Gorenjski glas

Ekipa 2023

Tudi letošnjo, XVI. arkolonavtsko kolesarsko avanturo po Balkanu je organiziral Milan Selan. Del poti smo kolesarili po znani 9950 kilometrov dolgi kolesarski poti EuroVelo 13 (Iron Curtain Trail/ Pot ob železni zavesi), ki vodi od Barentsovega do Črnega morja in je speljana ob meji med vzhodom in zahodom, ki je delila Evropo skoraj pol stoletja. Kolesarjenje smo začeli v vasici Miroč, najmlajši vasi na območju vzhodne Srbije, ki je bila ustanovljena leta 1869. V središču vasi je vodnjak, za katerega domnevajo, da je bil vodnjak kraljeviča Marka, znanega iz legend in ljudskih pesmi. Vas leži na istoimenski planini z najvišjim vrhom Veliki Štrbac (768 m n. m.), ki se razprostira ob Donavi nad sotesko Džerdap med krajema Donji Milanovac in Tekija. Do Miroča, ki je od Beograda oddaljen 200 kilometrov, smo se iz Kranja vozili več kot 12 ur. Nastanili smo se v gostišču Miročki raj, ki je dovolj veliko, da nas je lahko vseh 18, 16 kolesarjev in 2 šoferja kombijev, prenočilo. En kombi nas je nato spremljal na poti, drugi pa se je vrnil domov in nas je prišel iskat na cilj v Tekirdag, ki leži ob Marmornem morju, 150 kilometrov zahodno od Carigrada.

Se je že začelo

Na letošnjem kolesarskem potepanju smo v 13 dneh prekolesarili nekaj čez 1000 kilometrov in premagali skoraj 11.000 višinskih metrov. Najdaljša etapa je bila dolga 100 kilometrov, največ vzpona (1560 metrov) pa smo naredili osmi dan. Najvišja točka celotnega potovanja je bila v znanem Bolgarskem smučarskem središču Borovec (1332 m n. m.). Prve 3 dni smo kolesarili po Srbiji skozi Zaječar, Knjaževac, Pirot in Dimitrovgrad, nato 6 dni po Bolgariji skozi Sofijo, Borovec, Pazardžik, Plovdiv, Asenovgrad, Kardžali in Madžarovo, zadnje 4 dni pa smo najprej 30 kilometrov kolesarili po Grčiji, nato pa nadaljevali po Turčiji skozi Odrin, Lalapasa, Kirklareli, Luleburgaz do cilja v Tekirdagu.

Po deževju (kdaj že ?)

Prvi dan nas je zjutraj pričakal lep sončen dan. Iz Miroča je najprej sledil kratek spust po glavni cesti proti Donavi, nato pa smo zavili na makadamsko gozdno pot, ki je bila zelo razgibana. Po 20 kilometrih smo dosegli najvišjo točko prve etape (604 m n. m.), kjer so se nam ponudili čudoviti razgledi na pokrajino in okoliške hribe. Sledil je spust do naselja Plavna, ki spada v občino Negotin.

Le kan, le kam je ves pesek šel?

Nadaljevali smo po lokalnih cestah skozi manjša naselja Popovica, Sikole, Salaš, Koprivnica, Jelašnica. Nekoliko pred Zaječarjem smo med naseljema Čokonjar in Trnavac kolesarili ob reki Timok, ki je zadnjih 15 kilometrov mejna reka med Srbijo in Bolgarijo in se izliva v Donavo na tromeji med Srbijo, Romunijo in Bolgarijo. Zaječar, središče Timočke krajine, je bil cilj naše prve etape. V tem mestu so bili rojeni trije rimski cesarji: Galerij, Maksimin in Licinij. V bližini je tudi arheološko najdišče Gamzigrad iz časov rimskega imperija, ki je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.

Pogosti prizori ob poti