54 km, 1.060 v.m. Zjutraj spakiramo in se v kolesarski opravi z avtomobili zapeljemo do Cellene. Parkiramo pri cerkvi sv. Oznanjenja. Tu  bomo presedlali na kolesa in se na 20 km spustili za 500 metrov. Seveda nas potem čaka klanec, je precej položen, saj se da 20 km dvignemo na prejšnjo višino (prelaz je na višini 635 m n.m.). Nekaj kilometrov je bolj strm klanec, ko se na šestih kilometrih dvignemo za 350 metrov  (5,8 % klanec). Ob poti si moramo ogledati etruščanske grobnice in srednjeveško Sovano. Ko se vrnemo na izhodišče, se zapeljemo do hotela Della Fortezza v Soranu (26 km).

TRASA: CELLENA – SEMPRONIANO – SOVANA – CELLENA

Cellena

(691 m n. m., 70 preb.) je vasica nad reko Fioro. Med redkimi zanimivostmi sta: cerkev Marijinega oznanjenja (zgrajena 1787, v celoti prenovljena leta 1958) in Corte Vecchia: staro etruščansko naselje, kjer v srednjem veku zrase manjše naselje, ki je dalo zatočišče vojaškim enotam Friderika II. Hohen-staufna pri obleganju Sovane. V renesansi se je preoblikovalo v gosposko vilo s posestvi in italijanskim vrtom. Tam lahko vidimo manjšo starokrščansko cerkev (pieve), ki je delovala pred zgraditvijo nove župne cerkve. 

Kuhana voda (L’Acqua Cotta)

kuhana voda

Recept je značilen za Pitigliano in okolico in ima svoje korenine že v etruščanski kuhinji. Etruščani dajejo velik poudarek vodi, kot pričajo številni kanali in regulacija vodnih tokov, pa tudi pogosta etruščanska imena Rasnal, Rasna in Rasena pomenijo prebivalce v bližini vode. V tisočletjih kuhana voda doživlja številne različice.

SESTAVINE: deviško oljčno olje, dve ali tri čebule, velika pest bazilike, pet rezin zelene, kruhove rezine, nariban ovčji sir (pecorino), juha.

PRIPRAVA: ponev na debelo prelijte z deviškim oljčnim oljem, na olju zarumenite sesekljano čebulo, ji dodajte sesekljano baziliko in zeleno, ki ju cvrete toliko časa, da se zelenjava zmehča in lepo zadiši, nato dodajte še juho in pustite vse skupaj, da vre kakšnih petnajst minut. Medtem hrustljavo zapečite rezine kmečkega kruha, jih položite v skodelice in na debelo potresite z naribanim kozjim sirom. Ko je voda »kuhana«, prelijte kruh s sirom.

SEMPRONIANO

(622 m n. m., 1.059 preb.) se kot Cellena vzpenja nad reko Fioro, ima pa nekaj več zanimivosti: srednje-veški Mestna hiša in palača medičejskih vikarjev, cerkev sv. Križa, ostanki gradu Aldobrandeschov na pečini, starokrščanska cerkev (pieve) sv. Vincenca in sv. Anastazija (XII. stol.), grad Aldobrandeschov (XII. stol.)v bližnjem Catabbio (kasneje ga uporablja gosposka Orsini iz Pitigliana) in srednjeveško naselje (borgo) Rocchette di Fazio.

San Martino sul Fiora

(446 m n. m.) leži na osamljenem griču visoko nad dolino reke Fiore. Prvotno naselje zraste okrog ville (kmetija), bogate hiše zemljiškega posestnika v XVI. stol. Prvotno naselje sestavljajo kmetija, cerkev, posvečena škofu iz Toursa, prebivališča za pastirje, rokodelce in dninarje, zaposlene pri obdelovanju zemlje. Nekako ob istem času postavijo tudi samostan puščavnikov sv. Avguština – danes so vidne le razvaline.

Sovana

(291 m n. m., 500 preb.) Ob antični reki Armini, današnji Fiori, se najprej naselijo pastirji in poljedelci. V VII. stol. pr. n. št. je tu že pomembno etruščansko mesto Suana. Pod Rimljani postane mestna občina, kljub rimski zasedbi pa ohranijo etruščansko kulturo, jezik in umetnost do konca I. stol. pr. n. št., o čemer pričajo številne grobnice v okolici.

