Drugi kolesarski dan lahko izbiramo med tremi, približno enako dolgimi različicami. Ena od etap nas pelje mimo dveh mest vpisanih v seznam svetovne kulturne dediščine Unesca kot “predstavnici” italijanskega baroka (ne samo na jugu Sicilije je katastrofalni potres leta 1693 porušil številna mesta, zgradili pa so (na lokacijah v neposredni bližini) nova v povsem baročnem slogu.

Zaradi svojega baročnega videza so v Unescovo kulturno dediščino vpisana mesta Noto, Modica, Scicli in Ragusa, do vseh pa se s kolesom seveda, v enem dnevu že pride težko, kaj šele si jih za povrh v miru ogledati.

Mesta imajo v glavnem ravne in med seboj pravokotno sekane ulice, tistih tipičnih ozkih in zavitih ulic, po katerih se po navadi sprehajamo v starih mestnih jedrih, pa ni. Druga različica je malo daljša, predvsem pa malo bolj valovita, nas vodi mimo antičnih Avole in Nota, ena od obeh pa še dodatno do narodnega parka reke Cassibile. 

Že takoj na začetku sem »žrtvoval« Scicli (ni pa tako hudo daleč od ene od različic), v drugi različici Modico in v tretji  še Noto, saj so zanimiva tudi stara mesta (predvsem Noto Antico), ki so bila pri rušilnem potresu v celoti porušena, danes pa niso na seznamu Unescove kulturne dediščine. Kje nas bo na koncu vodila pot, se bomo dogovorili po ogledu stolnice v Avoli in dopoldanski malici. Za lažjo odločitev o trasi pa sem dodal nekaj poudarkov oziroma krajših opisov za vse pomembnejše turistične točke ob vseh različicah. Verjetno bomo na koncu tehtali le še med baročnim Notom, Notom Antico in Veliko jamo.

SIRAKUZA – AVOLA

dolžina 28 km, vzponi 60 m, spusti  30 m

Do Avole – za vse različice bo trasa enaka –, središča proizvodnje znamenitega rdečega vina Nero d’Avola, je cesta ravna, trasa pa je speljana precej blizu morja. Po dobrih petnajstih kilometrih (čas bo prav primeren za kapučino) prikolesarimo do plaže “belih vodnjakov” (Fontane Bianche (v), po datumu posnetka sodeč, bomo tam še v polni sezoni!). Morda bo kdo raje kot kavo, krajši odmor izkoristil za skok v čudovito (in v začetku septembra je zagotovo še toplo) sinje modro morje. Do Avole je še (enkrat) petnajst kilometrov skoraj povsem ravne trase. Po krajšem ogledu zanimivega »mladega« mesta (ogledamo si mestno središče, korzo Vittorea Emanuela (s kakšnim dvoriščem), stolnico sv. Sebastijana, cerkev sv. Križa in cerkev sv. Janeza Krstnika ter Vojvodsko palačo (Mestna hiša), nekaj palač (Russo, Alicata, ipd.) – za pokušino vina bo verjetno še malo prekmalu), nadaljujemo po eni od treh različic.

VARIANTA 1: AVOLA-NOTO-MODICA-RAGUSA

dolžina 64 km, vzponi 1.190 m, spusti  700 m

V prvi različici nas pot vodi v smeri proti Notu. Pot je la rahlo valovita, a se na dobrih osmih kilometrih vseeno dvignemo za sto metrov. Noto (+video) je zanimivo mestece, pravijo mu tudi glavno mesto baroka in je vpisan v seznam svetove kulturne dediščine Unesca. Ogledamo si številne (seveda baročne) cerkve in nekaj palač, si na kratko oddahnemo, nato pa nadaljujemo z našo avanturo – prvi cilj je še eno mesto vpisano v Unescovo kulturno dediščino kot predstavnik italijanskega baroka – Modica (+video). Do tu je skoraj 40 kilometrov, cesta je pa mnogo bolj razgibana, največji klanec pa je prav pred tem začasnim ciljem, čaka nas namreč kakšnih 400 metrov vzpona (med drugim si gledamo grad Contijev ter baročni cerkvi sv. Petra in sv. Jurija, seveda pa bomo obvezno še preverili, ali so njihovi piškoti mpanatigghi (v) res tako dobri). Po dveh baročnih mestih bomo tretjega, Scicli (+video) (ima sicer prav zanimivo zgodovino, ogledna vredna pa je vsaj cerkev sv. Mateja – še en predstavnik sicilijanskega baroka v nepremični kulturni dediščini Unesca), spustili (pa Unesco gor ali dol, za en dan bomo imeli baroka dovolj). Do Raguse (+video) (še enega mesta vpisanega v seznam svetovne kulturne dediščine Unesca) je najprej še nekaj spusta nato pa zaključni klanec s slabimi 300 višinskimi metri. Cilj je v vseh treh različicah isti.

Ne glede na opoldansko “klasiko” ali izbrano različico (malica nas čaka na vseh treh), bomo zagotovo dovolj sestradani, da napademo številne krajevne dobrote – za začetek žolco (lliatina ri maiali), za tolpo predjed omleto s skuto (pisciruovo cca’ ricotto), baroničino zelenjavno caponato (camponata alla baronesse) – lahko tudi kot prilogo, cavate (kratke testenine) ali raviole z mesnim ragujem (‘Ngallini) ter sveže testenine z bučo in skuto (pasta fresca con zucca e ricotta), za glavno jed pa polnjena svinjska rebra (cuosti ri maiali cini) ali kakšen golaž s polži (vovoluci o barbanii). Seveda je treba “prišparati” nekaj prostora še za njihove tipične sladice – kasate s skuto (cassate ri ricotta), skutine miške (tumedi ali frittelle alla ricotta ragusana a cerchietti) ali palačinke sv. Jožefa (crespelle di San Giusseppe ragusane).

Varianta 2: Avola – AVOLA Antica-Noto Antico-Ragusa

dolžina 75 km, vzponi 1.550 m, spusti  1.060 m

Druga različica je nekoliko daljša in tudi malo bolj razgibana. Spustimo sicer dve zanimivi mesti vpisani v Unescovo svetovno dediščino (Modica in Noto), ker se mi je (sprva) zazdelo, da sta Velika jama in Avola Antica zanimivejši, prigarali pa si bomo Avolo Antico, narodni park Cavagrande (“Gran Canyon”) di Cassibile in Noto Antico.  

