Ar-kolo-navti na poti od Črnega do Jadranskega morja, od Histrie  do Istre

Jazon mlajši (ne mladi) seveda ni zatrobil v rog, ampak je kratko sporočilo vtipkal v računalnik in ga po elektronski pošti odposlal naokrog. Potomce daljnih slavnih prednikov, grških junakov in polbogov, zbranih na ladji Argos in krajevnih Tavriskinj, je sklical k Simonopolousu, da se dogovorijo o ponovitvi balkanskega dela argonavtskega bega po Isterju, se pravi po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadranskega morja. Zbralo se nas je dobrih deset, Jazon pa jim je predstavil načrt poti, datum odhoda in druge tehnične podrobnosti. Seveda, danes se ne dobi več poceni sužnjev, ki bi veslali po toku navzgor za slabo hrano in dobro odmerjene udarce, zato je Argus predlagal, da pot ponovimo z arkolesom – konec koncev se spodobi, saj so na barju odkrili prvo kolo, in da bo vsak sam svoj suženj kolesu in njegov garač.

Po vsakem hmeljevem napitku je bila družba bolj zagreta in vsak je vse bolj prisegal, da se bo zagotovo udeležil avanture. Za izhodišče poti smo izbrali starogrško kolonijo Histria ob Črnem morju, ki je dalo ime Donavi (Ister), naši Istri in Kopru (Capo d’Istria). Mesto so zgradili Milečani v letih 657 in 656 pr.n.št., med 630 in 620 pr.n.št. pa so postavili še mogočno obzidje, zgradili 20-kilometrski akvadukt, športne [gymnasion] in kulturne [museion] objekte ter s kamni tlakovali ceste. Po rimski zasedbi [I.–III. st.] so Rimljani zgradili še svetišča za rimske bogove, javna kopališča in čudovite palače za bogate prebivalce. Marsikaj od tega je vidno še danes [obrambni zid s stolpi in utrdbami, grško akropolo, dobro ohranjeni grški templji, tlakovane ceste, rimske terme, pa tudi ostanki krščanske bazilike iz VI. st.],

V dobro ohranjenem starem mestu, nekateri ga imenujejo kar vzhodni Pompeji, se nas je na dan odhoda, 3. junija 2007, zbralo pet (!) Arkolonavtov – z bližanjem dneva odhoda je enim začelo zmanjkovati poguma za naporno pustolovščino, drugim so načrte prekrižali neodložljivi opravki – Izlak je odletel v Nemčijo, Lynceus je dobil vnuka, Tiphys pa je raje obiskal zdravnika…

Histria je bogu za hrbtom, od tam pa je še šest kilometrov do konca ozkega polotoka – ograjene arheološke izkopanine, arheološki muzej, bife, štiri betonske kocke 2,00m x 2,20m x 2,20m kot dvoposteljni apartmaji in oddaljeno stranišče. Ko so ob 22. uri zaprli bife, smo na polotoku ostali popolnoma sami, čuvala sta nas le dva ducata poldivjih psov dingov. Ponoči je bila prava avantura mimo psov in v čisti temi doseči stranišče, potreba pa je bila silna in večkratna, saj smo za večerjo imeli le zavitek piškotov in neomejene količine poceni in dobrega romunskega piva Čuka (Ciuc).

Prvi dan nas je pot vodila vzporedno s Črnim morjem, vendar toliko stran od njega, da kakšen plaže ni bilo videti – sicer pa je v smeri proti delti niti ni več, je le še blatna in s trsjem zaraščena plitvina. Ruševine mogočne grške trdnjave Heraclea (645–50 pr.n.št.) na visokem osamljenem griču v bližini Enisale, so nema priča, da se je tu v enem od legendarnih sedmih rokavov – danes so bolj ali manj vidni le še trije – v morje izlivala Donava. Plinij starejši je v knjigi Historia Naturalis zapisal, da se je Ister izlival neposredno v jezero Halmyris (Razim), rokav pa je imenoval Hieron (Sveto ustje) oziroma Peuke (bor). Ptolomej jih je poleg tega našel še šest – Narakion, Kalon, Pseudon, Boreion, Thiagola in Psilon.

