POT OB SLOVENSKI MEJI OKROG SLOVENJE

Že nekaj let smo imeli v načrtu kolesariti ob slovenski meji. Lani nam je kolesarske načrte od Pariza do Carcassonna preprečila corona, zato smo kot nadomestno za načrtovano XIV. avanturo cel teden kolesarili po Prekmurju (reportaža še ni dokončana). Letos nismo želeli izzivati usode in tako na XV. avanturi nismo zapuščali slovenskega ozemlja.

Kot običajno sem s pomočjo programa Bikemap pripravil poti (sledi) za vsak da posebej, za nekatere dneve tudi več različic, tako bi lahko kolesarili krajše odseke tudi po Italiji, Hraški, Madžarski in Avstriji, pri tem pa upošteval tudi pripombe letošnjih udeležencev. Dejanske poti se sicer tu in tam tudi razlikujejo, saj smo jih morali prilagoditi razmeram na cesti (prevoznost kolovozov, promet, cestne zapore) ali pa smo se le hoteli peljati mimo kakšne zanimivosti, vendar so zaključki poti ostali nespremenjeni, saj sem moral za vsak dan že v naprej rezervirati hotele. Pri iskanju hotelov me je presenetilo, kako malo izbire(za šestnajst oseb) je v manj turističnih krajih.

Kraji so nam vsem bolj ali manj poznani, zato jih prav posebej ne opisujem (je pa nekaj informacij v povezavah) – po mestih smo sicer kolesarili bolj malo -, sem pač dal večji poudarek sami trasi. Po načrtovanih poteh nas že desetletje usmerja Slavko (pripravil je tudi sledi oziroma aktivnosti na GarminConnect in Relive), Marina skrbi za fotografski arhiv – tu je povezava na njen album – (Marko pa za to, da Marine pri fotografskem navdušenju preveč ne zanese), Tomo pa bo potovanje, kot vedno, ovekovečil v fotoalbumu.

1. dan: Milje pri Kranju – Vršič – Bovec (113,29 km, 1.929 v.m.) (Relive)

Zbrali smo se (14) pri Marijanu, vozniku spremljevalnega kombija, v Miljah, naložili prtljago in se kmalu po osmi uri podali na pot. Že prvi dan smo jo ubrali malo drugače od načrtovane poti – mimo Prešernove rojstne hiše v Vrbi, rojstne hiše Matije Čopa v Žirovnici  in rojstne hiše pisca Bobrov Janeza Jalna, v Rodini. Za nekaj časa je bilo s tem konec ravnine, povzpeli smo se mimo Golnika in Tržiča in ob tem tudi občudovali le razgled na savsko dolino.

Pri Begunjah na Gorenjskem smo se ponovno spustili v dolino, nato pa vse do Kranjske gore kolesarili bolj ali manj po ravnem (od Jesenic po kolesarski poti), vmes so nas sicer čakali krajši 10 in več odstotni klanci. Po malici pri kombiju se nas je nekaj podalo v Trento čez Vršič, drugi pa so okrog čez Trbiž in Strmec na Predelu prihranili 400 višinskih metrov.

E-pogon je zakon, če se ti baterija ne izprazni. Meni se je, na višini 1400 metrov ali dobre dva kilometra pod vrhom. Šele takrat opaziš kako je e-kolo težko! Ampak sem vseeno nekako pririnil do vrha.

Do Bovca je letelo, vmes sta bila le dva krajša klanca.

Na večerjo smo šli bolj ali manj vsak po svoje, na koncu smo vsi “pristali” na čevapčičih in podobnem v “najboljšem žaru v mestu“. Pivo, ki se ga na kolesu raje nisem privoščil, je padel (seveda ne samo eno, več teh) na plodna tla.

Prespali smo v Garni hotelu v lasti (ali v najemu) čeških lastnikov. “Uradni” jezik – angleščina ali češčina!.

2. Bovec – MOST NA SOČI – Branik (104,24 km, 1.174 v.m.) (Relive)

Drugi dan nas je pot do Nove Gorice vodila pretežno po kolesarski poti ob Soči. Pot sem mimo Tolmina do Avč sicer zarisal ob levem bregu, mi pa smo jo vseeno odpravili kar po soški kolesarski poti in tako na meji med občinama Tolmin in Nova Gorica nad staroveškim svetiščem Babja jama po strmem kolovozu (blaga beseda, šlo je bolj za nasuto kamenje in se ni dalo peljati s kolesom) “padli” v luknjo (ki sem si jo pri načrtovanju poti sicer uspel izogniti), na drugi strani potoka pa nas je čakal še bolj strm, vsaj kakšnih 25 odstoten, kamniti kolovoz. Ja, e-kolo je prav težko potiskati v tak klanec. Sicer pa je bila pot vseskozi lepa in nas je vodila mimo številnih zanimivih vasi.

