Pet etap, skupna dolžina 679 km, 1.160 v.m. Povprečna dolžina etape 137 km (etape so daljše, saj so vse, razen čez Hrušico, povsem ravninske). Kolesarili smo od Vecellija proti Vrhniki, tako prevoženo pot tudi opisujem, etape pa so oštevilčene (od prve na Vrhniki) v smeri proti Atlantskemu oceanu.

5. Vercelli–Robbio–Mortara–Garlasco–Certosa (73 km, 30 v.m.)

Na poti iz Londona do Vrhnike je ta dan v Vercelliju za nami že 28 km (začetek v Carisiu). Vercelli (130 m n.m., 46.000 preb.) leži na križišču dveh najpomembnejših srednjeveških evropskih romarskih poti, Frankovske (Vercel, XLIII. postaja) in Jakobove. Je že od nekdaj pomembno trgovsko in kmetijsko središče, poznan tudi kot glavno mesto riža, ki ga prodajajo po vsej Evropi.

Mesto ima bogato kulturno dediščino, pohvali se lahko s številnimi cerkvami (med njimi je treba omeniti stolnico sv.Evzebija (prvo cerkev zgradijo že med V. in VI. stol., leta 1700 zgradijo novo pročelje, leta 1860 pa dvignejo kupolo, tako, da od izvirne cerkve ostane le še zvonik), baziliko sv. Andreja (1219–1227), cerkve sv. Krištofa z renesančnimi freskami Gaudenzia Ferrarija, sv. Marije Velike (1741), sv. Pavla (1260), sv. Bernarda (XII. stol.) in sv. Marka (1266)), zanimive trge (Cavourjev trg, zgrajen nad rimskim forumom, Trg stare palače (nekdanji Ribji trg), Trg sv. Evzebija), številne stolpe (Angelski (XIV.–XV. stol.), Mestni (XII. stol.), sv. Marca (XIII. stol.), Valardijev (XV. stol.), Tizzonijev (XV. stol.)), ter palače in gradove (grad Viscontijev (1290), palača Centorijev (XV. stol.), pravzaprav je vsega preveč za kratek ogled na dolgi kolesarski poti.

Etapo začenjamo na trgu pred samostanom in baziliko sv. Andreja. V mestu kolesarimo po pretežno enosmernih ulicah, pri izhodu iz mesta pa najprej prečkamo reko Sosio, nato kolesarimo po glavni, sicer ne ravno prometni cesti do Robbia (rimski Redobium, srednjeveški grad (XIII. stol.) plemičev De Robbio, romanska cerkev sv. Petra (XIII. stol.), cerkev sv. Valerijana (V.–VI. stol.), cerkev sv. Mihaela (XV. stol.)), kjer zavijemo na makadamsko cesto proti Mortari in se do tam še nekajkrat izgubimo v visoki travi med riževimi polji.

Mortara (108 m n.m., 15.300 preb.) je še eno zanimivo mesto ob frankovski poti. V rimskih časih se imenuje , po krvavi bitki, v kateri leta 773 Karel Veliki premaga langobardskega kralja Deziderija (o tej bitki lahko beremo tudi v Ariostovem Besnem Orlandu), pa se preimenuje v sedanjega. V kraju si velja ogledati predvsem nekaj zanimivih cerkev, npr. cerkev in opatijo sv. Albina (je že malo ven iz naselja, na starokrščanski cerkvi (V. stol.) jo leta zgradi 773 Karel Veliki za pokopavanje padlih vojakov v bitki z Langobardi), stolnica sv. Lovrenca (1375–1380), cerkev sv. Križa (1080) in cerkev sv. Marje v polju (1145). V malo daljšem odmoru si nekateri privoščimo tramezzine, nekateri turški kebab, večina pa si po dobri polovici poti privošči tudi pivo.

Do Gerlasca (malo pred krajem je vasica Tromello (XLII. Tremel)) kolesarimo 15 kilometrov po povsem, kot z ravnilom potegnjeni ravni cesti in se spustimo za celih 17 metrov. Garlasco (93 m n.m., 10.000 preb.) zgradi sveti rimski cesar Oton II. leta 981 – pravzaprav le samostan sv. Odrešenika iz Pavie. Danes si je treba ogledati še župno cerkev sv. Marije vnebovzete in sv. Frančiška Severija (1715–1783), cerkev sv. Roka (XVI. stol.), svetišče sv. Madone iz Bozzolija (XV. stol.), grad, zgrajen na prelomu XIV. in XV. stol. in gledališče Martinetti (1830).

