Trasa poti (link), dolžina 91 km, vzponi 960 m, spusti 960 m

Prvi dan bo, že po tradiciji, nekoliko »krajša in položnejša etapa«. Precej naporno se bo prebiti ven iz z avtomobili prenatrpanega mesta, samo upam pa lahko, da so vozniki obzirni do kolesarjev, kot so v Toskani ali Umbriji.

Ko zapeljemo mimo letališča, se počasi lahko začnemo predajati kolesarskim užitkom. Ob poti sicer ni prav veliko turističnih zanimivosti, zagotovo pa sta ogleda in omembe vredna dva: arheološkego najdišče Leontinoi (VII. stol. pr. n. št.) pri kraju Lentini (samo mestece ima nekaj zanimivih cerkev, naj omenim le baročno stolnico (oziroma chiesa madre) sv. Marije iz jame in sv. Alfija) in arheološko najdišče Pantalica z jamskimi nekropolami (XII.–V. stol. pr. n. št.) in bizantinskimi cerkvami. Najdišče, vpisano v unescovo kulturno dediščino, se od naše osnovne smeri malo odcepi in pri tem naberemo dodatne štiri kilometre in sto višinskih metrov (zgoraj že upoštevani).

Arheološko najdišče Leontinoi

Ob poti pa je še nekaj zanimivih manjših krajev – Sortino (čeprav ima mestece manj kot 9.000 prebivalcev premore kar 15 katoliških cerkev – še zanimivost, pobrateno je s hrvaškim Murterjem), Solarino (cerkev, sv Pavla), Belvedere z ostanki gradu Eurialo (v) (402–397 pr. n. št.) in ostanki zidu iz grškega obdobja nedaleč naprej.

Ob poti se bomo čimmanj zaustavljali (drvimo pa tako ali tako ne, saj smo vendar turisti na kolesu, ne pa ciclisti corridori), da nam bo čim več časa ostalo za z zgodovino nabito Sirakuzo (v), po mnenju rimskega filozofa Cicerona “najlepše mesto Magne Greacie – Velike Grčije) in upravičeno vpisano na Unescov seznam  svetovne kulturne dediščine, mesto tirana Dionizija I. (ali Starejšega,427-347 pr. n. št.), vladarja v Sirakuzah na Siciliji, ki je hotel prodati filozofa Platona kot sužnja, njegovega sina Dionizija II. in matematika Arhimeda, ki ga pri obleganju Sirakuz ga Rimljani “pomotoma” ubijejo). 

Grško gledališče

V mesto se pripeljemo pri arheološkem najdišču Neapolis. Najzanimivejše je grško gledališče (V. stol. pr. n. št.), umetna jama Dionizijevo uho (izklesali so ga sužnji), jama Cordarijev in nifeum, ulica grobov, Rajski kamnolom (Latomia del Paradiso, kamnolov je kar nekaj, med naljepšimi je kapucinski), rimsko gledališče, Avgustov slavolok, oltar Hierona II. (nekdaj grški kralj Sirakuz), itd. Nadaljujemo proti nekropolam Groticelle in domnevnemu Arhimedovemu grobu. Mimo ruševin cerkve sv. Janeza, kripte in katakomb (III. stol.) se mimo svetišča Marijinih solz spustimo k morju in zapeljemo na otok Ortigia, kje tudi prenočujemo.

Bog Alfej ugrablja nimfo Aretuso

Tudi manj kot kvadratni kilometer velik otok in naseljen vse od grških časov naprej, ima številne zanimivosti (pa dobre gostilne tudi). Med številnimi cerkvami naj omenim baročno stolnico Marijinega rojstva (VII.–XVIII. stol.), cerkev sv. Janeza Krstnika (XV. stol.) in cerkev sv. Lucije (XV. stol.), nekaj templjev (Apolonov (VI. stol. pr. n. št.), Atenin (XVII. pr. n. št.), Artemidin (VI. stol. pr. n. št.)), precej omembe vrednih ima tudi palač, nekaj trgov (med njimi Arhimedov z Dijaninim vodnjakom). Ortigia je bila nekdaj pomembna tudi v vojaško-obrambnem smislu, tako na koncu otoka v času cesarja Friderika II. Švabskega med leti 1232-1239 zgradijo večjo utrdbo Maniace. Grad dobi ime po bizantinskemu generalu Giorgiu Maniaceu (in ne po kakšnem manijaku), ki leta 1038 za krajši čas osvobodi otok iz arabskih rok.