Naš cilj je bil v Braniku (na srečo v vasi, ne pri gradu nad naseljem), v gostišču s prenočišči Ošterija in okupirali vseh osem sob. Za večerjo smo si privoščili nekaj primorskih posebnosti (sam sem se odločil za “klasiko”), ki se jim je prilegalo dobro primorsko vino, oziroma vino primorskih kletarjev.

3. Branik – LOKEV – Brce (81,69 km, 1.374 v.m.) (Relive)

Prve pol dneva smo kolesarili po Krasu. Že takoj po zajtrku nas je čakal kar strm klanec okrog gradu Rihemberk (8%), po krajšem spustu pa smo v blagem klancu kolesarili mimo Komna, Gorjanskega, Pliskavice in Dutovelj vse do 44-tega kilometra pri Lokvi.

Malo daljši odmor smo naredili v Dutovljah, toliko, da je bila jata kolesarjev spet na kupu.

V Lokvi si Lokavskega pršuta nismo privoščili v pršutarni ali v kakšni gostilni, ampak kar pri kombiju parkiranem pri vojaškemu muzeju v Lokvi. Nekateri so imeli pred hrano še voljo in naredili ovinek okrog kobilarne Lipica. Nabrali smo si dovolj kalorij, si v bidone natočili še vodo in smo bili tako pripravljeni za daljši klanec, ki nas je čakal.

Po krajšem blagem spustu se je z Brkini začenjal 10-kilometrski klanec s poprečno naklonino kakšnih 5%. Na zadnji tretjini poti smo imeli vseskozi bil lep pogled na Javornike, Snežnik pa tudi oddaljenejše gore.

Za zaključek nas je trek poslal v “drek” – v kakšen dvokilometrski odsek, ki se je začenjal s strmim spustom po kamnitem in razritem kolovozu do blatnega dna okrog potoka, nato pa se nadaljeval še s strmim vzponom po prav tako razritem kolovozu skoraj vse do turistične kmetije Farm Stay Peternelj, končnega cilja tretjega kolesarskega dne. Še dobro, da se je kombi pravočasno obrnil. Pot do kmetije je nekaj kilometrov naprej proti Ilirski Bistrici sicer lepa asfaltna (tudi s smerokazom za kmetijo), ampak Google pa je pač Google (tudi Bikemap) in je izbral “krajšo” pot (temu so se čudili tudi na kmetiji).

Kmetija leži povsem na samem v prijetni okolici, dobro (in obilno, da smo nekaj morali celo “zaviti” za malico naslednji dan) pa smo tam tako večerjali kot zajtrkovali.

4. Brce – Knežak – Mašun – Podpreska (68,22 km, 1.440 v.m.) (Relive)

Namesto čez Sviščake smo se proti Loškemu potoku izognili Ilirski Bistrici in do tja kolesarili čez Knežak in  Mašun.

Po krajšem odmoru za kavo na Mašunu (za odličen divjačinski golaž in nabiranje gob nismo imeli časa) smo se spustili do gradu Snežnik pri Kozarišču in si pri kombiju nadomestili porabljene kalorije.

Proti Markovcu (Vrhnike pri Ložu in Martina Krpana smo se izognili) je bilo pretežno ravninska trasa, se je pa kmalu za naseljem začel ne prehud klanec. Cesto so sveže asfaltirali in je bila praviloma zaprta za promet, kar pa nas ni motilo – motil nas je na nekaterih odsekih le debelo nasut pesek. Kljub razmeroma kratki trasi smo se kar nabrcali po makadamu.

V Podpreski ni gostilne ali restavracije, pa nam je prijazni lastnik počitniške hiše Ostrnica (rezervirali smo si kar celo hišo s kakšnimi tridesetimi ležišči) na vrtu zakuril ogenj in smo si privoščili pravi piknik. Zvečer, že proti sedmi uri, se je močno ohladilo, tako smo druženje nadaljevali v jedilnici. V počitniško hišo je bila pred leti predelana kar osnovna šola, ki so jo zaprli zaradi premajhnega števila otrok, prve goste pa so sprejeli leta 2020, gostili pa so že tudi nadobudne kolesarje iz Pogijeve šole. Nedotaknjena in samotna okolica je prav primerna za enodnevna in večdnevna kolesarjenja.