Že takoj iz Avole nas druga različica nagradi s klancem, in to s kar konkretnim, saj se na devetih kilometrih dvignemo za 450 metrov. Ogledamo si prvo večjo zanimivost drugega dela, skromne ostanke Avole Antice (do katastrofalnega potresa 1693 je bila prvotno Avola tu, po potresu pa se kakšnih 7.000 prebivalcev preseli bližje k morju), vendar ni tako izjemna, da bi tu zgubljali pretirano veliko časa, le toliko, da se malo odpočijemo od prevoženega klanca, se zberemo na vrhu in skupaj odpravimo do pet kilometrov oddaljenega narodnega parka Cavagrande di Cassibile. Tu bo prava kulisa za “take foto (v)“, ne pa še za pravi opoldanski odmor – krepka malica pri kombiju. Do tam se v rahlem valovanju spustimo za sto metrov. Najprej si ogledamo Noto Antico – ostanke utrdbe, nekaj cerkev (npr. Jezuitsko cerkev in puščavniško cerkev in samostan sv. Marije) in se šele po ogledu zapodimo do kombija, kjer nas bo čakala opoldanska “klasika” – paradižnik, paprika, kumarice, salame (iz domače zaloge se občasno pojavi tudi gorenjska zaseka), siri, kruh, sadje ter voda in sokovi, pa tudi kakšno pivo ali kozarec vina.

Do Raguse (+video2), kjer prenočujemo drugi kolesarski dan, je sicer še polovica poti, vendar razen pokrajine ni večjih zanimivosti, nas pa zato čakajo trije ne pretirano strmi klanci (170, 400 in 220 metrov), vmes pa dva prijetna spusta. Seveda si bomo tudi pri tej različici na koncu mesto ogledali in preizkusili, ali so njihove dobrote res prave dobrote!

VARIANTA 3: AVOLA-NOTO-NOTO ANTICO-RAGUSa

(Avola – prvi most, prvi most – drugi most, drugi most – Ragusa)

dolžina 69 km, vzponi 1.530 m, spusti  1.040 m

V tej različici nas Garmin sicer »spusti«, Bikemap pa ne (zato so tu tri povezave na klesarske poti v Bikemapu), iz Google Earth pa je razvidno, da sta dva mostova sumljiva (ali sta ali pa ju ni) in bo treba preveriti, preden načrtujemo to smer. V tej različici spustimo Avolo Antico, Modico in narodni park Cavagrande di Cassibile, pot pa nas vodi do Nota in Nota Antico. Za vsak slučaj je “obvoznica okrog hriba Timpasole (372 m)”, prva dva kilometrov je klanec vsaj 12%, od petih kilometrov, kolikor jih je od prvega mostu do Nota Antica, pa je štiri kilometre kolovoz.

Do Nota kolesarimo kot v prvi različici, v Notu pa zapeljemo proti Notu Antico po stranski poti, pri Notu Anticu pa se priključimo na drugo različico. Po dolžini je trasa nekje vmes med prvo in drugo različico, po višinskih metrih pa je primerljiva z drugo, upoštevati pa moramo, da je nekaj kilometrov makadama oziroma kolovoza (je pa trasa tista prava, ar-kolo-navtska).

AVOLA/AVOLA ANTICA

• 

  Avola – mestno središče

(32.000 preb.; tudi Raula, Raila in Aula, v antiki se imenuje Àbola, po sicilijansko pa Avula) ima svoje korenine v Hybla Major nekoliko bolj v notranjosti, tam kjer so danes ostanki Avole Antice. Prvi naseljenci so Sikani, vendar jih v boju za prevlado na širšem območju preženejo Sikuli med XIII. in XII. stol. pr. n. št. Beseda Hybla je verjetno sikanskega izvora, saj je bilo tako ime eni od njihovih boginj (kasneje jo slavijo tudi Sikuli, v grškem času pa je prepoznana kot Afrodita). Iz sikulskega obdobja so številne najdbe, predvsem gre za lončenino in posode odkrite v gobovih bližnjega Narodnega parka Cavagrande del Cassibile. 

Sčasoma območje zasedejo Grki, vsaj že sredi VIII. stol. pr. n. št. se tu naselijo ljudstva, ki že imajo stike s Feničani. V IV. stol. pr. n. št. mesto zasede tiran Dionizij I. iz Sirakuze, po prvi punski vojni v III. stol. pr. n.št. pa mesto pade pod upravo Rimske republike, ki leta 227 pr. n. št. ustanovi deželo Sicilijo, široka pooblastila in avtonomijo pa prepusti Sirakuzi. Pod Rimsko upravo ostanejo do okrog leta 450, ko celotno območje izgubi ves svoj sijaj, ko ga sredi V. stol., kot celotno Sicilijo, zasedejo Vandali, ki ropajo in uničujejo dosežke staroselcev. Situacije se ne izboljša, ko območje zasedejo Vzhodni Goti (V.–VI. stol.) in Bizanc (VI.–IX. stol.).

Ljudje se začno ponovno naseljevati šele v času, ko območje pride pod arabsko upravo (IX.–XI. stol.), vendar na območju Avole Antice zraste večje naselje šele, ko tu prevladajo Normani in Švabi (XI.–XIII. stol.), še hitreje pa se razvija, ko so območja pod oblastjo Aragoncev (XVI.–XVII. stol.). Avola je v tem času še vedno pod iblejskim hribovjem, ko jo leta 1693 popolnoma uniči katastrofalen potres. Prebivalci se preselijo na opuščeno ravnico bližje morja in po volji vojvode Nikola Pignatellija Aragonskega zgradijo povsem novo Avolo. Projekt izgradnje nove Avole zaupajo priznanemu jezuitskemui arhitektu Angelu Italii. V XVIII. in XIX. Avolo močno »ozaljšajo« z mogočnimi palačami (Vojvodska palača, Mestna hiša, Metno gledališče ipd.) in številnimi cerkvami (sv. Antona opata, sv. Antona Padovanskega, mestna stolnica ali cerkev mati), v XX. stol. pa je v stilu Liberty zraslo tudi nekaj vil. Ne prav daleč stran, v naselju (contrada, predel Avole) Borgellusa bližje morju, so pred desetletji odkrili tudi neolitski dolmen in rimsko vilo.

Nero d’Avola

Rdeče (pravzaprav črno) iz Avole je najpomembnejša sicilijanska sorta vinske trte, in eno najpomembnejših avtohtonih sort. Vino z blagimi tanini in okusom po slivah (rahlo pekoč okus), primerjajo z novodobnim shirazem. Trta »ljubi« vročo in relativno suho klimo. Vino je rubinaste rdeče ali češnjeve barve, ima močan sadni duh (tudi po robidnicah), po okusu pa je vino suho, le rahlo  kiselkasto, zaokroženo in polnega okusa.