Peuke je bil najkrajši rokav v donavski delti in je skupaj z Narakionom (danes rokav sv. Jurija – Braţul Sfântu Ghe-orghe) tvoril legen-darni, kot Rodos velik otok Peuke, kamor so se pred zasledovalci iz Kolhide skrili Jazon z Argonavti in tu začeli svojo donavsko avanturo. Tudi mi. S kolesi smo se zapodili po namišljenem otoku, mimo ruskih ribičev Lipovenov (v naseljih so še danes napisi v cirilici), do rokava sv. Jurija in od tu do vrha delte pri starogrškem Aegyssusu (Tulcea; VIII. pr.n.št.). Kaj kmalu smo ugotovili, zakaj je Donava do Črnega morja napravila tak ovinek – na slabih 300 kilometrih se je na gričkih, ki noben ne preseže stotih metrov, nabralo za poldrugi kilometer vzponov – zelo spodbudno za našo moralo na začetnih kilometrih, še posebej, če upoštevamo, da sta bila prva dva dneva s 35 in več stopinjami Celzija, najtoplejša v tem letu.

Pri rimskem muni-cipiju (mestni občini) s keltskim imenom Noviodunum (Isaccea; 369 n.št.) smo bili le dober kilometer stran od Ukrajine, zelo hitro smo se zapeljali mimo Tichileştija, zadnje bolnice za gobavce v Evropi in v največji vročini prikolesarili v etapni cilj v keltskem naselju Arrubium [Mâcin; III. st. pr.n.št., ostanki rimske utrdbe iz I. st.). Pa ni bilo nič z več kot prigaranim počitkom – o avtokampu, narisanem na avto karti, ni bilo ne duha ne sluha (tudi domačini o njem še niso slišali), tudi hotelov tu ni – zatorej smo ponovno zajahali kolesa, se zapeljali še 20 kilometrov do Donave, se čez njo prepeljali s splavom, takoj na drugi strani pa nas je v Braili, na srečo, čakal povsem nov motel. Že prej smo med seboj primerjali tri različne avtokarte, na njih pa se morda ujemajo le glavne cestne povezave, zagotovo pa ne krajevne ceste, ponekod so vrisane, pa jih ni, če pa že so, potekajo povsem drugje. Tudi imena krajev – na vsaki karti so poimenovana drugače.

Da se naslednji dan ne bi vračali nazaj po isti poti in predvsem ponovno čakali na splav čez Donavo, smo nekoliko spremenili pot dveh etap in jo namesto ob stari donavski strugi, imenovani Măcinski rokav, mahnili po levem bregu zdajšnjega toka vse do Calaraşija, kjer smo se s splavom ponovno prepeljali na drugo, že bolgarsko stran Donave in se v Silistri vrnili na prvotno načrtovano traso. Cesta je bila (in je še, seveda) na tem delu popolnoma ravna, vodila pa nas je po precej revnem in večinoma ciganskem področju – le tu in tam je stala kakšna stara Dacia, številni registrirani (!) vozovi, vpreženi z osli (le redko s konji in voli), gosi ob cesti z gosjimi pastirji, pa (še državna?) pšenica, koruza in sončnice stotine kilometrov, sem ter tja še kakšna zapuščena farma goveda in na tisoče štorkelj.

Ob cesti raztegnjene, po več kilometrov dolge vasi, ki so si vse zelo podobne, hiše so lepo vzdrževane, kvadratne oblike, pritlične, krite s pločevino, v vsaki vasi hiše postavljene z enim in istim načrtom in vsaka hiša ograjena – v ogradi pa gosi, race, prašiči, gosi, WC…. V vsaki vasi je tudi kakšen bife in nekaj trgovinic – kruh je bil svež in okusen, a se je lepil na zobe, salame in klobase pa so bile različnih oblik in barv, le okus je bil pri vseh enak. Reklamni hladilniki so bili največkrat izključeni ali pa pokvarjeni. Nevračljiva embalaža, predvsem plastenke, je v zadnjih nekaj letih močno zaznamovala okolico – nekdaj (še pred tremi leti) zelo čista okolica, je danes močno nasmetena.

