Za vodenje, nadzor in kasnejše upravljanje koliščarske koloceste občine, krajevne skupnosti, javni zavodi ter druge pravne in fizične osebe ustanovijo zadrugo ali kakšno drugo učinkovito obliko povezovanja različnih pravnih in fizičnih oseb. Bilo bi seveda zaželeno, da se za projekt KK pridobi vse občine, po katerih bo tekla kolesarska pot, saj si težko privoščimo manjkajoče odseke oziroma pot izgubi precejšen del svojega čara in namena.

V pripravljalni fazi se v zadrugo pritegnejo le občine oziroma njihovi zavodi zadolženi za turizem/rekreacijo, npr. Zavod Ivana Cankarja ali Turistično društvo Blagajana – omenjam le vrhniška – (v nadaljevanju: zadružniki). Določi se višina ustanovnega deleža (deleži občin naj bi bili sorazmerni glede na pričakovano višino stroškov izgradnje KK, ki odpadejo na posamezno občino) in opredelijo začetni stroški priprav (ogledi terena, geodetske meritve, ugotavljaje lastništva, pridobivanje soglasij (služnostne pravice v javnem dobrem ali v zasebni lasti, odkup zemljišč v zasebni lasti, ipd.) in kot ustanovni delež si ta strošek razdelijo občine v skladu z deležem v stroških celotne KK.

Ustanoviteljice tudi podrobno razmejijo pristojnosti občin (denimo vključitev poti v občinski prostorski načrt (OPN), spremembe namembnosti zemljišč, izdaja lokacijskih in gradbenih dovoljenj – pravzaprav vse, kar je v pristojnosti občin) in zadruge (urejanje zadev, ki se nanašajo na celotno traso, od pridobivanj soglasij okoljevarstvenih ustanov naprej).

Po uspešno zaključeni prvi fazi (v primeru neuspeha se zadruga ukine) – po pridobitvi soglasij za celotno traso, pridobitvi zemljišč ali služnostnih dovoljenj, vpisu v OPN vseh občin itd. – se za članstvo v zadrugi pridobiva zainteresirano javnost, tako pravne kot fizične osebe. Pri tem imam po eni strani v mislih tiste fizične in pravne osebe, ki od nove kolesarske poti pričakujejo določene finančne učinke – ponudniki osnovne (prenočitvene zmogljivosti, gostinstvo) in dopolnilne (izposoja koles, plovil in konj, prodaja vrtnin, suhomesnatih izdelkov, medu, ipd.) turistične dejavnosti, po drug strani pa najrazličnejše donatorje, ki bodo želeli prispevati k urejenosti kraja ali bodo pot izkoristili kot oglaševalsko priložnost.

KK naj bi prvenstveno financirale v projekt vključene občine (Mestna občina Ljubljana in občine Brezovica pri Ljubljani, Borovnica in Vrhnika) v višini dejanskih stroškov pripadajočih odsekov, zmanjšan za delež pridobljenih nepovratnih državnih in evropskih sredstev (na razpise se naj bi, ob spodbudni podpori občin, javljala predvsem zadruga) ter donacij pravnih in fizičnih oseb (pri donaciji se lahko upošteva krajevni princip donatorja, če tako določijo zadružniki (npr. če npr. Vrhniški obrtnik finančno podpre projekt (npr. prispeva brezplačno nekaj deset kubičnih metrov lesa), se s tem zmanjša delež v stroških občine Vrhnika in se vrednost donacije ne prerazporedi na zmanjšanje stroškov drugih občin).

Vsak občina naj bi se sama odločala, kolikšen del KK bo dejansko potekal na kolih in za kakšen del poti se bo (rajno ali začasno) odločila, da jo spelje po obstoječih kolovozih ali stranskih poteh, te poti pa potem tudi dejansko nameni zgolj za kolesarski promet, vendar v skupnem dogovarjanju z mejnimi občinami. Pri tem mora občina upoštevati, da se dolgoročno ne zmanjša bistveno namen, zanimivost in atraktivnost načrtovane poti.