MODICA 

(po sicilijansko Muòrica, grško Μότουκα, latinsko Mùtica ali Motyca (feničansko gostišče ali stanovanje, sikulsko pa gola, nerodovitna skala)), v arabščini pa Mūdhiqa) je mesto in občina s 55.000 preb. in je v prostovoljnem združenju občin Ragusa, nekdaj pa glavno mesto prav območja tega svobodnega oziroma prostovoljnega združenja. V fevdalizmu je fevd z močnim političnim vplivom. Leta 2002 je zgodovinsko jedro mesta z bogato baročno arhitekturo, skupaj s celotnim območjem doline Noto, vpisano na seznam kulturne dediščine Unesca. Občina je premrežena s kanjoni (krajevno jim pravijo jame (cave)). Samo mesto leži v sotočju dveh hudournikov (nekdaj so poganjali kar 23 mlinov), ki planoto razrežejo v štiri griče, čez potoke pa zgradijo kor 17 mostov.

Modico imajo za najbolj edinstveno mesto v Italiji za Benetkami, za tak vtis pa je ima veliko zaslug opat Paolo Balsamo iz Palerma (1808). Staro mestno jedro leži ob ruševinah gradu Modiških grofov ob sotočju obeh potokov na višini med 449 in 296 metrov nad morjem. Območje je naseljeno že v prazgodovini, za prebivanje pa uporabljajo številne jame, našteli so jih kar 700. Marsikatera današnja hiša v starem predelu mesta se v notranjosti nadaljuje v kakšno tako antično jamo.

Omembe vredne so tudi nekropole Quartiriccio v četrti Vignazza (nekaj deset grobov skopanih v skalo iz okrog leta 2.200 pr. n. št.).

Mesto se sprva razvija pod nedostopnim gradom Modiških grofov pod hribom Pizzo. Zanimivo je, da pročelja cerkev ne gledajo na trge, ampak se dvigujejo nad mogočnimi stopnicami. Prevladujoči arhitekturni stil je sicilijanski poznobaročni stil, seveda kot posledica rušilnega potresa leta 1693.

V okolici so značilni ograde iz kamna, t. i. suhi zid (muri a secco  – značilna tehnika zlaganja kamnitih ograj je pogosta tudi drugje po Italiji, opazili smo jo zlasti pri našem kolesarskem potepanju po Apuliji), ki razmejujejo posesti in mogočna drevesa rožičevca.

Modico zgradijo Sikuli kakšnih osemdeset let pred prvo trojansko vojno, torej okrog leta 1360 pr. n. št., vendar so prve naselbine na tem območju že v pred prihodom Grkov, med letoma 3.200 in 2.200 pr. n. št., o čemer priča manjša nekropola v predelu Vignazza. Po legendi naj bi Modico zgradil Heraklej, in Motia, kot naj bi mesto poimenoval po lepi Grkinji (po njej je imenoval kar tri mesta), se je po ustanovitelju imenovala Città di Ercole od XVII. do začetka XIX. stol. Legenda je povezana z deseto nalogo (nekaj v zvezi s prilastitvijo velike črede rdečih volov velikana Geriona), ki jo je moral Herkul opraviti. Sicer pa je zgodovina naprej podobna drugi mestom na Siciliji. Pod rimsko upravo pade po letu 212 pr. n. št., ko pade Sirakuza, čigar zaveznica je Modica. Zelo hitro se razvije tudi krščanstvo, saj o tem pričajo številne v XIX. in XX. stol. odkrite katakombe (recimo jama Ispica, po leta 304 mučenih in ubitih kristjanih imenovana tudi Jama svetnikov).

V bizantinskem obdobju na okoliški planoti zrastejo številna manjša naselja in osamljene kmetije in s koreninami tudi že v grškem obdobju. Iz bizantinskega obdobja so ruševine cerkve sv. Pankracija (VIII.–IX. stol.) pri jami Ispica. Modica postane bizantinska utrdba, po krajšem obleganju (844–845) Roccho di Mudiqah zasedejo Arabci in pod Arabci je vse do leta 1090. S prihodom Normanov postane Modica pomembno politično središče. Za grofa velike grofije Sicilije in Kalabrije papež Urban II. postavi Normana Ruggera d’Altavilla, ki Modico daje v fevd različni gosposki, večinoma pomorskim vojaškim najemnikom (Gualtiero I. de Mohac, Goffredo, Rinaldo, Aquino, Gualtieri II. de Mohac). S poroko Henrika VI. Švabskega leta 1194 s hčerko Ruggera II. Costanzo d’Altavilla, velika grofija pade pod nemško upravo. Modico razglasi za grofijo uradno šele Friderik II. Aragonski leta 1296, ko ga razglasijo za kralja Sicilije, grofijo pa da v fevd Manfredu Chiaramonte, ki naj bi bil celo potomec Karla Velikega. Za petsto let ostane grofija Modica ena največjih ter močnih in bogatih fevdalnih državic na jugu današnje Italije.

Leta 1392 Martino di Montblanc poroči s Friderikovo hčerko postane kralj Sicilije (Martin I.), za grofa grofije Modica pa imenuje katalonskega najemnika Bernarda Cabrera. Z njim se začne kratko katalonsko-špansko obdobje, saj že leta 1481 preide pod kastiljsko-špansko upravo. Na dan Marije vnebovzete leta 1474 zaznamuje Modico pokol kakšnih 360 Židov, leta 1693 pa celotno širšo okolico rušilni potres z magnitudo X/XI po Mercalliju (7.4 po Richterju), med 18.000 prebivalci Modice pa naštejejo 3.400 žrtev (večji potresi so še leta 1542, 1613 in 1848). Nekaj starejših zgradb ostane, večinoma pa Modico »predelajo« v mesto baroka in kot tako je od leta 2002 na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca. Po letu 1700 Modica izgubi svojo pomembno politično vlogo na Siciliji.

