Comiso, stolnica Marijinega oznanjenja

Trasa poti (link), dolžina 102 km, vzponi 370 m, spusti 900 m

Po odhodu iz Raguse se sprva še nekaj malega dvigujemo (na osmih kilometrih se dvignemo za sto metrov), nato pa se na hitro spustimo v Comiso (na 10 km 450 v.m.). Ogledamo si jo bolj na kratko, čeprav ima nekaj zanimivosti, predvsem stolnico sv. Marije zvezd, stolnico Marijinega oznanjenja in grad Nasselijev iz Aragonije, se bomo raje spustili do Vittorie, mesta poznano po najkakovostnejšem vinu cerasuolo, ki ima edino na Siciliji najvišjo oznako kakovosti DOCG (23 pa je takih brez G). Za pokušino bo kar hudo prezgodaj, ga pa bomo raje shranili v kombi in ga prevažali do večera, tu pa si raje privoščimo kapučino in si v slabi urici ogledali mesto.   

Vittoria, palača Traina

Prav pretirano se v mestu ne bomo zadrževali, saj bo za nami komaj četrtina etape (25 km). Do morja se pripeljemo pri Marini d’Acuta, nato pa bolj ali manj blizu morja kolesarimo vse do cilja (po zračni črti smo vseskozi bližje od petih kilometrov).

Kolesarimo vse do obmorskega mesta Gela. Kolesa bomo parkirali pri stolnici Marijinega vnebovzetja in napravili malo daljši odmor. Najprej si peš ogledamo mesto, nato pa se v  primerni okolici prepustimo užitkom opoldanske malice pri kombiju. Po lastni presoji (in po predhodnem dogovoru) se lahko podamo tudi v eno od številnih restavracij. Gela je domovina Archestrata, prvega gastronoma, ki se ga zgodovina spominja! Sicer pa je treba v Geli poskusiti kruh (D.O.P.) s stoletno tradicijo (je rumene barve s hrustljavo skorjo), jedi z žara (recimo klobase s špinačo in črnimi olivami) ali arancine in sladice, kjer prevladuje sladka skuta (tutù, ccò ficu, spingiuna (palačinke z medom), ravioli s skuto in čokolado).

V mestu je tudi nekaj plaž (teh je v gelskem zalivu na desetine, ampak je tam (med Marino d’Acuta in Gelo) močno zastopana tudi Petra Kemija, zato je treba biti pri izbiri plaže »previden«), vsekakor pa bomo kašno našli v smeri proti Licati, kjer bo po odmoru naš naslednji cilj. Če bo priložnost se bomo seveda namočili v morju. Po desetih kilometrov se pripeljemo do petnajst metrov visokega obrambnega stolpa Manfria, enega od številnih na južni obali (1549, projektant Tiburzio Spannocchi).

Če pa se kdo namerava še(enkrat) poročiti (ali ponoviti poročne zaobljube) bo moral/a (verjetno sam/a) že v Gelu zaviti in odpeljati dobrih deset kilometrov bolj v notranjost, do »poročnega« gradu Falconara (že leta 1392 ga zgradi Ugone di Santapau iz plemiške družine Adamara).

V Licati bomo naredili krajši odmor za malo predaha ali pa za ogled mesta z dovolj zanimivostmi. Do cilja nekaj kilometrov pred in pod Palmo di Montecchiaro (ogled Palme je predviden naslednji dan) je le še dobrih deset kilometrov, zato naredimo ovinek do plaže Mollarella, kjer se 10. julija 1944 izkrcajo USA in začno potiskati Nemce domov. Da ne delamo še enega ovinka, bomo poskusili pot presekati kar čez plažo (in to dvakrat).

Licata, plaža Mollarella

 

Comiso

(sicilijansko U Còmisu) je občina s 30.000 preb., združena v Prostovoljnem združenju občin Ragusa. Ime izvira iz antične sirakuške podkolonije Casmene, o kateri pa ni znanega prav dosti (različne arheoloških najdb v bližini dajo misliti, da je naselje nekdaj ležalo na bližnjem hribu Cozzo di Apollo). V rimskem času se verjetno imenuje Jhomisus, pod bizantinci pa Comicio po bizantinskem naselju Comizo. Zgodovinarjev je veliko in vsak ima svojo teorijo, tudi to, da ime dobi v arabskem času.

