53 km, 890 v. m. Na trasi je le en klanec, pa je ta zato daljši, a ni prav strm, na 22 kilometrih se namreč dvignemo le 600 metrov (manj kot 3% klanec). Bo pa ob poti nekaj več zanimivih krajev, Sorano si sicer ogledamo že ob prihodu dan prej, ampak tu so še Pitigliano, Castel’Azzara in Castell’Otieri.

TRASA Sorano-Pitigliano-Azzara-Ottieri-Sorano

SORANO

Sorano, utrdba

(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus. Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandeschom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinijem. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.

Dušeni merjasec (Cinghiale stufato)

SESTAVINE: meso divjega prašiča, oljčno olje, rdeče vino, čebula, zelena, peteršilj, žajbelj, rožmarin, česen, brinove jagode, lovor, sol, poper, kis, paradižnik in suhe črne olive.

PRIPRAVA: razkosajte meso divjega prašiča in ga dajte namakati v kis, ki ste mu dodali rožmarin, žajbelj, drobno nasekljano čebulo, sol in vodo. Na oljčnem olju prepražite dva ali tri stroke česna, dodajte kose merjaščevega mesa (naj bo vsak kos zase) in potresite s sesekljanimi čebulo, zeleno, peteršiljem in žajbljem. Dodajte še brinove jagode.

Ko je meso dobro prepojeno, ga prelijte z rdečim vinom. Kuhajte na zmernem ognju. Ko vino izhlapi, dodajte paradižnik iz konzerve in vodo. Kuhajte še najmanj dve uri. Dodajte še lovorove liste in suhe črne olive.

Sorano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.

PITIGLIANO

Po bližnjici v dolino

(313 m n. m., 4200 preb.) Pečina se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz »gens petilia«, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših prebivalcih.

Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anastazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši Pitigliano. Orsiniji so iz pomembne rimske družine in podporniki gvelfov, od katerih je najpomembnejši papež Nikolaj III. (1277–1280). Pitigliano je vseskozi tarča napadov Sienske republike, leta 1455 pa Siena sicer prizna grofijo, vendar pod njeno upravo. Od leta 1562 je vključena v nadvojvodino Toskano, od tedaj deli njeno usodo (najprej Hiša Lorena, potem priključitev Italiji (1860))

Kruhovi njoki z merjascem (Gnocchi di pane al cinghiale)

SESTAVINE: toskanski kruh, mleto merjaščevo meso, jajca, parmezan, olivno olje, mleko, sol in poper.

PRIPRAVA: sesekljajte kos merjaščeve maščobe in jo posoljeno in popoprano spražite na olju. Kruh namočite v mleku in ga nato dobro stisnite, mleto merjaščevo meso pa prepražite na olju. Kruhu in ohlajenemu mesu dodajte jajca in parmezan ter dobro premešajte, da postane masa trdna. Iz zmesi naredite kroglice in jih kuhajte v vreli vodi. Ko priplavajo na vrh, so kuhane. Njoke servirajte na krožnike z zajemalko in prelijte s pikantno merjaščevo omako.

VINO: k merjascu se bo lepo prileglo rdeče vino košer, ki ga prideluje židovska skupnost pod neposrednin rabinovin nadzorom. Pripravijo ga iz grozdja sangovese in ciliegiaio. Vino je suho z vonjem po sadju, izrazito rubinasto rdeče barve in z najmanj 11,5 % alkohola. Postreže se pri sobni temperaturi (16 do18 °C).

Pitigliano, panorama

Največje zanimivosti Pitigliana so palača Orsinijev (XIV. stol., v 1545 jo v celoti preuredi in poveča Anton iz Sangalla ml. – izvirni so le osnova utrdbe na Trgu republike in dva stolpa) s škofijskim in arheološkim muzejem (v muzeju so številne izkopanine iz bližnjega največjega etruščanskega naselja Poggio Buco ob reki Fiora), renesančna cerkev sv. Marije, najstarejša cerkev sv. Roka (1274) z nenavadno trapezoidno obliko in elegantnimi stebri iz travertina, mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (osnova iz XII. stol., prezidana v XV. stol., baročno pročelje (XVIII. stol.), renesančni vhod) s slikami Pietra Alda (Ponižanje Henrika IV. v Canossi, Poklic Hildebranda v mladosti) in Francesca Vannija (Roženvenčna Marija) in 35-metrskim zvonikom še iz obdobja Aldobrandeschov, steber iz travertina z levom, zaščitnim znakom Orsinijev (orso – medved) pred stolnico, medičejski akvadukt (leta 1545 ga da zgraditi Gianfrancesco Orsini III.), muzej Giubbonaia pri mestni hiši s starinskim poljedelskim in hišnim orodjem. Mesto je še danes obzidano, zanimiva pa so predvsem srednjeveška Sovanska vrata. V bližini lahko vidite tudi del etruščanskega obzidja.

