GORENJSKI GLAS

Dopoldan nas je močil dež

Zjutraj je v Zaječarju, kjer smo začeli drugo etapo, deževalo. Dež je bil napovedan za ves dan, zato smo se pripravili za kolesarjenje v dežju. Načrtovana pot za ta dan je bila v celoti speljana po uradni kolesarski poti EuroVelo 13. Pot nas je prvih trideset kilometrov vodila po lokalni neprometni asfaltirani cesti skozi manjše kraje Šljivar, Lenovac in Lasovo. Dežja se sčasoma navadiš in te ne moti preveč, če si primerno oblečen in obut. V kraju Lasovo je na posebnem kažipotu, ki označuje kolesarsko pot EuroVelo 13, pisalo, da je do Bučja, naslednjega kraja na naši poti, 10,8 kilometra.

Tabla EV13 na poti (edina!) nam je dala pogum, da gremo prav

Makadamska pot, ki se je nekoliko vzpenjala, je bila takoj na začetku v redu, a kmalu se je spremenila v kolovoz z blatom in globokimi lužami. Čez manjše luže smo se vozili, a na mestih, kjer so bile čez celo pot, smo šli raje peš. Kjer se je dalo, smo hodili ob robu poti skozi grmovje in visoko travo. Velikokrat pa je bilo ob poti tako zaraščeno, da ni bilo druge možnosti, kot zabresti v vodo in blato. Pot se je sčasoma začela strmeje vzpenjati, zato je bilo luž in blata nekoliko manj in na nekaterih delih smo se lahko celo peljali. Po osmih kilometrih smo prišli do vrha planote (571 m n. m.).

IN ŠE NE TAKO SLABA, TAM, KO SMO SE BORILI S POL METRA UDIRAKOČE MASTNE GLINE, PA SI NIHČE NI UKVARJAL S FOTOGRAFIJAMI AMPAK DOBESEDNO S PREŽIVETJEM

Ko smo že mislili, da je vsega hudega za tisti dan konec, se je najhujše šele začelo. Čakal nas je še dvokilometrski spust do vasi Bučje. Na poti tokrat ni bilo samo blato, ampak ilovica, ki se je lepila na gume. Še posebno velike kepe so se nabirale v vilicah, kar je povzročilo, da se kolesa niso obračala, tudi če smo jih potiskali peš. Velike kepe je bilo treba vsakih nekaj metrov odstraniti. Ko je bilo ilovice konec, smo kolesa toliko očistili, da smo se lahko spustili do vasi Bučje. Ko sva s Tonetom v vasi prala kolesi in gospe, ki nama je prijazno ponudila cev in vodo za pranje, razlagala, kako smo kolesa tik nad vasjo rinili po ilovici, jo je zanimalo, kaj smo iskali tam gor. Ko sva omenila EuroVelo 13, pa je le zamahnila z roko.

NIHČE SE NI PRETIRANO RAZBURJAL, SMO BILI VESELI, DA SMO SE IZKOPALI IZ MASTNE GLINE – KAJ HOČEMO, AVANTURA JE AVANTURA (ČE SE KDO ŠE SPOMNI TEGA FILMA)

Od Bučja do Knjaževca smo kolesarili po asfaltirani neprometni lokalni cesti. V mestu smo počakali kombi, ki je nekaj časa tudi vozil po blatnem kolovozu za nami, kajti navigacija Google Zemljevidi je za avto predlagala isto pot. Na srečo so našli primerno mesto, kjer so lahko obrnili, se vrnili do Zaječarja in se po glavni cesti pripeljali do Knjaževca. Nekateri so se odločili, da gredo naprej s kombijem, drugi pa smo kolesarili do cilja v naselju Kalna, ki leži pod Staro planino. Prenočevali smo na treh turističnih kmetijah.

Še nekaj utrinkov s poti