Comiso, Rimske terme

Prve človeške sledi, ki jih arheologi odkrijejo, sodijo v bakreno dobo in so sikulsko-italskega izvora (jamska zatočišča različnih tipov v okoliških hribih (recimo jama Porcara) in kolibe v dolini). Rimljani zasedejo Comiso leta 212 pr. n. št. ter med Dianinem izvirom (Dianae fons ) in reko Ippari zgradijo toplice, Terme Romane di Diana (II.–III. stol. pr. n. št.), uporabljajo pa jih kasneje tudi Bizantinci. Arheologi odkrijejo tepidarium (prostor za toplo kopel), velik večstrani Nymphaeum, rečni kanal in calidarium (prostor za vročo kopel) in mozaike, ki predstavljajo Neptuna obkroženega z nereidami. S prihodom Bizantincev leta 330, začno tu rasti številne krščanske cerkve, Comiso pa se, utrjen in z obrambnimi stolpi, začne razvijati okrog cerkev sv. Blaža in sv. Nikolaja. Okrog leta 827 ga zasedejo Arabci, ki se za celotno območje postopoma izkaže za koristno in donosno. V tem času začno tudi ograjevati zemljišča s še danes značilnim suhim zidom (muri a secco). Mesto se širi in razvija celoten srednji vek, zgradijo tudi še danes ohranjeno cerkev Usmiljenja (Misercordia). Leta 1393 Comiso priključijo Grofiji Modica, ki ga da v fevd gosposki Cabrera, v čigar lasti ostane do ekonomske krize leta 1453, ko ga prodajo gosposki Naselli. Pod Naselliji (do 1816) Comiso doživi obdobje preporoda in sijaja z viškom leta 1571, ko Gaspare II. uspe baronat Comiso povzdigniti v grofijo. V renesansi zrastejo mogočne cerkve in številni samostani, zgradijo javno bolnišnico imenovano Monte di Pietà in dobijo sedež sodnije. Po letu 1608 se začno številne (pomembne) družine preseljevati v bližnjo Vittorio, ki jo je komaj ustanovila markiza Vittoria Colonna. Potres leta 1693 ne prizanese niti Comisu, do tal poruši večino cerkev in zahteva 90 žrtev. Ko Ferdinand Burbonski leta 1816 ukine fevdalstvo, Baldassare VII. Naselli dokončno izgubi oblast nad mestom.

Nekatere zanimivosti Comisa:

  • stolnica (chiesa madre) sv. Marije zvezd je zgrajena v XV. stol. na ruševinah starejše cerkve prav tako posvečene sv. Mariji mlina (v bližini je namreč stal antični mlin). V potresu se cerkev poruši, tako da jo na novo gradijo od leta 1699, pri tem pa se zelo velikodušnega izkaže grof Baldassarre IV. Naselli (v cerkvi je sedaj nagrobnik grofa . Baldassarra V.) Od izvirne cerkve se ohranijo pilastri in šesti obok srednje ladje. Dokončana je šele leta 1894, zvonik pa še štiri desetletja kasneje. Občudujemo lahko lesen strop in marmornati kip Karmelske gospe. Ki ga pripisujejo kiparski šoli Gagini;
  • stolnica Marijinega oznanjenja zgradijo leta 1591 na ostankih bizantinske cerkve sv. Nikolaja. V potresu je močno poškodovana, zato jo v letih 1772 in 1773 zgradijo v neoklasičnem slogu (kupolo dokončajo leta 1885). V notranjosti si lahko ogledamo leseni kip sv. Nikolaja (XVI. stol.), lesen križ (XVII. stol.), slike Marijino vnebovzetje (podpisan Narcisus Guidonius) ter Vstajenje in Rojstvo (Salvatore Fiume);

