54 km, 1.020 v.m. Drugi dan bo etapa lepo razgibana z nekaj krajšimi in vsaj tremi malo daljšimi klanci. Trsa je med šestimi trasami s 69 km najdaljša. Med potjo je bolj malo zanimivih krajev, poleg Arcidossa je mogoče le še Roccalbegna. Na povprečni višini okrog 700 metrov (med 600 in 900 m n.m.) bomo predvsem uživali v naravi.

TRASA: Arcisosso-ROCCALBEGNA-ARCIDOSSO

 Arcidosso 

Arcidosso

(679 m n. m., 4100 preb.) Zgodovinarji se ne morejo zediniti glede izvora imena, eni trdijo, da pride od latinske besede arcis (utrdba), drugi pa, da pride od sestavljenk latinskih besed arcis (lok) in dorsum (vrh). V dokumentih opatije sv. Odrešenika se naselje omenja že leta 860 in pripada fevdu Aldobrandes-chov, lastništvo nad naseljem pa jim leta 964 ponovno prizna tudi nemški cesar Oton I. Plemiči zgradijo mestno obzidje, utrdbo in cerkev sv. Leonarda, po dolgem sporu z bližnjo opatijo sv. Odrešenika pa grad leta 1331 zavzame Siena. V njeni posesti ostane do leta 1559, ko Arcidosso priključijo veliki vojvodini Toskani. Grad v stabilnem obdobju medičejske prevlade izgubi prvoten vojaški pomen in postane sedež vikariata in krajevne oblasti.

Poleg že omenjene cerkve sv. Leonarda je treba omeniti še cerkev Kronane Madone (XIV. stol.), vhodna vrata z uro in utrdbo Aldobrandeschov, ob koncu jeseni pa si je treba v Arcidossu ogledati še praznik oljčnega olja s pobočij pod goro Amiata (sicer v bližnjem Montelateronu). 

Brusketa (Bruschetta)

brusketa (bruschetta)

je tipičen opečen (bruscato) kruh iz osrednje Italije, pripravljajo pa ga vsaj od XV. stol. Tako kot najrazličnejše pice tudi brusketa spada v redno prehrano revežev. V različnih delih Italije se imenuje različno, čeprav je priprava precej podobna. V Piemontu jo imenujejo soma d’aj in je značilna predvsem za pokrajini Monferatto in Langhe, v Abrucih jo imenujejo ventricina (je sicer nekoliko drugačna – na opečen kruh namažejo sušeno mleto svinjsko meso), v Toskani pa jo ponekod imenujejo fettunta (v prevodu, z oljem namazana rezina), drugod pa panunto.

Za običajno brusketo potrebujete nekaj dan ali dva starih kosov kmečkega kruha, česen, izjemno deviško oljčno olje, poper, sol, za malo boljšo pa še paradižnik, baziliko in presni sir (mozzarella). Kruh opecite na žaru (tudi električni teflonski žar bo dovolj dober, sicer pa se v Italiji uporablja t. i. brustolina, plinski žar z odprtim ognjem, namenjen tudi za peko polente), nato še vroče kruhke močno zdrgnite s strokom česna in prelijte z oljčnim oljem. Po želji dodajte še na koščke narezan svež paradižnik in sir ter grobo narezano baziliko. Na koncu še posolite in popoprajte.

Vallerona

(569 m  n. m., 243 preb.) je vasica v občini Roccalbegna, v pokrajini Grosseto, in južno od gore Amiata. Pravzaprav edina zanimivost je kapela sv. Pia I (1641).

Santa Caterina

(675 m  n. m., 272 preb.) je vasica v občini Roccalbegna, v pokrajini Grosseto, in južno od gore Amiata. Glavne zanimivosti so župna cerkev sv. Katarine (1960), kapela sv. Katarine delle Route (XVI.stol.) in etnografski muzej Focarazza, muzej kmečkega življenja in tradicionalnega običaja ognja sv. Katarine. Ne daleč stan v osamelcu Cana Aldobrandeschi v XIII. stol. zgradijo obrambni zid.

Roccalbegna

Roccalbegna

(522 m n. m., 1.070 preb.) je občina v Pokrajini Grosseto.

Roccalbegna je v srednjem veku v fevdu Aldobrandeschov, kasneje pa jo vključijo v Republiko Siena, a se g kmalu prilastijo Medičejci in ga prodajo grofiji Santa Fiora. V XVIII. ponovno preide v last Velike vojvodine Toskana.

V Roccalbegni in bližnji okolici so številne pomembne utrdbe, kot je npr. Cassero Senese, ki ga v XIII. stol. zgradijo Aldobrandeschi (dograjen v XV. stol.), grad Aldobrandeschov na pečini nad mestom in reko Albegna, po kateremu mesto dobi svoje ime. 

Vredno ogleda v mestu je predvsem romansko-gotska cerkev sv. Petra in sv. Pavla XIII.-XIV. stol.) z velikim osrednjim gotskim portalom in rozeto nad njim ter delo poliptiha Ambrogia Lorenzettija (1340), Pietà Alessandra Casolanija in majhna freska Madone iz XV. stol.