V Modici se bomo nagledali predvsem arhitekturo sicilijanskega poznega baroka, vmes pa bomo lahko videli tudi kaj starejšega. Poleg že omenjenega so vredne ogleda številne cerkve (predvsem stolnica sv. Jurija, ki je nekakšen baročni simbol mesta), palače in ostanke gradu na vrhu hriba. Omenjam le večje zanimivosti:

• grad Modiških grofov, zgrajen na izpostavljeni pečini nad mestom v VIII. stol. kot jamska utrdba (in do XIX. stol. še velikokrat predelan), stoletja predstavlja politično in upravno moč modiških grofov v nekdanji Grofiji Modica. Na popotresnimi ostanki je na nekdanjem opazovalnem stolpu zgrajen stolpič z mehansko uro z utežmi (1725), ki še danes odlično deluje. Sicer pa si lahko (od nekdaj mogočnega gradu z obzidjem s petimi obrambnimi stolpi in štirimi vhodnimi vrati po potresu ni ostali skoraj nič) ogledamo večstranski obrambni stolp (XIV. stol.), na notranjem dvorišču srednjeveške zapore (vrsta pravokotnih sob skopanih v skalo, vsaka za posebno kategorijo zapornikov – recimo za najnevarnejše razbojnike sedem metrov globoke jame), leta 1930 zgrajeno cerkev Madonne del Medagliere (zgrajena nad porušeno cerkvijo sv. Leonarda), ostanke cerkve sv. Catalda (zasebna kapela grofov) in nedavno odkrit v skalo skopan podzemni hodnik, ki je grad povezoval z vojaško milico;
  

  stolnica sv. Jurija

• stolnica sv. Jurija z veličastnim pročeljem–stolpom, visokim 52 metrov. Začno jo graditi leta 1702 in gradnjo končajo 140 let kasneje s postavitvijo železnega križa. Fasado tudi večkrat popravljajo. 164 stopnic vodi do petih portalov templja, ki so uvod v pet notranjih prehodov cerkve s klasičnim latinski križem, petimi ladjami in tremi apsidami;
• cerkev sv. Marije Jezusove (1478-1481) s samostanom (1478-1520) reda manjših frančiškanskih bratov preživi številne potrese s čudovitim poznogotskim križnim hodnikom. Zgradijo jo na mestu stare cerkve, ki je tu stala vsaj že leta 1343;
• cerkev sv. Janeza Evangelista. Sedanja fasada je zgrajena med letoma 1893 in 1901, se pa v pisnih dokumentih cerkev omenja že v buli papeža Evgenija III. leta 1150;
• nekdanji benediktinski samostan (XVI.–XIX. stol.), danes palača kulture in mestni muzej, stoji na tem mestu skupaj s cerkvijo sv Katarine in sv. Sholastike že leta 1626, leta 1860 zaseže vlada za potrebe krajevnih oblasti in mestni arheološki muzej. Med drugim si lahko ogledamo zbirko del tu rojenega pesnika Salvatora Quasimoda;
• cerkev sv. Marije iz Karmela (s preloma XIV.–XV. stol.), je eno redkih spomenikov, ki preživi vse tri močne potrese. Zgrajena je v poznogotskem slogu z lepim pročeljem s frančiškansko rozeto z dvanajstimi žarki. Tudi prizidan karmeličanski samostan s 23 samostanskimi celicami je iz istega časa. Po združitvi Italije samostan zasedejo karabinjerji;
  

  Cerkev sv. Dominika

• cerkev sv. Dominika (tudi Rožnega venca) in nekdanji samostan zgradijo dominikanci leta 1461 in »preživi« rušilni potres. V cerkvi so zanimive slike iz XVI. stol., notranja kapela, nekdaj namenjena molitvam dominikanskim bratom in bogato okrašena s stenskimi poslikavami (murales). V samostanu je danes Mestna hiša. V atriju si lahko ogledamo zanimivo podzemno kripto (XVII. stol.) z ostanki fresk;
• cerkev sv. Marije Betlehemske, ena od treh antičnih kolegijskih cerkev (1645), je zgrajena v XIV. stol. in je spomenik državnega pomena. V notranjosti je Palatinska kapela z gotskim portalom.
• portal De Leva (začetek XIV. stol., spomenik državnega pomena) je lep primer gotskega sloga, ki kasneje prevladuje po vsej Siciliji, in eden najlepših primerkov tega sloga. Verjetno je nekdaj služil kot vhod v manjšo cerkev;
• kapucinski samostan s cerkvijo sv. Frančiška (XVIII. stol.) z lepim križnim hodnikom in vodnjakom na sredi, hrani dve leseni in pozlačeni mojstrovini – relikvarij in skrinjica presvetega zakramenta.
• svetišče Matere Usmiljenja (XVII. stol.) leži v nižjem predelu Modice – Madonna delle Grazie je leta 1627 razglašena za zaščitnico mesta;
• puščavniška cerkev sv. Jakoba (XIII.–XIV. stol., spomenik državnega pomena), najstarejša cerkev v pokrajini (si pa je ne da ogledati), zgrajena ob Jakobovi romarski poti; 
• jamska cerkev sv. Nikolaja s čudovitimi freskami na goli skali v poznobizantinskem slogu (XII.–XVI. stol.). Jama je umetno skopana in je v samem mestnem središču.
• številne, predvsem baročne palače – Polara, Napolino-Tommasi Rosso, Salemi (1631 – 1640), Grimaldi (XVIII.–XIX. stol.), samostan jezuitskih očetov oziroma palača študijev (1610–1630); 
• gledališče Garibaldi (1815–1820), se ob izgradnji imenuje po takrat vladajočemu Ferdinandu Kraljevo Ferdinandovo gledališče. Leta 1844 arhitekt Salvatore Riga gledališče z 24 vrstami in odrom razširi močno poveča, velikost odra skoraj za dvakrat. Gledališče med letoma 1852 in 1857 obnovijo (arhitekt Salvatore Toscano), po obnovitvi pa pročelje dobi neoklasičen (liberty) videz; 
• rojstna hiša pesnika Salvatora Quasimoda (1901 – 1968) in Nobelovega nagrajenca za književnost (1959) – v tej hiši je živel le prvih pet dni svojega življenja (!); 
• in številne okoliške jame – Ispica (na svojih trinajstih kilometrih hrani številna pričevanja iz preteklosti – jame Sikulov »a forno« iz bronaste dobe, krščanske katakombe iz zadnjega obdobja Rimskega cesarstva (IV.–V. stol.), jamske poslikave v Jami svetnikov, ostanke bizantinske cerkve sv. Pankracija, 500 m² veliko podzemno pokopališče (drugo največje na Siciliji) s 464 grobovi. Jama je na nekaterih delih globoka vsaj sto metrov in široka tudi več kot 500 metrov. Arheološko in zgodovinsko zanimiv je tudi v celoti v skalo skopan petnadstropni grad Sikanov), Lazzaro (sledovi starih naselbin od XXII. stol. pr. n. št. naprej) in Servi.