Mali Jeruzalem

Mali Jeruzalem

Papež Pavel IV. (1555–1559), zagrizeni inkvizitor, v svojem kratkem papeževanju izda protižidovsko bulo »Cum Nimis Absurdum«, s katero v Rimu prežene 6000 Židov iz Trastevera na drugo stran Tibere in zapre v majhno, zaprto četrt – geto. Židje bežijo iz papeške države in se zatečejo na območje današnje južne Toskane, ki ga v tistem času upravlja družina Orsini. Židovska skupnost zaživi v miru, kulturno pa ustvarjajo skupaj z večinskim prebivalstvom. Leta 1598 v Pitiglianu postavijo sinagogo, zgradijo svojo šolo in imajo svoje pokopališče (pod Pitiglianom na cesti v smeri proti Mancianu).

Ko območje preide v posest Medičejcev, leta 1608 tudi Cosimo II. prežene Žide v geto, ki pa ga ne zgradi v Firencah ali Sieni, ampak prav v Pitiglianu. Tudi tu morajo biti Židje prepoznavni, moški morajo nositi rdeče klobuke, ženske pa rdeče oznake na rokavih. Če Žida dobijo zunaj označenega kraja, ga z batinami prepodijo nazaj. Kljub vsemu se židovska skupnost razvija in cveti naprej. Leta 1773 jih je v Pitiglianu 200

Enakopravnost med kristjani in Židi zagotovi Peter Leopold Habsburški šele leta 1765. Ponovno pa jih začnejo preganjati, takoj ko Napoleon leta 1799 zavzame Italijo, požigajo jim hiše in spet zapirajo. V letu 1825 imajo Židje 94 hiš, 20 skladišč, 11 trgovin in 10 hlevov, leta 1841 jih je v Pitiglianu že 359, imajo rabina, dva namestnika in več učiteljev. Največ jih je v letu 1859 (423), potem se mnogi izseljujejo v večja mesta ali prevzemajo krščansko vero. Leta 1931 jih je le še 70. Antisemitizem se začne leta 1936, rasni zakon pa je v Italiji sprejet leta 1938. Mnogi Židje zbežijo na tuje, mnoge odpeljejo v taborišča, jih pa domačini tudi skrivajo pred nacisti.

Sinagoga je obnovljena leta 1995, obnovljena je tudi pekarna (matzat), ponovno pa pridelujejo tudi vino »kosher«. V malem Jeruzalemu si lahko ogledate še »kosher« klavnico, ritualno kopalnico (mikve), čistilnico in nekaj sob, vklesanih v tuf. V bližini je tudi stiskalnica oljčnega olja.

V Pitiglianu je zanimivo tudi »podzemlje« s številnimi rovi in sobami, vklesanimi v tuf, saj je današnji nivo kakšnih osem metrov višje od nekdanjega.

V okolici Pitigliana so številne etruščanske ceste vsekane v tuf, tudi z več kot deset metrov visokimi stenami in vodijo z vrha k okoliškim rekam. Najbližja je malo pod Sovanskimi vrati, 350-metrska Poggio Cane in vodi k reki Lente, malo naprej, čez potok Meleta pa etruščanska pot pripelje do cerkve Madone milosti. Ob cesti proti Soranu leži zanimiv Orsinijev park, oblikovan v XVI. stol., s številnimi kipi in sedeži, vklesanimi v tuf, v smeri proti Mancianu pa židovsko pokopališče. 

Gyom

Sfratto

je kuhinja, ki združuje krščanske in židovske običaje ter je posledica mešanja obeh kultur v drugi polovici XVI. stol. Ena od teh jedi je bollo (obroček, presta – ciambella), ki ga prinesejo Židje, ko sem pribežijo pred pogromom v Španiji. Sladica ima obliko osmice ali kroga, kvašenega in dolgo vzhajanega, po vrhu pa potresenega s semenom sladkega janeža in premazanega z rumenjakom, ki pri peki povzroči, da je skorja ostane mehka. Pomembnejša jed je sfratto, sladica, ki naj bi spomin-jala na krivice, ki jih Židje doživljajo pod Medičejci v začetku XVII. stol. Sladica je v obliki palic (testo je pripravljeno iz moke, sladkorja, belega vina in oljčnega olja), s katerimi je grajski birič pretepal Žide, dolge od dvajset do trideset centimetrov in nadevane z medom, pomarančnimi lupinami, nageljnovimi žbicami, cimetom in (muškatnimi) oreščki.