Do reke Ticino se še malenkostno spustimo, reko pa prečkamo po pontonskem mostu. Večji korenjaki  se kar v kolesarskih hlačah zapodijo v mrzlo reko, drugi smo se zadovoljili le s klobasicami na žaru in pivom. Do znamenitega samostana Certosa di Pavia in cilja te etape nas je čakal le še en 50-metrski vzpon in 15 kilometrov ravnine.

Certosa di Pavia je mogočen samostanski kompleks s cerkvijo, zgrajen med letoma 1396 in 1495. Ime dobi po kartuzijanskem redu, ustanovljenem leta 1044 v Grande Chartreusu. Nekdaj je stal ob robu obširnega lovskega revirja družine Visconti iz Milana. Graditi ga začno v gotskem slogu, vendar ga gradijo toliko časa, da ga zaključijo v povsem renesančnem slogu. Gotska notranjost cerkve ima tloris v obliki latinskega križa, apsido, prečno ladjo in dve stranski. Pročelje cerkve je pretirano razgibano in izraža tipičen lombardski slog (okraski, reliefi, kipi). Samostanske celice se odpirajo na vrt velikega križnega hodnika (125 x 100 metrov), za cerkvijo, vanj prideš skozi eleganten portal, pa mali križni hodnih z okrasnim vrtom.

4. Certosa–Lodi–Cerreto–Asola– Virgilio (Mantova) (166 km, 30 v.m.)

Cel dan kolesarimo po Padski nižini med obdelanimi polji in z malo zanimivimivejšimi kraji. Celotna etapa je skoraj povsem ravninska, na celotnem odseku pa se neopazno spustimo za kakšnih 60 metrov.

Prvo zanimivejše mesto je Lodi (87 m n.m., 43.500 preb.), leta 1158 ga postavi Friderik I. Barbarossa (Rdečebradec), ko pred tem poruši antično naselje Laurus Pompeia, svobodno komuno in sedež škofije. Na območju Lodija se prvi naselijo že keltski Boji, za njimi pa leta 89 pr. n.št. Rimljani zgradijo municipij in ga poimenujejo po konzulu Pompeu Strabonu. Razcvet doživi v renesansi, še posebej po letu 1454, ko tu podpišejo zgodovinski mirovni sporazum med italijanskimi državami, poznanem kot Mir v Lodiju, ki konča lombardijske vojne. Danes si med številnimi zanimivosti moramo ogledati romansko stolnico Device vnebovzete (1158), svetišče Marije kronane (druga polovica XV. stol.), gotsko cerkev sv. Frančiška (1280), cerkev sv. Neže (1351, kasneje baročno predelana) in renesančno palačo Mozzanica, zgrajene nad starejšo manjšo utrdbo iz XIV. stol.

Prečkamo reko Addo in po maloprometnih krajevnih cestah kolesarimo mimo Cerreta in Asole proti Mantovi, kraja, do koder so nekdaj vrhniški furmani tovorili blago z Vrhnike. Na koncu se Mantovi, čeprav je zelo zanimiva, izognemo zaradi gostega prometa in etapo zaključimo v njenem predmestju, v Carisiu. Pri Mantovi tudi nekoliko zavijemo stran od izvirne romarske poti, ki je sem od Ogleja peljala mimo Padove do Mantove severneje od naše poti – razlog je predvsem preveč prometa na teh poteh, celotna trasa pa se je s tem nekoliko podaljšala.

3. Virgilio–ob Padu–Rosolina (156 km, 30 v.m.)

Po nekaj kilometrih se izognemo gostemu prometu okrog Mantove in zapeljemo na kolesarsko pot, urejeno pretežno na nasipu reke Pada. Do Ostoglie kolesarimo po levem bregu, prečkamo Pad in do Ficarola vozimo po desnem bregu, tam pa ponovno prečkamo Pad in skoraj do cilja v Rosolini, ki je nekaj kilomerov severneje od Pada, kolesarimo po levem bregu.

Razen prijetnega (in zaspanega) kolesarjenja po nasipu, si kaj pretirano veliko zanimivosti nismo mogli ogledati. Če etapa ne bi bila že tako predolga, bi se lahko zapeljali do zelo zanimive Ferrare, do Roviga ali do Adrie, nekdanjega etruščanskega pristanišča Hatria, ki pa je danes od morja oddaljeno 30 km, tako pa 652 km dolga reka Pad (Padska nižina z delto obsega kar 71.000 km²), ostaja edina večja zanimivost. Reka izvira v deželi Piemont, ob njej pa ležijo številna pomembna mesta, med drugimi Torino, Piacenza in Cremona.