    Comiso, cerkev sv. Frančička

  • cerkev sv. Frančiška brezmadežne (all’Immacolata) zgradijo v prvih letih XIV. stol., ko je Comiso v fevdu Chiaramontov. Pravzaprav takrat postavijo le malo svetišče (tempietto) sv. Antonu, današnji videz pa dobi nekoliko kasneje, ko Comiso dobijo v fevd Naselliji (zgradijo jo med letoma 1549 in 1571). Notranjost je  enoladijska v španskem gotskem slogu. Notranjost hrani precej zanimivosti – marmornati mavzolej Gasapara Nasellija (delo Antonia Gaginija), sarkofag Pietra Periconetta Nasellija, renesančni kamniti portal  kipom sv. Roka (XVI. stol.), nekaj slik (tudi iz Peruginove šole) iz XVI. in XVII. stol., tudi slika Brezmadežne. K cerkvi je pridan tudi frančiškanski samostan s križnim hodnikom. Cerkev je spomenik državnega pomena;
  • cerkev sv. Blaža je posvečena zaščitniku Comisa, škofu in mučeniku Blažu, kult češčenja tega svetnika pa je celo starejši od češčenja sv. Nikolaja. Prvo cerkev v četrti Abraxia’s v antičnem Comicio zgradijo že v III.–IV. stol. Leta 1500 začno z gradnjo nove cerkve v romansko svetišče s tremi ladjami in s kupolo na sredini, vključijo tudi staro svetišče. Po potresu leta 1700 zgradijo novo svetišče z eno samo ladjo, ki ga lahko vidimo še danes. V notranjosti hranijo sliki sv. Terezija ter Slava Jezusa in Marije slikarja Pietra Novellija, Marija z otrokom in sv. Frančiškom (1714) ter prizori iz življenja sv. Blaža slikarjev Gaetana Di Stefano di Chiaramonte in Giuseppa La Leta na stropu;

    Comiso: grad Nasellijev

  • grad Nasellijev Aragonskih  naj bi zgradili že leta 1330, vendar to, kar lahko vidimo danes, sega v leto 1497. Grad pripada različni gosposki Comisa, od Berlinghierov in Chiaramontov do Cabrere in na koncu Nasellijev, ki ga kupijo leta 1453. Najsta-rejši del gradu je krstilnica posvečena papežu Gregoriju I. Velikem z ostanki fresk iz bizantinskega obdobja (okrog leta 1000). Grad sestavljata še okrogel na severu in pravokoten obrambni stolp na vzhodu;
  • Mestna hiša stoji na mestu nekdanjega samostana in cerkve sv. Jožefa. Stavbo z neoklasičnim pročeljem zgradijo jo med letoma 1872 in 1885. Mogočno stopnišče v notranjosti je projektiral arhitekt Fianchini;
  • nekdanja ribja tržnica (1867, arhitekt Fianchini), z elegantnimi zunanjimi in notranjimi ložami, danes Mestni prirodo-slovni muzej;
  • palače Occhipinti (1700), Iacono-Ciarcià z elegantnim portikom (t. i. archi ri ronna Pippa) in Trigona di Canicarao (1700, jedro stavbe iz leta 1400) zgradijo po načrtih arhitekta Rosaria Gagliardija.
  • naravni rezervat Pino d’Aleppo.

 .

Gela

je občina s 77.000 preb. Ime dobi po ravnici (piana di Gela, na Siciliji druga po velikosti) in obsežnem zalivu (golfo di Gela). Je pomembno kmetijsko, industrijsko in turistično središče. V grškem času je pomemben polis, danes pa je poznana tudi po veliki, sedaj že opuščeni petrokemični industriji. Ravnica je prerezana s številnimi rekami in potoki, ki jih že Arabci izkoriščanje za namakanje. Najpomembnejši sta nekdaj plovna reka Gela in Dirillo ter potoki Rabbito, Gattano in Comunelli. V okolici so tri velika umetna jezera (Lago Comunelli, Lago Disueri in Lago Cimia) in eno samo naravno, Biviere di Gela, v naravnem rezervatu.

Gela, pogled z morja

Gela je eno najstarejših sicilijanskih mest, saj se tu naseljujejo že od petega tisočletja pr. n. št. V VII. stol. pr. n. št. Dorci zgradijo kolonijo Lindos, ki jo nekaj desetletij kasneje preimenujejo v Gelo. Leta 405 pr. n. št. porušeno mesto obnovi Timoleon leta 339 pr. n. št. Gela je dokončno porušena leta 282 pr. n. št.

