Kjer se le da in je tudi smiselno, se kolesarsko pot zgradi na kolih. Pot mora biti dovolj široka (preverijo se standardne širine obojestranskih kolesarskih poti) in čim bližje bregu Ljubljanice. Načinov gradnje je veliko, od lesenih do betonskih pilotov, možne so tudi različne vezave nad tlemi (lesena ali kovinska nadgradnja, betonski piloti do kolesarske poti ipd.). Predvsem zaradi ocene stroškov sem izbral eno različico in sicer: betonske pilote, posamezni pari se povežejo s prečnim pravokotnim železnim profilom, s pravokotnim železnim profilom se povežejo tudi posamezni pari (železne profile lahko zamenjamo s hrastovimi tramovi), po dolžini se ob strani pritrdijo leseni hrastovi plohi, pravokotno na te plohe pa se položijo primerno obdelane deske. Širina poti naj bi bila med 220 in 250 cm, na obeh straneh pa se postavi tudi varnostna ograja.

Ob poti se postavijo informacijske table in »plastike« (kamen, bron) redkih (oziroma zaščitenih) ptičev, živali in metuljev ter zaščitenih rož… Pot se poveže z Bobrovo in Bevško potjo ter z drugim tematskimi potmi ali zanimivostmi.

Nekaj predlaganih izhodišč in opravil:

• kjer je breg Ljubljanice zaraščen, se grmovje poseka (korenine lahko ostanejo, saj utrjujejo breg);
• v tla se zabijajo v razdalji med 6 in 8 metrov (pravilno in še dopustno razdaljo bodo predpisali statiki) pari lesenih kolov ali betonskih pilotov. Predlagam (cenejša varianta), da betonski stebri gledajo iz zemlje do deset centimetrov nad višino nivoja najvišjega izmerjenega vodostaja (poplave);
• posamezni pari se povežejo s prečnim tramom (ali pravokotnim železnim profilom), s trami (ali pravokotnimi železnimi profilom), pa se povežejo tudi posamezni pari, pravokotno na te tramove pa primerno obdelane deske. Izbor lesa je pomemben zaradi trajnosti, obdelava pa zari drsenja, ko je les moker. Preveriti je treba »umetni« les (cena, kakovost, nosilnost, trajnost), ki za talne obloge priporoča OBI;
• za enostavnejše izravnavo nivojev, tako po širini kot po dolžini, se po višini uredijo distančniki, s katerimi lahko reguliramo višino posameznega nosilnega stebra;
• predlagana širina poti 300 cm;
• varnostna ograja se postavi na obeh straneh po celotni dolžini poti na kolih (po  možnosti v celoti lesena);
• postavijo se informacijske table (Barje, kolišča, flora & favna, zelišča, …) in male »plastike« (kamen, bron) redkih (oziroma zaščitenih) ptičev, živali in metuljev ter zaščitenih rož…;
• pot se poveže z Bobrovo kolesarsko–sprehajalno potjo (Blatna Brezovica), Bevško učno potjo, Potjo ob Iški in Potjo (ob žici okupirane Ljubljane). Nekje so potrebne samo smerne table, nekje bo treba urediti in utrditi še kolovoze (dosipanjem). Pot se poveže (bolj v smislu postavitve informacijskih in usmerjevalnih tabel) z vsemi pomembnejšimi zanimivostmi v okolici (Jurčevo šotišče, Mali plac, Kozlerjeva gošča, Goriški mah, kamnolomi…);
• omeji se dostop za motorna vozila na začetku in koncu KK, ter na vseh dostopnih točkah;
• uredi se po eno ali dve počivališči (razširitev poti, prostor za dve mizici in štiri klopi) na kilometer;
• uredi se tudi do pet izhodov (oziroma po potrebi; kot lestev z barke ali za v bazen) za ribiče na kilometer (na strani proti Ljubljanici);
• dodajo se tudi luči na sončne celice (za nočno vožnjo in/ali nadzor) in v video nadzorne kamere;
• na celotni dolžini se postavi kakšnih tri do pet polovičnih ali tretjinskih trim kotičkov, tako da se naprave med seboj dopolnjujejo, na vsakem pa je po nekaj naprav za raztezanje;
• dodatno se v prihodnosti postavi še kolesarski razgledni stolp (10–20 metrski), »priročen« bife na vrhu, kakšen daljnogled, klopce, senčnik, »parkirišče« za kolesa, …