Tržnica v Ortigii

V starem delu mesta je za ogled zanimiv tudi Arhimedov muzej, obvezen »obisk« tržnice ob kateri so številne trgovinice s tipično hrano in pijačo in kjer bomo lahko za majhen denar tudi kaj pozajtrkovali, pa bomo »opravili« naslednji dan zjutraj (bomo zajtrk v hotelu kar odpovedali). Prav dolgo pa se zjutraj po ozkih ulicah Ortigie vseeno ne bomo mudili, saj nas ta dan čaka precej kilometrov in zanimivosti ob poti..

Zvečer se bomo zapodili v kašno domačo gostilno, teh ne manjka, si privoščili domače testenine z morskimi sadeži in kakšno »griljato« rib, kalamarov, sip ipd. ( nekaj »primerkov« – La Tavernetta da Piero, Porta Marina, Il Porticiollo, Trattoria La Foglia, Il Veliero, Don Camillo (in Pepone, sem zagotovo ne gremo).

.

Nekropole v Pantalici

PANTALICA

je krajinski park z arheološkim najdiščem nekaj tisoč nekropol v naravnih ali v skalo skopanih jamah. Ime izvira iz arabske besede Buntarigah, ki pomeni jamo. Predstavlja enega najpomembnejših prazgodovinskih najdišč na Siciliji (obdobje na prehodu med bronasto in železno dobo) in je od leta 2005 vpisan, skupaj s Sirakuzo, na Unescov seznam kulturne dediščine. Nekropole ležijo na najbolj izpostavljenem kraju, od koder se je dalo dobro nadzorovati morebitne prihode sovražnikov. Območje je dalo ime znani pripovedi Vincenza Consola Le pietre di Pantalica, kjer planota postane metafora za človekovo popotovanje.

Arheološko najdišča Pantalica

S prihodom Sikulov  in drugih italski plemen v XIII. stol. pr. n. št., staroselci spraznijo obalna območja in se zatečejo v bolj hribovito notranjost otoka. Zgodovinsko je znano, da naj bi kralj Hyblon, sedež kraljestva na bi bil prav v Pantalici (v), odstopil kos svojega ozemlja megarijcem, ki tu leta 728 pr. n. št. pod vodstvom Lamisa zgradijo Megaro Ibleo. Sirakuze kmalu zrušijo tako kraljestvo Pantalico kot Megaro Ibleo in tu leta 664 pr. n. št. zgradijo svoj Akrai. S tega obdobja ostanejo palača Anaktoron in kakšnih 5000 grobov v umetnih jamah skopanih v skalo. Vendar tu v skalah kopljejo grobove že prej, najstarejši sodijo XII.–XI. stol .pr, n št. (na severu in severovzhodu), Filiportove nekropole v okljuku nad reko Anapo so iz zadnjega obdobja naselja (IX. –VIII. stol. pr. n. št.), iz istega časa pa so tudi nekropole Cavetta z bizantinskim pridihom. Najmlajše so nekropole sv. Martina (IV.–V. stol. n. št.), sestavljajo pa jih prazgodovinski okrogli grobovi (panji, tholos) in bizantinske katakombe z Dionizijevim svetiščem (IV.–V. stol.) in jamo sv. Ane (XI.–XII. stol.).

Območje ni naseljeno celo grško obdobje, ampak ga ponovno naseljujejo od VI. stol. n. št., ko prebivalci sem bežijo pred barbari in pirati, od IX. stol. pa še pred Arabci. Iz bizantinskega obdobja ostajajo številne sledi (tudi manjše naselje), predvsem ostanki malih oratorijev v jamah – sv. Križa, sv. Nicolicchia in sv. Micidiaria. Območje je naseljeno tudi v času Normanov.

SIRAKUZA

(125.000 preb.) je vpisana na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Zavetnica mesta je sv. Lucija, mesto pa je omenjeno tudi v bibliji (Apostolska dela, knjiga 28:12 omenja apostola Pavla, da naj bi bil tu).