NARODNI PARK CAVAGRANDE DELL CASSIBILE

se razteza na 2.700 ha, tretjina od tega je pravi rezervat. Park je ustanovljen leta 1990 z namenom ohranitve bogastva pokrajine tako z vidika naravovarstva kot z arheološkega in antropološkega vidika. Sredi parka teče reka Cassibile (v antiki jo Grki imenujejo Kakyparis), ki v milijonih letih v tla izdolbe pravi kanjon, ob koncu toka pa oblikuje tudi številna jezerca (domačini jim pravijo uruvi) in slapove – območje, kjer se poleti osvežijo številni obiskovalci antičnih stopnic, poznanih kot La Scala Cruci.

Strmi in težko dostopni bregovi ter bližina vode pritegne Sicane, da se tu kot prvi naselijo in izkopljejo tudi nekropole, danes na težko dostopnem mestu. Okrog XIII. stol. pr. n. št. se sem pred Itali zatečejo plemena z jugovzhoda. S tega časa arheologi prepoznajo vsaj dve jamski naselbini in sta vidni tudi z razgledne točke. Prva naselbina sodi v XI.–XII. stol. pr. n. št. Glede na obsežnost nekropol naj bi bilo tu veliko središče Sikulov, velikokrat imenovano kot antično mesto Hybla, zgrajeno okrog XI. stol. pr. n. št., ko se naj bi sem začeli priseljaviti iz Pantalice zaradi tamkajšnje prenaseljenosti in s središčem v Avoli Antici. S tega časa je ostalo le manjše dorsko svetišče (tempietto).

Območje je naseljeno vse do sredina prejšnje stoletja – tako lahko malo nad jezeri najdemo ruševine samostana in ostankov nekaj hiš in so še nedavno tega pridelovali oljke, rožiče in mandeljne.

V kanjonu reke lahko občudujemo številne jame, med najzanimivejšimi je naravna polkrožna jama razbojnikov oziroma hajdukov (brigantov) s kakšnimi dvajsetimi umetnimi bivališči dostopni po v skalo vklesanih stopnicah ter naseljena v bizantinskem in predvsem v arabskem času. Glede na to, da je v jami naravni izvir vode, Arabci to izkoristijo za strojenje kož in jamo uporabljajo za usnjarsko dejavnost. Na južnem delu so številna domovanja vklesana v skalo eno poleg druge in med seboj povezana s cunicoli in galerijami, imenovane dieri. Ob robu rezervata se nahajajo številne katakombe, v katerih so našli bogate corredi tombali in keramiko, zaradi posebne dekoracije imenovana pernata oziroma  marmorizirana in sodi v Ausonijsko kulturo, prisotna na Eolskih otokih in vzhodni Siciliji okrog leta 1000 pr. n. št. Z arheološkega vidika je morda zanimivejša jama sv. Ane (la Cava Sant’Anna), saj so v njej nekropole, največje za nekropolami v Pantalici. V jami je 2000 umetno v skalo skopanih grobov, sodijo pa v drugo fazo Pantalice, v čas med letom 1000 in 800 pr. n. št. Številne najdbe (fibule, lončenina) so danes v Arheološkem muzeju Paolo Orsi.

Območje reke Cassibile je poznano tudi po tem, da naj bi se tu leta 413 pr. n. št. Sirakuzam s 6.000 Atenci predal vojaški poveljnik Demosten.

V Velikem kanjonu lahko najdemo preko 400 različnih rastlin, mnogo od njih so endemitske vrste. Še posebno zanimive so Trachelium lanceolatum (zvončnica), Ophrys lunulata (orhideja), Chamaerops humilis (sredozemska palma), Teucrium fruticans, Calendula suffruticosa, Phlomis fruticosa (fiomis ali Jeruzalemski žajbelj), Anacamptis longicornu (orhideja), zelo redka orhideja Ophrys exaltata in veličastna Platanus orientalis (vzhodna platana), če jih prepišem le nekaj.

V parku živi tudi nekaj zanimivih živali, endemit sicilijanska dolgorepka (ptič pevec – Aegithalos caudatus siculus), kanja (Buteo buteo) in sokol selec (Falco peregrinus), navadni ježevec (Hystrix cristata), kuna zlatica (Martes martes), kopenske (Testudo hermanni hermanni) in močvirske želve (Emys trinacris), leopardovka (Elaphe situla) in druge vrste.

NOTO

Občina s 24.000 prebivalci je po območju, ki ga zavzema (550 km²), največja sicilijanska (obsega kar četrtino pokrajine Sirakuza) in četrta največja italijanska občina (glede na to, da je le trikrat večja od še nedavne občine Vrhnika…). Mesto samo radi označujejo kot glavno mesto sicilijanskega baroka in je od leta 2002 vpisano, skupaj s še nekaterimi poznobaročnimi mesti ob zalivu ali ravnici Noto, na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Ob morju je območje naplavna ravnica, bolj v notranjosti pa je pokrajina že rahlo gričevnata. Občino prerežejo štiri reke, Tellaro (po siciljansko Atiddaru) izvira že v bližini Raguse (v bližini izvira odkrijejo rimsko vilo Tellaro), Asinaro, izvira nekaj kilometrov severneje od Note Antice (tudi pri tem izlivu reke v morje se naj bi odvijala znamenita bitka med Atenčani in Sirakuzo, kjer kratko potegnejo prišleki, Cassibile, ki izvira v bližini kraja Bauli in Gioi, ki izvira pod goro Finocchito.

Najstarejše naselbine v okolici stare lokacije mesta Noto (Noto antica) pod goro Alveria, ki jih odkrijejo arheologi, sodijo v  t.i. kulturo Castelluccia (2200–1450 pr. n. št.). Po legendi naj bi tu rojeni sikulski vojskovodja Ducezio v V. stol. obranil Neai, kot naj bi se sprva Noto imenoval, pred grško invazijo. V času  vladavine sirakuškega tirana Hierona II. postane grška kolonija Neaton. Leta 214 pr. n. št. se Neaton preda brez boja rimskemu konzulu Marku Klavdiju Marcelu, ki mestu Neetum prizna zavezništvo rimski republiki, mesto pa dobi tudi lasten senat (marsikje lahko še danes vidimo napis SPQN – Senatus Populus Que Netinus). V poznem rimskem obdobju (IV. stol.) ob Tellaru nedaleč od Nota zagradijo rimsko vilo (je lepo ohranjena oziroma restavrirana). Med letoma 535 in 555 bizantinski cesar Justinijan zasede Sicilijo, Noto (Antico) pa pod bizantinsko zasedbo dobi številne spomenike kot so baziliko Eloro in Trigona v citadeli Maccari, oratorij v Falconari, kripta sv. Lovrenca starejšega in samostan (coenobium) sv. Marka.

