) je občina s 1.000 prebivalci v pokrajini Catania. Občina je ustanovljena leta 1955, ko se odcepi od Sant’Alfio in ima danes najmanj prebivalcev v deželi. Leži v parku, pod obronki Etne in je poleti, zahvaljujoč klimi, precej (turistično) oblegana.

Milo – stolnica sv. Andreja

Že vojvoda Janez Aragonski, ki poletja preživlja v Milu, okrog leta 1340 v bližnjih gozdovih zgradi cerkev posvečeno sv. Andreju in fevd dodeli v upravljanje priorata iz Catanie. Sem pogosto zahajajo pomembneži, da bi se srečali z vojvodo in Milo postane poletno politično središče Sicilije. Janez Aragonski pribeži sem pred kugo leta 1348, ki razsaja v Catanii, vendar si z begom ne uspe rešiti življenja. Tudi po njegovi smrti se mesto razvija naprej. V nadaljevanju je Milo vse do leta 1815 vključen v grofijo Mascali. Po prvi svetovni vojni se začne razvijati tudi turistično. Med letoma 1950 in 1951 na višini 1800 metrov izbruhne vulkan in prebivalci se morajo zateči v sosednja naselja, v letu dni pa se strah vseeno poleže in prebivalci se vrnejo na svoje domove.

Med večjimi zanimivostmi naj omenim staro mestno jedro z glavnim trgom na začetku naselja z lepim pogledom na obalo Jonskega morja in stolnico sv. Andreja.

Med pomembnejšimi osebnostmi, povezani z Milom so pevec Lucio Dalla (Bologna, 1943 – Montreux, 2012), ki je imel v naselju vilo, sicilski kralj Janez Aragonski (Catania,1317 – Milo, 1348) in Wilhelm Von Gloeden (Wismar, 1856 – Taormina, 1931), nemški fotograf zaslužen za razvoj turizma v Milu.

Nicolosi

(Niculusi ali Niculosi po sicilijansko) je občina s 7.500 prebivalci v pokrajini Catania. Leži pod obronki Etne in sega vse do vulkanskega vrha. Glede na lego, leži nekje na polovici poti med morjem in vrhom Etne, Nicolosi imenujejo tudi vrata Etne. V naselju je sedež parka Etna. Svoje ime verjetno dolguje leta 1359 zgrajenemu benediktinskemu samostanu sv. Nikolaja. Na tem območju je že v XII. stol. zgrajen hospic za menihe, leta 1341 pa gosti tudi kraljico Eleonoro Anžujsko.

Območje je do prihoda Normanov (1061-1091), ko Rogerij I. premaga Arabce, zaraščeno z gozdom. Normani ga dajo v fevd Benediktinskemu redu.

Catania je leta 1092 z območji pod Etno, zaupana bretonskemu opatu Angeriju da Sant’Eufemia, samo območje, kjer kasneje zraste Nicolosi, pa v upravljanje baronatu Letho. Pod obronki Etne zrastejo številni samostani, med njimi Santa Maria la Scala, Santa Maria di Novaluce, San Leone di Pannacchio, Santa Maria di Licodia in Santa Maria di Maniace. Med prvimi je že leta 1136, na željo Enrico del Vasto, grofa Policastra in princa fevda Paternò (v fevd ga dobi za doto, ko se poroči s hčerko Rogerija I. Flandino d’Altavilla), zgrajen samostan sv. Leona. Leta 1156 preide območje v fevd samostana sv. Leona, od leta pa samostan in celotno območje preide v upravljanje leta 1143 zgrajenega samostana sv. Marije v Licodii. Leta 1359 hospicu sv. Nikolaja na željo Friderika II. Aragonskega prizidajo pravi samostan, ki je kot samostan sv. Leona v upravljanju samostana sv. Marije v Licodii.

Nicolosi uničujejo številni izbruhi vulkana, kot npr. leta 1408 ali rušilni leta 1536, ko lava pod seboj pokoplje samostan sv. Leona, od katerega je danes ostalo le še ime, močno poškodovan pa je tudi samostan sv. Nikolaja. Že leta 1536 je še en katastrofalen izbruh Etne, leta 1542 udari še potres, ki ob nevarnih razbojnikih (briganti) prisili opate, da zapustijo samostan sv. Nikolaja in leta 1558 zgradijo novega v Catanii. Prebivalci zgradijo novo naselje nekoliko nižje, kjer zgradijo tudi cerkev posvečeno Brezmadežni, ki pa jo pokoplje izbruh Etne leta 1669. Kar 131 dni pa je vulkan bruhal leta 1983.

