Kolovoz na trasi nekdanje živosrebrne poti

Idrijo povežejo z rečnim pristaniščem na Vrhniki okrog leta 1508, kmalu po odkritju živega srebra. Ozka cesta s strmimi vzponi in spusti je prenevarna ali vsaj neprimerna za prevoz živega srebra tudi z malimi kočijami, tako težko in tekočo kovino tovorijo pretežno na konjskih hrbtih, sprva v mehovih iz živalskih kož, pozneje v lesenih sodčkih in nazadnje v jeklenkah. Na zahtevo idrijskih podjetnikov je izdan ukrep, s katerim morajo biti logaški tovorniki – med tovorniki namreč prevladujejo tisti z Logaškega – ob vsakem času in za dogovorjeno ceno na razpolago idrijski trgovini z živim srebrom. Primerno cesto za male vozove zgradijo, zaradi načrtovanega obiska cesarice Marije Terezije v Idriji, šele med letoma 1760 in 1763,. Cesarica se zaveda pomembnosti rudnika, enega največjih odkritij v cesarstvu, ki za povrhu v proračun prispeva še lepo vsoto denarja (6%). Do tega obiska ne pride, saj cesarica prej umre.

vladarica Marija Terezija kot vdova (Pokrajinski arhiv Ptuj, oljna slika Antona von Marona, 1772)

Marija Terezija (1717–1780) je nadvojvoda Avstrije, kraljica Ogrske in Češke ter edina ženska vladarica habsburških dednih dežel. S cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana postane tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. V zakonu s Francem I. Štefanom ima kar šestnajst otrok, od tega enajst deklet, deset z imenom Marija. Najmlajša med njimi, Marije Antoaneta se poroči se s kasnejšim francoskim kraljem Ludvikom XVI., in je bolj poznana s francoskim imenom Marie Antoinette.

Marija Terezija začne reformirati vojsko, podvoji število mož v avstrijski armadi in reformira sistem davkov, da zagotovi redne prihodke za vzdrževanje vlade in vojske, centralizira vlado, tako da v en administrativni urad združi prej ločena avstrijsko in češko kanclerstvo, ustanovi vrhovno sodišče, katerega edina naloga je vzdrževanje zakona v njenih deželah in z reformami okrepi gospodarstvo v cesarstvu.

Močno si prizadeva izkoreniniti tudi lakoto, njena prizadevanja imajo velik vpliv tudi v slovenskih deželah. Od kmetov zahteva, da na strnišča posejejo (strniščno) ajdo in da začno pridelovati krompir. Ker se temu kmetje upirajo, za čuvanje s krompirjem zasajenih njiv Marija Terezija pošlje vojake, tem vojakom pa pravijo, da imajo krompir, saj je čuvanje njiv v tistih časih zagotovo neprimerno manj nevarno kot pa se bojevati s sovražno vojsko.