Leta 864 Neetum zasedejo Arabci, ga utrdijo in preimenujejo v Noto ter s tem mestu priznajo njegovo pomembnost in lepoto (ima enak pomen kot v italijanščini). Leta 1091 ga zasede veliki grof Rogerij I. Sicilski in ga da v fevd svojemu sinu Rogeriju II. Ko Siciliji vlada Frideriki II. Švabski v Notu zgradijo cistercijanski samostan sv. Marije slavoloka (dell’Arco). Noto sodeluje leta 1282 v uporu proti anžujski nesposobni oblasti, znani kot sicilljanske večernice. Sicilija v poznem srednjem veku pogosto menja oblastnike, z njo pa seveda tudi Noto (Aragonci, Anžujci).

Aragonci leta 1431 zgradijo obrambni stolp Maestra utrdbe v Notu (Antico), leta 1503 pa mestu podelijo naziv “Città ingegnosa” zaradi številnih pomembnih znanstvenikov in umetnikov kot Giovanni Aurispa, Antonio Cassarino, Antonio Corsetto, Andrea Barbazio ali Matteo Carnalivari.Leta 1542 Viceré Ferrante Gonzaga utrdi mesto z obzidjem. Leta 1693 mesto v polnem sijaju poruši katastrofalen potres, ki zahteva okrog 1.000 žrtev. Kako močan je bil potres pove že odločitev, da zgradijo novega na osem kilometrov oddaljeni lokaciji. Pri gradnji sodeluje vrsto znanih in pomembnih osebnosti različnih področij – holandski vojni inženir Carlos de Grunenbergh, matematik in posestnik Giovanni Battista Landolina, jezuitski arhitekt Angelo Italia, vojaški arhitekt Giuseppe Formenti, arhitekti Rosario Gagliardi, Vincenzo Sinatra in Antonio  Mazza ter številni gradbeniki in kamnoseki celotno XVIII. stol.

Med številnimi zanimivosti v Notu (vsaj tri desetine je cerkev), jih naj omenim le nekaj:

• stolnica sv. Nikolaja (1694–1703, s številnimi kasnejšimi dodelavami, predvsem zaradi leta 1996 zrušene kupole);
• cerkev presvetega Križa (začetek XVIII.stol.), projektira, tako kot stolnico, arhitekt Rosario Gagliardi. Cerkev z  nedkončanim pročeljem se dviga nad kratkim stopniščem. Notranjost cerkve s tremi ladjami hrani nekaj umetnin pobranih iz ruševin starega mesta, med njimi Bela Gospa Francesca Laurana, trn s Kristusove krone, leseno skulptura svetega Jezusovega srca (XVI. stol.),  in dva romanska leva. V apsidi je zlat križ (1746) izdelan po Galiardijevi predlogi in z ostanki stare slike, ki predstavlja Kristusa in jo pripisujejo sv. Luki evangelistu;
• cerkev sv. Karla na korzu (1730) s prizidanim jezuitskim samostanom (kolegijem);
• cerkev sv. Dominika (1703–1727) zgradijo za dominikance in jo imajo za najbolj dovršen primer baroka  doline Noto. Pročelje z osrednjim konveksnim delom je deljeno v dva dela, prvega naprej delijo dorski stebri, drugega pa jonski. Notranjost s tremi ladjami je, za razliko od prejšnjih dveh z latinskm križem, v obliki grškega križa. Je bogato okrašena, nad stranskimi oltarji pa so slike iz istega časa. Med zanimivejšimi je Roženvenčna Marija slikarja Vita D’Anna;
• cerkev sv. Frančiška Asiškega (1704–1745) s prizidanim frančiškanskim samostanom hrani v notranjosti z eno ladjo številne slike in nagrobnike pomembnih plemiških družin;
• cerkev sv. Klare (1730–1758) s prizidanim samostanom (danes muzej) ima v tistem času »moderen« elipsast  tloris. Med večjimi zanimivostmi je slika (1854) sv. Benedikta in sv. Sholastike slikarja Salvatora Lo Forte iz Palerma in marmornat kip Marije z otrokom, ki jo pripisujejo kiparju Antonellu Gagininiju.
  

  mestna hiša – palača ducezio

• mestna hiša – palača Ducezio (1746–1830) projektira Vincenzo Sinatra in se pri tem spogleduje z nekaterimi francoskimi palačami. Konveksno pročelje ima dvajset lokov podprtih jonskimi stebri. V notranjosti je najpomembnejša  ovalna dvorana ogledal opremljena s pohištvom v stilu Ludvika XV. in neoklasična freska Antonia Matte »Zgraditev Neasa«, ki prikazuje ustanovitelja Nota, sikulskega vojskovodjo Ducezia;
• gledališče Tina Di Lorenzo (imenovan po gledališki igralki, do leta 2012 gledališče Vittoria Emanuela III.), mnogi mu pravijo tudi miniaturna milanska Scala (druga pol. XIX. stol.) ima neoklasično pročelje s plitkimi reliefi z glasbenimi simboli in gledališkimi maskami;
• Kraljeva ali Ferdinandova vrata (1839), zgrajena priložnostno pred obiskom kralja Ferdinanda II. Burbonskega, predstavljajo simbol vstopa v mesto. So delo neapeljskega kiparja Angelinija, ki je tudi avtor Ferdinandovega kipa (kasneje postane spomenik padlim);
• mostovi Castagna (na prelomu XVIII. in XIX. stol; preči jamo sv. Klare in je eden od najmogočnejših viaduktov v tem delu), Commaldo (XIX. stol; zaradi treh delov na robustnih stebrih tudi Tromostovje) in most nad Salitello (zgrajen že pred potresom in je povezal prelaz Buoi za Notom Antico);
• palače Nicolaci di Villadorata (z mogočnim portalom na dveh jonskih stebrih in šestimi balkoni, v notranjosti pa z devetdesetimi prostori. Nekateri so prav lepo okrašeni. V pritličju je knjižnica), Modica di San Giovanni, Landolina di Sant’Alfano (pročelje je deljeno v tri vrste in podprto s stebri z dorskimi in korintskimi kapitlji na vrhu. V tej palači sta na obisku Nota prenočevala kralj Ferdinand I. Burbonski in cesarica Marija Terezija), Trigona di Cannicarao (mogočen koničast portal, številni stebri s korintskim zaključkom, balkoni in lepa ograja iz kovanega železa. V notranjosti so večje sobane poslikane s freskami (Mazza) in opremljene s pohištvom XVIII. in XIX. stol.), Vescovado (XIX. stol.), Lorenzo del Castelluccio (baročno in neoklasično pročelje je s stebri deljeno več delov, ograja iz kovanega železa, v notranjosti so saloni poslikani s freskami in so bile kulise za številne filme, med njimi tudi za komisarja Montalbana. Palačo markiz Corrado Di Lorenzo podari Malteškemu viteškemu redu) itd.

