4. PALMA–AGRIGENTO Z DOLINO TEMPLJEV–SCIACCA

by
No comments yet

Varianta 1 (Siculiana): dolžina 109 km, vzponi 1.310 m, spusti 1.280 m

Varianta 2 (Cattolica Eraclea): dolžina 113 km, vzponi 1.580 m, spusti 1.620 m

Med obema različicama ni prav velike razlike, le da prva poteka nekoliko bližje obali in ima nekaj kilometrov makadama, je pa zato nekoliko manj višinskih metrov. Opisi so podani le za prvo traso, se pa obe rasi pretežno prekrivata.

Po zajtrku nas takoj čaka krajši klanec (150 v.m. na treh kilometrih, temu pa seveda sledi spust proti morski obali Marine di Palma, je podobno strm. Če kapučino v B&B ni prijel, se bo prilegel ob morju, sicer pa se tu nimamo namena zaustavljati (morda se bo kdo raje umil v morju, če je bil zjutraj tuš zaseden).

Chiaramontska gotika (cerkev sv. Duha v Agrigentu)

Ponovno nas čaka krajši klanec, po najvišjem delu dopoldanskega dela (180 m n. m.) se cesta rahlo spušča (pravzaprav je vseskozi rahlo nazobčana). Po petnajstih kilometrih smo ponovno v neposredni bližini morja (plaža Cipolluzze) ampak kar 70 metrov visoko. Zapeljemo se še deset kilometrov do Doline templjev, ker si bomo na slabi četrtini poti vzeli malo več časa za oglede zanimivih grških svetišč večinoma zgrajenih v V. in VI. stol. pr. n. št.

Pri arheološkem najdišču se različici ločita, nekoliko daljša nas vodi čez Agrigento, krajša pa proti morju. Do plaže Mala punta (Spiaggia di Punta Piccola) pri Portu Empedoclo je še devet kilometrov. Morda bo tu kdo skočil v morje, vendar bo pravi opoldanski odmor šele v manjšem mestu Siculiana, do tam pa bo treba premagati še deset kilometrov. Mestece s slabimi 5.000 preb. si na kratko ogledamo (stolnica, grad), nato pa si pod gradom privoščimo opoldansko malico. Za nami bo natanko polovica poti, tako se ravno obirali ne bomo.

Po odmoru se zapeljemo (26 km) do malo večjega kraja Ribera, ki leži na malo višji vzpetini (povzpnemo se do 210 m n. m.), ampak preden pridemo do tja moramo premagati še en 150-metrski klanec. Malo pred zaključnim klancem se z desne priključi druga različica. Za ogled mesta se ne bomo prav dolgo zadrževali, od številnih cerkev si ogledamo stolnico, od palač vojvodsko palačo in morda še grad Poggio Diana v bližini (verjetno kar iz mesta).

Do cilja nas čaka še dobra četrtina poti in če smo dan prej malo zabušavali, si bomo ta dan dobro pretegnili noge, imamo pa to srečo, da je do cilja trasa pretežno ravninska. Šest kilometrov pred hotelom nas čaka zadnje zanimivo mesto ob poti – Sciacca. Če bo volja, se zapeljemo do ostankov gradu in nekaj pomembnejših cerkev, če pa te ne bo, se bomo do hotela zapeljali kar ob morju.

Agrigento, panorama

AGRIGENTO

(Giurgenti po sicilijansko) je občina s 60.000 preb., glavno mesto istoimenske pokrajine in sedež škofije. Glavni dve znamenitosti mesta sta veličastni ostanki grške kolonije v Dolini svetišč (tudi Mesto svetišč, od leta 1997 na Unescovem seznamu človekove kulturne dediščine) in kamniti hrib, kjer nekoč stoji srednjeveško mesto Girgenti. Mesto leži 4 km od morja. V okolici se razvije poljedelstvo, rudniki žvepla, prehranska industrija in turizem (video1, video2).