Sirakuzo (ital.: Siracusa, sicilijansko: Sarausa/Seragusa) ustanovijo pod vodstvom Arhija leta 734 pr. n. št. grški naseljenci iz Korinta in ga imenujejo Syrakousai ali Syrako (»močvirje«). Zemlja je za naseljence zelo rodovitna, domorodna plemena pa so tudi prijazna do prišlekov (da je območje naseljeno že v prazgodovini kažejo številne najdbe v okoliških vaseh Stentinello, Ognina, Plemmirio, Matrensa, Cozzo Pantano in Thapsos, ki imajo tudi že stike z mikensko Grčijo). Mesto s hitro razvija (jedro naselja je na otočku Ortygia) in kmalu postane eno najmočnejših in najpomembnejšim grških mestnih držav v Sredozemlju. Ciceron ga opeva kot najmočnejše in najlepše grško mesto. V zavezništvo se poveže s Šparto in Korintom ter prevzame vodilno vlogo v Veliki Grčiji (Magna Graecia), združenju grških mest na italskem polotoku. V okolici v VII. in VI. stol pr. n. št. zgradijo tudi nekaj kolonij – Akrai (664 pr. n. št.), Kasmenai (643 pr. n. št.), Akrillai (VII. stol. pr. n. št.), Helorus (VII. stol. pr. n. št.) in Kamarina (598 pr. n. št.). Obzidje, ki obkroža kar 120 ha, že leta 470 pr. n. št. postane pretesno in prebivalci začno graditi pred obzidjem. Leta 415 pr. n. št. šteje mesto že 250.000 preb. in je po velikosti primerljiv z Atenami.

Dijanin vodnjak

Grki se ne bojujejo le z okolico (od vseh jih še najbolj moti Kartagina), krvavi spopadi med različnimi dinastijami potekajo tudi v samem mestu, začasno se na oblast povzpne tudi spodnji razred. Med bolj znanimi vladarji ali tirani sta Dionizij starejši (med drugim zgradi utrdbo na otoku Ortigia in 22 km dolgo obzidje okrog mesta) in njegov sin Dionizij mlajši. V mestu se rodi znameniti inženir in matematik Arhimed.

Po triletnem obleganju Sirakuzo leta 212 pr. n. št. pod vodstvom konzula Marka Klavdija Marcela priključijo Rimski republiki. Rimljani splezajo čez obzidje na dan, ko domačini praznujejo boginjo Aretuzo, vendar potem rabijo kar sedem mesecev, da zavzamejo tudi utrdbo. Sčasoma Sirakuza postane glavno rimsko mesto Sicilije in sedež rimskega pretorja. Ostane tudi pomembno središče za trgovanje med Vzhodom in Zahodom. Počasi se v mestu začne širiti tudi krščanstvo, za kar imata največ zaslug v. Pavel iz Tarsa in sv. Marcijan, prvi škof v mestu. V času preganjanja kristjanov, izkopljejo številne katakombe, po velikosti največje za rimskimi. Po razpadu rimskega cesarstva za nekaj časa oblast nad mestom prevzamejo Vandali, leta 535 pa jo Belizar uspe pripojiti k Bizantinskemu cesarstvu. Med letoma 663 in 668 ima tu prestol cesar Konstanc II., v mestu pa je tudi vrhovni sedež sicilijanske katoliške cerkve.

Utrdba Maniace, Ortigia

Sirakuzo zavzamejo Arabci v drugem poskusu (prvi med letoma 827 in 828 spodleti) leta 878. Sprva je tu tudi sedež Emirata Sicilija, kasneje pa sedež preselijo v Palermo. Sirakuza, zlasti pa otok Ortigia, dobivajo muslimanski videz, mestno stolnico pa »predelajo« v mošejo. Izpod muslimanske oblasti osvobodi mesto bizantinski general George Maniakes leta 1038. Leta 1085 mesto zasedejo Normani. Zgradijo nove mestne četrti in obnovijo mestno stolnico in druge predelane cerkve. Leta 1194 kraljevino Sicilijo zasede cesar Henrik VI. Sirakuza je nekaj časa pod oblastjo Genove (1205–1220) in notoričnega admirala in pirata Alamanna da Costa, kraljevo oblast pa znova vzpostavi Friderik II., ki zgradi utrdbo Maniace ter škofijsko palačo in palačo Bellomo. Po njegovi smrti zavlada fevdalna anarhija, v vojni Sicilskih večernic pa se za kontrolo nad Sicilijo spopadeta dinastiji Anžujcev in Aragoncev. Sirakuza se postavi na stran Aragoncev in leta 1298 prežene Anžujce, od španskih oblastnikov pa za nagrado dobijo številne privilegije.

Sirakuzo zadeneta rušilna potresa – leta 1542 in leta 1693 –, leta 1729 pa se nanjo spravi še kuga. Popotresna obnova v XVII. stol. močno spremeni videz mesta, tako kot baročni videz (sicilijanski barok) dobijo številna druga mesta v dolini Noto. Širitev kolere v letu 1837 sproži upor proti Bourboncem, za kazen pa ti preselijo glavno mesto v Noto. Po združitvi Italije postane leta 1865 Sirakuza glavno mesto dežele. Leta 1870 porušijo obzidje in zgradijo most na otok Ortigia.