V okolici je precej arheološko zanimivih krajev in najdišč, med njimi:

• Noto Antica leži devet kilometrov severneje od Nota. Po potresu leta 1693 ga zapustijo, danes pa si tam lahko ogledamo predvsem ruševine nekoč bleščečega mesta:
  • Kolegijska cerkev sv. Nikolaja (tudi Glavna ali Velika cerkev) zgrajena v času, ko veliki grof Rogerij I. Sicilski prežene Arabce (okrog leta 1061)
  • Cerkev presvetega Križa (tudi sv. Marija na gradu) naj bi bila zgrajena sočasno z izgradnjo gradu (1091)  in je hranila sliko križa sv. Luke evangelista in trn s Kristusove krone;
  • Puščavniška cerkev (zavetišče) sv. Marije (zgrajena leta 1723 na ruševinah porušene v potresu) –
    

    Jezuitska cerkev

    zasedejo ga karmeličanke in z njo upravljajo do leta 1800, od tedaj pa je cerkev zapuščena in izropana;

  • Cerkev sv. Elija (zgrajena okrog leta 1100) je posvečena puščavniku sv. Eliju iz Nota in je v času potresa že zapuščena;
  • Cerkev Karmelske gospe zgradijo leta 1600 na ruševinah predhodnice. Po potresu ostane del zidu, temelji stebrov in grobovi karmeličanov;
  • Cistercijanski samostan sv. Marije slavoloka je hranil relikvije cistercijanca blaženega Nikolaja iz Nota;
  • Jezuitski samostan in cerkev zgradijo leta 1606 po načrtih Maltežana Masuccia (danes vidni temelji stebrov in stranica samostana);
  • palača Landolina je bila ena najpomembnejših v pokrajini in že baročno dodelana
  • bolnišnica (ospedale) sv Martina oziroma sv. Marije iz Loreta je povezana z zgradbo v skali, verjetno antičnim oratorijem in palačo baronov Belludia;
  • glavni trg;
    

    Noto Antico – zapori

  • ostanki nekdaj mogočnega obzidja;
  • od Kraljevega gradu z veliko dvorano orožja in hlevi ostajajo le ostanki obrambnega stopa (1431) in deli zaporov (vidni grafiti in plitki reliefi zapornikov). Utrdbo leta 1091 zgradi normanski princ in vojvoda Jourdain de Hauteville (oziroma Giordano d’Altavilla) na že obstoječi, verjetno arabski utrdbi. Utrdbo leta 1430 razširi vojvoda Peter Aragonski, okrog leta 1600 pa doživi nove posege (strelske odprtine so vidne še danes); 
• Eloro, arheološko najdišče ob izlivu reka Tellaro v moje. Nekdaj pomembno in cvetoče grško mesto ob cesti Elorina, ki je povezovala grške kolonije Sirackuza, Kamarina in Gela, porušijo Arabci. Največja zanimivost je grško gledališče, ki je “ubežal” posegom fašistov;
• stolp Pizzuta (III. stol. pr. n. št) je postavljen na štiri stopnice velikosti 19 x 11 metrov, premer je 3,8 metra in je visok 18 metrov. Postavljen je nedaleč stran od Elora in je (verjetno) nagrobni spomenik;
• Castelluccio di Noto je arheološko najdišče, ki da ime kultura iz Castelluccie (XIX-–XV. stol. pr. n. št.). Naselje je neko vrsta utrjena akropola z nekropolo z več kot dvesto v skalo skopanimi grobovi. Med grobovi je najpomembnejši t. i. Prinčev grob s štirimi lažnimi pilastri.

Tudi Noto nudi lepo kuliso filmski industriji. Tu snemajo največji režiserji, med njimi tudi Roberto Rossellini (Viva l’Italia (1960)), Vittorio De Sica (Il viaggio (1974) z Richardom Burtonom in Sophio Loren), Michelangelo Antonioni (L’avventura (1960)), Luigi Zampa (Anni facili (1953)), Franco Zeffirelli (Storia di una capinera (1993)), Giuseppe Tornatore (L’uomo delle stelle (1995), Malèna (2000)) in Gianni Amelio (Il ladro di bambini (1992)).

RAGUSA

(Raùsa po sicilijansko) je občina s 73.000 preb. in glavno mesto prostovoljnega združenja občin Ragusa, pa tudi glavno mesto Pokrajine Ragusa. Zaradi treh slikovitih mostov zgodovinskega pomena Raguso imenujejo tudi “mesto mostov“, s strani književnikov, umetnikov in ekonomistov pa jo imenujejo tudi “otok na otoku” ali “druga Sicilija”, zahvaljujoč predvsem svoji zgodovini, precej drugačni od drugih delov na Siciliji. Leta 1693 katastrofalni potres povsem poruši mesto in zahteva 5.000 žrtev. V XVIII. začno z njegovo rekonstrukcijo, ki se razvija v dveh delih, nižjega (Ragusa superiore) gradijo na planoti (in doseže višino 580 m. n. m), višjega (Ragusa Ibla) pa na ruševinah stare Ible. Novozgrajeno baročno mesto leta 2002 vpišejo na seznam kulturne dediščine Unesca.

Mesto leži na južnem robu Iblejskega hribovja z najvišjim vrhom Arcibessi (906 m n.m.), med najvišjim in najnižjim delom občine ob morju, pa je tako velika višinska razlika. Najstarejši del mesta je Ragusa Ibla, zgrajena na vrhu vzpetine. Oba dela mesta ločuje reka Irminio, ki je ena najpomembnejših na jugovzhodu Sicilije.

Ime Ragusa sega v bizantinski čas, Ρογος, Ragous ali Rogos pa pomeni skedenj, kar kaže na bogato kmetijsko območje. Pod Arabci ime le nekoliko »popravijo«, postane Ragus oziroma Rakkusa, ki pa v arabščini pomeni kraj neverjetnega slavnega dogodka, verjetno v spomin na kakšno pomembno bitko. Normani in Aragonci ime latinizirajo v Ragusia, šele konec XVIII. stol. pa dobi sedanje ime. Nekateri menijo da je ime izpeljanka iz grške besede Heraea, morebitnega starega naselja Hybla Heraia (lokacija sicer ni poznana, po legendi pa naj bi mesto postavil sikanski kralj Hyblon), ki naj bi kasneje dalo ime najstarejšemu delu mesta imenovan Ibla oziroma Ragusa Ibla.