Območje okrog Agrigenta naseljujejo že v pradavnini, kar dokazujejo nekatere najdbe iz bakrene in bronaste dobe, vendar prvo naselje Akragas  (Ἀκράγας) – ime dobi po bližnjem potoku, ki napaja območje – zgradijo šele prebivalci polisa Gela, ki sicer izvirajo iz Rodosa in Krete, v VI. stol. (točneje leta 581) pr. n. št. Pod Phalarisom se vzpostavi tiranija (570–554 pr. n. št.) s tedaj značilno osvajalno politiko v notranjost otoka, utrjevanjem mesta z obzidjem in njegovo olepšavo. Phalaris se je sicer bolj proslavil s svojo krutostjo (poznan po mučilnem bronastem biku) kot z drugimi dejanji. Svoj največji razcvet mesto doživi pod tiranom Theronom (488–471 pr. n. št.), od njegovo tiranijo pa mesto šteje kar 300.000 prebivalcev. Postane tudi pomembna vojaška sila, zato zaradi nadzora nad Sicilskim kanalom stalno izziva Kartagino. Leta 480 pr. n. št. se poveže s Sirakuzo in pri Himeri premagajo Kartažane. Po Theronovi smrti vpeljejo demokratičen režim (471–406 pr. n. št.), ki ga zastopa predvsem filozof Empedoklej. V tem času mesto pa doživlja močan ekonomski razvoj, zgradijo pa tudi številna svetišča. Prvo zgrajeno veliko svetišče je posvečeno Herkulu in ga zgradijo proti koncu VI. stol. pr. n. št., morda sodi tudi že v čas tirana Therona, ko naj bi bil v bližini zgrajen tudi Olympeion. V VI. stol. pr. n. št. zgradijo tudi Zeusovo svetišče, nekoliko mlajša (V. stol. pr. n. št.) pa so svetišče Kastorja in Poluksa, Efestovo svetišče, Asklepijevo svetišče in Junonino svetišče.

Kartažani se maščujejo leta 406 pr. n. št. za poraz pred pol stoletja in mesto skoraj popolnoma porušijo. Leta 339 pr. n. št. Korinčan Timoleon pod vplivom Sirakuz mesto obnovi in ponovno naseli. Leta 282 pr. n. št.

Finzia, tiran Akragasa, napade in poruši Gelo, prebivalce pa preseli v Licato, ki jo zgradi v čistem grškem stilu z obzidjem, agoro in svetišči. Dve leti kasneje Sirakuza napade in uniči Akragas. Mesto je močno poškodovano tudi v času punskih vojn. Leta 210 pr. n. št. Akragas kolonizirajo Rimljani in ime pa iz gršega Akragantos latinizirajo v Agrigentum.

V srednjem veku ga prvi zasedejo Bizantinci, za njimi Saraceni (mesto preimenujejo v Kerkent ali Gergent) in na koncu, leta 1089, še Normani, ki ga preimenujejo v Girgenti (ime obstane vse do leta 1927) ter zgradijo številne cerkve v XIII. st. in XIV. stol. in osnujejo škofijo.

Agrigento, (ex) cerkev sv. Lovrenca

Prebivalci Agrigenta leta 1860 navdušeno pozdravijo prihod Garibaldija na njegovi poti združevanja Italije (Risorgimento). Med drugo sv. vojno se leta 1943 v Agrigentu izkrcajo zavezniki. V letih 1944 in 1966 Agrigento močno poškodujeta plazova.

Agrigento se razteza na dveh podolgovatih gričih (300 – 350 m n. m.), Girgenti in Rupe Atenea in ju med seboj loči preval, ki ne presega višine 170 m n. m. Proti jugu se območje spusti v obširno dolino, ki jo zaključuje hrib s svetišči. Območje presekati reki Akragas (danes sv. Blaž) in Hypsas (danes sv. Ana).