Gela, zvoniki

Friderik II. Švabski zgradi na grških razvali-nah leta 1233 novo naselje in ga imenuje Heraclea, ki se okrog leta 1550 preimenuje v Terranova (Terra nuova), po združitvi Italije pa v Terranova di Sicilia. Leta 1927 prevzame antično ime Gela.

Zgodovinsko središče mesta doživlja v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja divjo gradbeniško ekspanzijo in pri tem padejo številne zgodovinsko pomembne stavbe, največ cerkve in svetišča (20), med njimi svetišče sv. Marije iz Alemanna (XII. stol.), cerkev sv. Hipolita pred obzidjem (XI. stol.), cerkvica sv. Duha, cerkev sv. Jožefa (XIV. stol.), itd. Ampak, da bi zmanjkalo cerkev se ni za bati, še vedno jih je ostalo nekaj deset. Tudi drugih zanimivosti ni malo (tu le nekaj, več na “licu mesta”):

  • gotski portal z ostrim lokom iz cerkve sv. Jožefa (XIII. stol.);
  • nekdanji neoklasični samostan Pignatelli (1878);
  • kapucinska cerkev (izvirno iz XIV. stol., v celoti predelana v neogotskem slogu v XX. stol.);
  • ostanki obrambnega sistema z deli obzidja, stolpi in vrati iz časov Friderika II. (1233), vgrajeni v pročelja sodobnih stanovanjskih stavb;
  • deli obzidja z obrambni stolom iz XV. stol. in štirimi velikimi kamnitimi oboki na via Matteotti in na via Verga (stari zapori), kjer je obzidje ohranjeno v izvirni višini, Na via Istria sta delno porušen obrambni stolp (bastion) iz XIV. stol. in obrambni stolp Upanja (Sperone). Ostanki Friderikovega obrambnega sistema, tudi ruševine  Friderikovega gradu (oziroma vojvodske palače), so vidni tudi drugje. Vrata iz obzidja so večinoma porušena že v XIX. stol., vrata Marina pa v omenjenem gradbenem rušilnem pohodu;
  • cerkev Karmelske gospe (XVIII. stol.) z lesenim križem (XV. stol.);
  • poznobaročna cerkev Rožnega venca (1796-1838) z visokim zvonikom in tremi lepimi portali;
  • kip rimske boginje poljedelstva Cerere kiparja Silvestra Cuffara (1954);
  • neoklasična stolnica (Chiesa Madre) sv. Marije vnebovzete (1766-1844) z dvema vrstama dorskih in jonskih stebrov na pročelju ter zanimivima zvonikom in kupolo. V notranjosti z latinskim križem si lahko ogledamo nekaj lepih slik – bizantinsko sliko sv. Marije iz Alemanne,  Marijino smrt (Deodato Guinaccia) in Marijino vnebovzetje (Tresca) –, marmornati glavni oltar, nagrobni spomenik Mallia (Filippo Pennino), pod cerkvijo pa kripta (XIV. stol.) prejšnje cerkve;
  • nekdanji ženski samostan s cerkvijo sv. Benedikta (XV. stol.), med letoma 1910 in 1969 ljudska bolnica;

    Gela, cerkev sv. Avguština

  • cerkev sv. Frančiška Asiškega (XIII. stol.) z bogato okrašenim leseni stropom;
  • Trg sv. Avguština je najlepši v Geli, nekdaj ga je krasilo kar pet cerkev iz različnih časovnih obdobij, lahko danes občudujemo neoklasično cerkev in samostan sv. Avguština (1439-1783), gledališče Eschilo (1832), poznobaročna cerkev sv. Frančiška iz Paole s prizidanim samostanom;
  • svetišče zavetnice mesta presvete Marija iz Alemanna (XII. stol.) je za cerkvijo sv. Blaža najstarejša v Geli. Leta 1450 odkrijejo ikono presvete Marije iz Alemanna, ki jo v Gelo prinesejo križevniki v XII. stol. V notranjosti je ohranjena luknja, kjer so našli ikono. V grškem obdobju je tu sveti kraj obkrožen s številnimi svetišči, na tem mestu pa odkrijejo tudi bizantinsko nekropolo;
  • frančiškanska hiša sv. Antona Padovanskega.

