TRBIŽ (5.500 PREB.)

Tarvisio, nem. in fur. Tarvis) je italijansko mesto v severovzhodnem delu dežele Furlanija-Julijska krajina v Videmski pokrajini (it. provincia di Udine), nedaleč od tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Leži na nadmorski višini 750 m. Ima okrog 5500 prebivalcev, od tega nekaj več kot 10 % pripadnikov slovenske manjšine. Tukaj živijo tudi pripadniki furlanske in nemške manjšine (kot v celi Kanalski dolini). Pred prvo svetovno vojno so bili nemško govoreči v večini.

KRANJ (37.000 PREB.)

je četrto največje mesto v Sloveniji, središče Gorenjske in sedež istoimenske Mestne občine Kranj. Zgrajen je na karbonatnem konglomeratu. Kranj ima močno tradicijo elektronske in gumarske industrije, še vedno pa je ohranil staro mestno jedro nad sotočjem Kokre in Save. Znan je tudi kot športno mesto, ki ima športni park. V parku lahko najdemo nogometno igrišče z umetno in naravno travo, teniška in košarkarska igrišča ter notranji in zunanji bazen.

Staro mesto Kranj, v starejših omembah tudi Carnium, Creina, Chreina, Krainburg, je zgodovinsko mesto na konglomeratnem pomolu med rekama Savo in Kokro. Območje mesta je poseljeno vse od obdobja Keltov v prvem tisočletju pred našim štetjem. Enega od svojih vrhuncev  doživi po preseljevanju ljudstev (v VI. stol. mogočna strateško pomembna obrambna postojanka različnih germanskih plemen, predvsem Ostrogotov in Langobardov. Grobišče germanskih in staroselskih pokojnikov obsega čez 1000 grobov) in poselitvi Slovanov v VII. stol., ko je osnovana strateško pomembna utrdba in z njo povezano naselje, kar izpričuje največje staroslovansko grobišče odkrito v Sloveniji.

Ob izgubi samostojnosti na prelomu IX. in X. stol. postane utrdba na območju sedanjega Kranja sedež t.i. Kranjske krajine, ki se pozneje razvije v Vojvodino Kranjsko, sedež pa se prenese v Ljubljano. Kot pomembno trgovsko središče dobi naselje v XIII. stol. mestne pravice ter s tem povezane številne svoboščine in ugodnosti. Do sredine XIX. stol. je Kranj trgovsko-sejemsko in obrtno mesto, s pojavom manufaktur in ob koncu XIX. stol. pa postaja vedno bolj industrijsko mesto.

Kranj

Srednjeveška zasnova mestnega jedra Kranja je zgrajena v značilni piramidalni obliki, ki jo poudarjajo cerkveni zvoniki. Druga značilnost je os sever-jug, ki jo nakazuje vizualna povezava zvonika kranjske župne cerkve in vrha Storžiča. Nedvomno načrtna postavitev višinskih dominant po mestnem prostoru uvršča Kranj med kompozicijsko najbolj pretehtane urbane organizme pri nas in v Srednji Evropi. Ob koncu srednjega in v začetku novega veka je mestno obzidje z obrambnimi stolpi, gradom in orožarno Škrlovec varovalo mesto z zahodne savske strani. Tlorisno zasnovo sestavlja ozek prostor med obema rekama z dvema vpadnicama, ob nekdanjih glavnih mestnih vratih na sedanjem Maistrovem trgu in spodnjih mestnih vratih na današnji Vodopivčevi ulici. Mestno jedro tvorijo Glavni trg in Prešernova ulica, ki se povezujeta z dvema vzporednima ulicama. Tomšičeva in Tavčarjeva ulica sta nekdaj s prečnimi prehodi povezovali dvoriščne predele meščanskih hiš z mestnim trgom. Mesto krasijo meščanske hiše, čudovito oblikovane ulice, dvorci, cerkve in hiše z arhitekturno bogato okrašenimi pročelji ter dvorišči.

Večje zanimivosti:

• cerkve (župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Roženvenska cerkev, cerkev sv. Sebastijana, Fabijana in Roka, Cerkev sv. Modesta, Cerkev sv. Jožefa;
• muzeji in galerije (Gorenjski muzej v mestni hiši, Prešernova hiša, Layerjeva hiša);
• gradovi in fortifikacijski objekti (Grad Kieselstein in Ullrichova hiša, kranjsko mestno obzidje), in
• druge kulturne znamenitosti (Prešernov gaj, kjer sta pokopana France Prešeren in Simon Jenko, Mitničarska hiša (Mitnica), Mestna hiša na Glavnem trgu, Kostnica ob Cerkvi svetega Kancijana, rovi pod starim Kranjem, Vodovodni stolp.

V Kranju se rodijo številne znane osebnosti (ali so z njim vsaj močno povezane), med njimi pesniki (France Prešeren (1800-1849), Simon Jenko (1835–1869), Franci Zagoričnik (1933–1997), pisatelji (Janez Mencinger (1838–1912), slikarji (Leopold Layer (1752–1828), Hinko Smrekar (1883–1942), Marij Pregelj (1913–1967), kiparji (Lojze Dolinar (1893–1970), arkitekti (Jože Plečnik (1872–1957), Edvard Ravnikar (1907–1993), politiki (Janez Bleiweis (1808–1881), Ciril Pirc (1865–1941), režiserji (Boštjan Hladnik (1929–2006), France Štiglic (1919–1993), glasbeniki (Andrej Šifrer (1952), Tanja Žagar (1982), Manca Špik (1980), misionar Friderik Irenej Baraga (1797–1868) in drugi.