Zgodovinsko središče Agrigenta leži na zahodnem vrhu hriba starodavnega Girgenta. Zgrajeno je v srednjem veku, med IX. in XV. stol. in iz tega časa ohranja veliko srednjeveških zgradb – cerkve, samostane in palače. Ohranjeni so pomembni dokazi arabske in normanske umetnosti, vključno s stolnico sv. Gerlanda, palačo Steri (semenišča), škofovsko palačo, baziliko sv. Marije Grkov, veličasten kompleks Svetega Duha in vrata v obzidju. Zgodovinsko jedro Agrigento nastane iz obrambnih potreb, logistike in trgovine ter v povezavi z bližnjim pristaniščem med IX. in XIII. stol. Za zadnje prebivalce Akragasa so bile zaradi vojaške nevarnosti Arabcev ulice preširoke, obzidja preslaba, mesto pa tudi preblizu morja, zato na hribu zahodno od Akropole zgradijo pravo utrdbo – grad in obzidje okrog naselja, ki ga kasneje imenujejo Girenti. Če prav niso pogoji pravi, se za obzidjem vseeno zančne razvijati moderno mesto, olepšana s številnimi palačami, cerkvami in samostani. Po celi Siciliji se v XIV. stol. močno razširi stil chiaramontske gotike, ki ime dobi po pomembni gosposki Chiaramonte. Značilno za slog je uporaba belega kamna iz Comisa, cik-cak ornamenti, čipkasti portali in ostrimi loki.

Grad Agrigento. O videzu celotnega gradu je malo podatkov, saj je bil v uporu meščanov leta 1715 deloma porušen. Območje prebivalci počasi zapuščajo, grad pa propade dokončno in je na tem mestu od leta 1909 zbiralnik za vodo. Od ostankov lahko danes vidimo pročelje z vhodom, očitno prenovljena in nekaj obzidja, ki so ga rešili pred betoniranjem vodnega zajetja.

Agrigento, vrata Saccajolijev

Vrata v obzidju. Nekaj vrat je ohranjenih do danes (ne vsa) – Škofova vrata (XV. stol.), vrata Bibbirria (XI. stol.; imenovana tudi Plebis Rea, porušena leta 1864), vrata Odpustkov (IX. stol.), vrata z dvižnim mostom (XI. stol.; najpomembnejša mestna vrata, z gotskim lokom in grbom Friderika III. Aragonskega, kralja Sicilije med letoma 1296 in 1337. Porušena leta 1868 in zgrajena na novo brez gotskega loka), vrata Panitterijev (IX. stol., v celoti porušena in pozidana na novo v bližini leta 1930), vrata Saccajolijev (IX. stol., imenovana tudi dei pastai, testeninarjev, danes napol vkopana a vidna), vrata Mazara (XI.  stol.; imenovana tudi del Pertugio, ozkega prehoda), Mestna vrata (IX. stol., porušena leta 1873), vrata K morju (XII. stol.; del antičnega arabsko-normanskega obzidja, porušenega zardi širitve mesta), itd.

Agrigento, stolnica sv. Gerlanda

Sakralna arhitektura:

  • stolnica sv. Gerlanda (zgrajena leta 1094, leta 1244 porušena zaradi plazu, v XII. in XIII. večkrat predelana) je sprva posvečena sv. Mariji vnebovzeti, sv. Gerlandu pa jo posvetijo leta 1305, ko cerkev na novo zgradi škof Bertoldo de Labro. Stolnico poškoduje tudi potres leta 1693 in še en plaz leta 1745. Ob prenovi sicer menja stil, vseskozi pa ostaja velik stolp ob pročelju cerkve, ki ga leta 1470 zgradi kanonik Giovanni Montaperto. Papež Pij XII. povzdigne leta 1951 stolnico v status manjše bazilike;
  • samostan Svetega duha je eden največjih spomeniških kompleksov v Agrigentu, ki skupaj s cerkvijo dominira na vzhodnem delu hriba. Samostan zgradijo leta 1299 na zahtevo plemkinje Marchisie Prefoglie. Ima velik križni hodnik z vrtom, od koder lahko občudujemo veličastno zahodno pročelje s preprosto strukturo enojnih oken in dvojnih oken (bifore) podprtimi z vitkimi stebri ter elegantni portal v stilu chiaramontske gotike;