V Geli je močno zastopan slog Liberty, zlasti opazen je arhitekt Giuseppe Di Bartolo, docent za arhitekturo na Univerzi v Torinu. Najlepši primerki tega sloga so palače Rosso, Nocera, Russello, Ciaramella, Presti, če jih naštejem le manjši del. Nekaj odmevnejših zgradb je zgrajenih tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Zanimiva je tudi okolica, npr. opazovalni stolp iz XVI. stol. (projektant Camillo Camilliani) v Manfrii, Castelluccio (gradič) di Gela (XII. stol.) in bližnje paleokristjanske katakombe z grobovi.

Glede na to, da je Gela nekdaj pomemben grški polis, se v mestu rodijo številni tirani – Kleander, Hipokrat, Polizelo, Gelon, Geron I. (zadnja dva tudi tirana Sirakuz), pesnik in gastronom  Archestratus, filozov in zdravnik Pausanias (V. stol. pr. n. ši.), filozof Timagora (IV. stol. pr. n. št.) in lirični pesnik in Nobelov nagrajenec Salvatore Quasimodo (1901–1968).

Licata

je občina z 38.000 preb. Leži v istoimenski ravnici, ki se razteza 24 km ob obali. Pokrajino v preteklosti oblikuje reka Salso, ki »zasuje«  poplavno ravnico. Mesto leži na zahodnem delu zaliva Gela, stisnjen pod hribom imenovanem Montagna (Monte Ecmono), reka Salso pa ga deli v dva dela. Ob mestu je na dolžni 20 km kakšnih dvajset peščenih plaž, manjši in večji zalivčki, marsikaj pa je tudi dna ivje pozidano.

Licata, plaža pri skali

Območje je naseljeno že v prazgodovini, na območju Licate pa leta 282. pr. n. št. pa grško kolonijo Finziado  zgradi Finzia, tiran Akragasa, ki prej še poruši Gelo in sem preseli tamkajšnje prebivalce. Finziada je zadnja zgrajena grška kolonija na Siciliji. Ime Likata, pravzaprav Leocata, se pojavi v času Normanov (XI.–XII. stol.) – v različnih dokumentih ima Licata številna imena Alukatos, Limpiadum (zapisano v najstarejšem pisnem dokumentu – v donaciji Rogerija I. Sicilskega škofu iz Agrigentu), Limpiados, Lecatam, Cathal, Katta, Licatam, Leocata, Alicata… Glede samega pomena posameznih imen imajo znanstveniki številne teorije – recimo iz arabske besede al-Kalata (utrjen kraj, grad), alikis (slanost) ali alik (sol).

 V okolici Licate se leta 310 pr. n. št. odvija bitka bitka pri reki Himera, v kateri Kartažani premagajo sirakuškega tirana Agatokla, v zalivu pred mestom se leta 256 pr. n. št. v prvi punski vojni odvija pomorska bitka pri Capu Ecnomo v kateri rimska flota pod poveljstvom Marka Atilije Regula premaga Kartažane, v drugi svetovni vojni pa se na obalo izkrcajo zavezniki (plaža Mollarella).  

V  okolici arheologi odkrijejo številne najdbe iz vseh treh kamenih dob (Paleolitik, Mesolitik, Neolitik), posebej pomembni pa so hipogej Stagnone Pontillo, veličastne nekropole v umetnih jamah na gori Petrulla, Grangela (regulacija vod iz predgrškega obdobja), phrourion (grška utrdba) Falaride in ostanki grškega polisa Monte Sant’Angelo. Večina najdb je v Mestnem arheološkem muzeju ali v samostanu Badia. Največje zanimivosti mesta so:

  • en najvišjih svetilnikov v Evropi;
  • španska utrdba–opazovalnica Sant’Angelo (konec, XVI. stol.);
  • mestna hiša, tipična predstavnica sicilijanskega libertyja (projektant Ernesto Basile);
  • nova stolnica sv. Marije (izvirno iz XV. stol., predelana  v baročnem slogu, s kapelico črnega Jezusa;
  • rokokojaska cerkev sv. Avguština (hrani lesen kip Žalostne Gospe);
  • najstarejša cerkev sv Marije La Vetere (nekdanja stolnica na okoliški vzpetini, XIII.–XIV. stol.);
  • območje Carmine (XII. stol.) se oblikuje okrog cerkve in samostana, okrog leta 1700 močno predelano  (projektant Giovanni Biagio Amico);
  • cerkev sv. Angela z relikvijami svetnika;
  • številne baročne cerkve (sv. Frančišek, sv. Odrešenik, Vice, sv. Dominik (z dvema slikama Filippa Paladininija sv. Anton opat (1603) in sveta Trojica s svetniki (1611), ter
  • številne baročne palače in palače v slogu liberty