5. Podpreska – Borovec – Kolpa – Metlika (95,41 km, 1.116 v.m.) (Relive)

Po obilnem in dobrem zajtrku smo se najprej slikali za fotografijo na zidu “slavnih”, nato pa smo po krajšem spustu po makadamu zakolesarili v osrčje kočevskih gozdov. Medvedov nismo srečali, smo bili verjetno preglasni!

Do Metlike sem začrtal tri različice poti (eno tudi čez Čabar in ob desnem bregu Kolpe na hrvaški strani), po pogovoru z domačini pa so nam svetovali kar prvo različico. Izognili smo se Grčarevcu, Gotenici in Kočevski Reki in po dolgem  spustu prispeli do Kolpe. Odmor za kosilo oziroma malico ob kombiju smo si privoščili kar v avtokampu v Dolu. Meni je ob prihodu do Kolpe zatajila (zaribala) zadnja disk zavora, pa sem se od tam do večera drugega dne, ko so mi jo v Brežicah popravili oziroma zamenjali, prevažal kar v kombiju, v roki pa brez skrbi, da bom napihal, držal pločevinko piva.

Prijetnemu kolesarjenju po ravnici ob Kolpi je bilo za Prelesjem konec, saj je bilo treba ponovno zagristi v dobrih 250 metrov visok klanec. Tudi na tem delu se vidi, da bodo v kratkem volitve, prekopavajo in obnavljajo ceste, tako da smo se proti Črnomlju spustili po ozki in prašni makadamski cesti, saj je bila glavna cesta zaprta.

Po makadamskem spustu se je cesta zravnala in je bila pretežno ravna vse do Metlike. Že nekaj dni vnaprej je naš kolesar Tone naročil odojka in tako smo imeli za večerjo pravo svinjsko pojedino. V hotelski restavraciji so mam pripravili pogrinjek, dodali prilogo (predvsem zelenjavo in čebulo, pridno pa so stregli tudi vino, pivo, brezalkoholno pijačo in vodo. Precej odojka smo zavili in ga imeli za malico naslednji dan, za naslednji dan pa nas je počakala tudi glava.

6. Metlika – pod Gorjanci – Brežice (70,02 km, 1.356 v.m.) (Relive)

V Metliki nisem našel servisa za kalo, zato sem cel dal “užival” v kombiju. Etapa ni bila ravno dolga, nas pa je obdarila z višinskimi metri. Začetni del del poti je bilo treba deloma speljati po glavni cesti proti Novemu mestu (kakšne tri kilometre, čeprav se je te ceste zaradi slabega makadama na stranskih cestah nabralo precej več), ki pa je bil zelo prometen, še posebej zoprno in nevarno pa je bilo kolesariti ob številnih tovornjakih s prikolico. Prav oddahnili smo se, ko smo malo za prelazom – na spustu so kamioni vozili kot nori! (ne vem kako bi zavirali pravčasno?) – zavili na lepo, asfaltirano a valovito stransko pot proti Kostanjevici na Krki.

Malo pred mestom nas je čakal še krajši kar strm spust, za zet pa se je cesta bolj ali manj poravnala. Seveda je bilo treba narediti še krog po dolenjskih Benetkah preden smo se ob Krki lotili mrzlega odojka.

V Brežicah sva se z Marijanom najprej zapeljala do servisa za kolesa Prah šport, kjer so mi popravili kolo do naslednjega jutra, zatem pa sva se zapeljala še do središča mesta do hotela Splavar, kjer sem uredil našo nastanitev. Skupne večerje nismo imeli v načrtu, zato sem se mimo restavracije Debeluh šefa Jureta Tomiča (omenjena v Michelinovem vodiču) – nisem bil prav posebej lačen za pet hodni meni (pa tudi cene niso bile za moj žep) -, odpravil malo ven iz centra, do gostilne s prenočišči Berdnik z daleč naokrog najboljšimi jetrcami na žaru. Začuda nazaj grede do hotela nisem srečal nobenega našega kolesarja in sem večer preživel sam v Jazz Pubu.

7. Brežice – MarkovCI pri Ptuju (88,30 km, 786 v.m.) (Relive)

Od danes sem spet na kolesu z novimi diski na zadnjem kolesu, je le lepše kolesariti kot pa se prevažati v kombiju. Z manj kot 800 višinskimi metri na dveh vzponih nas je tako rekoč ravninska etapa vodila čez Bizeljsko, pokrajino vinske trte, klopotcev in vinskih hramov na Štajersko, skoraj ves čas pa smo kolesarili ob slovenko-hrvaški meji in seveda ob Sotli.