    Agrigento, cerkev sv. Nikolaja

  • Dominikanski samostan, od leta 1869 mestna hiša, z mestni pinakoteko in znamenito zbirko Giuseppa Sinatre;
  • Avguštinski samostan, danes Mestni muzej, je zgrajen leta 1578 in porušen leta 1770, ko je samostan ukinjen, na tem mestu pa zraste ženska kaznilnica. Več desetletij je zaprt, prenovljena palača pa bo namenjena muzeju, ko bo ra odprt za javnost;
  • škofijsko semenišče, prizidek in palača Steri Chiaramonte so iz XIV. stol. Palača je bila z leti povečana, tako, da združuje vse tri zgradbe. Balkoni na pročelju so baročni, notranjost pa skriva veličastno dvorano v stilu chiaramontske gotike. V atriju je doprsni kip papeža Janeza Pavla II;
  • škofijska palača (prva pol. XVII. stol., večkrat povečana) ima zanimiv portal, v notranjosti pa lahko občudujemo številne relikvije škofijskega muzeja in sedem portretov svetih škofov (XVIII. stol.) Francesca Sozzija.
  • knjižnica škofa Andree Luchesija hrani preko 60.000 zelo starih svitkov, tiskovin (odtisov) in inkunabol, razpostavljenih na lesenih policah velike umetniške vrednosti;
  • Druge zanimivejše cerkve in svetišča (Bazilika Brezmadežnega spočetja ( stol.; enoladijska, pročelje baročno, trivrstno z dvema mogočnima zvonikoma. Leta 1940 papež Pij XII. povzdigne cerkev v rang manjše bazilike), bazilika sv. Marije Grkov (zgrajena nad dorskim Jupitrovem svetiščem (v notranjosti še viden zaradi steklenih tal) v XII. stol., pročelje v arabsko-normanskem stilu.), cerkev sv. Frančiška in sv. Pavla (XVII. stol.) z dvovrstnim pročeljem in dvema masivnima zvonikoma, enoladijska cerkev sv. Nikolaja (XIII. stol.) s pročeljem v stilu normanske gotike, enoladijska cerkev samostana sv. Duha (XI. stol.) z gotskim pročeljem z rozeto in v celoti baročno notranjostjo z dragocenim okrasjem

    Agrigento, cerkev sv. Marije Grkov

    Giacoma Serpotta (XVIII. stol.), cerkev sv. Blaža, zgrajena v XIII. stol. nad dorskim svetiščem posvečen Demetri v arabsko-normanskem stilu (v bližini jamskega Demetrinega svetišča), baročna cerkev sv. Dominika (XVII. stol.; v notranjosti nekaj pomembnejših slik, med njimi Roženvenčna Gospa iz začetkov XVIII. stol.), cerkev sv. Jurija oblatov (XIII. stol.) v stilu chiaramontske gotike z bogatim lesenim portale, triladijsko baročno svetišče sv. Calogera (XVI. stol.) in svetišče Žalostne Matere Božje (v podzemlju so kripte imenovan prav Cripte dell’Addolorata.

Agrigento, trg pred glavno postajo

Posvetna arhitektura. Številne pomembnejše palače (omenja se jih preko 70) je zgrajenih med letoma 1850 in 1870 ter v času fašizma – Zirafa z elegantnim pročeljem, Pokrajinska palača in prefektura (1858) z mogočnim vhodom (v notranjosti hrani sliko sv. Dominika in sliko Kronanje Device med svetniki (XVII. stol.), palača nekdanjega Notarskega arhiva (danes Mestna knjižnica), Pošta okrogle oblike (1936, arhitekt Angiolo Mazzoni, med drugim projektira tudi železniško postajo Termini v Rimu), neoklasična Glavna postaja (1931), nekdanja Bolnišnica (prezidana 1867), Borsellino (XVIII. stol., portal z dvema mogočnima stebroma z dorskim zaključkom, sodi med najelegantnejše plemiške palače v mestu), Carbonaro (1700;  z neoklasičnim portalom, dvema stebroma in dorskim zaključkom), Costa (konec XVII. stol,; ena boljših predstavnic agrigentskega baroka z mogočnim pročeljem, balkoni in figurativinimi policami), Celauro (XVIII. stol., barok, veličastni balkoni z ograjo iz kovanega železa; v palači leta 1787 prespi Wolfgang Goethe, v začetku XX. stol. pa tudi cesar Franc Jožef I.), neogotska Trgovska zbornica (1851), palača Velikanov (1627; zgradi gosposka Tomasi z Lampeduse, vojvode Palme di Montechiaro. V palači se rodi tudi Isabella Tomasi, hči vojvode sv. Karla Tomasija (1645). Od leta 1867 Mestna hiša), De Marinis (1487, vhod z gotskim lokom), Tommasi (okrog leta 1100), Lojacono-Maraventano (1600, barok), Lo Vetere oziroma Del Carretto (1600, barok) in Rotolo Genuardi, nekdaj Xerri (okrog leta 1700).