Z novo potjo smo zgrešili kar nekaj zanimivosti ob precej bolj razgibani poti, npr. geto-tračansko utrdbo Troesmis (III. st. pr.n.št.), kasneje pomembno rimsko vojaško oporišče in municipij, zelo dobro ohranjeno dačansko utrdbo Capidavo (I. st., rimski tabor (I.–VI. st.) z nekaj bizantinske »preobleke« (X.–XII. st.), večslojno prazgodovinsko naselje »telli« (Bojanska (6200–5000 pr.n.št.), Hamangijska (5500–4000 pr.n.št.), Gumelnitska (5000–5500 pr.n.š.) in Cernavodska kultura prvega obdobja (4500–2000 pr.n.št.)) pri starorimskem Carsiumu (I.–II. st.; Hârşova), nekdaj najdaljši železniški železni most (1895), prekopom in prvo jedrsko elektrarno, zgrajeno z ameriškim kapitalom v vzhodni Evropi, v Černavodi. K zgrešenim zanimivostim lahko dodamo tudi jamo sv. Andreja pri Ionu Corvinu in vinske gorice Murfatlar, seveda pa darov teh goric nismo zgrešili, uživali smo jih ob vsaki romunski večerji.

Silistra je bil, po dolgem času, spet večji kraj, vendar se v njem nismo zadrževali – razen pri bančnem avtomatu, raje smo se zapeljali do Srebrnega jezera, enega najpomemb-nejših bolgarskih narodnih parkov. 8.000 ha velika mlaka – jezero je namreč globoko do 5 metrov – nudi zatočišče 160 vrstam vodnih ptic, vključno z ogroženimi malimi kormorani, racami in dalmatinskimi pelikani.

V Bolgariji smo se zadržali le en dan, pot na tem delu je precej bolj razgibana, zato smo se po najkrajši možni poti vrnili nazaj na romunsko stran, malo pred krajem Rousse, bolgarskim Dunajem (v bližini je znamenit narodni park Rusenski Lom s številnimi jamami, cerkvami in seveda zaščitenimi vrstami ptic), čez edini most pri Giurgiuju. Zanimivo je, da so med nekdaj prijateljski državi v vzhodnem bloka le trije mejni prehodi, dvakrat se da državo zamenjati s splavom (Calarasi–Silistra in Vidin–Calafat – po novem tam stoji most bratstva, denar pa je zanj odštela EU) in le enkrat po mostu (Rousse–Giurgiu). Smo pa v Bolgariji prebili dovolj časa, da smo si ogledali zanimive ruševine staro-rimskega vojaškega tabora Transmarisko (Tutrakan, 294) in preverili bolgarsko hrano – treba je reči, da imajo neprimerno boljšega fotografa, ki je slikal hrano za jedilni list, kot kuharja – oblika in količina na jedilnem listu se je namreč precej razlikovala od tiste na krožniku. V njihovo opravičilo pa, pivo je bilo tam najcenejše (pol evra), Zagorka pa prav pitna. Dobra stran Bolgarije je v tem, da se da z njimi zmeniti kar po domače, le na glavo je treba biti pozoren, saj prikimavanje pomeni »ne«, odkimavanje pa »da«. Žal ni bilo časa, da preizkusimo vse krajevne dobrote, kot bolgarsko juho (topčeta supa), kavarmo (svinjsko meso, goveja jetra, paradižnik, zelena paprika, gobe), kebapče, čufte ali pa mešano skaro (mešano meso na žaru), sarme in drob sarme, šopsko solato po bolgarsko in številne nemesne jedi – sirene po šopsko (sir, jajca in paradižnik pečeni v lončeni posodi), pečen kruh s sirom (kaškaval), ali banico (tudi to je nekakšna sirova jed).

V bolgarskem Obdonavju, sicer najrevnejšem področju v Bolgariji, ob poti ni takih ciganskih naseljih kot v Romuniji, čeprav smo na vsakem koraku srečevali cigane, ki so nabirali lipove cvetove ali češnje (pravzaprav so lomili veje), zasluga pa gre predvsem temu, da je cesta speljana daleč stran od obdonavskih naselji.