 V  Licati se rodi arhitekt baročnega mesta Noto (1693) Angelo Italia (1628–1700).

Palma di Montechiaro

Palma – samostan benediktink

(Parma di Montichiaru po sicilijansko) je občina s 23.500 prebivalci. Dviguje se na hribu v bližini obale in ni daleč stran od središča pokrajine Agrigento. Najstarejši človeški sledovi sodijo v drugo tisočletje pr. n. št. (odkriti so številni sikanski grobovi) in dokazujejo, da so se prebivalci že tedaj ukvarjali s poljedelstvom in pašništvom. V XII. stol. pr. n. št. naj bi tedanji prebivalci v obrambne namene utrdili strateški naselji Castellazzo in Piano del Vento. V Antoninovem itinerariju nakažejo, da med Agrigentum in Finziado obstaja državica z imenom Daedalium, kar naj bi bilo v okrožju Castellazzo v Palmi di Montechiaro. V srednjem veku (leta 1353) Federico Prefoglio zgradi grad na obali, na pol poti med Punto Bianco in ustjem reke Palma, ki pa ga kmalu prevzame gosposka Chiaramonti. Uradno je mesto ustanovljeno leta 1637, v dokumentu pa je navedeno, da je ustanovitelj (vojvoda) Carlo Caro Tomasi, ki je od kralja Filipa IV. Španskega prejel licentio populandi (koncesija dana baronom ali fevdalcem na Siciliji). Kralj barona od leta 1616, tudi povzdigne v vojvodo.

Tomasiji iz Lampeduse so stara plemiška družina iz Lampedusa, ki se močno trudijo da jih priznajo tudi na Siciliji. To uspe šele Carlu, ko sledi Marcantonia Colonno na Sicilijo in se poroči s Francesco Caro iz plemiške družine Montechiaro. Predzadnji potomec Tomasijev je znameniti romanopisec Giuseppe, avtor (nekakšnega zgodovinskega) romana Gattopardo, ki pa izide šele po njegovi smrti leta 1958 (prvi italijanski best-seller). Po romanu Luchino Visconti leta 1963 posname istoimenski z Oskarjem nagrajeni film z Burtom LancastromClaudio Cardinale in Alainom Delonom v glavnih vlogah.

Palma je zasnovana kot sveto mesto, nekakšen Jeruzalem, mnogi Tomasiji pa posvetijo svoje življenje cerkvi. Tako vojvodo Giulia imenujejo kar sveti vojvoda in se na koncu posveti puščavniškemu življenju, njegova žena Rosalia Traina, prva vojvodinja Palme, kot sestra Marija pokopana odide s hčerami v samostan, kjer ostane do svoje smrti. Ena od hčera, Isabella Tomasi (v Gattopardu blažena Corbera), se močno prizadeva za gradnjo samostana. Isabella postane slavna mistik (bolj poznana po tem, da se pri njej srečuje noblesa kot pa po religiozni plati), brat Giuseppe Maria pa postane kardinal, doktor cerkve, princ bogoslužja in svetnik. 

Palma – stolp sv. Karla

Tloris mesta je zasnovan na idealnem osmero-kotniku in je povezan z astronomom in prvim nadškofom Palme Giovanom Battisto Odierno (v stolnici presvete Roženvenčne Marije hranijo sliko z naslovom Chronologia Terrae Palmae in prikazuje Odierno pri načrtovanju mesta). Mesto zraste na kamniti vzpetini nad dolino, ki se razteza vse do morja. Prvi prebivalci se priselijo iz Raguse, rojstnega kraja Tomasija, iz Agrigenta, Licate in Caltanissette. Zaradi pogostih napadov piratov zgradijo obrambni stolp in ga posvetijo sv. Karlu. Leta 1652 je v mestu že 2.460 preb. in 473 bivališč.