Mesto krasijo številni spomeniki (Empedokleja. Don Bosca s študenti, padlim v Veliki vojni, zmagi v Veliki vojni, padlim v bitki leta 480 pr. n. št., kipi pokrajin. padlim ob atentatu 11. septembra, Misli Empedokleja, Speči lev, Evadne, Empedoklejev vrt), doprsni kipi in vodnjaki ter na desetine trgov ob katerih so zraslejo najpomembnejše zgradbe v mestu, med njimi Cavourje trg, Marconijev trg, Trg Viktorja Emanuela, Trg Alda Mora, Trg Gallo, Trg sv. Jožefa in morda najpomembnejši trg, Pirandellov trg, posvečen najpomembnejšemu krajanu ob stoletnici njegovega rojstva. V mestu je tudi nekaj gledališč, med katerimi je najpomembnejše mestno gledališče Luigija Pirandella zgrajeno med letoma 1870  in 1881 in tedaj posvečeno kraljici Margariti. Po slavnem Nobelovemu nagrajencu ga preimenujejo ob desetletnici njegove smrti. Zanimivo je tudi gledališče Doline svetišč v srcu arheološkega parka.

Agrigento, svetišče boginje Ctonie

Seveda se mesto ponaša tudi s številnimi parki (precej kar pri pomembnejših plačah) in muzeji.

Arheološka najdišča: najpomembnejše arheološko območje je seveda tisto v Dolini svetišč iz helenskega obdobja, in sodi s svojimi 1.300 ha med največja AO na svetu. Omeniti je treba še Atenine pečine na najvišjem delu antičnega Akragasa z ostanki grškega mlina in številnimi svetišči vključenimi v srednjeveško cerkev sv. Blaža

V Agrigentu se rodijo številne znane osebnosti – tirana Phalaris (VI. stol. pr. n. št.) in Teron (VI . stol. pr. n. št.–472 a.C.), filozof, zdravnik in znanstvenik Empedoklej (492–430 pr. n. št.)), zdravnik Akron (V.stol. pr. n. št.), govornik in retorik Polus (V. stol pr. n. št.), filozof in zgodovinar Euhemerus (IV. stol. pr. n. št.), vodja Neronovih pretorijancev Gaj Ofonij Tigelin (8 pr. n. št. – 69 n. š.), zdravnik in prevajalec Faraj ben Salim (XIII. stol.) – Karel I. Anžujski ga na dvoru v Neaplju zadolži za prevod medicinskih besedil iz hebrejščine v latinščino – nadškof-kardinal in politik Ludovico Bonito (1350–1413), dramatik, pisatelj in pesnik Luigi Pirandello (1867–1936), pisatelj in režiser Leonardo Sciascia (1921 (r. v Racalmutu)–1989) in pisatelj, scenarist in režiser Andrea Camilleri (r. 1925).  

ARHEOLOŠKO OBMOČJE DOLINE TEMPLJEV

(video1, video2, video3) je arheološko območje z vrsto dobro ohranjenimi dorskimi templji iz helenskega obdobja in leži na območju antičnega polisa Akragas. V AO lahko vidimo vsaj deset templjev, tri svetišča in zgoščeno nahajališče številnih nekropol (Montelusa, Mojzes, Pezzino, Acrosoli, rimske in starokrščanske nekropole ter Theronov grobnica), osuševalne in namakalne vodne kanale (park Kolymbetra, Hypogeum), utrdbe, del stanovanjskih čtrti iz helenističnega obdobja, dva območja za zborovanja – spodnja in gornja Agorà, Olympeion (tempelj olimpijskega Zevsa) in Bouleuterion (Mestna hiša):

 

PORTO EMPEDOCLO

 (‘A Marina po sicilijansko) je občina s 17.200 preb. v pokrajini Agrigento. Zraste kot pristanišče antičnega  Girgenta, današnjega Agrigenta, z imenom Marina di Girgenti in je od XV.stol. središče trgovanja z žitom.

stolp karla V.