Sovana, osrednji trg

Že zelo zgodaj se v Sovani uveljavi krščanstvo, zasluga za to pa gre sv. Mamiljanu (IV. stol.) – v V. stol. je tu že škofija. V IX. stol. segajo začetki mogočne družine Aldobrandeschov, tu se med letoma 1020 in 1025 rodi Hildebrand, pozneje papež Gregor VII. Sorano doseže vrhunec ob koncu XII. stol. z največjo močjo Aldobrandes-chov, grofoma Umbertom in Viljemom, ki ju omenja tudi Dante. V tem času zrastejo tudi najlepše palače. Leta 1243 morajo Aldobrandes-chi priznati premoč cesarja Friderika II. in dovoliti, da se cesarske čete namestijo v Sovani in drugih krajih grofije. Moč Aldobrandeschov se začne zmanjševati s smrtjo grofice Margarete in poroko njene hčere kot zadnje iz rodbine Aldo-brandeschov z Orsinijem, grofija pa tako do leta 1411 preide v roke druge pomembne družine. Tega leta Sovano zavzamejo Sienčani, porušijo mesto, cerkveni zvonik pa odpeljejo v Sieno. Leta 1555 Sovano priključijo toskanski vojvodini, vendar v tem času že ni več pomembna, tako da tudi škofijski sedež preselijo (1660) v Pitigliano.

Gregor VII.

Gregor VII. (1073–1085), pomemben reformni papež, se rodi kot Hildebrand v Sovani (1020–1025). V Rimu vstopi v benediktinski red, leta 1046 spremlja v izgnanstvo v Köln papeža Gregorja VI., leto pozneje vstopi v reformistično usmerjen samostan Cluny, v Rim pa se vrne s papežem Leonom IX. in kmalu postane pomembna osebnost v reformističnih krogih. Reforma cerkve, ki dobiva močne spodbude prav iz benediktinskih samostanov, pod Gregorjem VII. doseže vrhunec – po njem se v zgodovini imenuje gregorijanska reforma. Leta 1075 kot papež Gregor VII. obsodi nestrokovno nastavljanje duhovnikov na kateri koli ravni in zagrozi z izobčenjem. S tem meri predvsem na navado cesarja Henrika IV., da v nemških deželah sam postavlja visoke cerkvene dostojanstvenike. Svoje misli strne v knjigi Dictatus papae, knjiga pa daje smernice, po katerih se cerkev ravna v naslednjem stoletju v svojem odnosu do posvetne oblasti. Božje kraljestvo, ki zajema vse, kar koli biva, vodita duhovna in posvetna oblast, ker pa je za to najprej pristojna duhovščina, svetna in posvetna oblast ne moreta biti izenačeni, ampak je duhovna nad posvetno. Gregor VII. nasprotuje simoniji (kupovanju duhovniških in cerkvenih položajev) in poroki duhovnikov, na sinodi leta 1074 celo zagrozi s cerkvenimi kaznimi za vse, ki bi s pomočjo simonije prejeli kakšno cerkveno službo, in prepove poroko duhovnikov, kar ponekod v Nemčiji in Franciji povzroči precej odpora.

Pod Sovano

Ker nemški cesar noče prepustiti investi-ture nemških škofov papežu v Rimu, ga Gregor VII. izobči, pri tem pa se opre na Normane in države, ki obkrožajo cesars-tvo, ter nemško plemstvo, ki si želi šibkejšo cesarsko oblast. Henrik IV. je leta 1077 prisiljen, da na kolenih prosi za odpuščanje (romanje v Canosso), čeprav se pozneje ponovno upre. Pot v Canosso je trdno zasidrana v jezikovni rabi in pomeni, da mora tisti, ki ima pred seboj to »pot«, rešiti težko, pogosto tudi neprijetno nalogo, s tem da se ukloni drugemu človeku. Leta 1080 papež odstavi nemškega cesarja, ta pa na hitro sklicani sinodi v Brinxu da izvoliti ravenskega nadškofa za protipapeža Klemna III. Henrik napade in zavzame Rim, zavzame tudi cerkev sv. Petra in se da svojemu papežu okronati za cesarja (1084). Gregorja, ki se skriva v utrjenem Angelskem gradu, osvobodijo Normani, vendar Rimljani Normane in papeža preženejo iz Rima. Gregor VII. umre v pregnanstvu v Salernu (1085), njegove zadnje besede pa so bile: »Ljubil sem pravičnost in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.« Papež Pavel V. ga za svetnika razglasi leta 1606. 