2. Rosolina–Chioggia–Benetke–Portogruaro (139 km, 30 v.m.)

Od hotela zavijemo do enega številnih kanalov v delti Pada – Brondola, prečkamo reko Adižo, za Padom je to druga najdaljša italijanska reka (410 km), nekdaj omenjena tudi kot južna meja nemškega jezikovnega območja, nadaljujemo ob Dolinskem kanalu (Canale di Valle), prečkamo še potok Brenta in se za trenutek zaustavimo v ribiškem naselju Chioggia. (mesto in občina z 51.000 preb.). Okolica je prometna, staro mestno jedro na otočku (razrezan z nekaj kanali spominja na Benetke) ob vhodu v Beneško laguno, pa je prav prijetno. Naselje zgradijo v VI. stol. in je vključeno v Bizantinsko cesarstvo, dve stoletji kasneje ga poruši italijanski kralj Pipin, vendar se mesto po zaslugi solin hitro opomore. Od leta 1100 je svobodno mesto in škofija. Igra pomembno vlogo v vojni med Benetkami in Genovo (1378, 1380), leta 1381 pa se Chioggia pridruži zavezništvu Zadra in Trogirja v boju proti Benetkami. Zanimive so ozke ulice, vredno ogleda pa sta tudi cerkev sv. Marije (XI. stol., v stolnico povzigenjna leta 1110, ponovno zgrajena leta 1623 (Baldassare Longhena)) in cerkev sv. Andreja (XVIII. stol.) z zvonikom iz XI.–XII. stol. in razpelom Palme Il Vecchio v notranjosti.

Počakamo prvo ladjo in se zapeljemo na otok Pellestrina, ga celega prekolesarimo in se na drugem koncu vkrcamo na ladjo za otok Lido di Venezia. Večjih zanimivosti na obeh otokih ni, saj sta oba le znana kopališka otoka bližnjih Benetk. Na koncu otoka se (pomotoma) vkrcamo na trajekt za Benetke (prikolesarili naj bi do napačnega pomola), namesto za Punto Sabbio, in si tako, nenačrtovano, ogledamo Benetke z morske strani. Po sili razmer kolesarimo rpoti Mestram, prvi del kar po gasi za kovinsko ogrado ob štiripasovnici, na kopnem pa končno zapeljemo na državo cesto (SS) 14 proti Trstu. Pri San Donà Di Piave se odcepimo od prometne ceste in se po krajevni cesti malo pred San Giorgiom di Livenza vrnemo na načrtovano traso in po neje zaključimo da v Portogruaru.

Zanimivejša kraja ob poti sta predvsem San Donà Di Piave (3 m n.m., mesto in občina z 42.000 preb.) in Portogruaro (5 m n. m., mesto in občina s 26.000 preb.), če seveda odmislimo Benetke in že omenjeno Chioggio. San Donà (okrajšava za Donato) je ob koncu I. sv. vojne skoraj v celoti porušeno, tako, da so glavne zanimivosti (ponovo) zgrajene po vojni, tudi stolnica sv. Marije milostljive, izvirno zgrajene med letoma 1838 in 1841, cerkev sv. Karla Boromejskega (1696) in cerkev sv. Marije vnebovzete. Portogruaro zgadijo leta 1140, ko Concordijski nadškof Gervinus ribičem dovoli, da tu zgradijo rečno pristanišče. Med večje zanimivosti sodijo romanska opatija Summaga (XI. stol.) s cerkvijo sv. Marije ribičev (XII. stol.) z baročno fasado (XVIII. stol.), s freskami okrašeno apsido in malo rimsko grobnico, prav tako okrašeno s freskami iz XI.–XII. stol. – zvonik se že kar nevarno nagiba –, gotsko Mestno hišo (1265) z renesančno fasado (1512), mlini na reki Lemene (XII. stol.), cerkev sv. Neže (XIII. stol.) in številne palače (XIV.–XV. stol.). V bližini odkrijejo tudi ostanke rimskega in srednjeveškega naselja Concordia Sagittaria.

1. Portogruaro–Palmanova–Col–Hrušica–Vrhnika (145 km, 1.040 v.m.)

Prva etapa na Jakobovi poti od Vrhnike do Finisterra je naša zadnja, devetnajsta, na poti iz Londona do doma. Če so bile zadnje štiri etape povsem ravninske, pa je zadnja pokazala zobe – dolžina, višina in vročina v klanec proti Colu. Do slovensko–italijanske meje je trasa še povsem ravninska, do Ajdovščine se le rahlo vzdiguje, od Ajdovščine pa se do Cola strmo dviga. Sledi malo položnješi klanec do Hrušice, klancu pa dolg spust vse do Vrhnike, kjer seveda primerno proslavimo zaključek poti.