Etna

Med pomembnejšimi dogodki naj omenim Ferdinandovo pot, ki jo je načrtoval že Ferdinand II. leta 1837, zgradili pa so jo šele v fašističnem obdobju med letoma 1931 in 1935. Začne se na višini 698 metrov in konča pri 1880 metrih (tam nekje je letos na Giru zmagal Jan Polanec), Danes poteka večinoma po SP92, po njej pa bo nekaj naših hribolazcev tudi kolesarilo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja v Nicolosi pripeljejo tudi vodovod.

Med številnimi zanimivostmi v mestu naj omenim nedavno obnovljen samostan sv. Nikolaja, od leta 2005 sedež Parka Etna, enoladijsko baročno stolnico Svetega Duha z dvojnim latinskim križem in tipičnim pravokotnim pročeljem (po načrtih Vaccarinija jo zgradijo v prvi polovici XVIII. stol., po katastrofah v letih 1669 (izbruh lave) in 1693 (potres), ko se prejšnja zgradba praktično poruši), cerkev sv. Marije milosti (stoji na kraju prejšnje cerkve iz XVI. stol., ena redkih, ki ni poškodovana v izbruhu leta 1669), cerkev Gospe iz Karmela (1724), cerkev sv. Jožefa (projektirajo Vaccarini ali njegovi učenci) in mestni muzej.

Občine s pripadajočim parkom Etna

Nicolosi je izhodišče za vsakega, ki si želi pobliže ogledati Etno – panoramska vzpenjača nas pripelje do višine 2500 metrov (od koder se lahko povzpnemo vse do kraterja (seveda le v spremstvu vodiča), v okolici pa so tudi smučišča.

Pokrajinski park Etna

Park ustanovijo leta 1987 z namenom ohranjanja gozdnega bogastva Etne ter posebnih rastlinskih in živalskih vrst značilnih za to območje. Park usklajuje tudi razvoj turizma s ciljem spodbujanja in ohranjanja življa v teh krajih.

struktura vulkana

Rastlinstvo. Območje pod Etno je poznano po vinu DOC (zlasti v letu 2016 so se ta vina odrezalo odlično in so v vrhu kakovosti italijanskih vin), seveda pa najdemo številne druge rastline, odvisno tudi od nadmorske višine, saj se Etna vzpenja čez 3000 metrov visoko. Seveda bomo pod samim vrhom težko kaj našli, že malo nižje pa lahko vidimo milnico, grahovec, vratič, smiljko, grint, kamilico in kislico ter tudi kakšen mah in lišaje. Na višini 2000 metrov že najdemo muniko, navadno brezo in bukev, malo nižje pa skupaj z brnistro že tudi kostanj in oljka. Na višini med 600 in 850 metri uspevajo pistaciji (Bronte) in jagode (Maletto), pa tudi hruške in breskve, med njimi pa listi tobaka. V nižjih predelih uspevajo poljedelske kulture, znani pa so tudi po odličnih rdečih češnjah ter lešnikih in orehih.

Živalstvo. Nekdaj tu živijo volkovi, divji prašiči, pa damjaki in srnjad, vendar se zaradi številnih novih poti in poseka gozdov umaknejo drugam. Lahko pa še danes srečamo kakšno lisico, divjo mačko ali zajca, pa ježa, ježevca, kuno, malo podlasico in polha, med manjšimi živalmi pa miš, netopirja ali kačo.

Z geološkega vidika so najzanimivejši Grotta del Gelo (Ledena jama; tudi v največji poletni vročini drži temperaturo pod ničlo), Grotta dei tre livelli (Tronivojska jama; je med najdaljšimi (poznanimi) jamami na svetu) in nasipi v dolini Bove.