Od Giurgiuja (mestu je dala ime utrdba Genovskih trgovcev San Giorgio iz XIII. st., poleg ostankov utrdbe pa smo si ogledali še ruševine mestnega obzidja in stolp z uro) pa do Calafata je bila zgodba podobna prejšnji romunski, ciganske vasi, pšenica, koruza, sončnice in štorklje. Vseeno pa naj omenim nekaj zanimivosti ob poti, Zimniceo z ostanki utrdbe od IV. st. pr.n.št. do I. st. n.št., Turnu Măgurele z ostanki Justinjanovega obzidja iz VI. st., Islaz, središče upora proti Turkom leta 1848 in Corabio s starorimsko utrdbo s skrivnim vodnjakom, cerkvijo sv. Trojice in arheološkim muzejem z rimsko keramiko. V Calafatu smo še četrtič prečili Donavo, tretjič s splavom.

Od Calafata nas je čez bolgarsko ozemlje do Negotina v Srbiji vodila najkrajša etapa, dolga le kakšnih 70 kilometrov, saj smo se tu zaustavili in premočili pri arkolonavtskih znancih. V Negotinu sta nas zapustila Argus in Atalanta, do rimskega Cuppae (Golubac), na najdaljšo etapo s 180 kilometri – po dolgem času spet zanimivi Donavi v Djerdapski klisuri (Železna vrata) z dvema zajezitvama (prva zajezitev je Djerdap I, 1278 metrov dolga železo-betonska konstrukcija s hid-roelektrarno moči 1068 megavatov, zgrajena leta 1972 na nekdaj najne-varnejšem delu Djerdapa kot skupna jugoslovansko- romun- ska naložba – zaradi jezu so bila na srbski strani preseljena višje naselja Sip, Tekija, Malo in Veliko Golubinje, Mosna, Donji Milanovac in Dobra z 8.400 prebivalci, stara naselja pa so ostala na dnu Djerdapskega jezera), s štirimi ožinami in prav toliko razširitvami, Trajanovo cesto in tablo, z Lepenskim Virom (naseljen je bil v obdobju od leta 6500 pr.n.št. do leta 4500 pr.n.št. in ga delimo v štiri razvojne faze, Proto-Lepenski Vir, Lepenski Vir I, Lepenski Vir II in Lepenski Vir III, prve tri faze predstavljajo združbo lovcev in nabiralcev, četrta pa že predstavlja začetek razvoja zgodnjega kmetovanja in gojenja domačih živali (5300–4500 pr.n.št.) – stalna naselitev je netipična, saj je drugje po Evropi prevladoval še nomadski način življenja plemen.

Stavbe so gradili v oliki trapeza (odsekan del naj bi bil enakostranični trikotnik!). Lepenski Vir je pomemben še po številnih kamnitih kipih, nekakšni totemi, ki naj bi predstavljali njihove bogove in so najstarejši na svetu. Zaradi potopitve Djerdapa so naselje prestavili (1969–70) na 30 metrov višje ležečo ravan, vseeno pa je ostalo enako zanimivo) in 24 tuneli, pa smo pedala vrteli še trije, Meleager, Philoctetes in Jazon.

Malo pred zaključkom etape v Golubcu, v starorimskem Cuppae,ko je bila za nami ravno polovica poti, smo si seveda ogledali še zanimiv Golubački grad. Utrdba je bila prvič omenjena leta 1335 kot madžarska vojaška postojanka, čeprav mnogi menijo, da je starejša – zgradili naj bi jo Srbi,, ki so temu področju gospodarili le za časa kralja Dragutina (1284–1316). Igrala je pomembno vlogo v XIV. in XV. st. v bitkah med Madžari (Ogrska), Turki in Srbi, saj je branila dostop v Djerdapsko sotesko s severnega dela. Golubac je padel v turške roke kmalu po kosovski bitki leta 1390 in pod Turki ostal mnogo stoletij. Zvečer se nam je za drugo polovico poti pridružila še Medeja.