Ob poti so nas na Bizeljčana vabile številne vinske kleti, ob poti je tudi sicer bilo nekaj zanimivih manjših krajev, od večjih pa naj omenim le Podčetrtek in Rogatec, ba hribih pa je tudi nekaj gradov.

Spali smo v LaSiesti, hotelu v obrtni coni v Markovcih. Restavracijo in bližnje menze zaprejo kmalu po drugi uri, a so nam v hotelu prijazno organizirali catering iz bližnjega Ptuja. Okusno in kljub dostavi je bila hrana še vedno dovolj vroča. Tudi okusna. In poceni!.

.

.

8. Markovci – Moravske toplice (70,26 km, 279 v.m.) (Relive)

Počasi smo se po povsem ravninski etapi bližali Prekmurju, Muro pa smo prečili v bližini Razkrižja. Od tam naprej smo se počutili kot doma, saj smo lani po Prekmurju kolesarili cel teden. Sprva so nas ob poti k sebi še vabile vinske kleti, na drugi strani Mure pa so jih zamenjale buče na njivah, ki so čakale, da jih stisnejo v odlično bučno olje.

Od zanimivejših malo večjih krajev naj poleg Razkrižja s kovaškim in kolarskim muzejem družine Horvat omenim še Črenšovce s Halasovo kapelico, Bogojino s Plečnikovo cerkvijo Gospodovega vnebohoda,  Filovce z muzejem na prostem, številne rokave Mure in še marsikaj bi se našlo. Seveda bi bilo konec sveta, če ne bi v Tešanovcih zavili v čokoladnico Passero.

Enkrat smo se učili, da je Prekmurje nerazvito, danes pa je gotovo v špici slovenskega turizma. Zavedajo se, da je pomemben del tega turizma tudi kolesarski, brez urejenih kolesarskih poti pa je kolesarjev bolj malo.

Pričakovano sem v Moravskih Toplicah rezerviral soliden (cene, sobe in zajtrk) Hotel Imperium, na odlični bograč pa smo se zapodili v gostilno Šiftar.

9. Moravske Toplice – KUZMA – Benedikt (85,58 km, 958 v.m.) (Relive)

Ne glede na to, da smo pred letom s 500 km prekrižarili Prekmurje, smo vseeno našli neobdelane odseke. Čez Suhi vrh smo se spustili do Prosenjakovcev (do Martinja v bližini tromeje, kjer nas je s 400 m.n.m. pričakal najvišji vrh tega dne – najvišji vrh na Goričkem je sicer visok 413 metrov. Pot je bila zelo razgibana – seveda, začeli smo dvodnevno kolesarjenje po Goričkem, hriboviti pokrajini, ki se razteza od Mure proti tromeji z Avstrijo in Madžarsko. Klanci niso pretirano strmi, jih je pa veliko in nekateri vseeno presegajo 10% naklon.

Pri vasi Selo, do koder je bil kratek a strm spust, smo skočili do rotunde – kapele sv. Nikolaja (XIII. st.). Po krajšem vzponu nas je do Prosenjakovcev počakal kratek strm spust, enako smo ponovili še na odseku do Šalovcev, kjer smo zavili v daljši klanec. Za Martinjem smo se proti Kuzmi spustili po kar strmem klancu, od tam pa smo se začeli blago spuščati vse do umetnega akumulacijskega Ledavskega jezera pri Krašičih. Že lani smo imeli piknik na tem mestu, le da smo do strm prikolesarili po jezu iz Krašičev in nato proti Kuzmi kolesarili v nasprotni smeri. Poleg klasike (salame, sir ipd.), smo si kot uverturo v Zdravkin rojstni dan privoščili pravo prekmursko gibanico.

Po malici smo nadaljevali pot proti Radencem, pot pa se je vseskozi blago spuščala. Prvotno smo sicer nameravali pot skrajšati mimo Cankove in čez avstrijsko Radgono do Trstenika pri Benediktu (pri tem bi se izognili tudi prometu okrog Radencev, a se tam potem tudi ne bi zaustavili na sladoledu), a smo se na koncu odločili, da kolesarimo le po slovenski strani meje. Moram reči, da je bilo vse od Radencev zelo valovito. Spali smo na turistični kmetiji Kaučič (do tam nas je čakal še dober klanec), kjer so nam pripravili dobro večerjo, mnogo pa smo izvedeli o krajevnih trtah in vinih, zlasti o trti in vinu jurka, za katero se lastnik kmetije že dolgo prizadeva za njeno priznanje.