Nekatera pravila za pripravo hrane v židovski kuhinji

Glede na to, da Židje že dve tisočletji živijo raztreseni po celem svetu, se priprava hrane nekoliko razlikuje, saj marsikje privzemajo tudi navade večine. Kuhati »kasher« ne pomeni le ohranjanje tradicije in varovanje zdravstvenih norm, ampak ohranja tudi pomen posvečevanja (qedushah). Morda je še posebej zanimiv ritual zakola živali z enim samim rezom ostrega noža (shechità) od sapnika do požiralnika in povzročitve takojšnje smrti. Po zakolu mora klavec še natančno pregledati zaklano žival (bedicà), saj bolna ali nepopolna žival ni »kasher« in torej ni primerna za uporabo. Sledita odstranitev kolčnega živca (nikur) in odstranjevanje sala na nekaterih delih mesa (chelev). Meso je nato treba dobro oprati in dati v debelo sol za najmanj dvajset minut in ne več kot eno uro (melihà). Po soljenju se meso dobro opere, tako da se izloči še vsa preostala kri, ali pa se opeče le toliko, da v odcejevalno posodo »spusti« kri. Jetra se vedno popražijo, saj s soljo ni mogoče izločiti krvi, pač pa se nasolijo možgani in srce, ki ga prej odprejo in dobro operejo.

CATELL’AZZARA

Miške z gradu hazarda

(815 m n. m., 1800 preb.) Naselje dobi ime po kocki (zaurus, tudi slovenska beseda hazard ni prav daleč), ki jo leta 1212 mečejo bratje Aldobradeschi, da odloči, kateri od njih mora financirati gradnjo gradu Castelluma Lazzari (1216), okrog katerega pozneje zraste naselje. S poroko Cecilie Aldobran-deschi z Bosiom Sforzo leta 1439 naselje Azzara in celotno grofijo podedujejo Sforzi, v XVI. stol pa tako kot celotna južna Toskana preide pod veliko vojvodino Toskano.

V starem mestnem središču si oglejte cerkev sv. Nikolaja (1276–1277, predelana 1841–1850), cerkev Marije rožnega venca (XVI. stol.) in cerkev Milosti božje, grad na skali grofov Aldobrandeschi iz Santa Fiore (XII. stol.) in vilo kardinala Aleksandra Sforze (1576).

Miške iz kastela Azzara (Topi di Castell’Azzara)

V edini pekarni v kastelu Azzara se lahko založite z ztnačilnimi sladicami tega območja – z miškami (topi), z nekakšno presto (ciaramito) ali medenimi rezanci (taglioli) oziroma medenjaki (melatelli). Letno jih v tej pekarni spečejo dobrih sto kilogramov, pečejo pa jih predvsem okrog božiča. Miške so po obliki podobne našim žepkom. 

SESTAVINE: za testo: moka, jajca, olje, sladkor, liker poprove mete, kvas; za nadev: orehi, med, cimet, pomarančna lupina. 

PRIPRAVA: testo pripravite iz moke, jajc, olja, sladkorja, likerja in kvasa. Delovno površino pomokate in na tanko (na približno pol centimetra na debelo) razvaljate testo in (s kozarcem) izrežete kroge s polmerom okrog 3–4 cm. Za nadev zdrobite orehova jedrca, nastrgajte pomarančno lupino, dodajte cimet in vse skupaj vmešajte v med. Na sredino vsakega kroga dajte žlico nadeva. Krog nato prepognete  ter z vilicami dobro stisnete robove, da ne bo med peko nadev stekel ven. Žepke polagate na pekač, obložen s papirjem za peko in pečete približno 15 minut na 180 °C

CASTELL’OTTIERI

(472 m n.m., 163 preb.) je renesančna vasica v občini Sorano v severni Maremmi. Velja si ogledati vaško župno cerkev sv. Jerneja (1590, cerkev hrani nekaj baročnih slik), cerkev sv. Marije (XVII. stol.) in seveda utrdbo na pečini – Rocca degli Ottieri. Stari grad v srednjem veku zgradil Aldobrandeschi, v renesansi pa ga za sedež grofije zgradi nanovo gosposka Ottieri.

 


Comments are closed