Ceste v Srbiji so bile najslabše na celotni trasi, in če so bile do Smedereva še dokaj malo prometne, se je proti Beogradu promet močno zgostil, ceste pa so bile, zaradi številnih kamionov, smrtno nevarne. Od Golubca nas je pot vodila najprej do Velikoga Gradišta. Trdnjavo (castrum) so zgradili že Rimljani v prvi polovici I. st. ob izlivu reke Pek (Pinkus) v Donavo, ko so v te kraje prišli iskat rudo. Naselje so poimenovali Pinkum, po tukajšnjih staroselcih. V štirih stoletjih so Rimljani v okolici zgradili še kar nekaj utrdb, saj je bila Donava pomembna obrambna črta (limes). Pinkus je prvi omenjal že Plinij, Pinkeze, kot prebivalce Zgornje Moezije, pa Ptolomej. Pinkum je imel pomemben strateški položaj, bil je tudi pomembno trgovsko, obrtno in rudarsko središče, zaradi česar je vseskozi ohranil samostojen status in ni padel pod upravljanje bližnjega municipiuma Viminaciuma. Tu so kovali tudi posebne bakrene kovance premera 15 in 19 mm, od vseh pa naj bi jih ohranilo le pet. Po selitvah Hunov, Obrov in Slovanov od starega rimskega mesta ni ostalo prav veliko. Pomembno vlogo je Veliko Gradište igralo tudi v srednjem veku – prehajalo je sicer iz ene oblasti pod drugo (Srbi, Madžari, Turki), bil pa je tudi velikokrat izropan in porušen. Legenda pravi, da je mesto dobilo ime po odgovoru na vprašanje vozniku koleslja, zakaj se vsak dan tako pripelje v mesto – “Moram, veliki grad ište!“.

Po nasipu med Srebrnim jezerom, srbskim morjem dolgim 14 km, širokim 300 metrov in globokim povprečno 8–9 metrov, ki je nastalo, ko so rokav Donave z obeh straneh zasuli, in mimo ostankov srednjeveške utrdbe Ram (XV. st.), smo prikolesarili v Viminacij (Kostolac). Viminacij je igral pomembno vlogo v rimskem času, saj je bil eden najmočneje utrjenih naselij ob Limesu in središče province Gornje Moezije (Moesia Superior). Nastal je sredi I. st. kot tabor (castrum) legije VII Claudiae, na naselbini keltskega plemena Skordiska, pod Hadrijanom je leta 117 dobil status municipija (mestne občine), status kolonije in pravico do kovanja svojega, krajevnega, denarja, pa pod Gordijanom III. leta 239. Kolonija je propadla z barbarski vpadi leta 584 in priseljevanjem Slovanov v začetku VII st.

Precej ravninska pot nas je pripeljala do Smedereva, kjer smo si najprej ogledali mogočno utrdbo (1428–1430) ob Donavi, ki jo je zgradil srbski despot Đurđe Branković, potem, ko so ga Madžari pregnali iz Beograda, nato pa poiskali prenočišče v Kraljevem dvorcu. Smederevo je bilo nekdaj poznano po tokaju, ki ga je sem iz madžarskega Tokaja zanesel Branković, danes pa predvsem po mogočni železarni, ki je že nekaj let v lasti Američanov in mogočni pravoslavni cerkvi sv. Jurija. Nekdaj je krožila anekdota o Titu, ki je z vrha hriba zrl v dolino proti Donavi in vprašal krajevnega gostitelja – »Što je to zeleno tamo dole?« – »Grožđe« – »A gvožđe, pa onda nek’ imaju željezaru!«.

Proti Beogradu je cesta precej bolj razgibana, s tremi malo višjimi prevali, pa tudi precej bolj uničena – nariti asfalt ob robu, globoke kolesnice, ki so jih izdolbli tisoči kamioni in udarne luknje onemogočajo sproščeno vožnjo.

Pred Beogradom nas je pričakalo na stotine ton smeti, grozljiv smrad in povožene podgane na cesti – številna smetarska vozila ob kupih so kazala na to, da se je upor smetarjev že končeval, v samem Beogradu pa so nas čakali široka vpadnica, v štirih voznih pasovih pet ali šest kolon vozil, nevarne tramvajske tračnice, zaparkirani pločniki in na tisoče pešcev. Po ogledu Kalemegdana smo se zapeljali na najbolj nevaren del celotnega potepanja, na cesto proti Obrenovcu – ozka in slaba cesta z nazobčanim robom, gostim kamionskim prometom v obe smeri, s številnimi avtomobilskimi nesrečami in zastoji. Nikad više! Potolažili so nas šele ribja čorba, leskovački uštipci in večje količine piva. Če je bil hotel v Golubcu še znosen (vodo so odprli, ko so nam predali ključe, saj iz vseh pip močno curlja), nekoliko obnovljen Kraljevi dvorec že kar dober, pa je bi velik socialističen hotel v Obrenovcu porazen – v »najboljši sobi« so bile v kopalnici pipe brez držal, voda je curljala iz vseh pip in školjke, klima je bila pokvarjena … V bifeju in jedilnici smo bili edini gostje, gostinskega osebja pa je bilo štirikrat več kot nas in bili vsi zelo prijazni (ko so nas po dolgem času opazili),