Med letoma 1549 in 1554 po ukazu sicilskega podkralja Vege obnovijo opazovalni stolp Girgenta (1355), ki tvori del obalnega obrambnega sistema Sicilije, zgrajenega za obrambo trgovske dejavnosti pred napadi saracenskimi pirati (po načrtih florentinskega arhitekta Camilla Camillianija). Glede na pomembnost, obrambi sistem nenehno obnavljajo, še najpomembnejšo obnovo doživi pod cesarjem Karlom V.(stolp Karla V.).

Med letom 1749 in 1763 zgradijo prvi pomol. Leta 1853 dobi mesto samostojnost in postane središče dekurionata z imenom Molo di Girgenti, kasneje (1863) pa ime spremeni v Porto Empedocle v spomin na filozofa Empedokleja iz Agrigenta. Leta 2003 občina »posvoji« ime Vigàta kot se mesto imenuje v priljubljeni televizijski nadaljevanki o komisarju Montalbano (na vii Roma leta 2009 komisarju celo postavijo kip) krajevnega pisatelja Andree Camillerija. Vlogo za spremembo mesta sicer zavrnejo.

(video1, video2) V mestu (in v bližnji okolici) si lahko ogledamo nekaj cerkev (stolnica sv. Odrešenika, cerkev Karmelske Matere Božje, cerkev sv. Križa), palače (Montagna (ostanki), Carine in Obalne straže, Mestno hišo), stolp Karla V., avditorij sv. Gerlanda, Empedoklejevo gledališče, spomenike (padlim na morju, padli v vseh vojnah, Luigiu Pirandellu, komisarju Montalbanu, doprsni kip Empedokleja) in postajo-muzej.

Z mestom so povezane številne znane osebnosti, med njimi Empedoklej (grški filozof), Luigi Pirandello (dramatik, pisatelj in pesnik), Andrea Camilleri, (pisatelj) in kitarist skupine I Nomadi Cico Falzone.

RIBERA

(Rivela po sicilijansko) je občina v pokrajini Agrigento. Leži ob državni cesti SS115, ki povezuje mesti Trapani in Srakuzo. V bližini teče tretja največja sicilijanska reka Platani, ki omogoča tako poljedelstvo kot turistično dejavnost. Delate reke je naravni rezervat.

Mesto verjetno zraste na antični Allavi, kateri lahko pripišemo bližnje bizantinske nekropole. Novo mest ustanovi leta 1627 Luigi Guglielmo Moncada, princ Paternòja, in ga poimenuje po svoji ženi Marii Alfan di Ribera. Zaradi rodovitne okolice se mesto hitro razvija.

V mestu si velja ogledati stolnico (XVIII. stol,) in trg pred stolnico z Mestno hišo (XIX. stol.), rojstno hišo Francesca Crispija (predsednik italijanske vlade med letoma 1887 in 1896) in Garibaldijeve vrtove, le malo ven iz mesta pa grad Poggio Diana, ki ga v XIV. stol. zgradi Vilijem Peralta in bronastodobne nekropole (XIII. stol. pr. n. št., 30 grobov različnih oblik (t. i. jama in soba)).

SCIACCA

Sciacca, panorama

(video1, video2) občina s 40,800 preb. v pokrajini Agrigento, ribiško, turistično in termalno mesto, poznano po tradicionalnem (zgodovinskem) karnevalu in keramiki ter je eno največjih nest v pokrajini. Leži ob morju med rekama Platani in Belìce, 65 metrov nad morjem. Na jugu se po dolgem polotoku (poznan kot Lisičji rep) stika z morjem, na vzhodu pa se dviguje hrib Kronio (386 m n. m.), poznan po veliki baziliki na najvišjem delu in nekaj kilometrov oddaljenih toplicah. Zahodno leži rt sv. Marka, poznan po čudovitih belih plažah.

