BADGASTEIN (4.200 PREB.)

LURNFELD (2.600 PREB.)

Nahaja se v istoimenski dolini reke Drave, na južnem pobočju skupine Ankogel v območju Visokih Tur, zahodno od glavnega mesta okrožja Špitala na Dravi. Na Möllbrücke je sotočje Drave z pritokom Möll. Na zahodu je dolina omejena z gorami skupine Kreuzeck, na jugu pa z Gailtalskimi Alpami.

Dolina Lurnfelda se v starodavnih časih imenuje vallis Lurna. Leta 891 postane središče zgornjih koroških grofov srednjeveškega Lurngaua, ki prebivajo na gradu Hohenburg. Njihovo območje se razteza od zahodno od Beljaka ob Dravi do Lienza in tirolske meje. Pusarnitz se v listinah prvič omenja leta 1072. Ko leta 1135 Lurnski gorfje izumrejo, posesti  preide v last nadškofov iz Salzburga. Druge posesti  podedujejo grofje Ortenburg, tirolska dinastija Meinhardiner in grofje Görz. Glavna vas Möllbrücke. ki se prvič omenjala kot mölnprukke leta 1253, je od leta 1307 v lasti meinhardinerskih grofov Görz in sedež okrožnega sodišča.

Ko leta 1418 izumrejo koroški grofje iz Ortburga, posesti pripadejo Celjskim grofom. Sigismund, cesar svetega rimskega cesarstva, grofa Ulrika II. Celjskega povzdigne v kneza, vendar tudi Ulrik II. ne pusti dedičev, ko ga leta 1456 ubije njegov tekmec Ladislaus Hunyadi. S podpisano pogodbo o dedovanju s habsburškim cesarjem Friderikom III., koroškim vojvodo od leta 1424, posesti pripadejo Habsbužnom. Nekdanje posesti Ortenburgov nazaj zahteva tudi meinhardinski grof John II iz Görza, (goriški grofi) zato se iz svoje tirolske rezidence na gradu Bruck odpravi na Koroško, prečka mejo pri Oberdrauburgu, zasede Špital in neuspešno oblega trdnjavo Ortenburg. Poražen je leta 1460, s podpisom pogodbe v Požarnici na gradu Feldsberg pa se odreče vsem koroškim posestvam v korist avstrijske hiše Habsburške.

ŠPITAL NA DRAVI (16.000 PREB.)

Mesto leži na južnih pobočjih Krških Alp (Gurktaler Alpen), med območjem Lurnskega polja (Lurnfeld) in spodnjo dolino reke Drave. Navkljub svojemu imenu je zgodovinsko jedro naselja nastalo na bregovih rečice Jezernice (Lieser), ki se v Dravo izliva južno od mesta, ob vznožju gore Goldeck. Vrh je dosegljiv z žičnico. Zaradi upravne delitve območja Großegg se Špital razteza do južne obale Milštatskega jezera.

Naselje je v dokumentih prvič omenjeno leta 1191, ko ortenburška grofa Hermann I. in Oto II. zgradita bolnišnico (Spittl) in cerkev. Skupaj s posestmi Ortenburžanov Špital leta 1418 podeduje  grof Herman II. Celjski. Celjski grofje, ki so leta 1436 povzdignjeni v državne grofe in kneze (Reichsgrafen),izumrejo, ko zadnjega iz rodu kneza Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu ubije Ladislav Hunyadi. Posestva Celjskih na podlagi dedne pogodbe pridobi cesar Friderik III. Habsburški, ki leta prebivalcem podeli pravico do svobodne izbire sodnika in trškega sveta.

Leta 1478 mesto in okolico upostošijo Turki in kmalu za tem ga okupira ogrski kralj Matija Korvin. Mesto dvakrat opustoši požar oziroma požig upornih kmetov (1522, 1729). Leta 1524  nadvojvoda Ferdinand I. mesto z okolico in celotno nekdanjo grofijo Ortenburg podeli zakladniku svetega rimskega cesarja Gabrielu von Salamanca (1489–1539).