10. Benedikt – Štrihovec – Ribnica na Pohorju (87,90 km, 1.742 v.m.) 

Do opoldanske malice malo čez polovico poti smo imeli le en manjšin manjši klanec. Kolesarili smo mimo Zgornje Ščavnice, Lokavca, Trate in Štritovca do kolesarske poti ob avtocesti Maribor – Gradec.

Prekolesarili smo del prometnega Maribora (tudi tu divje asfaltirajo) do Drave, nato pa po kolesarski poti čez Lent proti Rušam, kjer so se ponovno začeli klanci (z dvema daljšima spustoma in zadnjim dolgim strmim klancem od Janževskega vrha) vse do cilja v Ribnici na Pohorju (715 m n.m.) 450 metrov višje.

Spali smo v apartmajih PEC Sitar pod glasnim zvonom župnijske cerkve sv. Jerneja čez cesto, večino prostega časa pa preživeli v bližnji gostilni Pri Vidi, kjer so nam drugo jutro pripravili tudi zajtrk. Eni smo v tej gostilni tudi večerjali, večina pa se je sprehodila do bližnje okrepčevalnice Jelka. Kakšne hude kulinarične izbire sicer nimajo ne v eni ne v drugi gostilni, kar pripravijo pa je okusno.

11. Ribnica – Dravograd – Ravne – Mežica –  Luče (92,70 km, 2.800 v.m.)

Na prvih desetih kilometrih smo se v jutranjem hladu spustili 400 metrov, v Vuhredu ob Dravi pri cerkvi sv. Lovrenca počakali počasnejše na spustu, v Vuzenici smo po pomoti prečkali Dravo, v Dravogradu pa smo se spustili do Drave da smo v Stars caffe popili kavo. Po kavi se je začel 40-kilometerski vzpon do 930 metrov višjega prelaza pod Lenežem.

Mimo Raven na Koroškem, Prevalj in Mežice do Črne na Koroškem cesta še ni bila pretirano strma, je pa kmalu za Črno (tam smo vase naložil nekaj kalorij) klanec pokazal zobe in jih kazal vse do vrha.

Na prelazu je bilo kar nekaj avtomobilov, kot kaže, so v gozdu očitno nabirali gobe. Sledil je spust po dokaj solidni makadamski cesti, a previdnost vseeno ni bila odveč. Vsake toliko časa se je pojavil asfalt, ampak le mimo kakšne osamljene kmetije ali vasice. Od Solčave do cilja smo ponovno zakolesarili po asfaltu.

12. Luče – Volovjek – Kamnik – Milje (54,70 km, 1.081 v.m.)

Zadnji dan po tradiciji kolesarsko traso podoživljam v kombiju, tudi letos (imam namreč nekaj bolečih izkušen z zadnjega dne avanture). a poslastico sem načrtoval traso po Logarski dolini, čez Pavličevo sedlo in čez jezersko, ker pa smo se odločili, da ne bomo zapuščali Slovenije, sem jo proti cilju v Miljah začrtal čez prelaz Volovjek.

S 527 metrov n.m. smo se že kar takoj začeli kolesariti v hrib, sprva je bil klanec bolj blag, druga polovica, pod vrhom 1.029 metrov visokega prelaza, pa že kar hudo napet. Na vrhu smo si vzeli malo daljši odmor, saj nas je do opoldanske ga “zadnjega” kosila v Kamniku čakal le še malo bolj divji spust. Za konec kolesarjenja smo si v okrepčevalnici Orient privoščili pravo domačo hrano – čevapčiče, prebranec, lepinje ipd. (imajo bogat jedilnik)…

Do končnega cilja v Miljah nas je ločilo le še dobrih 20 km razgibanega terena.

Bilanca avan-ture:

Na dvanajstih  kolesarskih etapah smo prevozili 1.012 kilometrov in se povzpeli za 16.000 metrov (seveda je bilo enako število metrov tudi na spustu). Seveda, ker je imel vsak svoj garmin in svoje kilometre in višinske metre, sem kot merodajne podatke uporabil Slavkove (dnevne etape so na linkih).

TRIJE “KRALJI ceste” XIV. AR-KOLO-NAVTSKE AVANTURE

Očitno smo bili z avanturo večinoma zadovoljni, saj smo delali že načrte za drugo leto. Največ predlogov je bilo za neoddelano lansko avanturo po Franciji – in da dodamo Biskajski zaliv z najvišjimi evropskimi peščinami (La Dune du Pyla) že v bližini Bordeauxa. Nekaj izhodiščnih različic je na povezavi Francija 2022.

 

Kilometrov in višincev še ne bo zmanjkalo!

Ar-kolo-navt Jazon