Območje je naseljeno že v mlajši kameni dobi (XX. stol. pr. n. št.) in sodi v t. i. kulturo iz Castelluccia. V antiki se omenja, da leta 491 pr. n. št. v bitki s Sikulci v bližini umre Ippocrate di Gela in da leta 450 pr. n. št. tiran Falaride iz Agrigenta večkrat grozi mestu z vojsko, ki pa ga vedno uspejo odgnati. Po rimskem mirnem zavzetju mesta postane Ibla, skupaj z Modico, t. i. mesto desetine – decumano ali decimus (Rimljani so namreč pobirali desetino pridelka).

V srednjem veku, okrog leta 700, Bizantinci zgradijo mogočno obzidje okrog Ible, Bazilij in Nikolaj pa postaneta zaščitnika mesta. V začetku XI. stol. zavzamejo Arabci že večino otoka,  leta 844 tako pade tudi zavezniška Modica, Iblo pa po številnih poskusih zavzamejo šele štiri leta kasneje. Leta 866 uspejo domačini izgnati Arabce iz svojega celotnega območja, a se ti vrnejo dvanajst let kasneje. V arabskem obdobju zrastejo številne kmetije, začno s pridelavo bombaža, uvajajo namakanje polj in gradnjo obdelovalnih teras in v dvesto letih arabske vladavine dajo kmetijstvu velik zagon. Leta 1090 Arabce zamenjajo Normani, Ibla pa postane upravno samostojna celih pet stoletij, tudi ko pridejo na oblast Anžujci in Aragonci, za kar se morajo zahvaliti širokim upravnim pooblastilom, ki jih da leta 1091 veliki grof Ruggero svojemu sinu Goffredu, prvemu grofu v Raguse, privilegije pa potrdi kasneje še kralj Friderik II. V nadaljevanju je zgodovina podobna zgodovini celotne Sicilije, le imena krajevnih oblastnikov so nekoliko drugačna.

Po potresu pri obnovi sodelujejo številni pomembni arhitekti in kiparji, med njimi Vaccarini, Giovanni Vermexio, Sebastiano Ittar, Vincenzo Sinatra in slavni Rosario Gagliardi, ki so zaslužni za celostno podobo mest – barok v dolini Noto. Naštevam le nekaj večjih zanimivosti (tudi malo starejših – res da od teh, zgrajenih pred potresom, ostajajo le fragmenti – recimo deli srednjeveškega obzidja, portal in zvonik cerkve sv. Frančiška iz švabskega obdobja, portal antične cerkve sv. Jurija, vrata Walter, edina od nekdaj petih v nekdanjem bizantinskem obzidju, ki so odpirala prehod v staro mesto (obzidje je bil nekdaj del obrambnega sistema raguškega gradu), mali gotski portal ob cerkvi sv. Antonina, prizidane kapele v eni od ladij v cerkvi sv. Marije stopnic ali kipi v zakristiji stolnice sv. Jurija (1570), ki jih pripisujejo kiparju Antoniju Gaginiju, sinu slavnejšega Antonella Gaginija): 

• antična cerkev sv. Jurija. Zgradijo jo v XII. stol. pod močnim vplivom grofa Goffreda. Notranjost je bila razdeljena v tri ladje, med seboj ločene s po sedmimi stebri, z dvanajstimi stranskimi oltarji in tremi v apsidi krstilnice. Prav poseben pa je bil 100 metro visok zvonik, takrat eden najvišjih v Evropi. Po potresu leta 1693 ostane le portal, izjemen primer  katalonske gotike;
  

  stolnica sv. Janeza Krstnika

• stolnica sv. Janeza Krstnika je med največjimi sicilijanskimi cerkvami. Stoji že pred potresom po njemu pa jo pozidajo na novo v baročnem slogu. Ima veličastno pročelje olepšano s številnimi kipi in mnogimi detajli ter z veliki stebri razdeljena v pet delov. Zvonik je visok več kot 50 metrov. Notranjost je v obliki latinskega križa s tremi ladjami;
• stolnica sv. Jurija je ena najlepših primerkov baročne cerkvene arhitekture. Zgrajena je na mestu porušene cerkve sv. Nikolaja, v kateri so vse do konca XVI. potekali grški obredi. Novo cerkev projektira arhitekt Rosario Gagliardi, ki v notranjosti ohrani vse izvirne slike. Cerkev zaznamuje veličastna fasada na stolp in vključuje tudi zvonik. V kapelah ob stranskih ladjah so slike največjih sicilijanskih slikarjev XVI. stol. (D’Anna, Tresca, Manno). Okna glavne ladje so iz vitražnega stekla, vseh je 33 in pripovedujejo zgodbe (13) mučeništva sv. Jurija;
• cerkev sv. Marije Itrijske pripada Malteškemu viteškemu redu. Ime izvira iz grške besede Odygitria, ki v prevodu pomeni romanje. Zgrajena je v središče antične hebrejske četrti Cartellone, ki ob potresu ni bil prav posebej prizadet, vendar je vseeno povečajo in predelajo v baročnem slogu;
• številne palače (marsikatera že z rokokojskim pridihom), med njimi Zacco (je med najlepšimi v mestu, zgradi jo baron Melfi), Schininà di Sant’Eliam, Sortino-Tronom, Bertini, Nicastro, Cosentini, La Rocca in Battaglia (1724, verjetno jo zgradi arhitekt Rosario Gagliardi);
• mostovi – Stari most čez dolino sv. Dominike (1843; po izgradnji tega mostu se lahko začne mesto razvijati tudi na jug; tudi kapucinski most, saj je bil pobudnik gradnje kapucinski brat Gianbattista Occhipinti Scopetta (1770–1836)), Novi most (1937) in Most papeža Janeza XXIII. (1964).

Raguso obkrožajo obširne zelene doline (z naravnimi rezervati gozdovi ob reki Irminiom, jama Randello in gozdovi Calaforno), vendar je tudi samo mesto zeleno, parki pa tvorijo zelena pljuča mesta – Giardino Ibleo (1858), Villa Margherita (1891), Villa S. Domenica, Parco Giovanni Paolo II, Parco Robert Baden-Powell.

Ragusa in njena slikovita okolica se pogosto znajdeta v italijanskih filmih, tudi pomembnih režiserjev (Ločitev po italijansko Pietra Germija, Gente di rispetto Luigija Zampe, Kaos bratov Taviani in L’uomo delle stelle Giuseppa Tornatoreja (tudi avtor filma Malèna).

NAZAJ NA PRVO STRAN >>>