Od Beograda dalje je cesta povsem ravninska, prvi pravi vzpon nas je pričakal šele čez Hrušico. Do tam je bilo še kar precej kilometrov, najprej mimo Šabca in Sremske Mitrovice do Bijeljine v Srbski krajini. Bijeljina je majhno mesto, vendar je ob kakšnem stometrskem korzu kar deset diskotek in podobno število bifejev ali restavracij. Prav poseben užitek je piti bosansko pivo in poslušati glasbo hkrati iz desetih diskotek (v dveh ali treh je bila celo živa glasba) in iz vseh bližnjih lokalov – številne diskoteke so verjetno ostanek iz časov, ko je bil tu še UMPROFOR – nič manj mirno pa ni bilo niti v hotelu, saj smo naleteli ravno na zabavo ob koncu šolskega leta. S čepi v ušesih in zaprtimi okni se je dalo nekako prebiti do jutra. Ker smo se na pot podajali že ob šestih zjutraj in ker so v hotelu z zajtrkom stregli šele po sedmi, so nam v hotelu kar samoiniciativno pripravili sendviče in jogurte za na pot.

Že od Beograda dalje nas je pot vodila ob Savi, tako tudi skozi celo Bosno. Sicer dobre (in malo-prometne) ceste, med boljšimi na celi poti, niso mogle skriti žalostnih sledi minule dolgotrajne vojne med Srbi, Hrvati in Bosanci. Številne porušene hiše, nekatere sicer z obnovljeno streho, a še vedno brez oken in vrat, številni napisi, ki opozarjajo, da so ob cestah še vedno pehotne mine, kažejo na to, da bo preteklo še veliko let, da bodo odpravljene posledice nesmiselne vojne. Domačini so nas, ne glede na narodnost, prijazno pozdravljali, z marsikaterim smo pokramljali tudi o tej polpretekli zgodovini in slišali smo številne žalostne zgodbe. V večjih mestih pa se že veselo gradi, rastejo nove trgovine, gostilne in hoteli in posledic vojne ni več čutiti. Tako smo kolesarili po Srpski krajini, naprej mimo Broda (nekdaj je bil Bosanski), Srbca, Bosanske Gradiške, Kozarske Dubice (nekdaj Bosanske) do Bosanske Kostajnice, kjer smo prečili Uno in prikolesarili v Hrvaško. V Hrvatski Kostajnici nas je pričakal lep pogled na zanimivo utrdbo ob reki. Tu se nam je nekako povrnil občutek, da smo ponovno v Evropi, občutek pa nas ni varal, saj je pivo na tej strani skoraj dvakrat dražje kot na bosanski, primerljivo s tem pa tudi vse druge stvari.

Vse do Siska so nas ob poti spremljale številne porušene hiše. Promet je bil redek in tako kot v Bosni, bi bilo prav prijetno kolesariti, če ne bi pihal močan veter v prsi. Pred Siskom se je promet sicer zgostil, vendar se je kljub temu dalo še vedno kolesariti brez večjih problemov. Če so hoteli v Bosni že povsem solidni, so solidni tudi na hrvaškem, le da so precej dražji, tudi hotel v Sisku ni med izjemami.