Park pripada kar dvajsetim občinam, največji del leži v občini Bronte (10.200 ha), najmanjši pa v občini Viagrande (93 ha). Iz vseh občin se je moč po stezah ali mulatjerah povzpeti na vulkan (najenostavneje se je sicer povzpeti iz Adrana, Belpassa, Biancaville, Castigliona di Sicilia, Nicolosija, Linguaglosse, Mila, S. Alfia, Pedare, Ragalne, Trecastagna in Zafferana Etnea). Občine so med seboj povezan s krožno železniško traso po obronkih parka.

San Giovanni la Punta

(San Giuvanni à Punta po sicilijansko) je občina s 23.000 prebivalci v pokrajini Catania. Nekdaj se mesto imenuje San Giovanni de Nemore (v latinščini nemus pomeni gozd), vendar se, ko se po številnih vulkanskih izbruhih oblikuje punta pred kapelico sv. Janeza apostola in evangelista, preimenuje. Od leta 1646 je območje v fevdu gosposke Massa, vojvod Aci Castella in tam ostane vse do odprave fevdalnih pravic. Leta 1696 je v potresu naselje, ki tedaj šteje že 1.200 preb., porušeno do tal.

Največja zanimivost mesta je stolnica sv. Janeza evangelista na punti na osrednjem trgu, Trgu Lucie Mangana. Stolnico zgradijo okrog leta 1380, župna cerkev pa postane leta 1419, ko naj bi naziv sem prenesli z bližnje cerkvice sv. Nikolaja. Leta 1693 močan potres, ki zahteva tudi številne smrtne žrtve, poruši cerkev do tal. Med letoma 1728 in 1732 pozidan nov zvonik se leta 1832 poruši, z njim pa se zruši še okrasje glavnega vhoda v cerkev. Štiri stebre s tega okrasja uporabijo za spomenik blaženega Gabriela Allegra. V zvonik vgradijo štiri zvonove, največji izvira iz cerkve sv. Nikolaja la Catira. Po številu zvonov sodi med največje na Siciliji. V bližini cerkve sta sva oratorija, prvi je sedež bratovščine Svetega zakramenta, drugi pa bratovščine sv. Janeza evangelista. V cerkvi sta dve kapeli, leva je posvečena češčenju sv. Rite iz Cascie, desna pa sv. Janezu apostolu in evangelistu, zaščitniku mesta.

Stolnica sv. Janeza na Punti

Morda si velja ogledati se svetišče Madonne della Ravanusa (Gospa ponovnega odkritja) zgrajeno pred letom 1600, cerkev sv. Družine oziroma sv. Jožefa, cerkev Gospe iz Karmela s prizidanim karmeličanskim samostanom, cerkev Marije Snežne (druga polovica XVIII. stol.) z ohranjeno sliko Marija, Jožef in sv. Janez Krstnik opazujejo spečega malega Jezusa (1712), cerkev sv. Marije iz Loreta (1600), cerkev Itrijske Gospe (1830, v prevodu pravzaprav Gospa (tudi Devica), ki kaže pot – Madonna a Hodegetria oziroma Madonna d’Itria) z ohranjeno sliko Itrijske Gospe iz leta 1600, svetišče Gospe solz, itd.

V mestu se med bolj znanimi osebami rodijo misijonar na daljnem vzhodu blaženi Gabriele Allegra (v kitajščino prevede tudi biblijo), znameniti pisatelj Giovanni Verga, kantavtorica in glasbena producentka Carmen Consoli, svetovna prvakinja v sabljanju Rossella Fiamingo in svetovni prvak v rolkanju Luca Presti.

Viagrande

(Varanni po sicilijansko) je občina z 8.500 prebivalci (število se med letoma 1981 in 2011 podvoji) v pokrajini Catania, antično mesto poznano po vinu in gastronomiji.

Med pomembnejšimi sakralnimi zgradbami sta cerkev Itrijske Gospe (ljudsko tudi cerkev »i Santu Mauru«, ker v cerkvi hranijo njegove relikvije) in cerkev sv. Blaža, med posvetnimi zgradbami pa nekaj palač (Turrisi Grifeo Partanna, Mirone-Deodato) in vil (Manganelli Biscari).