Med zanimvejše kraje ob poti sodijo Gonars,  Palmanova, Romans d’Isonzo (Romanž na Soči, 23 m n.m., 3.600 preb.), Gradisca d’Isonzo (Gradišče ob Soči), Monte San Michele (Vrh sv. Mihaela ali Debela Griža (277 m n.m.) – kolesarimo sicer po dolini –, koder se v I. sv. vojne odvijajo številne ofenzive, pa Gorica, Ajdovščina in Hrušica.

Gonars (21 m n.m., 4.600 preb.), pobrateno z Vrhniko, je poznano predvsem po bližnjem koncentracijskem taborišču med II. sv. vojno.  Italijanskifašističnirežim v taborišču internira zlasti Slovence in Hrvate, tu je interniranih tudi precej Vrhničanov.

Zanimivejša je seveda Palmanova (27 m n.m., 5.400 preb.), ob tem imenu pa ponavadi pomislimo na nekdanje razvpito nakupovalno središče ali na novejši Outlet City, le malokrat pa na mesto z znamenito devetstransko zvezdasto utrdbo, ki jo v modernejših časih povzamejo številni vojaški arhitekti. Utrdbo sestavljajo trije krogi, prvega dolžine sedmih kilometrov, začno graditi leta 1593 in ga dokončajo v 30-tih letih, drugega zgradijo med letoma 1658 in 1690, tretjega pa med letoma 1806 in 1813.

Palmanova je idealno renesančno mesto, zamišljen v skladu z najvišjimi cilji humanizma in rensanse ter navdihnjen s knjigo Utopija pisatelja Thomasa Mora, projektiran kot samooskrbno mesto z obrtniki, trgovci in poljedelci. Med večje zanimivosti sodi stolnica, zgrajena med letoma 1603 in 1636 (posvečena šele leta 1777), z zvonikom iz leta 1776 (nizek zato, da ga sovražmiki ne bi opazili od daleč), Mestna hiša (nekdaj palača beneških magistratov), osredni trg (Piazza Grande) ter tri veličastna vhodna vrata (Porta Udine, Porta Cividale in Porta Aquileia).

Gradišče ob Soči (32 m n.m., 6.600 preb.). Območje okrog Gradišča (= utrjeno naselje) ob Soči je z vojaškeg vidika zanimivo že od davnine. Kraj se sicer prvič omenja šele leta 1176 kot kmečko naselje s sedmimi družinami, podvržene Oglejskemu patriarhu, drugič pa se omenja šele leta 1420, ko Beneška republika priključi Oglejski patriarhat in z njem tudi Gradišče. Med letoma 1476 in 1498 na desnem bregu Soče zgradijo mogočno obrambno utrdbo, tako, da ima proti turškimi vpadi  osrednjo vlogo v obrambnem sistemu med Mainizzo in Foljanom Sredipolje. Leta 1500 v naselje napotijo Leonarda da Vincija, da tu uvede nova orožja in obrambne sisteme v utrdbi. Iz tega obdobja je ohranjen velik del obzidja, šest obrambnih stolpov, Nova vrata in številne srednjeveške stavbe, med njimi cerkev Blažene Device in palača beneških magistratov. Gradišče zasede leta 1511 avstrijski nadvojvoda Maksimiljan I. Habsburški, s tem pa naselje postane cesarski kapitanat in pod kapitanom Niccolòjem della Torre tudi nove utrdbe. Beneška republika zi med letoma 1615 in 1617 v t.i. Gradiščanski vojni zamanj prizadeva pridobiti Gradišče nazaj, spopad med Benetkami in Avstrijo pa je uvertura v 30-letno vojno.

Vrh svetega Mihaela je v obrambi goriškega mostišča Soške fronte ena izmed najpomembnejših strateških točk avstrijske obrambe, saj je s štirimi vrhovi, katere najvišji med njimi je imel koto 275 metrov, obvladoval okolico. Obramba Vrha je zaupana ogrskim Honvedom in ti, čeravno pod neprestanim italijanskim topniškim obleganjem, dobro zaščiteni, uspešno branijo Vrh, ki ga Italijani uspejo zavzeti šele v 6. ofenzivi (6. avgusta 1916). Vrh je muzej na prostem, ki ga Italijani 1922 proglasijo za sveti prostor, ograjen je s spominskimi stebrički in cipresami, postavljenimi v spomin padlim vojakom.