Sciacca, pristanišče

Glede izvora imena obstajajo številne teorije. Ali beseda izvira iz arabske besede sh-q-q , ki pomeni ločeno, po delih, od tod pa samostalnik al-shaqq (delitev), saj naj bi v arabskem času mesto delilo delilo pokrajine (ležalo je na polovico poti med arabsko Marsalo in berberskim Girgentom), ali iz besede Xacca, izpeljanke arabske besede Xech (gospod) – Xechi oziroma Shaykh so Arabci imenovali upravnike trgov –, besede Xacca, izpeljanka besede Xach (po znamenitem Merkurjevem svetišču), ki se v latinščini zapiše kot Sacca. Lahko pa izvira tudi iz antičnega sirskega božanstva Shay’al-Qawm.

Mesto je bogato s kulturno-umetnostnimi spomeniki, cerkvami, plačami, trgi ipd. Današnja osnovna zgradba mesta izvira še iz arabskega (obzidane četrti) in normanskega obdobja. Seveda obzidja zidajo tudi v kasnejših obdobjih, prizidajo pa tudi številne obrambne stolpe (recimo Porta, Bagni, Alfiere, sv. Agata, sv. Margarita, Vega), predvsem delo sicilskega podkralja Giovanni De Vega sredi XVI. stol.

Sakralna arhitektura (le manjši del cerkev):

  • stolnico sv. Marije pomočnice ( stol.) zgradi Judita, hčerka normanskega kralja Rogerija I. leta 1108 v središču antične četrti Ruccera. Cerkev je po projektu Michela Blasca obnovljena leta 1656 in posvečena sv. Mariji pomočnici (prej je posvečena sv. Mariji Magdaleni). Cerkev ima tri ladje, z oboki v normanskem stilu in jonskimi stebri. Pročelje stolnice krasijo trije kipi Giandomenica in Antonina Gaginija. Na svodu so freske iz življenja sv. Marije Magdalene, delo Tommasa Rossja, sina Mariana Rossija. V notrnjosti je ohranjeno nekaj sarkofagov in dela iz XV. in XVI. stol. (marmorni tabernakelj Giandomenica in Antonina Gaginiija, ki predstavlja apostola Petra in Pavla ter Kristusovo trpljenje, kip Gospe v verigah (Francesco Laurana), kip Marije pomočnice (Giuliano Mancino, Bartolomeo Berrettaro)). Leta 1991 papež Janez Pavel II. povzdigne cerkev v status manjše bazilike;
  • Kolegijska cerkev (XVI. stol., predelana leta 1613) s trikotnim timpanom, je enoladijska, v prezbiteriju lahko vidimo sliko Domenichina, v eni od stranskih kapel pa Gospo (1655) Michela Blasca;
  • cerkev sv. Dominika in samostan (1176, predelana leta 1742), barok, enoladijska z osmimi stranskimi kapelami;
  • cerkev sv. Margarite (1342, predelana leta 1595 – dodani kotni stebri, frizi in preklade) da zgraditi Eleonora Aragonska, žena Viljema Peraleta. Glavni vhod je katalonski, medtem ko marmorna vrata na desni strani zgradi leta 1468 po predlogi Francesca Laurane Pietro de Bonitate. Notranjost je baročna in enoladijska, ohranja barvno štukaturo in freske iz XVII. stol. Nad glavnim oltarjem je marmornata ikona (1507–1512), lesen kip sv. Margarite (1544) in lesene orgle (1641). Danes je cerkev odprta le za razstave, koncerte in konference;
  • cerkev sv Marije iz Giummara, zgraditi jo da Judita Aragonska leta 1103. Ob strani pročelja stojita dva obrambna stolpa, notranjost je enoladijska. V notranjosti lahko vidimo kapelo Gospe Božje milosti iz XV. stol.