Zafferrana Etnea

Zafferrana Etnea

(Zafarana po sicilijansko), biser Etne, je občina z 9.500 prebivalci v pokrajini Catania. Leži v doline ob vznožju gora Pomiciaro (1715 m n. m.), Zoccolaro (1739 m n. m.) in Fior di Cosimo (1178 m n. m.), vzporedno z obalo Jonskega morja, ki daleč spodaj deluje kot terasa. Hipoteze o izvoru besede so številne, eni menijo, da izvira iz arabske besede Zaufanah, ki v prevodu pomenu rumeno po številnih rumenih cvetovih rogoza in reličnika v okolici ali prav tako iz arabske besede s pomenom »območje bogato z vodo« ali »žvižganje vetra«. Bolj verjetna je razlaga, da izvira ime zaradi gojenja žafrana, saj je za Zafferano Etnea ena od pomembnejših kultur.

Naselje vse od rimskih časov leži na pomembni transportni poti, ki je povezovala mesti Tauromenium (Taormina) in Katane (Catania), kot alternativa konzularni cesti Pompeia ob obali Jonskega morja. Cesta pod vznožji gora je služila rimski vojski za umik ob napadih sovražnika in prečenje mogočnega gozda Aci, kjer so sekali les za svoje ladje.

Po tej poti naj bi leta 253 Rimljani iz Tauromeniuma v Leontini vodili v mučeniško smrt (kasnejše) svetnike Alfia, Filadelfa in Cirina, saj naj bi bila zaradi izbruha Etne obalna via Pompeia neprehodna. Pot, nekdaj prekrita s kamnitimi ploščami, je bila, zožana v mulatjero, v uporabi še v prejšnjem stoletju. Del poti lahko občudujemo še danes v četrti Dagalone. Prisotnost Rimljanov dokazujejo tudi najdbe rimskih novcev.

Zaradi številnih izbruhov Etne do velikega potresa v dolini Noto leta 1693 ni kakšnih pomembnejših človeških sledov. Današnje naselje nastane z ustanovitvijo priorata sv. Jakoba in gradnjo benediktinskega samostana, ki naj bi ga začeli leta 1387. Leta 1443 mu prizidajo cerkev sv. Jakoba, okrog katere se kmalu začno naseljevati okoliški prebivalci. Samostan preneha delovati leta 1464, vendar cerkev ostane kraj verskih obredov vsaj do leta 1677. Leta 1693 jo poruši katastrofalni potres.

Nekateri znanstveniki menijo, da je dal prvi manjši samostan že leta 760 zgraditi sv. Sabin, škof iz Catanie, ki naj bi sem s svojimi učenci občasno tudi zahajal. Nekateri nadalje predvidevajo, da na tem mestu kasneje zgradijo priorat sv. Jakoba.

Po katastrofalnem potresu leta 1693 naselje strese še nekajkrat (1818, 1911, 1952, najhujši leta 1984, ter leta 2001 in dvakrat leta 2002), večkrat pa naselje ogrozi ali celi ruši lava po izbruhih Etne (1792, 1852, 1991–1993).

Zafferrano Etnea – stolnica

Najpomembnejši sakralni objekt v mestu je stolnica sv. Marije Božje previdnosti, graditi jo začno leta 1731 in je v potresih večkrat močno poškodovana. V mestu in v okolici je še precej drugih cerkev, med njimi župne cerkve sv. Marije Rožnega venca v Fleriju, sv. Jožefa v Pisanu Etneo in sv. Vincencija Ferrija v Sarru, cerkev sv. Marije milosti ter številne kapele (kapela Gospe Božje previdnosti (1861), dve kapeli Milostljive Gospe, kapela mučenika sv. Vita, itd.).

Med posvetnimi stavbami sta vredni ogleda Mestna hiša (XIX. stol.) na Trgu Umberta I., zgrajena v stilu Liberty in vila Manganelli, ogledati pa si velja tudi mestni park z magnolijami, vrtnicami, hortenzijami in kamelijami, vilo Marano in občinskim amfiteatrom. V bližnjem Carlinu raste še ogleda vreden stoletni kostanj. Veličastno drevo je eno največjih okrog Etne, visoko je 18 metrov, obseg krošnje meri 24 metrov, obseg debla pa skoraj pet metrov.

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>