  • stolnica presvete roženvenčne Marije (1666) je najpomembnejši sakralni objekt v Palmi in eden najpomembnejših primerov sicilijanskega baroka. Gradnja cerkve sovpada z gradnjo samega mesta. Na tem mestu sicer že stoji manjša cerkev sv. Jožefa (1644), ki pa jo porušijo, v novi cerkvi pa v spomin na staro cerkev uredijo kapelo sv. Jožefa. Projekt za cerkev zaupajo domačinu Francescu Scicolonu, pročelje pa prvemu arhitektu sicilijanskega baroka Angelu Italia. Cerkev se dviguje nad mogočnim stopniščem. Pročelje je deljeno z nekaj stebri in zaključeno s po enim zvonikom  na vsaki strani. Podolgovata notranjost latinskega križa je deljena v tri ladje in bogato okrašena v bolj neoklasičnem slogu. V cerkvi hranijo številne relikvije, med drugim sv. Traspadana, mučenice sv. Cecilije, sv. Lucijana, sv. Bonifacija, sv. Emilijana in drugih. Nekaj pomembnejših slik so delo Domenica ProvenzanijaGaspara Serenarija in Raffaela Manzellija.
  • samostan benediktink (1653–1659) ima preprost videz z okni brez dekoracije spredaj ter z baročno okrašenimi dvoriščnimi okni, vanj pa vključijo tudi prvo vojvodsko palačo. Med prvimi v samostan sprejmejo hčere vojvode Palme Giulia in njegovo ženo Rosalio Traino. Samostan je eden redkih na Siciliji, ki je popolnoma zaprt za vsakogar.
  • Kalvarija (Calvario, u’ghettu dè malati po sicilijansko, krajevno pa u’cravaniu) je hrib pri vhodu v

    Palma – svetišča Kalvarija

    mesto in za arheološkim parkom Zubbia z ruševinami baročne cerkve sv.Marije luči (1650). Kalvarija duhovno zaznamuje okolico in zgodovino Palma. Giulio Tomasi namreč želi s potjo in postajami predstaviti Jezusovo pod Pilatove palače na Golgoto in povezati mesto s samotnim hribom Kalvarijo. Kot za romarje v Sveto deželo, si je sveti vojvoda tudi za romarje do Kalvarije (v cerkvi so hranili kopijo svetega prta) zamišljal popolno odpuščanje grehov. Puščavniško svetišče sprva naselijo duhovniki Romiti, nato pa red mercedarjev oziroma red Blažene Device Marije milosti, ki je skrbel za odkup kristjanov, ki so jih zajeli pirati. Svetišče je po strukturi prava trdnjava, zaradi strateške lege vrhu hriba, pa tudi odlična opazovalna točka.

  • vojvodska palača (zgrajena po tem, ko prvo vključijo v samostan benediktink (1653–1659)) ima preprosto zunanjost  z dvema velikima pročeljema, ena obrnjena proti morju, druga pa proti vzhodu. Notranjost je okrašena in poslikana, nekaj soban je z vojaško, nekaj pa z družinsko tematiko. V pritličju je knjižnica Giovannija Falconeje.
  • palača reda Piaristov (Scolopi), danes namenjena za občinske pisarne, je ena najlepših poznobaročnih zgradb. Zgradi jo vojvoda Giulio med letoma 1698 in 1712, kardinal Giuseppe Maria Tomasi  pa jo zaupa Piaristom sv. Jožefa;
  • grad Montechiaro  stoji v bližini Marine di Palma in se ga da obiskati. Že nekaj stoletji je namenjen svetišču Grajske Gospe (Madonna del Castello), ki jo praznujejo v nedeljo po Veliki noči (uradno sicer Maria Montis Claris ali Maria Madre della Divina Misericordia);
  • stolp sv. Karla (1639) ob izlivu reke Palma v morje je nekdaj vojaška utrdba z vojsko in orožjem. Ob stolpu nekdaj za maševanje  vojakov stoji tudi manjša cerkev sv. Rožnega venca.

 .