Po letu 1533 grofje Salamanca-Ortenburg na glavnem trgu mesta zgradijo kot svojo glavno rezidenco Grad Porcia. Zgradbo v slogu italijanskih palač prištevamo med najpomembnejše renesančne gradove v Avstriji. Ta grofovska družina tudi prezida bolnico ali špital na drugi strani reke Lieser in pozno gotsko katoliško farno cerkev Marijinega oznanjenja na temeljih cerkve iz XIII. stol. Leta 1662 mesto preide v posest goriških grofov, ki imajo grad Porcia v lasti do leta 1918.

Glavne znamenitosti:

• mestna hiša, bivša renesančna palača plemiške rodbine Khevenhüller (1537);
• poznogotska katoliška župnijska cerkev Marijinega oznanjenja (1584, zgrajena na temeljih starejše iz XIII. stol.
• Spittl (bolnišnica), po kateri mesto prejelo ime, j bližini mosta čez rečico Lieser v XVI. stol. ponovno zgradi Gabriel von Salamanca. Leta 1919 je med potekom koroškega plebiscita začasni sedež koroške vlade. Od leta 1995 je v Spittlu srednja tehnična šola (Fachhochschule).
• južno od mesta, v dolini reke Drave, so v vasi Molec (nemško ‘Molzbichl’) ostanki prvega koroškega samostana, ki ga okrog leta 780 ustanovi bavarski vojvoda Tasilo III. in je opuščen v X. stol. V bližini je majhen muzej, v katerem so razstavljeni mnogi arheološki predmeti koroškega izvora.
• največja avstrijska zasebna zbirka železniških modelov.

BELJAK (62.000 PREB.)

(nemško Villach je sedmo največje avstrijsko mesto in drugo največje mesto avstrijske zvezne dežele Koroške. Obgoža jo ga visoki Dobrač (2166 m), Kepa (2145 m), Osojščica (1909 m) in Wollanigberg (1174 m) ter številni nižji hribi.

Najstarejše človeške sledi na področju Beljaka izvirajo iz pozne mlajše kamene dobe (3500‒1800 pr. n. št.). Iz poznejših prazgodovinskih obdobij se zaradi naklonjenih naravnih danosti ohranijo številna druga najdišča, tudi zelo pomembnih. Iz rimskih časov je veliko najdb na celotnem območju mesta. Cestna postaja, ki naj bi se domnevno nahajala tukaj, se je imenovala Santicum. Šele od prihoda slovanskih plemen okoli leta 600 ostankov te poznoantične civilizacije ni več.

Okoli leta 740 je Karantanija preide pod nadvlado vojvodstva Bavarske. V času pokristjanjevanja cesar Karel Veliki leta 811 določi Dravo za mejo med škofijama Salzburg in Oglej. Leta 878 kralj Karlmann dvor Trebnje (Treffen) preda bavarskemu samostanu Ötting. V zvezi s tem se most v Beljaku v listinah omenja kot mejna točka. Leta 979 cesar Otto II. kraljevi dvor v Beljaku preda škofu Albuinu von Säben/Brixen zu Lehen. Utrdba s cerkvijo se je verjetno nahajala v kraju Šmartin (St. Martin). Leta 1007 področje Beljaka preide v roke bamberške škofije, ki jo ustanovi cesar Heinrich II. in v njeni lasti Beljak ostane do leta 1759. Mostiščarska naselbina v letu 1060 prejme obsežno listino, s katero kralj Heinrich IV. škofiji podeli imuniteto, sodne, carinske, kovne in tržne pravice. Dodatno k temu cesar Friedrich II. leta 1225 podeli še pravico do letnega sejma.

Beljak je bil središče Beljaške šole, delavnice za slikarstvo in rezbarstvo, ki XV- in XVI. stol. izdeluje umetniško oblikovana dela, predvsem sakralno umetnost (krilne oltarje, freske) v poznem gotskem slogu. Njihovi najpomembnejši predstavniki so Friedrich von Villach in njegov učenec Tomaž Beljaški.