Sciacca, grad Luna

Od vojaške arhitektura si velja ogledati nekaj obrambnih stolpov (stolp-zvonik (1550), srednjeveški stolp (XV. stol.), Pardov stolp (XV. stol.), vrata v obzidju (Palermo (predelana leta 1753), San Salvatore (XVI. stol.), San Calogero (1536)) in nekaj gradov:

  • Novi grad (kasneje grad grofov Luna) zgradi leta 1380 Viljem Peralta, grof Caltabellotte, po smrti Friderika III., eden od štirih vikarjev Sicilije. S poroko hčerke Margerite z Arturo di Luna, grad preide v last grofov Luna. Večstranska zgradba je zgrajena na skali na višjem vzhodnem delu mesta. Prvotno je zgrajena vila v dveh nadstropjih, pritličje je bil namenjeno služinčadi, prvo nadstropje pa grofu. Danes je grad razdeljen v štiri dele – v obzidje (visoki obrambni zid), v veliki štirioglati stolp (mastio) in stolp na sever ter grofovska palača na zahodu.
  • Stari grad (Perollo) zgradi grof Rogerij v začetku XII. stol. skupaj s prvim mestnim obzidjem. Sčasoma preide v last gosposke Perollo, ko se Rogerijeva hčerka Judita poroči z Gilbertom Perollo. V njihovi lasti ostane do leta 1529 ko ga porušijo partizani Sigismonda Lune v znamenitem Primeru Sciacca (sovraštvo med družino Perollo normanskega izvora in družino Luna katalonskega izvora sega v leto 1400 in ima zasnovo v neuslišani ljubezenski zgodbi dveh mladih iz različnih družin). Od nekdaj mogočnega gradu lahko danes vidimo le vhodna vrata z lokom z vklesanim grbom družine Perollo.
  • Začaran grad leži nekoliko ven iz mesta. Grad izkoplje v skalo kmečki umetnik Filippo Bentivegna(1888–1967). Skulpture so edinstvene ter predstavljajo slavne osebnosti in običajne ljudi

Sciacca, Začaran grad

V Scaiacci se rodi kar nekaj znanih osebnosti, med njimi zgodovinar in teolog Tommaso Fazello (1498–1570 ), zgodovinar Agostino Inveges (XVII. stol.), mojster izdelave majolik in keramike Giuseppe Bonachia (1562), skladatelj cerkvene glasbe Cataldo Vito Amodei (1649–1693), arhitekt in inženir Giovanni Antonio Medrano (1703–1760), slikar Mariano Rossi (XVIII. stol.), slikar Giuseppe Cammarano (1766–1850), kipar Filippo Bentivegna (1888–1967), žrtev mafije poročnik Cosimo Aleo (1947–1970) in pesnik Vincenzo Licata (1906–1996). V Sciacci se rodi tudi oče Josepha Barbera, stari oče glasbenika Jon Bon Jovija in stara mama pevke Alicie Keys. 

SICULIANA

je občina s 4.500 preb. Mesto je zgrajeno na kraju, kjer je menda stalo antično naselje Camico (ali Kamikos), rezidenca sikanskega kralja Kokalosa, kamor se je pred zatekel Dedal (v grški mitologiji slaven stavbenik, kipar in kamnosek), ko je s Krete pobegnil pred kraljem Minosom. Dedal s pretvezo v prvroči kopeli Minusa ubije, Krečani, ki želijo maščevati smrt svojega kralja mesto pet let neuspešno oblegajo (o tem Herodot v VII. knjigi svojih Zgodb). Naselje obstaja že v času prve punske vojne in zgodovinar Diodor Sicilski ga opiše kot phrourion (grško vojaško oporišče) Akragasa (Agrigenta). Nekateri zgodovinarji menijo, da so arheološke ostanke iz predgrškega časa našli v bližini kraja Sant’Angelo Muxaro.

Siculiana

Sodobno naselje se začne razvijati ov okolici gradu, ki ga okrog leta 1300 nad ruševinami arabske utrdbe Kalat Sugul (gre za eno od enajstih utrdb, ki nudijo močan odpor pri prodiranju normanskega kralja Rogerija na Sicilijo in ga po zavzetju Rogerij poruši do tal) zgradi Federico Chiaramonte. Sinjorija ostane v lasti gosposke Chiaramonti do leta 1425, ko jo vključijo v baronat gosposke Bonanno, princev Cattolice. Kljub bogati zgodovini so vredni ogleda le stolnica presvetega Križa (baročna cerkev s trem ladjami s kupolo nad osemkotno osnovo (tambur), kjer se časti zaščitnik mesta Črni križ (v)) in Siculianski grad (v), ne daleč stran pa naravni rezervat Torre Salsa.

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>

Comments are closed