Zanimivosti iz grško–rimskega obdobja: Apolonovo svetišče (pod bizantinsko vlado predelana v cerkev, pod  arabsko oblastjo pa v mošejo), Aretuzin vodnjak (po legendi naj bi se tu nimfa Aretuza skrila pred Alfejem, Grško gledališče (cavea (prostor s sedišči) je ena največjih v antični Grčiji – 67 vrst, devet sekcij (sections) z osmimi krili – ostale so le sledi orchestra; v rimskem obdobju je  nekoliko predelan zaradi drugačnih predstav, predvsem cirkuških iger), latomìa (kamnolom) Dionizijevo uho, Arhimedov grob, nekrople Groticelli (okrašene z dorskima stebroma) in Zeusovo svetišče (tri kilometre pred mestom, zgrajeno v VI. stol. pr. n. št.) in rimski amfiteater iz cesarskega obdobja, deloma vklesan v skalo.

Med številnimi zgradbami iz krščanskega obdobja je treba omeniti:

• 

  Ortigia: Stolnica

  mestno stolnico (zgradi jo škof Zosimo v VII. stol. nad Ateninim svetiščem (V. stol. pr. n. št.), dorsko zgradbo s šestimi stebri na krajši stranici in štirinajstimi na daljši (vključeno v sedanjo zgradbo). Cerkev ima glavno in dve stranski ladji, streha glavne ladje in mozaiki v apsidi so še iz normanskega obdobja. Pročelje z dvema vrstama korintskih stebrov je zgradil Andrea Palma (1725–1753), kipe pa je sklesal Ignazio Marabitti. Med največjimi cerkvenimi zanimivostmi so marmornati kropilnik (XII.–XII, stol.), srebrni kip sv. Lucije kiparja Pietra Rizza (1599), ciborij Luigija Vanvitellija in kip Marije snežne (1512) kiparja Antonella Gaginija.

• bazilika sv. Lucije (extra Moenia), bizantinska cerkev zgrajena, po pripovedovanju, na kraju mučeniške smrti svetnice leta 303. Današnji videz cerkve je iz XV.–XVI. stol., od preja pa so se ohranili portal, tri polkrožne apside in prvi dve vrsti zvonika. Pod cerkvijo so katakombe sv. Lucije, za katere Caravaggio nariše Pokop sv. Lucije (danes je slika v cerkvi sv. Lucije alla Badìa);
• cerkev sv. Kristoforja (XIV. stol., predelana v XVIII. stol.);
• cerkev sv. Lucije alla Badìa, baročna zgradba, zgrajena po potresu leta 1693. Tu visi slika Pokop sv. Lucije;
• cerkev sv. Marije čudežev (XIII. stol.);
• baročna cerkev Jezuitskega kolegija;
• cerkev sv. Benedikta iz XVI. stol. in prenovljena po potresu, s sliko Caravaggiovega učenca Maria Minnitija;
• cerkev Brezmadežnega spočetja (XIV. stol., prenovljena v XVIII. stol.) s prizidanim benediktinskim samostanom in
• delno obnovljena normanska bazilika sv. Janeza Evangelista, porušena v potresu leta 1693. Zgrajena je nad kripto mučenca sv. Marciana, ki jo kasneje uničijo Arabci. Glavni oltar je bizantinski. Pod cerkvijo so katakombe sv. Janeza s številnimi tuneli, prehodi, freskami in tisočimi grobovi.

Med vojaškimi in posvetnimi stavbami so zanimivi grad/utrdba Maniace (zgrajen med letoma 1232 in 1240, odličen primer vojaške arhitekture v času vladavine cesarja Friderika II), Arheološki muzej z najdbami od sredine bronaste dobe do V. stol. pr. n. št., palača Lanza Buccheri (XVI. stol.), palača Bellomo (XII. stol.) z umetnostnim muzejem in sliko Oznanjenje (1474) Antonella da Messina, palača Montalto (XIV- stol.) z ohranjenim izvirnim pročeljem, Nadškofijska palača (XVII. stol.) z Alagoniansko knjižnico (XVIII. stol.), palača Vermexio, danes Mestna hiša, ki vključuje ostanke jonskega svetišča iz V. stol. pr. n. št., palačo Migliaccio (XV. stol.) z opazno dekoracijo, senat in Mikveh, židovsko obredno kopališče zgrajeno v bizantinskem času v nekdanjem židovskem getu (Giudecca).

nazaj na prvo stran >>>