Hildebrandov grob

Številni turisti v mestecu občudujejo osrednji srednjeveški trg z mestno hišo, pretorsko (XIII. stol.) in arhivsko (XII.–XIII. stol.) palačo ter kapitanovo ložo. Pomembne so romanska cerkev sv. Marije s predromanskim ciborijem (VIII.–IX. stol.), edinstvenim v celi Toskani, in freskami iz XVI. stol., rojstna hiša papeža Gregorja VII., romanska mestna stolnica sv. Petra in sv. Pavla (XII.–XIII. stol.) s podzemno kripto in grobnico zavetnika Mamiljana ter seveda mogočna utrdba Aldobrandeschov (XII.–XV. stol.). Pod stolnico so vidni ostanki etruščanskega obzidja iz V. stol. pr. n. št. 

V okolici Sovane so številne etruščanske grobnice in ceste, vklesane v tuf. Pod utrdbo Aldobrandeschov ležijo ob potoku Folonia istoimenska grobišča. Iz III. stol. pr. n. št. so grobnice v obliki kocke ali polkocke, tu pa so še v tuf vklesane sobe iz VII. stol. pr. n. št. Tudi grobnica Sopraripa je v obliki polkocke, leži pa na drugi strani Sovane, v bližini templjarske cerkve sv. Sebastiana (XII. stol.). V bližini je tudi v tuf vklesana etruščanska cesta. Med najzanimivejši je Hildebrandov grob, poimenovan po papežu Gregorju VII. V pročelju, seveda skopanem v tuf, je včasih stalo dvanajst stebrov (danes v muzeju v Sovani), ponazarjajoč dvanajst etruščanskih mest, povezanih v zvezo. Grški slog stebrov sega v III. stol. pr. n. št.

Sorano

(379 m n. m., 4000 preb.) Na tem koncu se ljudje naseljujejo že v prazgodovini, vendar o tem ni kakšnih posebnih sledi, so pa trdni dokazi (številni grobovi – colombari), da se tu naselijo Etruščani. Ime Soranus, po katerem se danes Sorano imenuje, izvira iz rimskih časov (Rimljani tu postavijo mestno občino), verjetno pa je naselje poimenovano po etruščansko-fališkem božanstvu, povezanem z volkovi in hribi, poznanem kot pater Soranus.

Sorano, leopoldova skala

Po propadu rimskega cesarstva Rimljane zamenjajo Langobardi iz spoletske vojvodine. Prvi pisni viri o utrjenem naselju so iz leta 862, ko cesar Ludvik II. podari grofijo Aldobrandes-chom, v okviru grofije pa je kastel od leta 1172 do 1312 v lasti družine Di Bartolomeo. V XIII. stol. naselje močno utrdijo, celotna grofija pa s poroko preide v roke Orsinijev. V XIV. in XV. stol. večkrat uspešno odbijejo napade Sienske republike, vendar le morajo leta 1417 tako kot sosednja Pitigliano in Castell’Ottieri priznati njeno premoč. S padcem Sienske republike leta 1555 celotna grofija ponovno pripade Orsinij-em. Sorano je v tem času tako pomemben, da ga poimenujejo »žveplenka italijanskih vojn«. Leta 1604 Sorano pripade Medičejcem, leta 1737 pa lorenski hiši, kot celotna nadvojvodina Toskana se Italiji priključi leta 1860.

orano je znan po lepih renesančnih stavbah, mogočnem obzidju, trdnjavi Orsinijev (obnovljena po padcu Sienske republike), parku Orsinijev, Leopoldovi gmoti (zanimiva, naravno oblikovana in utrjena štrlina iz tufa) s stolpom z uro, romanski cerkvi sv. Leonarda (XI. stol. – predelana v baročnem slogu v XVIII. stol.) in Grofovski palači (sedež Orsinijev). V bližini kraja so številni etruščanski grobovi, najbolj znani so grobišče sv. Roka in etruščanske vie cave, ceste, vklesane v tuf.


Comments are closed