Vittoria

Vittoria – gledališče in cerkev Milostljive gospe

je občina s 64.000 preb. Vključena je v Prostovoljno združenje občin Ragusa in je najmlajše mesto v združenju. Vittoria ima moderno strukturo s širokimi ravnimi cestami, ki se sekajo pravokotno. Mesto je zgrajeno na istoimenski ravnici, antično imenovana tudi Plaga Mesopotamica Sicula, saj ravnico delita dve reki, Ippari in Dirillo.

Prva naselja so ob reki Ippari in sodijo v bronasto dobo. Ob izlivu reke v morje odkrijejo ruševine grške kolonije Kamarina iz VI. stol. pr. n. št. Uradno Vittorio ustanovi (da zgraditi) leta leta 1607 grofica Vittoria Colonna Henriquez-Cabrera. Po smrti moža Ludvika III., admirala Kastilje, vojvode Medine de Rioseco in grofa Modice, se grofica srečuje s težkimi ekonomskimi razmerami, ki jih povzročijo veliki stroški, ki sta jih z možem imela pri poroki kralja Kastilije Filipa III. z vojvodinjo Margarito Avstrijsko leta 1599. Od kralja od španskega kralja dobi dovoljenje (koncesijo) za izgradnjo novega mesta. Izbere rodovitno ravnico Boscopiano (Bosco Plano). Kralj Filip III. ji leta 1607 dovoli, da obnovi oziroma mesto zgradi na grški koloniji Kamarini. Jedro mesta zgradijo okrog gradu in cerkve sv. Marije. Mesto je od ustanovitve pa do leta 1812, ko  ukinejo fevdalne obveznosti, vključeno v Grofijo Modica.

Vittoria – stolnica sv. Janeza krstnika

V modernem mestu ni veliko spomenikov s prav posebno zgodovinsko vrednostjo (arhitekturno prevladujeta sloga Liberty in Art Decò, ki ju je uvedel palermski arhitekt Ernesto Basile – elegantne stavbe z visečimi balkoni, bogatimi ograjami, prefinjeno dekoracijo in portali s cvetličnimi motivi), je pa vseeno dovolj zanimivo za krajši ogled. V središču mesta grad Colonna-Henriquez, zgrajen leta 1607, sprva sedež grofije Modica, potem zapor, danes pa Mestni muzej. Pri Mestni hiši si lahko ogledamo neoklasičen vodnjak Garì (ljudsko tudi Garibaldijev izvir), ki ga leta 1822 tako za prebivalce kot ta živali zgradijo Kapucini, med zanimivejšimi zgradbami pa je neoklasično gledališče Vittoria Colonna na Ljudskem trgu (Piazza del Popolo). Zgrajeno je lata 1863 po načrtih arhitekta Giuseppa Di Bartolo Morselli. Pročelje ima dve vrsti stebrov in okrašeno s številnimi kipi. V notranjosti so številne freske s podobami literatov in skladateljev krajevnega slikarja Giuseppa Mazzoneja. Unesco podeli gledališču leta 2005 naziv “Spomenik – nosilec kulture miru”.

Na trgu Šest mučencev svobode (Sei Martiri della Libertà) najdemo malo okroglo svetišče (tempietto), imenovano Kalvarija in zgrajeno leta 1859. Seveda pa je v Vittorii tudi kakšnih dvajset cerkev, med katerimi sta najzanimivejši stolnica sv. Janeza Krstnika na Trgu Ferdinands Ricca v mestnem središču (cerkev z latinskim križem je zgrajena med letoma 1695 in 1706, že po potresu leta 1693) in cerkev in samostan Milostljive Gospe v bližini mestnega gledališča na Ljudskem trgu (med letoma 1612 in 1619 ju zgradi red manjših bratov. V potresu sta močno poškodovano, zato ju do leta 1754 obnovijo s prvotnim videzom. Cerkev ima le eno ladjo in z oltarjem na sredi z veliko sliko Milostljive Gospe posnemovalcev baročnega slikarja Caravaggia. Opazne so tudi štiri ovalne slike s podobami, ki predstavljajo Dobroto, Upanje, Vero in Poslušnost.

Južno od mesta leži ob reki Ippari Naravni rezervat Pino d’Aleppo in se razteza vse do morja.

 

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>

Comments are closed