Glavne zanimivosti:

• Glavni trg (XII. stol., z rahlo ukrivljenimi gradbenimi linijami in zaprtim Platzwandom, ki ga prekinjajo ozke ulice, pogosto premoščene z oboki (Ankershofen- in Karlgasse). Poleg tega sta na glavnem trgu dve zgodovinsko pomembni stavbi: hiša, kjer je nekoč živel zdravnik in filozof Paracelsus, in rojstni kraj patologa Antona Ghona. Obe stavbi sta na zahodni strani trga);
• grad Landskron z gradom Adlerarena Landskron in Affenberg Landskron;
• zgodovinsko mestno jedroe z glavnim trgom s stolpom sv. Trojice in deli nekdanje mestne stene;
• grobišče iz Hallstattskega obdobja blizu ruševin Landskrona;
• rimska cesta (Gleisstraße), je vgrajena v apnenčasto kamnino, in naj bi bila po legendi postavljena v rimskih časih. Zgodovinsko preverljiva je le širitev v srednjem veku. “Rimska cesta” v bližini Beljaških Toplic (Warmbad Villach), značilna v skalo vklesana antična cesta, sodi k najpomembnejšim starim cestam, ki vodijo iz Italije na območje Vzhodnih Alp. Uporabljajo jo že v prazgodovini, svojo funkcijo pa ohranila še v času po obdobju Rimljanov;
• rimljanska posvetila v Beljaških Toplicah pričajo o rabi tamkajšnjih termalnih vrelcev že v tem zgodnjem zgodovinskem obdobju;
• Muzeji: mestni muzej Villach (od leta 1873, se nahaja v zgodovinski mestni hiši v središču mesta. Dokumentira zgodovino, umetnost in kulturo območja Beljaka), muzej vozil (185 vozil od letnikov med 1927 in 1977), muzej lutk; gobarski muzej, Ebnerjev hišni muzej (rudarstvo, kmetijstvo in turizem);
• Pranger (kamnit steber pred mestno hišo, na tem mestu stoji že od XV. stol., stoji na kraju, mimo katerega je moral skoraj vsak. Okrog leta leta 1800 je odstranjen in vzidan v obalno zaščitno steno Drave, kjer je ostane približno 150 let. Ob rušenju zidu (1959) pride šest-stranska krona nekdanjega prangerja ponovno na dan. Sedanji pranger je kopija, izvirnik je na dvorišču Mestnega muzeja. Edinstvena med mnogimi ohranjenimi avstrijskimi prangerji je slikovna predstavitev morebitnih kazni za določena kazniva dejanja. Pri piramidnem vrhu so štiri drakonske kazni, kot drastično zastraševanje v kamnu: bičanje, odsekanje roke, izrezovanje oči in rezanje ušes. Poleg štirih predstav telesnega kaznovanja kažeta dve dodatni polji prave simbole: tehtnico kot simbol pravičnosti in meč kot izraz tržne pravičnosti in miru;
• Usnjarska pot (v severozahodnem delu nekdanjega mestnega obzidja v središču mesta. Stara steza dobi ime po obrtnikih, ki so tu imeli svoje delavnice. Danes je del območja za pešce);
• Oznake visoke vode (Na stavbe na obrobju so večkrat vplivale poplave. Na hišah so plošče, ki pričajo o tem na impresiven način. Zlasti je vredno opaziti oznako visoke vode iz leta 1567 pri hiši številka 12. Zadnji dve veliki poplavi sta bili v letih 1966 in 1967;
• Cerkve: župnijska Župnijska cerkev svetega Jakoba (gotska dvoranska cerkev), neogotska cerkev svetega Nikolaja (1896) s sosednjim frančiškanskim samostanom, baročna romanska cerkev svetega Križa, protestantska cerkev v mestnem parku (1901–1903), župnijska cerkev Maria Landskron, cerkev svetega Janeza, cerkev svetega Mihaela);
• Hegerhaus (zgrajena kot pozno gotska obrtnikova hiša poleg zgornjih vrat, ki se vključuje v nekdanje mestno obzidje (severna stran). Po težki vojni škodi se hiša skoraj poruši (obnovljena med letoma 1977 in 1978).