Sisak je staro rimsko naselje Siscia, pred Rimljani pa so se tu naselili Kelti že v IV. st. pr.n.št. in postavili Segestice. Skozi stoletja se je kraj imenoval Siscium, Sissek, Sziszek, Sciteck, Zysek, Sziscium, Scytzyc, Zitech, Scyteck, Sziszak in nakoncu – Sisak. Vredno ogleda je stari grad, kjer se je leta 1593 odvijala znamenita bitka med krščansko vojsko papeža Klemena VIII., nemškega cesarja Rudolfa II. in španskega kralja Filipa II. in Turki, ostanke rimskega obzidja in kakšna cerkev. Vsi smo že kar težko čakali, da se vrnemo v Slovenijo, zato smo na vso moč drveli po stranskih cestah proti Zagrebu (glavna cestna povezava je kar preveč prometna), po mestnih ulicah Zagreba, pa mimo Samobora in pod Mokriškim gradom do Brežic. Prava Union in Laško sta se nam močno prilegla, pravzaprav, večkrat. Etapo smo zaključili v Sevnici, kjer so se nam naslednji dan pridružili številni kolesarski prijatelji, ki so do tu prikolesarili iz Izlak. Do Izlak se precejšen del poti da prekolesariti po zanimivih kolesarskih poteh tik ob Savi, tudi mi smo se kar lepo izognili prometnejšim povezavam. Kakšnih dvajset kolesarjev so v Izlakah pričakali predsednik krajevne skupnosti in predsednica turističnega društva, Valvazor, predsednik kolesarskega kluba in številni domačini, pa »lovorjevi« venci in kotel odličnega golaža.

Izlak je bil legendarni Argonavt, ki se je Argonavtom pridružil s svojo ladjo v Kolhidi. V brzicah se je že poškodovana ladja odtrgala od Arga in ko je Izlak reševal ladjo, je ranjen omahnil v vodo. Rešila ga je pogumna poglavarjeva hči, ga odpeljala v domačo vas in negovala, dokler se ni dovolj opomogel. Izlak se je zaljubil in za stalno ostal v teh krajih – Izlakah. Z prijaznimi domačini smo se tudi dogovorili, da bomo vsako leto ponavljali etapo med Izlakami in Vrhniko, enkrat v smeri proti Izlakam, drugič proti Vrhniki, saj nas povezujejo zgodbe o Argonavtih – Izlak in Medeja (potok Medija in Medijske toplice) Izlake, Argo in Jazon pa Vrhniko. Ostalo je le pri dogovoru.

Nekaj manj nas je kolesarilo predzadnjo etapo proti Vrhniki. Pot nas je, podobno kot dan prej, vodila deloma po kolesarskih poteh ob Savi, deloma ob malo prometnejših poteh proti Ljubljani. V Ljubljani smo seveda zapeljali čez zmajski most, saj je zmaj tesno povezan z Argonavti – Jazon naj bi ga premagal in rešil prebivalce z roba barjanskega jezera pred to krvoželjno pošastjo in se za krajši čas zaustavili pod Prešernovim spomenikom. Po kolesarskih poteh smo vozili do Brezovice, tu pa smo zavili na barje, mimo Vnanjih goric in za Plešivico do Bevk in Blatne Brezovice, smo v Bobru naredili krajšo pavzo, se na Vrhniki zapeljali do Medeje in dan zaključili s slavnostno pojedino pri Simonopolousu, kjer se nam je priključilo še nekaj kolesarjev.

Po dnevu odmora nas je zadnja etapa vodila preko edinih pravih hribov na celi avanturi, čez Hrušico (900 m n.m.), med Ajdovščino in Branikom (150 m n.m.) ter pri Komnu (290 m n.m.). Odprava je bila spet številčna, pridružila pa sta se tudi v Negotinu izgubljena Argonavta. S krajšimi postanki v Hrušici, Ajdovščini in Komnu smo v cilj, pri izlivu reke Timav in Ribiškem naselju, prikolesarili zgodaj popoldan. V pristanišču so nas pričakali predstavnica konzulata RS v Trstu, odgovorna za kulturo, novinar Primorskega dnevnika in Il Piccola ter snemalna ekipa italijanske RAI III – TV Regionale. Da so naš prihod na kamero posneli, tako kot se šika, smo po Ribiškem naselju naredili še »častni« krog, šele nato smo se lahko zapodili na kalamare in testenine v edino restavracijo.

Za nami je ostalo 2.200 kilometrov cest, 4-4.500 višinskih metrov, 19 kolesarskih dni, na litre ribjih čorb oziroma obar, na tisoče čevapčičev in hektolitri piva. Čakalo nas je le še, da kolesa naložimo na prikolico, ki nam jo je sponzorirala kolesarska turistična agencija Helia, si obljubili, da bomo v letu 2008 še kakšno ušpičili (in smo jo, od izvira reke Tise pod Karp
ati do Vrhnike), se razporedili po kombijih in osebnih avtomobilih, in se vrnili domov.

O potovanju poročal: Arkolonavt Jazon